O krivdi...

[majč]

Pozdravljeni dobri stari DAM-ovci,

za danes sem se odločila, da končno spregovorim o svoji krivdi... o občutkih, ki me pestijo brez utemeljenih temeljev v dejanjih in to že vrsto let.

Tudi vas povabim, da razmislite o sebi, da se vprašate po tem, če se vam samim dogaja kaj podobnega in če ste na to temo željani in pripravljeni kaj spremeniti. Vas spodbujam k temu, sploh tiste, meni podobne, ki jemljete na sebe odgovornost celega sveta, ki resnično ni vaša in ki ste žrtve tujih projekcij, katere seveda sami sprejmete in dovolite.

Jaz sem prišla do tega, da povem in to na glas, da mi je tega dovolj. Da danes razumem, kaj se mi dogaja in predvsem, da sem voljana in željna slednje spremeniti. Da tega ne dovolim več. Da vrnem ruzak bremen tistim, katerih so in ki so mi ga dali za nosit vsa ta dolga leta, ko sem jim slepo zaupala in verjela, da oni pa imajo prav, ker naj bi bili bojda tako zelo v redu. Vsaj jaz sem v to verjela.

Tega je veliko.

Omenila sem projekcije, ne veže pa se moja krivda zgolj na tuje projekcije, ampak tudi na moje travme in boleče izgube, ki so me močno, močno zaznamovale.

Danes bi rada povedala, da NISEM JAZ KRIVA...

- nisem jaz kriva, da te dragi xx tisti/a, ki bi te morali/ ali zgolj -a vzeti resno, niso/ni vzeli/a resno, ko si govoril tako prepričljivo in na udaren in suveren način, jaz sem te vzela resno,
-  nisem kriva ponovno isti xx, da te ni videla z vsem, kar si, tvojih iskanj, tvoje vsebine, jaz sem jo videla,
- nisem kriva xx, da sem ti zaupala in verjela, ko si projeciral name njeno prtljago, ko si mi očitla, da je na svetu ogromno egoistk in "da sem tudi jaz gotovo ena od takšnih", vem, da nisem, spraševala sem se, če imaš prav, podvomila vase in tudi ko sem že vedela, da nisem, sem se počutila, da sem, čeprav nisem, ker sem ti verjela in zaupala. zdelo se mi je, da si v redu, zato sem se spraševala, če potem jaz nisem v redu, ko mi to očitaš,
- nisem jaz kriva, da tista punca ni razumela, kaj hočeš povedati in da jaz sem razumela,
- nisem jaz kriva, če je ona hotela vsak teden nove škornje od tebe, jaz jih nočem od nikogar, natančno se spomnim vseh teh očitkov, natančno se spomnim v kakšni moralni pizdi si bil, ko sem se sredi noči logirala na forum, ko mi je dobesedno podivjalo srce in me zbudilo iz spanja,
- nisem jaz kriva, da se mi je zgodilo potem to, kar se mi je, da je bilo bremen zame že dolgo preveč in da sem se zlomila in je moja psiha eskalerala v psihozo, nisem vedela, da se bo to zgodilo, niti nisem vedela, kako naj bi to preprečila, vem pa, da sem se zelooooooooooo dolgo trudila urediti svoje življenje, a nihče ni vzel nazaj tistega, kar je njegovo, nosila sem več, kot sem zmogla ( od tvojih projekcij grem zdaj na svoj pretiran občutek odgovornosti in obdobje pred vsem tem...)
- jaz nisem kriva, da v času, ko je vse kazalo, da bom morala pustiti moj karate pri 15 letih, ki mi je pomenil vse v tistem času, in ko sem sama krizeala nisem vedela, da krizira še en moj trener, da mi tega ni povedal in da je naredil samomor - takrat sem prvič padla v depresijo in solz nisem ustavila za pol leta, karate sem pustila in vse, vendar sem se čutila krivo, da jaz živim, on pa ne,
- nisem jaz kriva, da me leto dni po moji preživeti prvi depresivni krizi moj bratranec Jaka ni poklical, poiskal, da nisem vedela, da je v krizi in da se mi je potem pod oknom v sosednji hiši v času, ko sem sama spala namerno zastrupil s plinom in nas vse zapustil. 100 x napisan stavek v poslovilnem pismi "žal mi je" ni nič pomagal, čisto nič. Jaz nikdar več v odnosu z drugimi ljudmi nisem funkcionirla enako in dolga leta sem bila obupno zaskrbljena za člane družine in prijatelje, da bo še kdo od njih zakriziral in ne bo zdržal. nisem se več vedla tako kot drugi, prevzemala sem skrb za druge ljudi, kolegi so izjavili, da se do njih vedem kot kaka mama. tu se je začelo prevzemanje tujih bremen in tudi v družinski dinamiki je moja vloga eskalerala do tega, da sem se zlomila. ko sem želela to dinamiko popraviti, drugi niso bili za - niso videli problema, trudila sem se vsaj dve leti, potem pa nisem več vedela kaj naj. nehala sem se boriti z mlini na veter kot donkihot, ker se nisem znašla in vedela več kaj naj storim, sem se prepustila, takrat pa so se začeli prodromi psihoze, huda nihanja, v sebi sem se rušila in na koncu sesula. potem tista scena s forumom, potem še preganjalna simptomatika in potem začetek zdravljenja, potem molitev, prošnja k Bogu, da mi pomaga. mnogi so takrat odšli ali za več let obmolknili. ostala sva samo Bog in jaz. nikdar nisem tako obupno potrebovala ljubezen in objem, kot takrat. Če ne bi bila Božja ljubezen in usmiljenje tako velika, bi umrla. morda le kar zadeva psihe ali celo v telesu. 

