Brezciljno tavanje

[Kje je moj plus?]

Spet me daje živčnost in nemir. Danes me je vrglo pokonci že ob 5.40. Kar naenkrat sem odprl oči, v trebuhu me je stiskalo. Že tako banalna stvar, kot je izbira izbirnih predmetov me spravlja ob živce, ker zgleda podzavestn premlevam stvari in se ne znam odločiti. 
Rad bi si tudi kaj poiskal za delat preko študenta ... prišlo mi je na misel TV prevajanje, samo se bojim, da ne bi sfolgal vsega skup, ker me že faks kot tak precej utruja, kaj šele delo zravn. Občudujem ljudi, ki lahko delajo zravn faksa.
Imam zelo veliko dvomov v sebi. Po dveh letih nazaj na faks je kar velik zalogaj in se sprašujem, ali ni to morda preveč. Sem na 2. stopnji na anglistiki in japonologiji. Da ne omenjam, kako bo s prihodnostjo. Imam tak občutek, da me naziv, ki ga imam zdaj, kar zaznamuje - diplomirani anglist, diplomirani japonolog. Ful še ne vem, kaj bi zares rad počel in bil v tem dober! To slednje me še posebej obremenjuje. Nisem veliko stvari probal v svojem življenju.
Večino časa sem tudi osamljen. Pogrešam občutek sprejetosti in ljubezni, kjerkoli in kadarkoli.
Evo, ob tejle vrstici so se mi oči zasolzile in jokam. Ko omenjam dvome o smislu vsega skupaj, čutim v odgovorih staršev odtujenost in nemoč. Nekako vem, da bi mi radi pomagali, pa ne vejo kako. Počutim se zelo zelo osamljenega in zavrženega. Ne znam si zaupati in iti svoje poti.

[Akira]

Po prebranih tvojih vrsticah smo nekako na prelomnici življenja (faks, konec, iskanje službe, ...).

Tudi sama se več krat sprašujem , kaj bi sicer rada počela v življenju, kaj me veseli ? Skozi različna obdobja v življenju najdem vedno nekaj novega...sedaj če razmišljam za nazaj, tudi sama ne vem, če bi šla študirati to smer, kot sem jo sicer...

[Kje je moj plus?]

Ja, mučijo me taki občutki nekompetentnosti in nesposobnosti. Po 2 letih mi je vso znanje s 1. stopnje izpuhtelo. Za ponoviti je zeloooo veliko snovi, za kar pa vem, da ne bo kaj dosti časa. Zdajle delam nalogo za en predmet pri angleščini, kjer moraš kakšne pol strani napisati, zakaj si si izbral neko besedo ("buzzword" - se prav beseda, ki je nastala pred kratkim in je kar popularna in je ne najdeš kar tako v slovarju) in potem še obnoviti članek v povezavi z njo s svojimi besedami.
Dajejo me taki čudni občutki omejenosti, togosti, da ne znam prestopiti "okvirjev". Že na diplomskem izpitu pri angleščini na koncu 1. stopnje so mi rekli, da imam nekako "omejeno besedišče". Pa če še pogledam eseje za nazaj, noben ni bil več kot 7, 8.
Imam občutek, da sem res nesposoben in da me naziv diplomiran anglist in diplomiran japonolog ožigosata, češ, ja, to si študiral, to bi moral znati, jaz se pa počutim kot slepar, ki se je "prešvercal" skozi faks.

[AsandraA]

naziv te ne ožigosa. Sam daješ žige nase. Občutek "prešvercanosti" odpraviš s tem, da zadevo ponoviš in si dokažeš, da znaš. S svojimi občutki lahko opraviš ke sam.

Sandra

[Kje je moj plus?]

Ja, moram reči, da imam čisto druge občutke, ki si jih prej zgleda nisem pustil čutiti. Vendar so večino časa ti občutki občutki tesnobe, krivde, sramu. Zadnje čase, odkar sem po 2 letih spet na faksu in sem na 2. stopnji istih smeri kot prej (anglistika + japonologija), čutim velik pritisk, ker je veliko nalog.

Spreletavajo me tudi občutki, da bi nehal, ker obdaja me nek nov občutek: da ne pašem tja, koder sem, ne uživam, skrbi me, ali sem sploh sposoben, me trenutna študijska smer sploh veseli? 
Odkar sem vpisal absolventa na 1. stopnji 2012, so se potem tistih par izpitov in diploma vlekli do septembra letos. Vpisal sem obe smeri, pa vidim, da mi je zelo težko. Čedalje bolj me spreletavajo misli, da mi to v bistvu ni všeč, da bi rad delal kaj drugega, da se ne počutim kompetentnega in sposobnega na smereh, ki ju študiram. Da nisem dober v tem. Bojim se reakcije okolice in družine. Bojim se, da bom sprejel napačno odločitev in da si bom s tem zafrknil lajf.

Najbolj me čudi, od kod mi je izginilo zanimanje in zagretost, ki sem ju imel na začetku faksa, okoli l. 2008? Hrepenim po neki varnosti. Bojim se iti neko svojo pot. Npr. ena kolegica je doštudirala samo japonologijo, pa bo šla prek STA novembra za eno leto delat v Kanado, druga se je vpisala nekam samo za status, da bo delala in si poiskala kaj drugega, kar jo zanima.

Sam preveč gledam skozi faks za kakšne izmenjave in podobno ter sem slep za druge opcije, samo zmeraj se ustavi pri financah, kajti doma situacija ni ravno prefektna. Skrbi me tudi zaposljivost, kajti oče se bo upokojil čez 5 let, mati pa čez 8 let.

Pa sem bil na Škotskem l. 2010 na prostovoljnem delu, l. 2012 pa na 6-tedenskem programu, ki sem ga na srečo dobil (najprej nisem bil izbran, potem pa je kolegica, ki je bila najprej izbrana morala pavzirati in potem sem jaz to dobil). Pa so me že takrat začeli dajati neki dvomi. Sicer je bilo super, sem se pogovarjal po japonsko, čim ko pa sem prišel nazaj domov se je pa začela stagnacija. Da ne omenjam tega, da ne znam ohranjati stikov z ljudmi, ki sem jih tam spoznal. Ne vem, kaj naj jim rečem. Ni neke globine in duše v pogovorih.

