Velika Anksioznost, duhovnosti živim v iluziji strahov - prosim za nasvet

[PMA]

Pozdravljeni,

pišem, če je imel že kdo podobno izkušnjo ali pozna nekoga s podobno izkušnjo ter prosim za nasvet. Če ne drugega, se bo kdo javil v bližnji prihodnosti v upanju, da mu lahko jaz nazaj pomagam. Jaz sem imela lansko leto poleti po "duhovni" delavnici težave z glavo. Ta delavnica ni bila ravno fina. Imela sem migrene 14 dni. Bila sem neprizemljena, ne v stiku s svojim telesom. Potem se je stanje umirilo. Imela sem potem še težave z glavo ob polni luni, ko sem preveč negativno razmišljala. Ob slabem vremenu sem imela občutek, da imam veliko breme na sebi. Nato sem se lansko leto oktobra odločila še za eno podzavestno terapijo. Odprla mi je miljon strahov. Iz zopet sem imela konc hude migrene (ni mi bilo všeč da nekdo brska po moji glavi). Padala sem iz enega stanja v drugega. Od občutka neizmerne sreče (občutka da sm v točki sedaj, sočutja in čas se ne premika). Najprej pa sem padla v anksioznost, depresijo. Ampak še vedno se oblačim, hodim ven, ampak nimam volje do življenja. Po zadnji terapiji sem imela tudi intuicijo da se naj prizemljim, prečistim, neham kadit, da naj vidim življenje iz pozitivnega vidika (hvaležnost itd)... Prizemljila sem se z občutkom odgovornosti. V odzadju sem imela neke misli (skrbi kaj bo z mano, da mi vsi slabo hočejo) - anksioznost? Imela sem še en glas kot ego glas (ne nič ne moreš narediti da ti bo boljše, ne morem, nočem itd)...po drugi strani sem videla svet lep, vsi prijazni do mene. Nastopili so taki občutki krivde, ker sem po terapiji videla svoje ogledalo in sem se zgrozila, ker sem videla, da sem tudi jaz "problem". Strah me je bilo tudi mojih misli. Shujšala sem obnormalno (jaz to vidim, da nočem živet, da je grozno živet). Ne vem, če nisem po terapiji padla tudi v kakšen trans ali travmo (ko sem videla svoje ogledalo). Sedaj je že 3 mesece od tega. Moje oči se mi zdi, da so izbuljene. Dobila sem miljon nekih živcev rdečih okoli oči, ki jih nikoli nisem imela. Non stop jokam, se smilim sama sebi. Sem v vlogi žrtve, v začaranem krogu pa ne vem kako ven. Sploh ne vem več kaj razmišljam, ker imam pomoje tako našopane misli. Te misli v glavi so se mi že 1 mesec nazaj kot pomešale v glavi ali pa da sem jih jaz poteptala. Kadar sem žalostna me celotni možgani bolijo (predvsem zadnji del; pred začetkom vratu). Po eni strani se mi zdi, da padam iz ene skrajnosti v drugo (iz depresije, iz "kul stanja", do pretirane anksioznosti). Začela sem tudi videti "moteno", "belo", "zamegljeno". Zaprla sem se do prijateljev, do družine do vseh. Občutek imam da tonem. Delala sem urnik, sem aktivna. Vsi mi samo govorijo naj sprejmem stanje v katerem sem, ampak kaj dejansko to pomeni? Kaj to pomeni v mojem primeru? Imam neizmerne občutke krivde za svoje stanje, zato kaj sem naredila sama sebi, svoji družini in prijateljem. Občutke krivde, ker zaradi vseh strahu, ki so padli ven, nisem poslušala intuicije, ker vem, da bi me peljala ven iz tega stanja ali sranja, v katerem sem. Bila sem tudi pri terapevtki, ki je rekla, naj grem po tablete do psihatra, sem šla, ampak mi jih ni dal. Vsaj zaenkrat ne. Čudim se tudi, da sem v tem stanju, ker sem dejansko zelo močna oseba, ampak kot da me je ego glas in vloga žrtve premagal. Sploh ne vem več, če je pot ven iz tega? In na nek način se sploh ne premikam? Nekje v glavi sm si ustvarila 3 mesece nazaj - da sem si zajebala življenje. Po eni strani me je tudi strah razmišljati s svojo glavo, ker sem imela tudi intuicijo - vsaka naslednja misel bo dogodek in zaradi svojih slabih misli sploh nočem. Zato so moje misli skoz preteklosti. Na nek način se mi zdi, da sploh ne živim v tej realnosti. Del mene je v preteklosti, del mene je ta ego, del mene ne vem kaj (v prihodnosti, strah kaj bo v prihodnosti, kaj bo z mano). Okrog pa ljudi samo poslušam, v odzadju pa misli kot slikce. Misli pa samodestruktivne, v obliki hipohondrije... Zdi se mi da blodim, kot da bi bila na eni travi...Oči imam odtujene, izbuljene, kot da sm v transu, oči imam čisto brez duše. Dejansko sem v nezavedanju, totalnem nezavedanju. Misli, čustva, vse v zmedi. Ko sem med ljudmi, med večimi ljudmi ne sledim premikanju, zgodbam. Ko gledam film, ne povezujem zgodbe. V bistvu se morm zelo potrudit, da sploh vem zakaj se gre. Vmes ko mi nekdo nekaj razlaga, jaz razmišljam svoje v odzadju. Pa še ene misli so. Jaz ne vem več kaj naredit. Vem samo to da se pogrezam, da me je vsega strah. Če koga nepripravljenega srečam se začnem tresit (ampak to mišica po mišici v telesu). Ko delam vaje za prizemljitev se od same živčnosti in
skrbi tresem kot debil. Jaz sem zelo navajen zadrževat stvari, čustva, bolečino...Res upam, da je nekdo s podobnimi stvarmi, ki lahko karkoli svetuje kako se to da vsaj na normalen način prebrodit. Jaz vem sicer da sem naredila napako, da sem sama sebe še bolj potunkala z slabimi mislimi in čustvi do sama sebe... Me je pa res strah, da ne zabrodem še dlje v kkšne psihoze....

