samo jaz sama

[zala]

danes so samo solze, ki so tako redko moj spremljevalec, moj prijatelj....

Vse dobro!

[majč]

Draga Zala,

žalovanje za izgubo, žalovanje za zaupanjem, žalovanje za neuresničenimi sanjami, žalovanje za našimi pričakovanji itd. so naša stvar in ne stvar osebe, ki je v nas vse te občutke zbudila. In pravico imaš, da žaluješ, izjokaš, itd. pravico imaš do časa, ki ga za to potrebuješ. dovoli si, da čutiš, to kar čutiš, sprejmi slednje in tem občutkom na podlagi lastnih prepričanj in misli, ki so tudi tvoje dodajaj nove občutke s tem, ko reflekteraš zadeve. Vse to je tvoje, tvoje misli in občutki, življenje je tvoje in tvoja pot, tvoje je in na tebi, kaj boš z vsem tem storila. To je tvoje. Ne jemlji pa nase tisto, kar ni tvoje - kako te vidi on, kakšne razloge ima, da te je zapustil, to je njegova precepcija. če je odnos prekinil s t6abo, je to njegov problem. jasno si razjasni, do kje si ti in od kje naprej so drugi.

Če v pol leta ne boš tega popucala, ker imaš toliko časa, da žaluješ, zraven pa seveda živiš, iščeš službo, počneš vse, kar je zate pomembno, itd. skratka: če boš ugotovila po polletnemu žalovanju, da nisi skozi vse to, če ti bo ostala fiksacija, ti bom dala jaz en kontakt, kamor se lahko potem obrneš po pomoč. Ravno v tem času sem namreč sama doživela preobrat v svoji zgodi s pomočjo neke oblike zdravljenja, ki mi je bila doslej tuja. Ne dam se več. Ne mislim govtat več tujega shita, tisto, kar ni moje, ker so na svetu ljudje, ki svoje sranje zelo radi stresejo na neko tretjo osebo, zato da sami z vsem tem, kar se jim je zgodilo lažje shajajo in tega enostavno ne smemo dovoliti, umetnost pa je včasih že pogruntati, kaj se nam je v tem smislu pravzaprav zgodilo.


Jaz sem danes zelo zelo močno odločena, da temu naredim konec oziroma sem ga že, res sem prav besna v tem smislu in polna moči, ki mi jo je prej zaradi blokad v pretoku enostavno manjkalo. Vedno sem ostala na pol poti in mučno je bilo, ko se je epizoda kot pesem žogice marogice "Imela sva boben in lajno" znova ponovila, kar me je seveda spravljalo v obup. Skratka danes se ne dam več, abnormalno veliko moči čutim v sebi, da tega ne dovolim in si mislim, pardon izrazu, ampak naj se j*** folk, ki misli stresat name še kaj, kar ni moje. naj naredi s tem, kar hoče, ampak jaz takih zadev več ne kupim. z vso k****** krivdo vred, ki ni moja. sploh ni pogojev, da kaj takega še komu na tem svetu dovolim. ma ga ni človeka, evo.

kolikor je bilo vsa leta to tako težko, moram reči, da imam v zadnjem obdobju res srečo, ker sem srečala ljudi, ki so me ogromno naučili. prevsem so prišli posamezniki, ki so mi pokazali, da se da ravbnati drugače, kot je ravnala oseba, na katero so bile pripete moje fiksacije. mislim klinc ga gleda, kako malo premore normalne človeškosti in normalnega odnosa, jebela cesta. res klinc gleda takšne ljudi, ma moment moje pozornosti več ne dobijo, ni govora. vse kar čutim je samo tista zdrava jeza, ki mi daje moč, da se uprem takemu sranju, res.

ne idealiziraj tega ex fanta, na podlagi predstav, ki si si jih ustvarila na podlagi lastnih želja.


izjokaj vse in pojdi dalje. življenje te čaka.

maja

[zala]

Jaz mislim, da je ravno slaba samopodoba tista, ki nas sili v tako razmišljanje oz. čutenje. Ne znamo sami sebi biti zadostni, ne zmoremo se "začutiti"  v vsej svoji lepoti, unikatnosti...Zato rabimo drugega, da nam da občutek vrednosti, občutek, da je nekomu mar za nas, da nas nekdo potrebuje...