Zdi se, da izgubljam tla pod nogami. Pa sem že eno leto na Paroxatu in obiskujem psihoterapevta. Kot da me simptomi depresije še zmeraj spremljajo. Ker kdorkoli me vpraša, kaj bi pa rad počel, nimam odgovora. Ne vem. Imam zelo mučne občutke. Kot da se podajam v brezno neznanega. Kot da mi glava ne funkcionira najbolj (da me intelekt zapušča). Mogoče zaradi Paroxata, ne vem.
Naj še dodam, da sem se poistovetil z avtorjem stare teme "Depresijo spoznal v službi", ki sem jo našel na Googlu.
(link:http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php?topic=904.0;wap2)
Zelo podobna preteklost in simptomi.

[Kje je moj plus?]

Še nekaj: V zadnjih parih dneh me je parkrat zelo močno zapeklo v predelu prsnega koša (še posebej v predelu pleksusa). Taki občutki trajajo kratek čas. To se mi je ponovno zgodilo po dolgem času, kajti prej, vsa leta, sem dobival taka pekoča, boleča, neznosna občutja v prsnem košu. Ko sem začel jemati Paroxat leto nazaj, se mi to ni niti enkrat zgodilo, zdaj pa pred par dnevi spet.
Res pa je, da probavam nehati z AD-ji in jih ne jemljem več tako redno ... lahko bi se reklo, da sem celo pozabil na to. 
Sicer se pa trudim vnesti kake pozitivne spremembe v svoje življenje, samo mi ne uspeva kaj preveč. Čutim, da še vedno delujem po istem kopitu, kakor vseh 25 let prej. Npr. težave z organizacijo časa in da nimam denarja za kakšne druge dejavnosti, se pravi, imam zmeraj občutek, da nimam zadosti časa in denarja (npr. zadnjič sem šel na brezplačno meritev indeksa telesne teže in se je izkazalo, da sem res pretežak, da pijem premalo vode in zaužijem premalo beljakovin, potem pa kakšno vabilo na brezplačno delavnico, ki je pa ravno takrat, ko imam nekaj na faksu, npr.)
Faks mi daje tak občutek, da sploh imam kaj za početi, čeprav mi ustvarja kdaj veliko stresa (npr. zdaj, ko imam v sredo predstavitev, pa se še nisem kaj dosti pripravljal na to + par dodatnih stvari za naresti), ampak predstavlja neko dolžnost oz. skoraj nekaj, kar mora biti na dnevnem redu mojega vsakdanjika. Kot da bi se reklo: faks = lajf, izgovor, da sploh grem v Ljubljano (živim v okolici). Kdaj sploh ne vem, kaj bi sam s sabo. Obdajajo me tudi misli, da bi nehal z 2. stopnjo, si poiskal kaj za delati prek študenta do izteka statusa ali kaj takega, samo imam vedno strah, da se bom napačno odločil in da bo ena sama taka odločitev prinesla negativne posledice za celotno življenje in neznosne občutke obžalovanja, tipa, "kaj bi bilo, če ..."
Da ne govorim o tem, da se ful prevečkrat oziram na druge, kaj počnejo, kako so uspešni, jim uspeva poleg študija še delati zraven (imam kolegico na istih smereh, kakor sem jaz in jo občudujem) in se kmalu začenjam primerjati z njimi - oni so boljši, vejo, kaj si želijo početi v življenju in so dobri pri tem, jaz pa ne in podobno.
Res, počutim se kot izgubljenec, nebogljenček, ki si ne zna utirati svoje poti, biti to, kar je in ne iskati odobravanja iz okolice ampak najprej občudovati sebe. Vse, kar je zunanje, bi moralo priti samo od sebe.

Utrujen sem že, tko da upam, da ni moj sestavek izpadel zmedeno.

[seu]

Tako razmišljanje kot ga imaš, je stalnica med populacijo mlajših odraslih (20-30). Nisi edini,  kvečjemu je tvoj primer že skoraj za vzorec. Vsi smo na istem, če ne najdeš vzpodbude sam, ti je nihče ne bo dal.

[Patches]

Točno tako. Jst ti lahko povem, da imam čisto enake misli, kot ti. Sploh si rd očitam, da bi 'moral' biti to in 'moral' biti ono, kar me vedno potre. Ampak to je pč ta strah. Kaj če se ne trudim dovolj? Zakaj gre ostalim tako dobro, jst imam pa težave že spregovorit par besed s človekom?

Vsak ima svojo pot. Kljub temu, da nas svet rd obravnava po nekem klasičnem obrazcu, one-size-fits-all, pč ne morš silit osbnega razvoja. Lahko se aktivno lotiš iskanja svojga smisla al pa dejavnosti, ki ti ta svet osmisljujejo in te delajo srečnega, ampak reči kot pa je depresija, anksioznost, nizka samopodoba, to se odpravi šele s časom. Pa pozitivnim prigovarjanjem!

Moja mt mi je glih par dni nazaj razlagala, da so reči, ki jih lahko brez večjih težav počneš... da hodiš spat in vstajaš ob približno istem času, da se gibaš, redno in zdravo ješ... tle si opravičeno lahko strog do sebe, to je čisto v skladu s tvojimi sposobnostmi. Da pa si recimo očitaš, da 'tudi danes še nisi odpravu vseh svojih problemov' ali nekaj v tem stilu (kar je pomojm klasika za premireke, kot smo mi), to pa ni čudn da postaneš slabe volje. Primerjanje z drugimi je neka posebna pasma tega samoočitnja.

Zavestno se odloči, da ne boš jemal teh misli resno. Ko se naslednič pojavijo, si reči 'o lej, spet ta smotana misel', se nasmehn sam pri sebi in pojdi dalje. Nekaj, kar nm depresivcem pomojm kr konkretno manjka je to, da se znamo samemu sebi smejat. Če pogledaš okoli sebe (ja, v tem primeru se je okej primerjati z drugimi  ), večina ljudi jemlje svoje življenje zelo neresno. Pa ne zato, ker bi bli vsi zabušanti brez ambicij. Preprosto ni PRAKTIČNO bit zagrenjen. Al pa bit deloholik. Od tega se ne da srečno živet. Že če si lenuh s čisto preveč prostega časa, ti postane samo kritiziranje, ki si ga namenjaš, tako neznosno.... kako sploh loh prčakujemo potem, da bomo še aktivni pa kaj jst vem kaj še vse.