In zdaj, ko je vse to zame mimo, še z neštetimi mini dramami ali večjimi, ki jih absolutno ne mislim omenjati, ker v mojem življenju ne igrajo več nobene pomembne vloge, bom rekla to, da me je moja zadnja služba naučila, da moram ravnati drugače.

Na svetu so ljudje, ki svojo odgovornost blazno radi prelagajo na druge. in so takšni, ki imajo premalo poguma, da povedo tisto, kar gre, ljudem, ki bi jim morali in izkoristijo mimoidočega, da naredijo projekcijo in s tem lažje živijo. Ampak ene se nas očitno prime. Nekateri še kaj čutimo in smo preklemansko odzivni. Medtem ko drugi očitno enostavno niso. Prav bi bilo, da se za slednje ne izgublja časa in da se gleda, kako se s tistimi, ki pa so odzini ravna. Ampak eni naredijo ravno obratno. Spominjam se vseh besed in stavkov, ki jih resninčno ni bilo veliko, ampak jaz sem jih absorbirala in eden teh je naslednji: "Odhajam s foruma, kar zveš premierno. ...potem pa o tem, da so se zgodile stvari, ki so ga v globalu ranile. Danes bi rada iskreno povedala to, da si dragi xx tudi ti naredil stvari in izrekel obtožbe, ki ne samo, da niso bile resnične, ampak so mene v globalu ranile, pretresle, mi ustvarile fiksacijo, katere se leta in leta nisem otresla. Danes pa vem, da nočem več trpeti zaradi takšnih stvari in ti samo to povem, da ti vračam tvoj ruzak. Tebi in gospodični, ki je bila v igri in žolč, ki je bil namenjen njej sem jaz pokasirala, zato vama ga danes obema vračam in povem to, da če si kaj deca ji biš to, kar si rekel meni, za vraga že enkrat povedal, ker jaz nisem imela nič s tem, pa sem kaserala porcijo, ki ni bila moja. To je bilo tako nepošteno.