Hvala za nasvete, lp

[dr.hauska]

Oprosti, ker nisem brala celega posta, ampak je že iz začetnih stavkov jasno, kaj je tvoj problem. Očisti se vsega "duhovnega" in poskrbi zase s psihoterapijo, športom in zdravo hrano. Saj vem, da ni prav v enem stavku dati nasvete nekomu, ki svojo zgodbo opiše zelo na dolgo in vsaka zgodba je zapletena in večplastna, ampak sploh ne vem, kaj drugega bi ti še lahko svetovala.

Moja sorodnica je bila nekajkrat pri nekemu "čarovniku" al neki, ki jo je zdravil mislim da depresije pa še česa in ji dal neke "čudežne" predmete. Po tistem se ji je stanje zelo poslabšalo, ni mogla spati, padla je v globoko depresijo, imela je nočne more in ko je vstala ponoči, jo je nekaj usekalo po glavi (kar bi se dalo razložiti z nenadno migreno) tako močno, da je padla. Počutila se je skrajno čudno v negativnem smislu in ni mogla več normalno funkcionirati. Potem je šla v psihiatrično bolnico za več tednov, kjer se ji stanje ni izboljšalo, čeprav je bila na močnih zdravilih.

Doma so zatem izvedeli za eksorcista, ki ji je rekel, naj zažge tiste predmete in ji pomagal, da se je znebila tega problema, ki ji ga je nakopal čarovnik. Kasneje je dobila navadne AD, ki so ji pomagali pri zdravljenju depresije. Po 6ih letih jih je postopoma nehala jemati in je zdaj v redu.

Nič ne bom sodila, kaj je v tej zgodbi res in kaj ne, vem jo iz prve roke in sem bila prisotna v enem delu njenega ekstremno slabega počutja, na katerega me je spomnila tvoja zgodba, je pa pri tebi mogoče še toliko huje, ker si obiskala več različnih "duhovnih" terapij. Če se hočeš rešiti vse te navlake, lahko poskusiš še z eksorcistom kot z zadnjo od nadnaravnih pomoči, če ne bo šlo pa nimaš težav z negativnimi duhovnimi silami ampak imaš psihične težave. Uradni eksorcisti ne računajo nič za svoej usluge, če ti bodo hoteli zaračunati, so šarlatani. Poskusi vzpostaviti stik npr. z Marjanom Veternikom, ki je eden od 4ih uradnih eksorcistov v Sloveniji (po podatkih izpred let).