O tem sem se tudi sama spraševala; ne bi mogla ravno reči, da imam o sebi slabo mnenje, sploh ne; gre za to, da sem pravzaprav dopustila, da me je nekdo toliko ponižal, da sem to preprosto začela verjeti. In verjetno gre najbolj razočaranje nad mano sabo, da tega nisem pravočasno ustavila, spregledala. V bistvu me je s svojimi pritiski o iskanju zaposlitve in posledično baje mojo nesamozavestnostjo, nesamostojnostjo in neodločnostjo v to (ker pač redne zaposlitve nikakor ne morem najti) dobesedno prepričal. Ni vedno vse od nas odvisno in na določene zadeve preprosto nimamo vpliva. Pa tudi če ne bi naredila "dovolj" (po njegovem mnenju) imam zato vseeno pravico do spoštovanja, ljubezni; pač ne zmorem več..in če me bo kdo ljubil me bo tudi takšno in ne po njegovih predstavah. Ampak on pač take ženske noče... kot odsev nečesa, česar sam prvzaprav nimaš... Res pa je, da imam tudi sama do sebe dokaj stroga in visoka merila in vprašanja o sposobnosti doseganja teh meril, čeprav sem si že velikokrat dokazala, da to sploh ni vprašljivo. A zame je vse premalo...
Razumsko popolnoma obvladam situacijo, da nekdo ni vreden mojih čustev, bližine in razdajanja.. čustveno, pa je osamljenost veliko večja in me ohranja v nekem nezdravem kontaktu s tem človekom, ki tako nad mano seveda čuti še večjo moč. Nisem sposobna zapreti vrat in zaključiti. Je to ljubezen (kar ni logike glede na packarije) ali res samo strah pred osamljenostjo. Kako to premagati? Vse preveč je bilo že izgub...
Zato nezdravo žalujem z zavedanjem, da delam narobe...čakam na tisti preobrat (Majči), ki bo ekrat vendarle stal za tem: DOVOLJ JE! Ko ne bom več dvignila telefona, napisala sms-a in se preprosto ne oglasila več....to je edina zdrava pot. Izgubila sem moža in sem vedela, da ga ne bo nikoli več..in preživela. Kaj hudiča se dogaja zdaj? Kaj je v bistvu storil z mojimi čustvi in mano? Vse to je del teh razmišljanj in nihanj, ki me vozijo tako zelo gor in dol. Ja, tu je prav gotovo veliko njegovega sranja, ki ga z nezavedanjem sebe ne sprejema! In to bi morala biti samo njegova stvar; jaz pa - delam utvare, da bo vendarle prišel do spoznanja, da ni ravnal prav in da je zadnji čas, da se zresni in si ustvari pogoje za kvalitetno starost. Trapa!
Ne vem še; če bom potrebovala še dodatno pomoč bom hvaležna za napotke; bom pisala in vesela, če me boste poslušali!
Vse dobro!

[majč]

Zato nezdravo žalujem z zavedanjem, da delam narobe...čakam na tisti preobrat (Majči), ki bo ekrat vendarle stal za tem: DOVOLJ JE! Ko ne bom več dvignila telefona, napisala sms-a in se preprosto ne oglasila več....to je edina zdrava pot. Izgubila sem moža in sem vedela, da ga ne bo nikoli več..in preživela. Kaj hudiča se dogaja zdaj? Kaj je v bistvu storil z mojimi čustvi in mano? Vse to je del teh razmišljanj in nihanj, ki me vozijo tako zelo gor in dol. Ja, tu je prav gotovo veliko njegovega sranja, ki ga z nezavedanjem sebe ne sprejema! In to bi morala biti samo njegova stvar; jaz pa - delam utvare, da bo vendarle prišel do spoznanja, da ni ravnal prav in da je zadnji čas, da se zresni in si ustvari pogoje za kvalitetno starost. Trapa!
Ne vem še; če bom potrebovala še dodatno pomoč bom hvaležna za napotke; bom pisala in vesela, če me boste poslušali!
Vse dobro!