Razlog za moj način, ki je bil kljub nerazritju moje identitete, ko sem te želela prosit za nasvet, ker sem kaj dala na tvojo besedo, sila ponižen, je bil, da ponovim v tem, da si me nekaj let pred tem brez težav poslal "v pizdu materinu" - točno tako si mi napisal. Rada bi ti povedala, da tudi ti nisi vedno najbolj dober do drugih ljudi, čeprav si mi bil vedno pri srcu in sem mislila vse dobro o tebi. Zaupala sem ti in ti verjela in tako pokasirala morje bolečine in travm.

V najinem odnos je lahko samo še to, da mi za vse hudo rečeš mirno "oprosti!" Ni debate več, a si ti jezen na mene, ampak je vprašanje: "Ali ti jaz slednje vse lahko oprostim." Veliko več je bilo iz tvoje strani slabega v odnosu do mene, kot obratno, pa kljub temu se ti opravičujem za izrečen "Spizdi tac, tac," v času rušenja moje kemije. Takrat neuktoljiv bes in jeza sta bila posledica dogajanja moje bolezni - trdim, da akutna faza duševne motnje zame je bolezen. Pa naj mi psihiater opreka tu, ni problema.

To, kar bom zdaj povedala se več ne veže nate, ampak na moje izkušnje v zadnjem obdobju mojega življenja, niti ne na mojega partnerja, ki je krasen človek in je najlepše, kar se mi je v življenju zgodilo, želim samo, da traja in traja in se je zgodilo, kar sem verjela, da se bo: ob sebi imam človeka z velikim Č, izjemno plemenitega in kvalitetnega človeka.

Zdaj pa na to, kar sem hotela povedati, pa ne bom govorila na katero situacijo se to veže:
od vsega, kar najbolj ne maram na tem svetu so ab-jajcani sluzasti moški, ki piskajo z glasom za nameček kot bi jih nekdo stiskal tam nekje, vso odgovornost prelagajo na druge in predvsem blefirajo. Niso delavni, ampak so navadni bleferji, ki skrbijo samo za svojo rit in ne oddelajo tistega, kar bi morali.

Ugotovila sem, da je pogubna interakcija zame, ko imam v ekiši človeka, ki vse prelaga na druge, jaz pa iz poprej omenjenega prevzemanja pretirane odgovornosti, vzamem vse to breme nase, delam veliko več, kot moram in se zraven še počutim krivo, ker mi ne uspeva, kot bi si želela. Tako zelo ne prenesem v življenju bleferjev, da to ne morem povedat. In ker sem sama, verjamem zelo iskren in neposreden človek in ker me dejansko zanima resnica na vsakem goraku, imam to danost, ki ji lahko rečem JASNOST, da vse glumatorje in bleferje od daleč in zelo hitro zavoham in mi zelo, zelo smrdijo. Zato resnično iz vsega srca upam, da bom v bodoče uspela najti tako v privat kot v delovnem okolju ljudi, ki mi bodo bolj podobni in bolj iz mojega testa, da tu ne bo problema. Prej omenjene interakcije pa me izčrpavajo.

Povedala sem, kar sem imela v zvezi s svojo krivdo in vas povabim, da tudi vi ubesedite svojo "krivdo" in se ji zavraga, če zares ni vaša že enkrat odpoveste in spustite vse ti mimo. Jaz bom in vem, da to hočem, mislim, da si ob vsem trudu in delu to zaslužim in mislim, da sem brez da to nosim in jemljem nase še vedno zel, zelo v redu oseba.

Kako vem, da sem v redu oseba?
Tako ko vem, kaj čutim do drugih, sveta, življenja in sebe in to je zelo, zelo lepo in dobro. Ko pozabim vse ostale probleme in pomislim na te svoje občutke in svoj notranji svet, za katerega mislim, da je vse prej kot pokvarjen, egoističen, itd. v meni le zrste nekaj upanja, da bo mogoče skozi življenje pluti v toku, ki bo vendarle po sreči in ne po zlu. Un tam gor me zelo, zelo dobro pozna in ob vsem, kar mi podaja v življenju zelo dobro ve, kaj dela.

Še malo, pa bom tudi jaz čisto dobro. Enkrat zagotovo!

