idk

[Dusler]

Včasih se znajdem na tem forumu. Brez pravega razloga, če odštejem depresijo. Ta me namreč konstantno spremlja.
Sploh ne vem, zakaj to pišem.
Ne maram ljudi, ki non stop pišejo te neumnosti, da so depresivni, da se bodo ubili vedno znova.
Mogoče zato, ker se spomnem, da sem bil tudi sam tak. In na nek čuden način to morda malce pogrešam. Ker sem takrat mel energijo, bil sem družaben, lajf mi je bil zakon, dokler se ni kaj slabega zgodilo. Potem sem se v trenutku hotel ubit in to tud poskušal.

No ja, čez par let se je zdelo, kakšna sreča, da se nisem. Ampak, če bi vedel, da bo tako bedno...brezsmiselno...

Že skoraj 2 meseca mi ni več do nobene družbe. Prej sem se še nekako prisilil, da sem kdaj pa kdaj šel na pijačo, v družbo ipd. Da sem se nekako poskušal pretvarjat in se prisiljeno mel "fajn". Pa tudi najboljša prijateljica mi pač ni dala veliko izbire, hotela je vsak dan kavo in sva bla vsak dan na kavi. Iz čiste navade.

Zdej pa...sploh nočem nikogar več videt. Najtežje se je izogibat "najboljše prjatlce", ker živi poleg mene. In me vsak dan kliče za kavo. Tko da si samo enkrat na teden najdem čas zanjo... Ful mi je bedno, ker nočem bit nesramen al karkoli... Ampak ni mi do ničesar. Preselil sem se v svoje misli, sanje. Raje živim v namišljenem svetu. Preveč pogrešam... Rad bi spremenil svojo preteklost. To je vse kar si želim in ne gre. Moji dnevi so katastrofa, ne hodim več iz hiše, še na predavanja redko. Ko se zbudim, ne vidim smisla, čemu bi vstal. Raje se vrnem v sanje, tam je lepše.

In potem je tu še druga plat zgodbe. To, da pišem namreč pomeni da sem nekako "boljše volje". Večinoma sem slabe. Razdražljiv, žalosten, z nikomer nočem govorit, jokam, razmišljam o samomoru....vem pa, da ga ne morem narest...ne bi hotu da zvejo bližnji...in to je najbolj žalostno od vsega, da sem ujet v lastnem zaporu, nemorem naprej, hočem nazaj...

Razni nasveti o psihiatrih idr pa odpadejo.. sem jih mel že preveč. Nikomur nemorm zaupat svojih tegob. Predstavljam vse, kar nisem želel bit.... Si nikoli mislil, da bom...

Pište kar želite i dnt rly care... (dolgo premor...razmišljal, če sploh objavit ker izpostaulanje problemou pri še nikol ni nič rešlo)

[Iq_nima_nič_s_tem]

Včasih se znajdem na tem forumu. Brez pravega razloga, če odštejem depresijo. Ta me namreč konstantno spremlja.
Sploh ne vem, zakaj to pišem.
Ne maram ljudi, ki non stop pišejo te neumnosti, da so depresivni, da se bodo ubili vedno znova.

Mogoče pišeš to prav iz takšnega razloga kot to pišejo vsi ti neumni ljudje kot jim praviš. Zato, ker si depresiven.

Razni nasveti o psihiatrih idr pa odpadejo.. sem jih mel že preveč. Nikomur nemorm zaupat svojih tegob. Predstavljam vse, kar nisem želel bit.... Si nikoli mislil, da bom...

Psihiatri niso odveč, če je človek oreng depresiven.

Pište kar želite i dnt rly care... (dolgo premor...razmišljal, če sploh objavit ker izpostaulanje problemou pri še nikol ni nič rešlo)

Izpostavljanje problemov je edina pot k rešitvi problemov.

[katjaa]

Jaz te razumem tudi meni ni več do nobene družbe, ampak dejstvo je, da se tako ne da živet in si je treba poiskati pomoč... mogole za začetek v nekomu, ki te ima rad, te posluša, spoštujei nti bo prepravljen pomagati. Če imaš tako osebo ti bo veliko lažje. prvi korak pa si s tem prispevkom že tak storil.. izpostavljenje problemov je edino, ki jih lahko reši.

[Gia]

Pozdravljen,

Če si drznem domnevati, da te lahko razumem (v mnogih tvojih mislih je ujeto moje razmišljanje in življenje, poleg tega pa me na nekoga spominjaš), bi rekla, da ti ni vseeno. Nekaj te drži pokonci in žene naprej, nekaj, zaradi česar prav dobro veš, da življenje včasih zna biti tudi lepo... tisto, kar praviš, da pogrešaš, najbrž.

V tvojem pisanju sem uspela razbrati, da si človek, ki je svoje "stanje" že razčlenil na prafaktorje. Od forumašev ne pričakuješ odgovorov in rešitev, ker veš, da večina ljudi rešitev zase najlaže najde sama. Zunanji opazovalec ti morda lahko le nakaže kakšno možnost, na katero sam ali nisi bil preveč pozoren, ali je mogoče nisi opazil, ker so jo zasenčile druge.

Ne bom ti predlagala psihiatrov; tudi sama ne verjamem v njihovo čudežno moč. Določenim ljudem lahko "druženje" z njimi prinese več škode kot koristi.