jaz bi namesto temu, da se upiraš in odrekaš žalovanju, ki je očitno potrebno, raje della na tem, da intenzivno prežalujem, kar imam - svoje neuresničene upe, svoja pričakovanja, hrepenjenja, svoje zaupanje, ki si ga čutila do osebe, ki te je na koncu razočarala, ker ni bila prava. Če potem v pol leta tem občutkom ne bo konec - daj si toliko časa - potem nikar ne meči stran dragocene čustvene energije, da se vrtiš v istih krogih. Če bo potrebno, me kontaktiraj, pa ti bom posredovala cifro človeka, ki je pomagal meni s tem, da mi je odprl moje pretoke in odstranil blokade, preumseril mojo lastno energijo v pravo smer, da sem zbrala moč in voljo in se odločno uprla, kot še nikoli.


žalovanje v dogledno kratkem obdobju pa je normalna reč in tu si nimaš kaj očitati. in prenehaj s kritiziranjem sebe. daj si to, kar rabiš in pika. če rabiš jokat, se malo posmilit sama sebi, se jeziti, karkoli, plesati ob muziki in se zraven na glas dreti, pa to počni. nima veze. do tega imaš pravico. morda pa ti utegne pomagat, kdo ve.


Maja

[zala]

Morala bi nekako komentirati svoje napačne odločitve. Po svoji odločitvi, da prekinem stike s človekom, ki me je tako prizadel, je sledil pogovor in jasna opredelitev glede te moje odločitve. In med tem je padla tudi ideja, da bi si bilo potrebno dati še eno možnost. Čeprav skoraj trdno vem in verjamem, da se ne bo spremenil (sploh glede svojih skrivnosti in iskanja lepšega življenja) sem se strinjala.
Zdaj sva se dobila dva vikenda... in že naletela na težave s ponovnim skrivanjem preteklosti  (čeprav sva bila narazen sem menila, da je prav, da mi o tem pove, saj sem zaradi tega zelo trpela).
Ker sva se strinjala, da morava oba delati na sebi sem v to šla...a vedno manj sem prepričana v to, da je to sploh mogoče. Je mogoče, da bom ob ponovnem neuspehu manj trpela? Je mogoče, da bo spoznanje, da resnično ne bo drugače (kar sem vedela že prej) kaj prispevalo k temu, da bom šla lažje dalje? Je mogoče, da počnemo stvari, za katere vemo, da so vnaprej obsojene na propad? Koliko "osebnih" stvari lahko ima partner v neki zvezi; koliko svobode potrebuje, predvsem v stiku z ljudmi, ki jih ne poznaš in jih ne želi razkriti? Je res mogoče, da se vedno dogajajo neka čudna naključja, ki porajajo vedno samo dvome in sumničavost? Nikoli nisem bila ljubosumna in posesivna...
Zdi se mi, da živim kot v mehiški nadaljevanki. Ničesar več ne vem, samo to, da ni prav.... in ta občutek mi ni všeč.
Vse dobro!

[Slavka]

Zala 

Določene situacije se nam ponavljajo oz. pojavljajo z razlogom...Preko njih si namreč utrjujemo prepričanja, ki so nam bila vcepljena v začetku našega življenja...In včasih se nam zazdi, da se znova in znova zapletamo v iste težave, doživljamo iste bolečine, srečujemo "napačne" ljudi... Kot, da si ne dovolimo biti srečni in zadovoljni...

Ker sva se strinjala, da morava oba delati na sebi sem v to šla...a vedno manj sem prepričana v to, da je to sploh mogoče. Je mogoče, da bom ob ponovnem neuspehu manj trpela? Je mogoče, da bo spoznanje, da resnično ne bo drugače (kar sem vedela že prej) kaj prispevalo k temu, da bom šla lažje dalje? Je mogoče, da počnemo stvari, za katere vemo, da so vnaprej obsojene na propad? Koliko "osebnih" stvari lahko ima partner v neki zvezi; koliko svobode potrebuje, predvsem v stiku z ljudmi, ki jih ne poznaš in jih ne želi razkriti? Je res mogoče, da se vedno dogajajo neka čudna naključja, ki porajajo vedno samo dvome in sumničavost?