Maja

[majč]

Tole je bila pa moja himna v času pobiranja po post psihotični depresiji:

https://www.youtube.com/watch?v=gY2ekm_krNU

neverjetno, ampak Robbiea in njegovo glasbo pa tako zelo dobro razumem in ga imam rada. je tak tip, ki me nikoli ne bi privlačil, ga pa neizmerno razumem in enostavno imam rada njega in njegovo glasbo. 

[majč]

BETTER MAN

Send someone to love me
I need to rest in arms
Keep me safe from harm
In pouring rain

Give me endless summer
Lord I fear the cold
Feel I'm getting old
Before my time

As my soul heals the shame
I will grow through this pain
Lord I'm doing all I can
To be a better man

Go easy on my concious
'Cause it's not my fault
I know I've been taught
To take the blame

Rest assured my angels
Will catch my tears
Walk me out of here
I'm in pain

As my soul heals through the shame
I will grow through this pain
Lord I'm doing all I can
To be a better man

Once you've found that lover
You're homeward bound
Love is all around
Love is all around

I know some have fallen
On stony ground
But love is all around

Send someone to love me
I need to rest in arms
Keep me safe from harm
In pouring rain

Give me endless summer
Lord I fear the cold
Feel I'm getting old
Before my time

As my soul heals the shame
I will grow through this pain
Lord I'm doin' all I can
To be a better man

[Danijel85]

Danes bi rada povedala, da NISEM JAZ KRIVA...

  končno

[Poni]

Majč
Vedel sem, da nisi ti kriva za vse. No ja, če že nisem vedel, sem pa veroval tako.
Skratka..... Nekaj blebetam brez veze. Vsekakor pa verujem vate, da veš.


          Poni

[Smokyboy]

Majč bravo zate. Mogoče bo nekoč tudi meni uspelo, da se prepričam, da nisem kriv.
Ampak preostanek tvojega posta mi je meglen - xx, neka gospodična, krasen partner z velikim Č in abjajcan sluzast moški v tvoji ekiši [sic] ?

[majč]

hvala vsem!

meglen je preostanek in naj meglen ostane. Jaz sem enostavno rabila to ubesedit, dat iz sebe, nisem pa želela v očeh drugih kogarkoli izpostavljati ali komurkoli škodovati in to ne želim še danes. tu so v igri 3 osebe, ena od teh je moj fant - ta je tisti Č, v katerega zaupam, drugi dve osebi absolutno ne bom izpostavljala več kot je potrebno, da povem, kar sem želela in tudi sem.

To, kar pa sem, pa sem rabila in to nujno in to zase, ker je pomembno zame. Tkorat nekaj zame, evo.

Lp,

Maja

[melita]

Maja,

mislim, da si ti eno veliko in pogumno dekle! In verjamem, da imaš veliko srce ter želim, da ti zares uspe!
Tudi jaz sem si skozi življenje naložila občutke krivde, odgovornosti, dolžnosti, kateri mi dejansko ne pritičejo...pa nisem še tako močna, da bi jih obelodanila.

Bom pa ob tem napisala še eno resnično anekdoto, ki se mi je zgodila pred leti. Na enem službenem potovanju, kjer sem bila s sodelavcem, nam je en od partnerjev prinesel v dar tri umetnine - nekakšne slike znanega avtorja iz njihove dežele (za vsakega od naju eno in eno, da odneseva direktorju naše firme). Slike so imele posvetilo na prednji strani izpisano v njihovem lokalnem jeziku in zadaj prevod v angleščino. Ker sem bila ženska, pa še najstarejša, je dal meni prvo izbiro. Slika, ki sem jo izbrala, nosi naslednje besedilo: "Put the unnecessary burdens off your shoulder, and you will feel the kind of relief you never have."

Že v tistem trenutku me je zadelo, da je to zares namig usode, da moram odložiti breme (tudi krivdo), ki sem si ga naložila, pa nisem odgovorna zanj. Toda, naredila nisem nič ali pa malo v tej smeri. Šele sedaj, ko me je nekaj let za gornjim zadela okm, delam na sebi in se ob tem zavedam, da je še dolga pot pred menoj.