[martinca]

Dobrodosla  Zanima me :
1.zakaj si sla na te duhovne delavnice?
2. kaksno je bilo tvoje dusevno stanje pred obiski teh?
3. Ali si ze pred tem imela migrene?
4. Si dozivela kaksno poskodbo, udarec v vratni del?

Nekatere tvoje besede izpostavljam zato, da bos lazje razumela, da si hudo zbolela in da je tudi tvoja "intuicija" samo simptom tvoje dusevne bolezni psihoze, ki te je bo resilo samo cimprejsnje zdravljenje z udarnimi dozami antipsihotikov in nato naglo zmanjsanje teh, da se bodo lahko tvoja zavest, um, misli, sestavile na novo in po redu in bos znova v realnosti.

Pa na pregled scitnice pojdi obvezno zaradi izbuljenih oci in k nevrologu zaradi migren. 

In takoj vrzi vse stevilke iz telefonskega imenika od vodij in prijateljev z vseh duhovnih delavnic, medtacij in vsega ostalega, ker so ti ljudje krivi za razvoj te bolezni ! Te stvari so prepovedane za labilne ljudi, ker povzrocijo ravoj dusevnih bolezni in pristanek v bolnici. To so navadni zasluzkarji, ki te zdaj preprecujejo, da "se cistis" in take fore, poznam jaz njih. 



**************************************

PMA pise :

Pozdravljeni,

pišem, če je imel že kdo podobno izkušnjo ali pozna nekoga s podobno izkušnjo ter prosim za nasvet. Če ne drugega, se bo kdo javil v bližnji prihodnosti v upanju, da mu lahko jaz nazaj pomagam.

Jaz sem imela lansko leto poleti po "duhovni" delavnici težave z glavo. Ta delavnica ni bila ravno fina. Imela sem migrene 14 dni. Bila sem neprizemljena, ne v stiku s svojim telesom. Potem se je stanje umirilo.

Imela sem potem še težave z glavo ob polni luni, ko sem preveč negativno razmišljala. Ob slabem vremenu sem imela občutek, da imam veliko breme na sebi.

Nato sem se lansko leto oktobra odločila še za eno podzavestno terapijo. Odprla mi je miljon strahov. Iz zopet sem imela konc hude migrene (ni mi bilo všeč da nekdo brska po moji glavi).

Padala sem iz enega stanja v drugega. Od občutka neizmerne sreče (občutka da sm v točki sedaj, sočutja in čas se ne premika).

Najprej pa sem padla v anksioznost, depresijo. Ampak še vedno se oblačim, hodim ven, ampak nimam volje do življenja.

Po zadnji terapiji sem imela tudi intuicijo da se naj prizemljim, prečistim, neham kadit, da naj vidim življenje iz pozitivnega vidika (hvaležnost itd)... Prizemljila sem se z občutkom odgovornosti. V odzadju sem imela neke misli (skrbi kaj bo z mano, da mi vsi slabo hočejo) - anksioznost?

Imela sem še en glas kot ego glas (ne nič ne moreš narediti da ti bo boljše, ne morem, nočem itd)...po drugi strani sem videla svet lep, vsi prijazni do mene.

Nastopili so taki občutki krivde, ker sem po terapiji videla svoje ogledalo in sem se zgrozila, ker sem videla, da sem tudi jaz "problem". Strah me je bilo tudi mojih misli.

Shujšala sem obnormalno (jaz to vidim, da nočem živet, da je grozno živet). Ne vem, če nisem po terapiji padla tudi v kakšen trans ali travmo (ko sem videla svoje ogledalo). Sedaj je že 3 mesece od tega.

Moje oči se mi zdi, da so izbuljene. Dobila sem miljon nekih živcev rdečih okoli oči, ki jih nikoli nisem imela. Non stop jokam, se smilim sama sebi. Sem v vlogi žrtve, v začaranem krogu pa ne vem kako ven.