Tko da ja.... iskanje odobravanja iz okolice, občudovanje samega sebe in taki neoprimljivi problemi se ne dajo reševat direktno. To je pomojm že kr vesoljski zakon, če ne pa vsaj ena glavnih resnic v moji osebni filozofiji.

En konkreten predlog: vzem si danes zvečer uro-dve časa, pa si napiši seznam reči, ki bi jih rd v svojmu vsakdanu počel al pa bi si jih zelo rd želel sprobat, nared si seznam navad, za katere misliš, da bi ti pomagale pri počutju (sploh zdaj ko probaš ukinit ADje) in si naredi par ciljev za ta teden, ki so realni, in si iskreno lahko rečeš, da si jih zmožen opravit do zastavljenega roka.

Poskušaj bit objektiven, konstruktiven in se ne sekirat. Z drugimi besedami kontra poskušanju oprijemanja neoprimljivih problemov. Potem boš šele začel opažat spremembe.

Ravno zdej, ko zaključujem ta post, sm izmenjal par besed z eno punco zravn mene, kateri je padu na tla zvezek. Počutim se sproščenga, prevzel sm iniciativo, zagrabu za to željo, da bi se pogovarjal, v meni ni blo nobenega strahu. 30 min nazaj sm si še poskušal dopovedat, da bom za vedno sam in da se sploh ne znam pogovarjat z ljudmi, ker me žre neka neukrotljiva tesnoba. To je bil čisto drug človek... nepovabljen je prišel in tudi odšel je sam, takoj potem, ko sm ga nehal poskušat zadavit in spustil vrat. Sej prej ni mogu... Revica.

[Kje je moj plus?]

Zelo sem razpet med tem, ali bi nehal s faksom. Ne vem, spet čutim neko apatičnost in nemotiviranost. Zbudila se je neka želja probat druge stvari, mogoče najti službo na področju zanimanj, ki jih imam (celo!  ). Na primer: Zadnje čase se zelo zanimam za orožje. Velikokrat gledam na youtubu nekega gospoda iz Tennesseeja, ki ima veliko orožja, jih lepo predstavi in odgovorno in varno strelja na svojem domačem strelišču. Pač, spozna se na stvari in ve, kaj dela.
In kaj se mi zgodilo? Pišem strelišču Rudnik, da me zanima pač orožje in če je možno kakšno študentsko delo tam. Naslednji dan dobim mail s povabilom na razgovor! Wow, super. No, izkazalo se je, da bi za kakršnokoli delo na strelišču rabil imeti opravljen zdravniški pregled in opravljen tečaj varnega rokovanja z orožjem. Tko da, čisti NE ni bil. Res, čist na izi razgovor, nism si mislu, da bo kaj strašnega.
Malce razočaran, toda kar vesel, da sem uspel nekaj sam narediti, pokukati čez plot in varne cone.
Glede faksa sem malce razcepljen, kajti zadnja 2 meseca sem se kar sekiral, ali bo bolje, da neham ali ne, ali to pomeni, da si bom zafrknil lajf, ker ne bom imel 2. bolonjske stopnje narejene (VII. stopnja izobrazbe) in ne bom imel šans dobiti službe? Danes se pa počutim zopet apatično, brezvoljno, nemotivirano, leno. Ja, to slednje je bilo zgleda pri meni prepovedano, samo jaz ne morem več. Komajda sem diplomiral, ampak znanje je v tisti dvoletni stagnaciji šlo ven.
Tudi ne vem, če me še privlačita angleščina in japonščina. Sam vem, da nisem dovolj dober, da bi lahko dobro opravljal karkoli, povezanega s tema dvema jezikoma.
Kar nekaj kolegov ni nadaljevalo študija na 2. stopnji, ali pa bo šlo naprej na kak drug faks. Eden se je sam naučil risati in tetovirati, druga kolegica je šla prek STA v Kanado delat, tretja se je vpisala na neko srednjo šolo, da ima status, pa bo šla kaj drugega počet, četrta je pa šla na ladjo delat in se je pred kratkim vrnila.
Pač tko: sam ne vem, kaj bi me privlačilo še (no, poleg orožja, alternativne medicine in zdravljenja - tut te meditacije, sproščanja in to ter zanimivo, bowlinga, glede katerega se mi je ravno včeraj utrnil spomin, da sem šel parkrat kam probat in mi je blo kr fajn ) in se probam odkrivat. Edino bedno mi je pač to, kako bo s temi statusi študenta, ker je to trenutno najlažja pot do kakšnega dela.  Tvegan korak pa je to, da pač pustim to 2. stopnjo na miru. Pač ne gre, nimam neke motivacije in tut nek občutek siljenja je prišel zravn. Poleg sekiranja, kepe v želodcu, zamorjenosti, utrujenosti in podobnega. V torek bi moral imeti predstavitev o nekih dnevnikih oz. potopisih v japonščini, pa nimam blage veze, kako se lotit. Blokada.
Nekako me mika, da bi pač imel neko varno, umirjeno službo, pridem domov in se lahko v miru spočijem, sprostim in v miru berem kakšne knjige ali pa gledam kakšen film.
Ko že omenjam film: izredno rad gledam The Walking Dead, Game of Thrones (tudi prebral sem vseh 5 knjig v angleščini), zadnje čase pa me je spet začel zanimati svet Gospodarja prstanov, ker gledam Hobbita. Pač ves ta svet, način potovanja, hrana, preprost način življenja, rekviziti (pergament in pisanje v takem srednjeveškem stilu je carsko ... pa orožje, seveda ).
Pač ne vem, nikoli v življenju nisem tvegal in sem bil v varnem okolju. Nekako mi manjka pustolovščin, če se tako izrazim. Nekako me mika tujina, še posebej Kanada, ker sem bil na predstavitvi STA, agencije prek katere lahko greš delat tja. Je pa kar drago, pride čez jurja evrov stroškov, preden sploh prideš tja. Ali pa ladja. Pač da delam nekaj bolj preprostega ali kaj, zravn pa pač uporabljam jezik v pogovoru, kolikor gre.
Morda kakšno prevajanje tu, samo ne vem, kako je, če imaš samo 1. bolonjsko stopnjo narejeno (6/2 po stopnji izobrazbe).
Samo denar mi predstavlja oviro.
Fascinantno mi je tudi to, da se nekako počutim kul v knjigarnah in knjižnicah. Že sam pogled na kupe knjig me kar nekako pomirja. Sem se tudi spraševal, kako je sploh delati v takem okolju. Ampak za to bi rabil biti bibliotekar, po moje. Velikokrat grem v Mladinsko knjigo na Konzorciju in malo brskam med fantazijsko literaturo v angleščini, občasno grem pogledat tudi na druge oddelke. Ne vem, od kod tak "fetiš".
Tut skrbi me po drugi strani, da bom celo življenje "nomad", v smislu, da me bo nekaj časa ta stvar zanimala, potem spet kak druga, mogoče potem spet prvotna in podobno. Tut sestra mi je dons pravla, da se brezveze sekirat glede reakcij ljudi, češ zakaj si pa to študiral, če pa hočeš potem kaj drugega počet. Nekak me navdihujejo zgodbe ljudi, ki niso šli po kopitu izobrazba --> služba in tut Tolkienov rek: "Not all those who wander are lost."