Srečno, držim pesti zate!

[majč]

bom uporabila to temo za to, da pojamram, namreč danes me vleče navzdol, v jok. zadnje čase se mi to večkrat dogaja. najbrž zaradi vsega, kar je bilo v zadnjem letu na področju dela. veliko sem se naučila, res ogromno sebe dala v zadevo, se odpovedovala tistemu, kar rada delam, da sem se posvetila delu, ki pa me dejansko ne osrečuje. veliko sem se naučila iz zgodb ljudi, naučila sem se uporabljati ZUP, razumeti zakonodajo in predpise na področju ZUPJS-a - otroške pravice, poznam, razumem in znam uporabljati ZUP. Sem pa počela, bolj kot socialno, upravno delo. prejemala sem istočasno veliko gneva in nezadovoljstva ljudi, videla sem, kaj ljudje počno in kaj vse so pripravljeni storiti, koliko iti čez meje. razumela sem stisko, istočasno sem se jasno zavedala, kdaj kdo ni ravnal prav in skušala ravnati tako, da na grd izpad nekoga regiram kontra pričakovanemu in dam ljudem vedeti, da se da za svoje pravice boriti na bolj pošten in korekten način. to prevajanje zadev in usmerjanje je edino, kar je socialno delavnega v tem procesu, če si pripravljen to početi, če si pripravljen ravnati iz perspektive moči in želiš zadeve obrniti na bolje. mi pa seveda ni bilo vseeno, če so bili ljudje nesramni, če so ravnali sebično in grdo, vendar grdega nisem vračala z grdim. se mi zdi, da je bilo to še edino, kar je bilo vrednega pri mojem delu, vsa ostala birokracija in denarni transferji zame niso vredni pol pizde, brez zamere, ker v življenja ljudi ne prinašajo sprememb, ampak samo razočaranja, saj se te pravice ves čas samo krčijo in ožajo, ljudje pa ob teh družbenih pogojih dejansko zelo težko živijo. masa žalosti. ogromno hudega sem videla v odziv na to, kar se dogaja. to službo bom, sem izvedela, zaključila ob izteku enoletne pogodbe in resnici na ljubo, odleglo mi bo, četudi sem bila sprva sila žalostna. zelo sem se trudila, a tega dela nisem v resnici nikdar vzljubila. me je pa pogoltnilo vase in me prikrajšalo za moje privat življenje.

V maju se s fantom poročiva, na osebno področju je kljub vsemu omenjenemu  posijalo sonce v zadnjem letu in to mi ogromno pomeni.


vem pa, da je pred mano čas, ko moram čim prej priti na jasno, s čim se bom preživljala v bodoče in kaj bom počela. to me še čaka.

in strah me je, valda.

ampak manj kot pred to službo, ker sem imela uvid v to, kako ljudje dejansko živimo in da se v grobem to vsem nam dogaja, da pa ljudje kljub vsemu živijo naprej, brcajo, se borijo, ustvarjajo družine, skratka so pogumni. gotovost in kvazi varnost sta neulovljiva. bistvo je, da znotraj vseh sprememb obdržimo sebe in svoje zdravje, vse ostalo pa se ves čas spreminja in tega ne smemo doživljati kot osebne tragike.


just cope with it...


jaz se samo tega bojim, da bo žalost prišla za menoj. da me bo ujela. da bo pritekla za mano, ker že vrtim film nazaj in predelujem to, kar se je pravzaprav zgodilo, razmišljam o svoji odgovornosti in odgovornosti drugih ljudi, itd.

