Po nekaj letih se ponovno oglašam. Poskusil bom biti karseda jedrnat.
Epidemija je bila zame za nek način blagoslov, saj sem maja 2020 dobil odpoved zaposlitve v Revozu in s tem je bilo konec trpljenja v stalni nočni izmeni. Življenje v izolaciji, ki je nam je bilo vsiljeno, ni bilo zame nič posebnega, saj sem na tak način živel dolga leta, če ne kar vso življenje. V bistvu me je asocialnost rešila raznoraznih družbenih pritiskov v tistem času. Še udeležil sem se sredinih protestov proti ukrepom. Prvič sem se udeležil kakršnegakoli protesta. Še zdaj se spomnim moči množice, ki te povleče in mimogrede hodiš od centra Ljubljane pa vse do severne obvoznice (ne, na avtocesto nisem skakal
). Neverjetno.
Februarja 2021 sem dobil novo zaposlitev v proizvodnji polnilnic za električne avte. Veliko boljši urnik, pogoji in sodelavci. Skoraj nebesa. Ampak opažam, da se mi nekateri vzorci v odnosih ponavljajo. Na splošno imam občutek, da lahko ljudje delajo in govorijo z mano kakor hočejo, še posebej, če pride do konfliktov ali pa mi kdo izreče opazko. Ali otrpnem in obnemim ali zadržujem občutke, ki jih občutim kot zapenjanje in napetost v trebuhu ali pa čutim zamero in se potem čez nekaj časa vklopijo fantazije, kjer sem odrezav, vzvišen psihopatski diktator, ki ima zadnjo besedo na tak ali drugačen način.
Predstavljal sem si že, da se mi čisto odpuli, če nekdo samo napačen ton uporabi v komunikaciji z mano, npr. Kdaj že kar potiho mrmram sam pri sebi, da če bom samo odprl usta, bo že kdo mi siknil, da sem živčen, jezen in da si naj na izi vzamem. Pač, kot da bi hodil po minskem polju. Naporno je tako živet in potem ni prostora za druge odnose in stvari v prostem času.
Še vztrajam na psihoterapiji, ki jo obiskujem že 10. leto! Tam sem se dolga leta jezil in šele zadnje čase pridobivam zavedanje o čustvenem in odnosnem jeziku, ki ga nisem bil deležen v družinskem okolju. Delam tudi na zavedanju o prenosih družinskih odnosov na terapevta - on ni moja mama, oče, sestra. Tako sem soočen z odklopom, praznino, umikom, ki so mi omogočili preživetje do sedaj. Odnosov pa kaj prida ni bilo in glede na grobi opis, kaj se mi dogaja v službi, bi najraje imel službo od doma, kjer buljim v komp in se ne ubadam s kapricami sodelavcev.
A sem res tak robot, ki težko dostopa do svojih čustev, ki je bil samo na voljo drugim in se je sekiral za šolo in delo? Čustvenega jezika ni bilo. Kaj mi potem pomaga znanje jezikov, če ni bilo odnosov in se mi je težko pogovarjati v jeziku odnosov in čustev? Sredi 30-tih razmišljam, kaj sploh je še realno za razvoj kariere, ker biti samo proizvodni delavec na dolgi rok pomeni stagniranje in bodo službe in odnosi v njej podobne jajce jajcu.
Lep pozdrav.