Toliko zaenkrat.

[Ribica]

Dragi Plusko,
tvoje počutje in nihanje razpoloženja je po moje zelo povezano s tem, da ne jemlješ več redno AD. To ni stvar, ki bi si jo lahko sam odmerjal, pač pa lahko to glede na tvoje počutje odmeri zdravnik. Prebrala sem zadnje 3 strani tvojih postov in v bistvu se zapisi ponavljajo. če sodim po lastnih izkušnjah (pomanjkanje energije, motivacije kljub jemnju AD), je potrebno za nekaj časa kaj dodati. Meni je psihiater dodal Wellbutrin, ki dviguje energijo. Sedaj ga po dobrem letu postopno opuščam, osnovni AD pa jemljem v najnižji dozi naprej.
Dokler počutje ni res 100% super, nima smisla prenehati z jemanjem. In kot sam vidiš, tebi ti poskusi niso koristili.
Ukreni najprej nekaj v zvezi s tem in ko se ti popravi počutje, prični s spremembami  kot npr. smer študija i.t.d.
Želim ti, da ti uspe.

Ribica

[Kje je moj plus?]

Počutim se grozno. Zopet občutek stagnacije.

V četrtek in petek sem poskusil z študentskim delom kot voznik pri dostavi za Pošto Slovenije. Sam nisem vozil, sem bil zraven drugega študenta, ki je menjal službo in me je uvajal. V petek sem rekel, da to ni zame. Preveč stresa, hitenja, tveganja z malce bolj dinamično vožnjo, preveč odgovornosti (kakšne kazni in lisice, če si ti kriv za poškodbo dostavnega vozila, ti kriješ škodo), iskanje naslovov po LJ za bolj majhno urno postavko. Prvi dan sem celo bruhal (ne bi smel jesti sendviča vmes). Slabo mi je bilo. Pač na splošno nisem imel dobrega občutka in tudi sam sem videl, da ne bi bil dober in dinamičen voznik, pa imam izpit že od leta 2008, svojega avta pa nimam. No, sem si nabral kar nekaj kilometrov (nimam izpita samo za okras  ), pa kljub temu.
Očital sem si, da še nekaj tako "preprostega" kot je dostava nisem zmožen opravljati.

Včasih sem imel v glavi zelo močne negativne rekacije, misli in glasove ter samogovore. Kdaj je to eskaliralo do hude jeze, pa sploh ni bilo resnične podlage za to. Lahko bi se reklo kot da so to bili neki imaginativni ljudje. Z anitdepresivi so se te misli umirile, kdaj pa kdaj butnejo ven. Večino časa imam občutek nekega vakuuma v glavi, počutim se pa tudi takega brezvoljnega in brezčutnega. Občasno me zgrabi kepa v želodcu in občutek žalosti in joka. To slednje je močno prišlo na dan po pogovoru s sestro, ki mi res hoče svetovati in pomagati, samo ne več kako. Na vprašanje, da naj povem eno samo stvar, ki si jo želim, odgovor ni prišel zlahka z mojega jezika. Sploh nisem vedel, kaj. Ne vem, kje se vidim čez 5, 10 let. Bojim se, da se bom "prebudil" prepozno in obžaloval stvari za nazaj, se pravi bom obtičal, kjerkoli že bom. Da naj se bolj aktiviram, npr. če hočem kaj prevajati, npr. knjigo, naj kar eno zgrabim in začnem, tako kot je ona. Ali pa kam prostovoljno pomagat, da vidim, da je drugim še bolj "bad", kakor meni. Magari, če si napišem nekam svoje življenje, kakšnega bi si hotel in potem dan za dnem delat na tem. Jaz sem se že vnaprej obsodil v mislih, da ne bo šlo, težko je, kako in kje začeti? To bo spet zahtevalo denar (razni tečaji, delavnice, karkoli), ki ga nimam kaj dosti.

Ne vem, zakaj sem krut in strog na nek način do sebe. Ne počnem stvari ob katerih bi se počutil ugodno (če sploh znam to občutiti). Bojim se reakcij in mnenj okolice, sošolcev in profesorjev ter znancev, če bom samo na vsake kvatre prišel malo pogledat na faks, pa kšn predmet celo naredit oz. naredit večino pa kšnih parih ne. Parkrat sem omenil kolegom in kolegicam, da imam dvome o faksu in da sem na tem, da bi ga pustil. Razlog za strah je to, da si bodo mislili: "Ja, kaj zdj, boš delu faks al ne." "Kaj bluziš." "Kaj si len."  No, v bistvu imam tudi v sebi tak strog, priganjajoč, očitajoč glas (vest), ki mi vzbuja krivdo, sram in občutke ničvrednosti.
Pa vem, da ni pomembno, kaj si drugi mislijo, boli te k****, samo reči je eno, delati pa drugo.