Neskončno sem hvaležna življenju in Bogu, da sta mi bila lani dana spoznati dva krasna človeka, socialna delavca, ki delata v organizaciji, v kateri sem lahko opravila usposabljanje na delovnem mestu, saj sta mi povrnila upanje, da znotraj moje stroke obstajajo kvalitetni posamezniki, ki so se ohranili vse do danes, morda nekaj let pred upokojitvijo, kar pomeni, da se da. da se ostati tako kot je treba.


ampak danes sem tako žalostna. ne vem, pravzaprav, kaj se dogaja z mano. očitno se res nekaj spreminja in želim si, da je to napredek. mislim, da sem dokaj odločena za to, da nekaj korenito sprememnim, a imam s tem tako malo uspelih poizkusov, da občasno podvomim in se vprašam. ali mi bo tkorat le uspelo, ali bo spet zadeva na sredi poti eskalerala. ne sme. tokrat hočem do konca!

šla sem k nekemu alternativcu, ki ni bioenergetik, a dela neke terapije. čutila sem le mravljince in zelo pogosto čutim močno žejo in pijem potem kot žolna. rekel je, da moram veliko pit in res me prime žeja in potreba po tem, da kaj razčistim že končno. ko me fant opazuje pa pripomne, da jaz toliko razčiščujem sama s sabo, da sem že prava čistilka. haha   prava čistilka. zato sem študirala ja pa nikjer ne piše, da ne bom kdaj počela kaj takega. v tej službi sem čistilki zavidala. zdelo se mi je, da je ena redkih, ki še normalno živi, da njeno življenje ni samo služba. zdela se mi je precej neobremenjena pri delu, pa še fino se je natelovadila med šihtom    najbrž je edina slaba plat tega prenizek dohodek za življenje. ta problem razumem.


Danes pa sem si kupila sončev kamen. v obliki srca je, ker drugega niso imeli in je obesek okoli vratu. kupila pa sem si še uhane v obliki kroga, prav tako sončev kamen. to je edini kamen, ki mi je zares všeč. ko vanj posije sonce zasije z nešteto peščenimi pikicami.




želim si, da bi bilo kmalu bolje.

maja

[majč]

draga melita, zdaj sem prebrala tvoj prispevek v tej temi šele.

nič zato, če je dolga pot. vredno jo je prehoditi. sama bom šla skozi vse, kar bo treba iti, da rpidem tja, kamor že sem namenjena, pa tega danes tudi slučajno še ne razumem. ta moja služba je bila zame boleča izkušnja, ampak nekaj me je naučila: da se moram postaviti zase, da moram dati ljudem tisto, kar je njihovega, da ne smem sama plačevati davka za tuje lapsuse, naj vsak poje tisto, kar si skuha. jaz bi enostavno tako rada normalno živela in zato sem šla v to, da probam tisto, kar ne poznam in mi ni blizu, da saj poizkusim, če bo slednje delovalo, saj mi je bilo očitano, da se psoslužujem vedno istih receptov, da sem kot fijakarski konj, ki ne vidi še vsega ostalega. zato sicer ne absorbiram vsega new age-a, ki mi ni nikdar dal nič, moje prepričanje še vedno temelji na moji osebni in močni veri, ki me je pripeljala skozi najtežje trenutke v mojem življenju in me še kdaj bo ob podpori kvalitetnih ljudi, ampak probala sem to, česar prej nisem spustila do sebe.


dogaja se mi, ne vem kaj, ampak čutim, da se. kolegico sem razumela, da bo moja energija preusmerjena iz predelov, kjer jo je za izvoz tja, kjer ne zmorem in ne znam izpeljati sprememb in zdi se mi, da se nekaj tega v meni dogaja, sem pa ob spoznanjih včasih obupno žalostna. pravijo, da mora it to iz mene.


nikdar se nisem zavedala, da me pestijo tako močni in hudi občutki krivde za stvari, za katere nisem sama kriva. Zares bi rada postala sama-svoja, popolnoma svobodna znotraj sebe in predvsem razbremenjena vse te teže. hudo mi je, a isto časno sem vesela, da odhajam iz te moje službe. veliko hudega sem videla. bolj kot hudega pa slabega v ljudeh. npr. sebičnost in egoizem za vsako ceno, ko ljudje mislijo le nase in na nikogar drugega. to me je od vsega najbolj zmotilo. predvsem pa kaka nepoštenost, vendar ljudem ne zamerim, bolj kot to, prizadane kaj drugega, ampak ne bom o tem. ni več pomembno.

vedno sem rekla in še danes tako mislim: podbne ptice skupaj letijo.