Sploh ne vem več kaj razmišljam, ker imam pomoje tako našopane misli. Te misli v glavi so se mi že 1 mesec nazaj kot pomešale v glavi ali pa da sem jih jaz poteptala.

Kadar sem žalostna me celotni možgani bolijo (predvsem zadnji del; pred začetkom vratu). Po eni strani se mi zdi, da padam iz ene skrajnosti v drugo (iz depresije, iz "kul stanja", do pretirane anksioznosti).

Začela sem tudi videti "moteno", "belo", "zamegljeno".

Zaprla sem se do prijateljev, do družine do vseh. Občutek imam da tonem. Delala sem urnik, sem aktivna.

Vsi mi samo govorijo naj sprejmem stanje v katerem sem, ampak kaj dejansko to pomeni? Kaj to pomeni v mojem primeru?

Imam neizmerne občutke krivde za svoje stanje, zato kaj sem naredila sama sebi, svoji družini in prijateljem. Občutke krivde, ker zaradi vseh strahu, ki so padli ven, nisem poslušala intuicije, ker vem, da bi me peljala ven iz tega stanja ali sranja, v katerem sem.

Bila sem tudi pri terapevtki, ki je rekla, naj grem po tablete do psihatra, sem šla, ampak mi jih ni dal. Vsaj zaenkrat ne.

Čudim se tudi, da sem v tem stanju, ker sem dejansko zelo močna oseba, ampak kot da me je ego glas in vloga žrtve premagal. Sploh ne vem več, če je pot ven iz tega? In na nek način se sploh ne premikam?

Nekje v glavi sm si ustvarila 3 mesece nazaj - da sem si zajebala življenje. Po eni strani me je tudi strah razmišljati s svojo glavo, ker sem imela tudi intuicijo - vsaka naslednja misel bo dogodek in zaradi svojih slabih misli sploh nočem. Zato so moje misli skoz preteklosti.

Na nek način se mi zdi, da sploh ne živim v tej realnosti. Del mene je v preteklosti, del mene je ta ego, del mene ne vem kaj (v prihodnosti, strah kaj bo v prihodnosti, kaj bo z mano).

Okrog pa ljudi samo poslušam, v odzadju pa misli kot slikce.

Misli pa samodestruktivne, v obliki hipohondrije... Zdi se mi da blodim, kot da bi bila na eni travi...

Oči imam odtujene, izbuljene, kot da sm v transu, oči imam čisto brez duše.

Dejansko sem v nezavedanju, totalnem nezavedanju. Misli, čustva, vse v zmedi.

Ko sem med ljudmi, med večimi ljudmi ne sledim premikanju, zgodbam. Ko gledam film, ne povezujem zgodbe. V bistvu se morm zelo potrudit, da sploh vem zakaj se gre. Vmes ko mi nekdo nekaj razlaga, jaz razmišljam svoje v odzadju.  Pa še ene misli so.

Jaz ne vem več kaj naredit. Vem samo to da se pogrezam, da me je vsega strah. Če koga nepripravljenega srečam se začnem tresit (ampak to mišica po mišici v telesu). Ko delam vaje za prizemljitev se od same živčnosti in skrbi tresem kot debil.

Jaz sem zelo navajen zadrževat stvari, čustva, bolečino...Res upam, da je nekdo s podobnimi stvarmi, ki lahko karkoli svetuje kako se to da vsaj na normalen način prebrodit. Jaz vem sicer da sem naredila napako, da sem sama sebe še bolj potunkala z slabimi mislimi in čustvi do sama sebe...

Me je pa res strah, da ne zabrodem še dlje v kkšne psihoze....

Hvala za nasvete, lp

[PMA]

Živjo,

1. na prvo duhovno delavnico (junija) sem šla zato, ker sem hotela "delati na sebi". Ampak te delavnice samo odpirajo stvari, ki so bile potlačene. Dogajale so se zelo čudne stvari - pijavko sem imela pod blazino. Delali smo drug na drugem kot terapevti.

Na drugo sem šla (oktobra), ker sem mislila, da je nekaj narobe z mano, zaradi glavobolov (slabega počutja ob slabem vremenu, kot da nosim od prve delavnice kaj). Tako sem tudi na drugi podzavestni terapiji (v bistvi zdaj to ko berem je bila - šamanska terapija, po kateri zelo veliko piješ vode itd). Ta terapija te puca čustvene navlake. Čist si spucan.