Trenutno se mučim z nekim esejem za angleščino, samo ne gre. Od tiste blokade za ustno predstavitev pri japonščini kakšna dva tedna nazaj mi je vse dol padlo. Tole za angleščino je drugi predmet z nekimi obveznostmi, ki mi jih tudi ne uspeva delati sproti. Nekaj časa je šlo, potem pa je prišlo preveč stvari naenkrat. Ne morem se skoncentrirati, igram se z lasmi, jih vrtim okoli prsta, guncam se naprej in nazaj na stolu. Čedalje več sem doma. Samo spal bi, utrujen sem, brezvoljen. Osamljen večino časa. Rad bi se zjokal, pa ne gre. Ostajajo samo občasni občutki napetosti v trebuhu in avtomatsko tlačenje čustev. Rad bi se razjokal, zravn pa nekoga, ki bi se me tolažeče in ljubeče dotaknil, me objel okoli ramen in samo bil zraven. Če me potolaži z besedami, tudi v redu.

Jezen in frustriran sem ... seveda nase, ker bolj kot ne sanjarim tja v tri dni, motivacije nimam, kakih konkretnih ciljev, ki bi me vlekli tudi ne. Ful sem si predstavljal na začetku študija, kok bo fajn, da bom znal vse in to, samo sedaj vidim, da je bila velika napaka vse staviti na faks, da se bom vsega naučil. Sam pa se ne znam, ne vem, kako in kje začeti. Lena, nesposobna zguba.

Vem, da me privlačita Japonska in J.Koreja, samo preveč stvari gledam samo skozi faks. Imel sem prakrat fantazije o sebi, da znam takoče kar nekaj jezikov, potujem ali pa celo živim v drugi državi (kakšna Kanada, Japonska ali Južna Koreja - te tri države mi pridejo na misel), študiram kako bolj presprektivn smer (kakšna tehnika ali pa računalništvo) oz. če že to ne, da znam kaj narediti, magari, če sem obrtnik ali nekdo. Skratka, da sem nekdo, ki je vreden nečesa in da ga ni škoda.

Rad bi se družil in pogovarjal z ljudmi, samo ne znam pristopiti do njih, jih najti, navezati stik, o čem se pogovarjati. Kadarkoli sem bil v družbi, sem bil bolj tihe sorte, malce več sem izdavil iz sebe ob slovenski družbi, če je bila tuja, je že bilo prisotno malo nervoze. Še največji problem je vzdrževanje nadaljnih stikov, potem ko so te osebe doma na drugem koncu sveta. Ob vsej silni tehnologiji nimam nekih konkretnih idej za kakšen daljši, zabavni pogovor. Zadnje čase vsem malce govorim o svojih problemih, dvomih o faksu in skrbi glede prihodnosti (še največ kolegom s faksa). Kakšni mi pravijo, naj ostanem na magisteriju (je še zastonj trenutno), drugi da naj razmislim, tretji me čisto razumejo in se še zraven učijo drugih stvari, ki jih veselijo in zanimajo (tudi na področju čisto druge zaposlitve, ki nima veze s področjem študija). Ne znam iti svoje poti, se sam odločati zaradi strahu pred negativnimi posledicami.

Imam mogoče previsok in nerealen cilj, da si življenje obrnem na boljše, da lahko moje sanje in želje postanejo realnost? Da se bom sedaj napačno odločil in se moral za vekomaj posloviti od njih?

Berem trenutno tole brošuro in se kar najdem v njej: img.ivz.si/janez/2031-5457.pdf

Mogoče sem res neživ človek, ki je pokopal svoja občutja, želje, ambicije, če pa že malce pridejo na plano, pa nimam dovolj volje in vztrajnosti, da bi delal na njih. Lenoba, neživljenskost, neambicioznost. Dolgočasnež. Po eni strani apatija, po drugi strah, živčnost in negotovost (pustiti faks ... mogoče sem se navezal na njega v teh 6 letih?)

Ne vem, kaj naj naredim, da mi bo v družbi s samim sabo najbolj kul in prijetno. Najraje bi vse pustil in se posvetil sebi, magari, če premeditiram, prebluzim, prespim cele dneve.
Ne vem ... zadnji 2 leti sta mi prinesli počasen padeec proti dnu. Pa se mi zdi, da še ni tako hudo, da je dno še daleč, samo že dolgo časa se nisem počutil pristno sproščenega, nasmejanega in veselega. To občasno pride na psihoterapiji, ampak takoj mine.

Utrujen sem že in pozno je, ko tole pišem. Jutri morda profesorici nesem nekaj in sporočim, da ne bo šlo in da začasno prekinjam študij (mogoče pri njenem predmetu, kajti obveznosti tvorijo del ocene, prisotnost tudi).

Toliko zaenkrat.

Lahko noč vsem.

[Kje je moj plus?]

Na zadnjem srečanju pri psihoterapevtu sva prišla do tega, da sem zelo odvisen od odzivov drugih in da se bojim, kaj si bodo drugi mislili o meni, ne glede na to, kaj in kako nekaj naredim.

Po drugi strani pa je od odziva tudi odvisno tudi moje občutenje samega sebe: če se vidi, da je drugim nekoliko žal, da me je škoda, mi to daje nek občutek vrednosti; ali pa se bojim hudih zavrnitev.
Ta strah pred zavrnitvami v meni proži negativnost, nesamozavest, strah pred propadom, pred tem, da sem/bom ničvredna zguba, pesimizem in črnoglednost.

Sam ne vem, kaj točno hočem od sebe. Kot da ne morem vklopiti občutkov, imeti sam s sabo "notranji pogovor", si zaupati sam vase in si sam sebi reči, občutiti in zaupati, da grem po pravi poti.

Počutje je pa zelo nihajoče: ali je apatično, malodušno, brezdušno ali pa imam napetost v trebuhu in občutke, da mi gre na jok, ampak ne morem pa prav zajokati, ne morem sprostiti te napetosti. Mogoče je žalost, obžalovanje za nečim? Zamujene priložnosti, realnost, ki me budi iz fantazij/želja, ki sem jih imel v glavi in so mi kdaj dajale vzpodbudo in začasni občutek vznesenosti? Frustracije in razočaranost nad samim sabo? Prevejajoče negativne misli, črnoglednost, obup?