Melita, boš odložila tudi ti, verjemi. vse, kar ni tvojega.


sem pa vesela nečesa: moji izvidi krvi so ok, jeterni testi običajno pričakovano - pregled zaradi vpliva tegratola, ščitnica pa dela kot riba, tko da sem zdrava. to je vredno ogromno. morali bi se zavedati dragocenosti in blagoslova zdravja, kako veliko imamo, ko imamo to in kako veliko možnosti imamo, da zaživimo srečnejše, če vsaj ta predpogoj štima. za to se borimo, zdravje na duši in telesu, mar ne.

maja

[majč]

tale komad z besedilom pripenjam sem:

http://www.youtube.com/watch?v=CTTjLxXFg0k


se mi zdi, da tako dobro opiše to, kako je živeti s tem, ko te nekdo travmira, sploh kar zadeva suicida, pa naj še kdo reče, da je to zgolj osebno dejanje - ne, ko pa zadeva vso njegovo/njeno okolico in to zelo, zelo močno, kot vse ostalo.

Mislim, a je to potrebno. a je kaj takega zares potrebno...


vendar drugih ne bomo spremenili, lahkopa sebe, lahko se trudimo na vse pretege, da pretrgamo vezi in jaz sem zelo, zelo na tem in to že počnem in potem ni več poti nazaj.


takšna doza podcenjevanja, itd. tega človek ne bo kar zlepa pozabil in najmanj, kar si v taki situaciji človek zares zasluži je to, da se postavi zase in zaživi svoje življenje v miru, brez tujega shita porjeciranega v njegovo/njeno lastno zgodbo. jaz sem se v zadnjih mesecih zeloooooooooooooo veliko naučila. tale tina je hudičevo grenka in jaz je ne pijem več. pika.

pa še moja ni.

maja

[majč]

pa še ena reč:

tu na tem forumu sem spoznala mladega človeka, ki je bil tako zelo po vedenju podoben nosilcu mojih obsesij. Imela sva precej dialogov, skozi katere sem se učila razumeti, zakaj se nekdo vede tako kot se je on, saj je ta fant naredil neki punci podobno pizdarijo. Zgolj podobno v nekih segmentih.

In to mlado bitje me je naučilo skozi to, kar danes počne iz vsega tega in iz sebe, da se da narediti korak naprej. korak, ki ga tako zelo precenjen človek, ki mi je veliko pomenil in s katerim sem si želela samo dober odnos in spravo po vsem hudem, nikdar ne bo.


v bistvu še sedaj najbrž mnogim ni jasno, predvsem pa ne njemu samemu, da ne želim ničesar od njega, da sem želela le dober in normalen odnos in dialog, da razčistim točno to, o čemer v tej temi pišem, da mu povem, da nisem vse tisto česar me je obtožil in da to nisem jaz nikdar bila.

danes denimo sem našla svoje zapise iz zvezkov iz osnovne šole, neverjetno, ampak misli zapisane v teh zvezkih so težile k vsemu temu, k čemur težim že vse življenje tako v mislih/besedah/dejanjih, da lahko rečem samo to, da mi je oni tip - nosilec mojih obsesij naredil eno zelo veliko in hudo krivico z vsemi obtožbami. ne morem razumeti, kako sem lahko vsa ta dolga leta nosila toliko krivde, ki enostavno ni moja, in obtožbe za dejanja, s katerimi sama nimam in nisem imela nikdar nič.