Na drugo terapijo sem tudi šla, ker sem imela občutek "da sem slab človek", da se nič ne dogaja oz. premika v mojem življenju.

2. Jaz nikoli nisem imela nobene depresije ali anksioznosti ali prisluhe itd. Kot sedaj. Pred prvo sploh ne. Pred drugo lahko rečem, da sem bila nesrečna, v zmedi.

3. Migren nisem nikoli prej imela. Imela sem glavobole. Mogoče zato, ker sm človek ki preveč razmišlja.

4. Po zadnji terapiji sem imela samo trd vrat (kot da nočem videti stvari iz drugega zornega kota). Dejansko sm hodila po hiši in mi je čez kanal/intuicijo govorilo, kaj naj naredim. Npr. ne - ti slabo komuniciraš, ne tvoja mati. itd. Videla sem svoje ogledalo.

Meni je ena sicer zelo dobra duhovnica (dela samo bioenergijo od teh zadev) rekla, da živim v tridimenzionalnem svetu, ampak da noben od teh ni realen. Jaz se počutim, da sem tukaj samo ko se prizemljim ( z občutkom odgovornosti). Ampak sedaj tega ne morem več, zaradi preveč strahov, ki mi jih je ven butnilo. Takrat ko sem se prizemljila je bilo to tako, da sem slišala potem ta ego glas (slab glas, ki me je pahnil v anksioznost in depresijo)...Zadaj sem pa slišala še druge misli. Ko se ne prizmeljim pa sploh ne živim, samo fizično sem tukaj.

A kdo pozna koga, ki je bil na podobnem in šel ven brez tablet ali bolnice?

Res bi rada, da bi šla ven iz tega po neki normalni poti.

Hvala, lp

[dr.hauska]

2. Jaz nikoli nisem imela nobene depresije ali anksioznosti ali prisluhe itd. Kot sedaj. Pred prvo sploh ne. Pred drugo lahko rečem, da sem bila nesrečna, v zmedi.

Zakaj bi se zdravila s tabletami, če nisi imela psiholoških težav pred obiskom duhovnih delavnic?

[PMA]

ker jih imam sedaj...ker ne vem če je to sploh normalno, da živiš v 3 svetovih pa noben ni realen? Ko se prizemljim vsaj slišim te misli zadaj...ampak morm delat ful vaj za prizemljevanje, pa občutek odgovornosti morm imeti. Hkrati sedaj sploh ne vem "kdaj sm na zemlji"...

[PMA]

Hkrati je tako da sm anksiozna, depresivna. Odkar jokam (vloga žrtve) je še huje. Takrat so se misli pomešale.

[dr.hauska]

Meni je ena sicer zelo dobra duhovnica (dela samo bioenergijo od teh zadev) rekla, da živim v tridimenzionalnem svetu, ampak da noben od teh ni realen. Jaz se počutim, da sem tukaj samo ko se prizemljim ( z občutkom odgovornosti). Ampak sedaj tega ne morem več, zaradi preveč strahov, ki mi jih je ven butnilo. Takrat ko sem se prizemljila je bilo to tako, da sem slišala potem ta ego glas (slab glas, ki me je pahnil v anksioznost in depresijo)...Zadaj sem pa slišala še druge misli. Ko se ne prizmeljim pa sploh ne živim, samo fizično sem tukaj.

Zelo dobra duhovnica: kaj to pomeni? Po katerih standardih?

A si drugač prebrala moj prvi odgovor? Se mi zdi, da gledaš na vso stvar iz ene zelo omejene perspektive, v katero nisi prišla s kritičnim razmišljanjem ampak z mnenjem nekaterih "duhovnih" ljudi. Poskuši gledat mal bolj odprto . Recimo tako, kot sem napisala v prvem postu. Da greš vso stvar sčistit na nulo in se potem res posvetiš sebi. Kaj je to s prizemljevanjem?? Že tako imamo veliko problemov, da bi se moral pa še s tem vsi ukvarjat...kam bi nas to pripeljalo? Prizemljeni smo vsi ljudje, mogoče psihotični niso. Mogoče si potem ti ena izmed njih. Ne vem! Tu gor smo večinoma taki, ki nas obremenjuje okolje, se pravi realni ljudje in situacije.