[Kje je moj plus?]

Mislim tudi, da sem mogoče napačna osebnost za jezike oz. druženje za splošno. Kdaj imam občutek, da sem morda asocialen, da se ne znajdem v družbi in ne uspem imeti in vzdrževati trdnejših vezi z ljudmi. Opažam, da imam pri govorjenju (še posebej v tujem jeziku) zelo nizko samozavest in samopodobo.
Imam enega pravega prijatelja, poznava se še iz osnovne šole. On je zelo pameten, ampak je tudi po drugi strani kar negativen, celo zafrustriran bi rekel.
Zelo se bojim, da sem failil smer študija, četudi sem ga končal (vsaj 1. bolonjsko stopnjo). Nek znanec mi je omenil, da bi sodelovali z RTV pri podnaslavljanju japonskih filmov, delovali pa bi preko švedskega podjetja (nizki davki). Že ko mi je omenjal, me je bilo strah in kojci se je sprožil negativni samogovor: joj, kako bo to zgledalo, ne znam zadosti, pozabil sem preveč jezika, a bom sčasom izpadel bedak, če mi spodleti in podobno.
Počutim se kot večno nepopisan list, neizkušen v življenju in da me čakajo neugodni časi. -.- Bojim se, da se ne bom znašel, da sploh nisem "fit" za nikamor.
Med prazniki mi je razpoloženje tudi kar nihalo. Večino časa je bilo brezčutno, sivo. Še posebej zvečer in ponoči pred spanjem pa sem imel občutek napetosti v trebuhu in joka. Včeraj pa tudi nisem mogel zaspati in kar naenkrat sem začel jokati. Sicer za kratek čas, a vseeno. Potem pa kot da bi imel neko stikalo sem se spet vrnil v brezčutno, sivo stanje, z blagim občutkom sproščenosti. Kmalu za tem pa je sledil kratkočasen občutek vznesenosti in optimizma. Čudno je bilo, moram reči.
Daje me žalost, ker sem osamljen večino časa, v družini se kaj dosti čustev ne izraža in zato se čutim odvečnega, zavrženega, pa nekako vem, da me imata starša rada, samo to se ne izraža eksplicitno.
Ne vem, kaj bi počel, kaj bi sam s sabo, kaj ukreniti in sem že kar obupan. Kot da se matram skozi (dolgočasno) življenje.
Probam gledat "self-help" videje na Youtubu, ampak mi ne uspeva implementirati novih spoznanj v svoje življenje (kot npr. Skrivnost, Louis Hay - Lahko pozdravite življenje (nekaj takega), ipd.)
Mogoče pa življenje jemljem preveč lahkomisleno, naivno, se ne znam več truditi za nekaj. Mogoče sem res len in je maska padla, kaj pa vem. Velikokrat sploh ne vem, kaj je objektivno res in kaj si samemu sebi nadevam v negativnem in samopomilujočem samogovoru.

Pred dvemi leti sem pisal tudi semkaj: http://www.mic.si/svetovalnica/spletno-svetovanje/psiholosko-svetovanje/2992-kje-je-moj-plus

Če bo kdo vse to prebral, bom zelo hvaležen za kakršenkoli odgovor.

Upam, da so bili prazniki lepi! Srečnega in zdravega!

[Kje je moj plus?]

Počutim se grozno in zelo ne več v formi za karkoli, kakor prejšnja leta. Sem na tem, da dokončno začasno opustim nadaljnji študij.
Imam se za zgubo trenutno. Ne vem, kaj bi me še veselilo, vsega sem naveličan. Razočaran sem nad sabo. Čutim, da nisem kos tempu tega sveta. Bojim se rekacij drugih, kaj bodo rekli, bojim se nerazumevanja glede mojega stanja.
Hodim tudi pozno spat, zbujam se pozno, bioritem je porušen, čez dan sem brezvoljen, nemotiviran, len, zaspan. Nič se mi ne da. Ne vem, zakaj se tepem in sem strog do sebe glede tega.
Sedaj me tudi dajejo pomisleki, ali sem morda falil študij, da me ne veseli več in se ne vidim toliko na področju obeh jezikov. Kot da bi vrgel leta življenja stran.
Seveda, pride pa vprašanje, kaj pa bi drugega, pa nimam odgovora. Ali pa si napačno predstavljam poklice, o katerih imam ideje: puškar, parketar, delo na Poštnem centru v Mestnem Logu, keramičar, taksist.
Mogoče tudi delo na kakšni križarki/ladji.
Preprosto ne vem.

[Kje je moj plus?]

6 let rabil, da sem naredil 1. stopnjo bolonjskega študija (angleščina, japonščina), samo se mi zdi kot da sem diplomiral iz ničesar + da ne omenjam tega, da je jezik zelo izmuzljiva stvar in je težko vzdrževati nivo. Prav bojim se poklica v povezavi z jezikoma, ker vem, da znam veliko premalo. Sem trenutno na 2. stopnji študija, samo sem se odločil, da začasno preneham.
Ne vidim smisla, nikoli nisem imel kakih pretiranih zaminanj, dejavnosti, hobijev. Se tudi sprašujem, da sem zamudil leta, kjer bi se lahko sam spoznaval, mogoče tudi spremenil karierno/poklicno pot (glede na današnje čase mogoče kaj bolj uporabnega).
Dejansko ne vem. Kot da je vse zapisano na kamnu, da kar sem študiral s tem boš delal. Pa sam vem, da sem preveč pozabil ... 2 leti tik pred koncem, ko sem imel samo še par stvari za dokončati se je zataknilo in takrat je začelo znanje odtekati iz mene. Učil in delal sem stvari še največ v okviru izobraževalnih institucij, izven tega pa ni bilo od mene bolj nič. Računalnik, internet, igre. Občasno me je zgrabilo kaj skuhati. Zadnje čase opažam, da rad nekaj drv nasekam pri stari mami, pa kdaj tudi doma, odkar imamo nov štedilnik.
Trenutno je mogoče slabo, kar delam. Vegetiram, kakšen dan sem boljše volje, danes sem zelo mlačen, potrt, žalosten, jezen, razdražljiv, obupan.
Nisem v najboljši koži. Nimam pojma, kako obrniti nov list v življenju, narediti preobrazbo ... preobrazbo na bolje, v aktivno, barvito, pozitivno, z rožicami postlano življenje.