Iskreno povedano, mislim in vem in vidim, ko spet berem, da sem bila od nekdaj zelo odprta za sočloveka, zelo načelna in zelo dovzetna punca in predvsem poštena in v srcu zares čista. tko da huh...


to, kar se je meni zgodilo je bila ena velika krivica, ker dejansko nisem bila dovolj močna, da bi se temu znala na ustrezen način upreti. iz mladosti ven imam dobre izkušnje z ljudmi, v redu in kvalitetne starše, poštene, delavne, načelne in takšna, močno verjamem, sem tudi sama, pa še kaj bi k temu lahko dodala. tega fanta sem začutila kot v redu človeka, prišla k njemu po nasvet, zanimalo me je, kako vidi, zdelo se mi je, da tisto, česar se moram naučiti on že zna in zato sem ga prosila za nasvet, ker nekaterim zadevam enostavno nisem bila kos. rabila sem pogovor, da mi pove, kako kaj. vedno sem hotela tisto, za kar sem rekla in nisem imela in nimam še sto slabih namenov. resnično ne. čudno, ampak kdor me pozna, ve da, there is no middle tekst pri meni.

v glavnem...največ ran sem kasirala in slabih izkušenj v življenju zaradi svoje neustavljive želje po tem, da srečam tisto, kar mi največ pomeni ter iz naivnosti, ker sem enostavno ljudem zaupala. in jim zaupam še danes.

seveda sem se veliko naučila in alarmi mi danes zazvonijo prej, niti se ne bi danes spuščala v ogromno nekih odnosov - mislim, da sem manj naivna...

ampak v srcu sem clear. vedno bila in vedno bom.


Vesela sem za tega mladega človeka, ki je mlajši od mene in s katerim sva pred meseci načela dialog, si veliko povedala, da dela danes tisto, kar je prav. zdi se mi, da je dal s tem obliž tudi na mojo rano in upam, da se bo vse življenje trudil in boril za sebe in tisto, v kar verjame, jaz se bom tudi.

Življenje pokaže, da človeka, ki od njega pričakuješ - logično pričakuješ, glede na vse, kar je zatrjeval ves ta čas, da se bo izkazal kot človek tako kot je treba, da iz tega nič ni in ne samo to, tudi nikdar nič ne bo. odjebe te brez problema, projecera sranje nate, čeprav nisi kriv, brez problema, ne ceni te brez problema, uničuje te s svojim molkom in te nikdar ne spozna, zato, da ne ve, ker noče videti, da nekoga pa to boli itd....

in potem se najde nekdo drug, v marsičem tako podoben, da izgubiš občutek, s kom imaš opravka in ti pokaže, da se da drugače, če se hoče in potem uvidiš razliko, uvidiš, da ljudje niso tisto, kar se hočejo pokazati vedno.

nosilca mojih obsesij sem po tem, ko me je že prvič prizadel vprašala: a si to res ti? a si iskren? a saj ti ne lažeš? a si to res ti? in mi je zatrjeval, da ja, to sem jaz.


jaz pa sedaj povem: nisi to, kar sem mislila, da si. precenila sem te. pojma nimam kdo si, ampak nekje obstaja nekdo, ki je tak, kot sem verjela, da si in to me v bolečini tolaži.

tisto, kar pa mi zares največ pomeni, pa je to, da je v moj svet vstopil nekdo, ki je tako pristen, ki je 1000x bolj človeški, kot so vsi drugi. nekdo, ki je v nečem podoben meni. nekdo, ki mi enostavno ne zadaja bolečin, kot so mi jih vsi drugi. nekdo zaradi kogar se smejim, jezim, itd. pa me kljub vsem muham nikoli ne rani. nekdo, ki me ljubi in sprejema z vsem natančno takšno kot sem. nekdo, ki je od Boga dan in si želim samo to, da ostane z mano. da ga ne izgubim. nekdo, ki je popolnoma drugačen kot sem sama po vseh značajskih potezah, ampak me zrcali v svoji človeškosti in pristnosti. nekdo, ki ga ljubim in zaradi kogar bi rada in tudi bom iztrgala vse prej omenjeno iz srca in pospravila po duši, da bo res dovolj prostora, da mu bo z mano dobro. nekdo, za kogar si bolj kot vse na svetu želim, da bi bil srečen. ker si to več kot zasluži. in bom skrbela za to.

maja