Torej, delo na sebi DA. Spreminjanje in osebna rast sta vedno dobrodošla, saj z njimi bogatimo naše življenje ter ga končno vzamemo v svoje roke.

Sprašuješ ali boš ob ponovnem neuspehu oz. razhodu manj trpela? Torej imaš že v štartu mnenje, da vama ne bo šlo? Je med vama preveč nezaupanja?

Vprašaj se ali si sploh želiš, da vama uspe? Ali si pripravljena spremeniti svoj pogled na vaju, na njega, na sebe? Je pripravljen na spremembe tudi on?
In predvsem začnita od začetka in ne od tam, kjer sta prejšnjič zaključila...Dajta vajini vezi nove temelje, na katerih bosta gradila medsebojno zaupanje, dajta si prostor in čas. Naj te dvom in strah ne ovirata pri tem...

Vsekakor pa menim, da ob ponovnem neuspehu bolečina ne bo nič manjša, saj zavedanje v smislu "saj sem vedela, da bo tako" ne pripomore k lažjemu prebolevanju, temveč ravno obratno...Znova nam poruši delček zaupanja vase in v odnose...

Zala, sama odločaš v kakšni "nadaljevanjki" boš živela...In tudi, če je to "mehiška limonada" lahko še vedno izbereš drugo vlogo in ne vedno tisto, ki se ji dogajajo slabe in žalostne stvari...

[Smokyboy]

Pozdravljena Zala,

če prav razumem, je ta ideja o ponovnem poskusu prišla z njegove strani? Pozitivno je vsekakor to, da se strinjata, da se morata spremeniti oba. Da ne gre za to, da en "daje šanso" drugemu, da se spremeni. Če bi namreč šlo za slednje, verjetno res samo izgubljata čas. Tako pa moram pritrditi Slavki, da je odločilno za uspeh v prvi vrsti to, da oba verjameta v možnost spremembe pri drugem ter da ne pričakujeta preveč prehitro. Človek se lahko tudi na hitro spremeni v toliko, tako da začasno izpolni partnerjeva pričakovanja, ampak obstati taka sprememba ne more.
Bodi pa poštena tudi do sebe. Vprašaj se in razčisti pri sebi, kaj je tisto, kar te vleče nazaj v zvezo s tem človekom. So to res čustva, ki še obstajajo, ali je to samo potreba po občutku varnosti, po občutku zaželjenosti, po družbi? Slednjo lahko z obnovitvijo partnerstva na nek način potešiš, ampak če se boš nekje globoko tega zavedala, boš zaradi tega samo dodatno načela svojo samozavest in samozaupanje. In slej ko prej pričela popuščati pri njem in pri sebi.
Ne vem točno, kaj te muči glede partnerjeve preteklosti. Če sumiš, da njegovi razlogi za vračanje k tebi niso iskreni (npr. da je imel vmes drugo, pa je z njo končal, pač moram reči naglas), potem je to potrebno razčistiti. Če za to ni nobene osnove, pa z vrtanjem in sumničavostjo vajin poskus ne bo dolgo trajal.

Res ti želim vse najboljše, če imaš dvome in skrbi, kar piši, z veseljem ti bomo poskušali podati svoje objektivno mnenje. Ampak samo ti si tista, ki se nahajaš v svoji situaciji. Ne prepusti se prehitro zavajajočim občutkom, niti pozitivnim niti negativnim. Predvsem pa kot rečeno, ovrednoti svoja pričakovanja in želje ter jih daj na vago nasproti svojim potrebam in možnostim.

[zala]

Nekaj mi povejte: ali vaši partnerji vedo, da pišete ali berete ta portal? Ali obstaja možnost, da se prepoznajo v vašem besedilu? Kakšna bi bila njihova reakcija, če bi to vedeli?

Lep pozdrav in vse dobro!