[Kje je moj plus?]

Zopet se oglašam po dolgem času.

Najprej, zamenjal sem AD-je, sedaj jemljem zdravila Dulsevia, nekaj novega po besedah zdravnice, 1 tableta (30 mg) na dan, ponavadi vzamem zjutraj ali dopoldne.

Sem v stanju apatije, brezvoljnosti, nemotiviranosti, praznote. Nekako živim vse to. Prej sem se nekako upiral to začutiti na terapiji, potem pa je kar prišlo to. Mi je nelagodno kdaj, ker se sprašujem, kaj je z mano, kot da bi bilo to narobe, nenormalno. Dobra stran pa je to, da se manj sekiram, manj hodim na Facebook in se primerjam z ostalimi. Čisto spontano je prišlo.

Ampak imam še zmeraj tisti strah, kaj si bo kdo mislil o meni, če se kod po dolgem času prikažem, češ, o lej ga, kje si ti, kaj delaš ipd. Strah me je zato, ker ne vem, kako odgovoriti, se bojim, da bom izpadel dolgočasen, ker se v mojem življenju ne dogaja kaj dosti zanimivega in raznolikega. Še zmeraj sem osamljen, pred računalnikom, ne vem, kaj sam s sabo. Ne vem, kako jim naj opišem depresijo oz. stanje v katerem sem. To se tiče tudi faksa, ker sem po mailu pred par urami dobil obvestilo, da je ugodeno moji prošnji za ponavljanje letnika. Poslal sem jo zato, da še malo premislim o faksu, pa me je obvestilo kar presenetilo kot strela z jasnega in moram spet na horuk se odločati o tem, ali se vpišem ali pa čisto pustim vse in grem na zavod. Da ne omenjam izpuhtelega znanja, spomine na ves stres z vajami, nalogami, cele dneve prebite v Ljubljani, prihajanje domov ves zmatran. To me kar malo odbija od nadaljevanja študija. Kar razceplja me na dvoje. Postal sem odvisen, navezan na institucijo, ker sem prek nje lahko prišel v stik z ljudmi (še posebej z japonskimi študenti s kateremi sem rad sproščeno govoril) do izobrazbe, kaj se kaj dogaja, s "sceno", če lahko temu rečem. Ne znam se samoiniciativno učiti, izvem okvirov, s pristnim zanimanjem. Vse je na "piflanje", vse se pozabi po testu/izpitu, ko premišljujem za nazaj. Če dokončno pustim, se bojim, da bom v brezizhodni situaciji, obsojen na životarjenje na zavodu.

Na terapiji sem spoznal, da sem jezen človek. V družini mi je bilo oteženo izražati slabo voljo, trmo, jezo. Kot da bi bilo prepovedano. Takoj srepi pogledi mame, češ nehaj, oče zagordnja, zamrmra, naj dam mir. Čustev se ne izraža toliko. Nikoli nisem videl, da bi se starša objela ali poljubila in takih občutkov mi manjka. Kadar sem se objel s kako osebo sem se počutil nekam čudno, kdaj pa mi je bilo tudi zelo lepo ob tisti toplini drugega sočloveka.

Jeza kdaj kar bruhne iz mene. Kompenziram za nazaj, zgleda. Ful mi stopi na živce to, kako kdo govori z mano. Stara mama ima kmetijo in moja mami in stric sta kar navezana nanjo, pomagamo vsi tam in med tednom imamo tudi tam kosila. Zadnje čase pogosteje vzdihujem in zavijam z očmi, ker način, kako stara mama kdaj govori z mano je zelo osoren, jezen, kot da bi bila kronično nezadovoljna z mano (mogoče sem tudi jaz kronično nezadovoljen z vsem, najbolj s sabo), kot da sem jaz njen hlapec, robot, pes, ki ga drži na vajetih. "Mi boš pomagu pr tem." Pa to naredim, pa takoj drugo opravilo, pa dej še to in ono, "pa ne boš šel zdaj domov." Joooooj, dej. Takoj me zgrabi panika, jeza. Takoj se obesim na besede, me "špikne" v trebuhu in sem užaljen.
Počutim se kot Sizif s tisto zblojeno skalo. Nezavedno se trudim za nazaj, za ljubezen, da mi jo družina izkaže. Če hočem potegniti kako mejo, črto v pesku, do koder bi toleriral tako osorno obnašanje, izpadem kot papirnat zmaj. Nič ni. Če ne grem k stari mami, so pa vprašanja doma, zakaj nisem šel, kaj sem tečen, kaj je narobe itd. Kot da je ona 1. na tem svetu, vsi ostali pa moramo vse takoj spustit iz rok in prihitet k njej. Sploh ne vem, kako sem to lahko tako tlačil vsa ta leta. Se pravi, še občasni stres tu.
Ne vem, zakaj še tja hodim, ker imam kdaj vprašanja, zakaj bi se še trudil? Če sem prijazen je to od prej, staro, če sem jezen, je pa kreganje in tudi ni nič kaj drugače, kvčejemu težje, ker me razganja od užaljenosti, žalosti, nemoči.

Težko prenašam ukaze, ker je zelo pomemben način govora, odnosi. In s takimi odnosi se mi delo priskuti. Bojim se, če bom sploh lahko našel službo, da ne bom še pred tujci tam nekega dne se zjezil zaradi raznih osornih ukazov, da bom se znašel v službi, ki se je bom sčasoma naveličal, ne maral več, ampak ne bo izhoda iz nje zaradi preživetja. Zakaj bi se trudil, da se me nekdo le "usmili" in mi da tistega minimalca? Pa polovico tega dal samo za najemnino, če bi se hotel odseliti. Ja, hvala lepa. -.-

Enkrat gremo jaz, sestra in njen fant po kino predstavi domov in mi rečeta, ob omembi mojih občasnih težav s staro mamo, da službe so (varnostnik, selitveni servis), pa da se nej odselim, bom imel mir, lahko bom jedel kadarkoli in karkoli bom hotel in take zadeve. Aja? Par tednov prej mi pa sestra doma skoraj joka, da jo njej fant sekira zaradi njenega nerednega, majhnega dohodka in se naj prekvalificira v tajnico al neki (on je programer, ona pa začasno poučuje španščino, ima tudi učno pomoč, rada tudi prevaja). Mislm taka dvojna merila mi tudi grejo na k****!