Mislim, da ti nobeden na forumu ne bo mogel pomagati. Tudi če ima popolnoma isto izkušnjo kot ti. Poišči so strokovno pomoč ali pa upoštevaj tisti moj nasvet, ki sem ga napisala na začetku. Obišči eksorcista. On ti bo povedal, če je tvoja težava psihiatrične ali duhovne narave.

Lp

[PMA]

Neprizemljen pomeni, da ne sprejemaš trenutnega stanja, situacije, okolice. Nekako si neodgovoren zase in za ostale okrog sebe.

Duhovnica sem mislila, da se ukvarja z duhovnostjo v praktičnih zadevah. Da ni ravno šamanka - tako sem mislila.

Hvala za nasvete - bom premislila.

LP

[PMA]

Mi lahko prosim še poveš kaj eksorcist še naredi?

Hvala, lp

Mateja

[dr.hauska]

Eksorcist te očisti vseh negativnih duhovnih stvari. Saj je veliko podatkov na netu. Malo pogooglaj

[martinca]

Povej samo še, kateri je ta eksorcist oz. "samanska bioterapevtka"  Jaz poznam!!! In nisem se izvlekla nikoli brez tablet. Ves cas sem brez tablet - v tem primeru so potreb udarni (mocni) antipsihotiki v malih ali srednjih dozah, nato vedno manjsih, da se zavedas, kje ti v svetu tvoje mesto in kaj je prav in kaj je res! Tako da še danes mislim, da sem zelo mlada, pa ceprav nisem vec. Osebni zdravnik pa mi je v kartotetko napisal : osebnostne spremembe. In to dozivljas tudi ti! Pojdi takoj na zdravila, ker si ziv dokaz hudega poslabsanja ali celo nastanka dusevne bolezni zaradi obiskovanja sumljivih nevarnih"duhovnih" tehnik in praks! Samo za kaksne 3 mesece vsaj! Bos vidla, da bos boljsa in bos vedla, kaj je res in kaj je prav!

[PMA]

hvala vsem za pomoč in odgovore. Jaz dejansko imam tako zmedo v glavi. Misli pomešane, šopajo ful. Jaz sem od samega začetka v mislih, raje kot da bi sprejela trenutno stanje, življenje, vse.

Od zadaj mi tako misli šibajo, da je že malo too much. Dejansko mislim, da res rabim antipsihotike, da mi vsaj misli umirijo...

Dejansko mi je tako žal, da sem šla kamorkoli, ker nikoli več ne bom imela življenje kot sem ga imela. Intelekt in talente. Žal mi je same sebe.

Eksorcist je rekel, da sm psihični primer in ta to kar sem se jaz šla, tudi približno ni duhovnost.

[dr.hauska]

PMA, zelo sem vesela, da si se zavzela za svoje psihično zdravje in si poiskala pomoč in s tem prišla do pomembnih odgovorov. Čestitam!

Sedaj greš lahko mirne vesti do psihiatra, ki ti bo predpisal antipsihotike ali kaj drugega, kar ti bo zagotovo pomagalo. Če lahko nekaj časa manjkaš na delovnem mestu ali si brezposelna, si pa vzemi nekaj časa zase in pojdi v psihiatrično bolnico na zdravljenje.

Pa oglasi se še kaj tukaj in sporoči, kako napreduješ. 

[PMA]

sej včasih res mislim, da sem edina. Ampak ne vem kako mi bodo antipsihotiki pomagali ob dejstvu, da sm padla v travmo po tej terapiji, da sm konstantno v mislih, da mi ni treba biti tukaj...da ne vidim kaj sm naredila, kje sem...dejansko ne vem kako bom z antipsihotiki dobila neko odgovornost. Jaz samo vem, da me je ta slab glas (ego) prevzel, da govorim stvari, ki niso jaz, (v resnični biti jaz). Tudi s tableti ne vem kako se bom rešila, če sem čisto iskrena...

[dr.hauska]

Seveda ne moreš vedt. Poskusi, pa boš videla..