NiKaja
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: sreda, 06. februar 2013 ura: 00:35 » |
|
Živjo,
sem nova tukaj. Potrebovala bi pomoč, pa ne vem točno čigavo (psihiater, psiholog?). Pa tudi (baje) da pomaga če nekomu poveš....
No, torej... Sem v 9. mesecu tretje nosečnosti (prva dva otroka 7 in 12 let sta iz prve zveze) in imam s partnerjem precejšnje težave (no, lahko da so pravzaprav moje, pa tega niti ne vidim....)
V prvi zvezi je bil prvi otrok nenačrtovan, pri 17.letih starosti (gimnazija, partner pa 1. letnik faksa). Ker so nosečnost ugotovili šele v 15. tednu, je bil splav preveč rizičen, zato se (kljub partnerjevim pritiskom) zanj nisem odločila. Partner se je potem sicer sprijaznil, vendar imam občutek, da me je zaradi tega na nek način zasovražil oz. name zvalil krivdo, da življenje ni teklo kot ga je predhodno načrtoval. Kljub temu sva se kasneje odločila še za enega otroka (je bila želja obeh), v drugi nosečnosti pa se je začelo strmo padanje kvalitete zveze...Nič več spolnih odnosov, zavračanje, žalitve, omalovaževanje itd.
Nekako sem potlačila žalost in se posvetila otroku in postavila partnersko zvezo na stranski tir, ker nekako nisem več prenesla ponižanj. Končala sem faks, ves čas študija delala preko študenta in vodila celotno gospodinjstvo ter vzgojo otrok (partner nikoli ni bil kaj prida starš niti nikoli ni opravljal nobenih gospodinjskih opravil), hkrati pa negovala mlajšo hčerko, ki je imela hude zdravstvene težave (zaradi katerih je prejemala zdravila, ki so povzročila odsotnost spanja, kar je rezultiralo, da 2 leti in pol nisem mogla zaspati več kot uro in pol skupaj). Tik pred diplomo pa so se začele težave, ki jih sedaj, ko gledam nazaj, prepoznam bodisi kot burn out sindrom ali pa kot depresijo (stalni glavoboli, nenehen strah pred potresi, katastrofami itd. - verjetno so bili bolj strah pred nezanesljivostjo partnerja in občutkom da nimam nikogar, na kogar bi se lahko zanesla). Partnerju se je zdelo da se sama sebi smilim, da iščem pozornost itd., zato me je zaradi težav nenehno zasmehoval, žalil...
No, to je trajalo cca.3 mesece, vmes sem diplomirala, se nekako spravila k sebi s pomočjo prijatelja, dobila službo in si opomogla.
V službi smo bili super team, uspelo se mi je zaljubiti v sodelavca (moj sedanji partner) in zapustila sem prejšnjega partnerja. Ta se je na mojo odločitev odzval seveda zelo burno in mi razvezo blazno otežil (tožbe, stresanje jeze na otroka, nasilje itd) ker sem zavrnila njegov predlog, da bi poskusila še enkrat, kljub njegovim obljubam po izboljšanju, terapiji itd. Bilo mi je pač dovolj.
Kljub temu sva z novim partnerjem to nekako prestala. Novi partner mi je takoj na začetku zveze pojasnil, da jemlje AD (je začel z jemanjem kak mesec preden sva zvezo začela).
Sama sem se že prej odločila da otrok ne želim več in to sem novemu partnerju tudi povedala; tisti čas je delil iste želje - tudi sam si ni želel otrok.
Po nekaj mesecih nove zveze pa se mi je obetala težka operacija. To operacijo se lahko izvede na 2 načina: na lažji način, vendar potem ni mogoča več zanositev, in veliko težji in bolj rizičen način, ki sicer omogoča kasnejšo ponovno zanositev. Ker je bil moj partner brez otrok in ne najmlajši, sem mu dala možnost soodločanja. V tistem trenutku mi je priznal, da si otrok v prihodnosti želi in tako sem se odločila, da grem na težjo operacijo in ne zapečatim možnosti, da bi še kdaj imela otroka.
Tik pred operacijo je partner odpotoval v tujino za en mesec, na kar sem izvedela (kljub resnično skrbni kontracepciji), da sem noseča. Ker sva se skupaj odločila, da je za otroka prezgodaj, sem naredila splav in odšla na operacijo, ki sem jo uspešno prestala.
Ko se je partner vrnil iz tujine, so se začele težave.... Najprej manj opazno in manj pogosto.... Zavrnitve spolnih odnosov, zmanjšanje frekvence le-teh, opustil je šport (in okrivil preobremenjenost v službi). Po 2 mesecih po njegovem prihodu sva se preselila v njegovo rodno mesto, prešolala sem otroka, pustila vse za seboj in začela na novo.
Potem pa so se začeli resnejši problemi.... Njegove zavrnitve so se stopnjevale, spolni odnosi so se reducirali na max. 1x mesečno, pa še to samo na mojo pobudo... Na moje prošnje po pogovoru se je izgovoril na utrujenost, preobremenjenost....