Vsi ostali so se lahko jezili name, me opominjali, mi dajali nasvete in mnenja, po katerih sem se probal ravnati, ker sem imel ostale za izkušenejše, da imajo oni prav, jaz pa moram biti zmeraj prijazen, obziren, se razdajat za druge. Šel se m s tokom, sedaj se pa skušam postaviti zase, si utreti sovjo pot brez oziranja na druge, je pa težko preseči stare vzorce in navade.

Pa ta jeza, praznota, nezanimanje (oz. hitro minevanje zanimanja za karkoli), sivina, kronični stres in nezadovoljstvo. Najtežje je to, ko ne veš, kaj točno je narobe, kaj si želiš, sploh ne veš, kaj je dobro zate. "Kaj si želiš?"; "Kaj si želiš delati?" To sta zame najtežji vprašanji. Vprašanja, ki se tičejo mene so najtežja. Tkarat je pri meni čista praznina, vakuum, lupina. Ni pristnosti, ni strasti, ni zanimanja. Še pri Japonski in Južni Koreji, ki sta mi zanimivi državi ne vem, kaj točno bi me zanimalo, kaj bi tam sploh lahko počel. Tudi v tujini so problemi z zaposlitvami in se bojim, da me bodo tujci čudno gledali, češ 6 let si rabil za en B.A., kaj je to?!

Počutim se čisto brezdušnega. Lupina na dveh nogah.

To je zaenkrat vse, kar se spomnim. Pa še to sem se spravljal par ur, da napišem. Koncentracijo imam tudi čisto v moškemu spolnemu organu.

[Kje je moj plus?]

Oh, kako se ponavljam že več kot 2 leti. Kdaj se mi zdi, da sem nekje še zmeraj na enem in istem mestu.

[Kje je moj plus?]

Stvari gredo malce na bolje. Nepričakovano dobil službo v Revozu, res pa je, da delam v nočni izmeni, tako da o pomešanem bioritem in posledičnem "no-lifer" stilu življenja niti ne govorim (no, že prej nisem kaj dosti imel od življenja). Postelja-Revoz-postelja in ponovi vajo.  Mi gre, ni mi pa nekaj, kar mi je pri srcu.

Še hodim na terapijo in prišel sem do tega, da bežim od sebe in notranjega sveta, ker imam taaaaaaakooooo hudega, strogega in kritičnega preganjalca v sebi, da je joj. Vsaka zunanja beseda, kritika se zdi kot iskra, ki lahko vžge sod smodnika (sekiranje, zamera). Zdi se mi, da sem v konfliktih zmeraj potegnil jaz ta kratko, doživel kot hud poraz in posledično se jim raje izogibam, jih gladim ter se tako izogibam globjim medosebnim odnosom. Kritike služijo tudi kot odličen izgovor zame, kako sem slab in ni nič od mene, kar ima za posledico še večjo nesamozavest in slabo samopodobo.

Poleg preganjalca pa imam še "črno jamo" v sebi, ki golta vsa čustva, vse občutke in me pripeljala do tega, da sem se zanikal samega sebe celo življenje, se predstavljal pred ljudmi v drugačni luči kot pa jo odseva moja notranjost. In me je začelo skrbeti: ali sem bil vseskozi nezavedno "fejker"? Sem nepristen? Lažnivec?

Pod praznino pa sevajo osamljenost, izolacija, manjko objemov, dotikov, vzpodbudnih in prijaznih besed. Ljubezen je bila izražena zelo implicitno v družini. Nikoli nisem videl starša, da bi se objela, naprimer. Kako naj se potem ljubim samega sebe in druge? Drugače sta dobra starša, nekako razumsko vem, da me imata rada, samo čustveno nisem zadovoljen, ni to zadosti. No, evo, spet govori preganjalec iz mene.

Vseskozi imam občutek, da mi je življenje spolzelo iz rok, teče mimo mene, večno nezadovoljstvo, hrepenenje po srečnejših časih, obžalovanje za zamujenimi priložnostmi, ki so bila pred nosom, pa sem bil slep, neizživeta življenjska obdobja ter izkušnje, za katera ne vem, če jih bom lahko kompenziral za nazaj.

Pač, hudo zatiranje samega sebe, kar spoznavam zdaj. Ni bilo prostora za čutiti sebe, poskrbeti za svoje želje in potrebe. Zatrto je vse ali pa se sploh ni razvilo.

[gogi]

 

Pomanjkanje ljubezni, objemov in vsega kar paše zraven. Želim ti povedati, da pa sem sama imela preveč tega v življenju. Kot otrok sem bila ljubljena, zelo ljubljena, doma je bila samo ljubezen, radost, nikoli prepiri, grde besede, le božanje.
Ko sem odrasla, pa je to naenkrat nekam šlo, izgubilo se je. Šla sem od doma, in...postala izgubljena, prestrašena. Želela sem si ljubezni, vsega kar je bilo doma, pa tega ni bilo. Ja, je bilo, a še daleč ne toliko, kot bi sama želela, kot sem bila navajena. Sprememba okolja, druge navade, živa groza.
Zato, glej, mislim da nihče nima prave mere, eni imajo nečesa preveč, eni premalo, sredine pa...ni.
Kar nam preostane je, da se počasi postavljamo na svoje noge, si zarišemo svoje meje in poskušamo, se trudimo živeti kolikor se da vredu.

 

[Kje je moj plus?]

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1439&Itemid=1

Tale članek me je nagovoril in sem se spoznal v njem. Bojujem se tudi s tem problemom, kar pa privede kdaj do skrajnosti v mojem obnašanju. Črno-belo. Ali tako ali pa tako. Bojim se svoje potlačene, diktatorske jeze, ki izvira iz tega, da sem spregledan, neupoštevan, da sem zmeraj sluga drugim, iz pričakovanja, da bom dobil nazaj od drugih tisto, kar sem sam njim prej dajal.