Kratko in jedrnato

[njaja]

 
Pozdravljeni borci!

Že nekaj časa prebiram forum, ki je bil moj prvi stik z vsebino o anksioznih motnjah in depresiji.
Občudujem vse ljudi, ki odkrito spregovorijo o svojih težavah in zato mislim, da je prav da se predstavimo tudi tisti, ki vas S prestrašenimi očmi prebiramo.
Napadi tesnobe in panike se se pričeli pred približno štirimi leti. Doživela sem ga že praktično povsod: pred izpitom, med vožnjo, v nakupovalnih centrih, na morju, v knjižnici itd.
Vsemu temu so se pridružili še strahovi o različnih nerealnih boleznih.
V letošnjem letu so bili te napadi tako pogosti, da sem se odločila poiskati pomoč.Diagnoza:panična motnja z agorafobijo.
Sedaj jem AD in hodim na psihoterapijo. Je to dvoje nekaj, kar jaz potrebujem? Ne vem še, vem samo to, da morem delati na sebi in to veliko. Sprehodi, tek in branje knjig so moje trenutno zatočišče.
Predvsem prebiranje knjig, je tisto kar trenutno moja duša potrebuje, zavedam se da znanje ni dovolj in da je potrebno to znanje ponotranjit in udejanjit, zato me najtežji del še čaka.
Paničnih napadov nima že par mesecev, tesnoba pa je še sem in tja prisotna.

To bi bilo od mene zaenkrat vse, kratko in ne še čisto sladko! 

SE BEREMO BORCI!

NJAJA

[Putka]

Hei njanja, dobrodošla. Jaz te čist štekam o tem, da bereš forum s prestrašenimi očmi, jaz sem rabila dolgo, da sem si sploh priznala, da spadam na ta forum in potem, da sem nekaj še napisala, uf. Tako, da čestitke za pogum in za to, da deliš vse to z nami.

Svojo bolezen zdraviš čisto ok. ADji in terapije pa še knjige! Če ti še ni jasno kaj točno se dogaja in kaj moraš narediti pri sebi, ne skrbi. Meni na začetku ni bilo jasno kaj za vraga naj spremenim, ko se tako poudarja, da je potrebno spremeniti vedenjske vzorce. Vse se mi je zdelo čist super, a počasi vidim, da temu ni bilo tako. Zdej se mi svetlika kaj moram narediti. In delam na tem. In nasploh dojamem kaj je poanta naše bolezni.

Mislim, da si na dobri poti. Želim ti uspehe in predvsem zdravja!

ps. če boš imela kakršne koli simptome namišljenih bolezni, strahov ipd. ti predlagam, da tule gor pišeš čim več. Da ti z objektivnimi očmi pojasnimo, da je vse to le del tvojih strahov.
Jaz sem skos pisala in za vsako "malenkost" odprla temo. In so mi forumovci pomagali s svojimi nasveti in s svojim pogledom na stvar.  Meni full pomagalo.
 

[njaja]

Ooo Putka, ti si mi pa znana hihi, te kar redno berem Ti si tista freeadjevka
Jah no, jaz sem kar pršla k zdravnici in sem rekla da hočem neki za pogoltnit, pa sem dobila ADje in pomirjevala, čeprav pomirjevala so ostala nedotaknjena, opa za enkrat.

 Joj ja teli strahovi glede različnih simptomov so res kar malce smotani, ker se menjajo.
Zadnje čase se mi dogaja, da ko prečkam cesto, da si kar predstavljam, kako me zbije avto ali pa, ko vozim avto se mi kar prikradajo misli o tem, kako se bo nekdo zaletel vame. Potem, pa dam radio na glas in glasno prepevam, da preglasim misli s fušanjem  . Loko sem, vem!

Ma na splošno si ne dovolim, da mi te strahovi omejujejo življenje in se tudi ne izgogibam različnim situacijam, se pa izgogibam situacijam, če nisem sama, da sem v družbi. Niti nisem toliko obremenjena s tem, da bi doživela panični napad pred drugim, ampak s tem, da bom druge obremenjevala, jim zamorila večer, dopust itd. Joj imam, kar grozne probleme s tem občutkom,da druge ljudi obremenjujem, čeprav sem na splošno bolj poslušalec, kot govorec.
Zaradi tega, se kar pogosto odrečem druženju s prijatelji, če vem da bom z njimi preživela več dni skupaj.

Hvala za dobrodošlico Putka in vse tvoje objave!

lokita njaja 

[Putka]

njanja odlično razmišljaš  . Najboljše zdravilo za tvoje simptome je ignoranca! Če se izmenujujejo je dobro! To pomeni, da se stvar nekam premika. Meni se je izmenjalo že miljon simptomov in nikakor nisem mogla dojeti, da je to proces vsega tega in sem bila vsakič na tleh, ker ko sem že mislila, da sem OK, sem spet naredila korak nazaj (spet se je pojavil nek čuden simptom in res sem imela že vse od obsesivno kom. motnje, do konstantega straha, da se mi bo vsak moment utrgalo, do megle v glavi, da sem samo sebe slišala kako nekaj govorim, da se mi je zdelo, kot da to nisem jaz ampak stojim nekje poleg sebe, do tega, da sem se za vsak drek vprašala : zakaj je to tako? Naprimer : zakaj jaz sploh hodim tule? Zakaj sedim in sploh tipkam, ma jaooo groza  ). Ampak to vse ali je minilo ali mineva.

Drugače pa te misli se dogajajo tudi meni. Stojim na prehodu za peščce pa gre kak avto hitreje mimo pa že vidim kako nekoga zbije. Ma vsesorte imam, ampak ignoriram. Ne premlevam, se ne ukvarjam, se ne bediram...enostavno, kot da nič ni bilo. In jih je full manj. Skoraj nič več. 

Pripravi se na vse živo ampak imej v glavi vsidrano tudi misel, da je to vse ok. In da se vsem nam dogaja in da nisi edina. Jaz nisem preveč pripovedovala ljudem in razlagala (razen tistim, ki to isto imajo), ker bi se jim zdelo čudno in potem se itak še bolj zabediraš.
Veliko sem spraševala in brala o tem. Pomaga. Zelo dobre so tudi skupine za samopomoč, kjer se pogovarjaš in izmenjuješ svoje izkušnje. Če boš kdaj želela priti, si dobrodošla.

To, da se ne omejuješ je pa sploh prva klasa. Jaz se tudi nisem in sem šla povsod pa čeprav na silo. In to full pripomore k hitrejši ozdravitvi. probaj telovadit, sprehod ali tek zunaj sta najboljša! >Jaz jemljem tudi omega 3 kapsule pa spijem kak dober zeliščni čaj čez dan pa veliko sadja in zelenjave. Izogibaj se velikim količinam kave, pravih čajev ipd.
Aslan je pred kratkim prilimala tudi tabelo hrane, ki vzpodbuja serotonin.

Svetovala bi ti edino, da se ne obremenjuješ toliko s tem kaj bodo drugi rekli, če boš dobila kak panični napad in bi potem bila lahko slabe volje. Pri nas je itak najhujše to, da se že od nekdaj obremenjujemo kaj bo kdo rekel in smo pod pritiskom. Sprosti se, pojdi v družbo, če ti res rata kriza se vedno lahko izgovoriš, da ti je postalo slabo v želodcu ali da si zaspana ali pač en tak "normalen" izgovor. Naslednji dan boš pa itak že kot nova!

Srečno!