Kakšne 3 mesece po selitvi pa so se pri meni pojavile hormonske motnje, ki so v kombinaciji z mojo osnovno gensko boleznijo pripeljale do ultimata zdravnikov, da je potrebno zanositi čimprej (če to še želim) ali pa sledi ponovna operacija.
Ker na partnerja nisem želela pritiskati z forsiranjem otroka, sem mu pojasnila, da ga zapuščam, ker mu ne želim vsiljevati otroka, ki si ga (še) ne želi, hkrati pa ne želim da ostane z mano in tako izpusti možnost imeti otroka.
On se je takrat odločil, da želi ostati z mano in da želi otroka takoj ko bo mogoče. Po 6 mesecih mučenja in hormonskih terapij (vmes sem ga večkrat prosila naj mi prosim pove, če si je glede otroka premislil, ker se mi je ta nosečnost zaradi napornega zdravljenja zdela vedno manj nujna-pa je vedno vztrajal da otroka ŽELI)mi je to uspelo, nakar sem naletela na njegov izjemno hladen odziv.... Po 10 tednih pritiskanja nanj naj mi vendar pove kaj je narobe, mi je priznal, da si otroka dejansko še ne želi in da si želi, da naredim splav ter da mi je rekel da otroka želi zato, da ne bi odšla.
Povedala sem mu, da splava ne želim narediti, vendar da ga z otrokom ne bom obremenjevala in da nima do njega če ne želi, nobenih obveznosti.
Vendar si je ponovno premislil. Želel je ostati z mano in za vse okrivil zmanjšanje jemanja AD, šel nekajkrat na psihoterapijo, povečal količino AD in se odločil da si otroka želi.
Od takrat naprej mi sicer nudi vso potrebno oporo, skrbi zame in mi pomaga pri vzgoji otrok iz prve zveze.... Vendar ostalo je pomanjkanje intime in spolnih odnosov. Večkrat ga na to spomnim, prosim, poskušam.... vendar je vse bob ob steno. V času nosečnosti sem ga večkrat prosila, naj mi pove, če ga dejstvo, da sem noseča odbija in ima zato odpor; da bi to lahko sprejela... Pa je vedno rekel da to ne igra vloge... Vedno je isto... imava pogovor, vedno je nekaj krivo - delo, stres, nered doma, depresija... potem je nekoliko bolje naslednjih 14 dni, pa spet isto kot prej....
Pred kakšnim tednom pa nisem mogla več... napisala sem mu mail, da tako ne gre več in da želim da se zadeva zaključi - tako ali drugače, ker sem dobila odpor do njega.
In spet isto, prišel je domov, imela sva pogovor, priznal mi je (končno, po 9 mesecih!) da ga moti dejstvo da sem noseča, ker ima občutek da se otrok zaveda dejstva da imava spolne odnose.... Klišeji pač. In da ga je vedno strah mojega odziva (ki je vedno nič drugega kot razumevajoč).
Dejstvo, da me je začel odbijati je kar preslišal. No, zdaj se spet trudi, že kak teden... Vmes sem se enkrat prisilila v spolni odnos, vendar je bilo vse čisto mrtvo. Rutina, hladnost... Ne morem si več pomagati, ne verjamem več v to, da bi lahko uspela vzpostaviti stik in razmerje iz časa začetka zveze. Sama sem velik zagovornik potrebe po strasti v zvezi, zato me tole ubija.
Kam naj grem? Čeprav imam fiksen občutek da je vsega konec in da se strasti ne da več obuditi, ko enkrat zamre, bi želela ne-obupati.
In zdaj bijeta bitko moja pamet, ki mi pravi, da je bilo ponižanj in razočaranj dovolj in naj grem, ker bi me enkrat že moralo izučiti.... in srce, ki si želi da bi nama tokrat uspelo...
Mislim da bom pri tem rabila pomoč, ker me to tako obremenjuje, da sem že nezmožna normalno funkcionirati in misliti, priti čez dan, ne da bi bilo to nenehno v mojih mislih - slaba vest ker sem obupala in želja po ohranitvi in obstoju lastne identitete in dostojantva. Včasih ure in ure ležim in iščem rešitev, jočem, grabi me obup. Občutek imam, da če ne bom odšla, me bo potegnil s sabo v brezno.
Kam naj grem?
Kaj pa vi mislite o moji težavi? se je že kdo srečal s tem? Je mogoče, da ga depresija dejansko toliko (kljub ADjem) zamegljuje, da ni sposoben razločiti osnovnega problema (še vedno mislim da je bil splav v času njegove odsotnosti sprožilec težav) in ga reševati? Kako naj se soočim s tem? Kako naj mu pomagam? Naj sploh forsiram da zadevo razreši ali naj se sprijaznim?
Kje pa naj jaz poiščem pomoč? Pri psihologu ali psihiatru?
Že vnaprej hvala za nasvete in se opravičujem če sem bila predolga....
|