Ampak ni mi do ničesar. Preselil sem se v svoje misli, sanje. Raje živim v namišljenem svetu. Preveč pogrešam... Rad bi spremenil svojo preteklost. To je vse kar si želim in ne gre. Moji dnevi so katastrofa, ne hodim več iz hiše, še na predavanja redko. Ko se zbudim, ne vidim smisla, čemu bi vstal. Raje se vrnem v sanje, tam je lepše.

Lahko zdaj kaj spremeniš v zvezi s tem, kar pogrešaš (občutek imam, da ne govoriš o življenju na splošno, temveč o neki osebi)?

Če si človek, ki o sebi ne želi preveč razpredati na forumu, bi pa vseeno želel s kom deliti svoje misli, mi lahko pišeš tudi zasebno.

lp

[nocni_lisjak]

Predstavljam vse, kar nisem želel bit.... Si nikoli mislil, da bom...

Pa to je največja preizkušnja. Delaj na sebi.

LP

[Dusler]

Delaj na sebi...Kot da ne vem, da moram...
Samo predstavljaj si, da bi bil tebi vsak ***** korak tolk psihično naporen kot je meni ( I just cant anymore ( In potem še za vsako stvar, za katero se trudim nekje vmes postavim vprašanje - čemu? Itak nimam nobenga normalnega pogleda na svet, enkrat sem preveč srečen, drugič totalno žalosten, res se trudim, da držim to konstanto, se izogibam vsem stvareh, ker sreča prinese žalost in obratno. Moje psihično stanje je katastrofalno - točno vem razloge iz preteklosti za vsako svojo lastnost, pa mi to prav nič ne pomaga. Ful bi se rad rešil vseh linkov s preteklostjo, po drugi strani se pa utapljam v njej in ne morem naprej. Naveličan sem solz, naveličan žalosti in hkrati naveličan vseh tistih srečnih momentov, ki potem zbledijo.

Vem, da bi se moral sam spremenit. Velikokrat se res hočem potrudit. Ampak potem osebna prtljaga postane pretežka. In ne morem več, se zlomim. Pa naj bo to stavek v knjigi, na tv, beseda znanca, neznanca ali kogarkoli, pogled skozi okno, vožnja mimo nekega določenega kraja, odnosi med ljudmi, preveč je vsega. Predstavljaj si, da se učiš in te nek račun spomne na preteklost. Al pa da bereš obvezno čtivo in te neka beseda spomni na preteklost. Na vsakem koraku, z vseh strani se počutim ogroženega. Vse mi povzroča tolk stresa, da enostavno ne morem .... Vse se vrti tolk hitro okoli mene, sam pa niti ne vem, kaj tu delam.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Opiši malo to osebno prtljago. Mogoče lahko kaj pametnega rečem okoli tega.

[rožica]

Delo na sebi se začne s tem, da sprejmeš preteklost in jo ozavestiš, šele nato lahko delaš na sedanjosti in spremeniš prepričanja, ki ti odpirajo prihodnost. Vsekakor ne moreš napredovati, dokler te boli pogled v svoje preteklo življenje...

Poskusi opisati ali se vprašati, zakaj je tako in spregledal boš ogromno stvari, katere ti pravzaprav prihajajo na pot kot ovire. Stik s sabo in to da se odpreš, morda samo razpišeš lahko pomaga pri odpuščanju slabih dogodkov iz preteklosti.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Delo na sebi se začne s tem, da sprejmeš preteklost in jo ozavestiš, šele nato lahko delaš na sedanjosti in spremeniš prepričanja, ki ti odpirajo prihodnost. Vsekakor ne moreš napredovati, dokler te boli pogled v svoje preteklo življenje...

Poskusi opisati ali se vprašati, zakaj je tako in spregledal boš ogromno stvari, katere ti pravzaprav prihajajo na pot kot ovire. Stik s sabo in to da se odpreš, morda samo razpišeš lahko pomaga pri odpuščanju slabih dogodkov iz preteklosti.

 

[lejča]

Sama imam v zvezi s tem kopanjem po preteklosti malo drugačne izkušnje oz malo drugačen pogled na to.  Za kopanje mora bit človek kolikor toliko močan, drugače se zgol uničuješ. Kopat je treba takrat, ko se počutiš dobro, ne takrat ko komaj ustaneš iz postelje.

[rožica]

Bistvo ni kopanje po preteklosti in ozaveščanje hudih travm v času slabosti in akutnih fazah bolezni, predvsem je pomembno spregledati kaj si s tem trpljenjem pravzaprav počneš in kakšne navidezne koristi imaš od tega. In do tega te nihče ne more pripeljati, razen sam sebe z vpogledom v trenutno stanje v katerem se nahajaš, da do tega pride pa je potrebna le iskrenost do samega sebe. To je vsa modrost.

[majč]

Dusler,po čudežu sem pri starših doma in imam tudi jaz hudičevo slab dan in sem si zaželela na forum. Vsem kolegom damovcem lep pozdrav ob tem.

ja, danes je eden tistih dni v letu, tistih le nekaj, ko tako težko shajam s sabo, svojimi težkimi občutki, neizmerno ranljivostjo, ko me vse prizadane, kaj šele, da bi bila z drugimi ljudmi, ker ne morem ubežati temu, da me nekdo ne bo s tisttim, kar me v dobrih dneh sploh ne bi ganilo, prizadel tako močno, da bi si želela, da me ni ta hip tu. takšno je doživljanje depresije. danes se počutim depresivno.

Ne bi toliko čutila, da je s tem nekaj zelo hudo narobe in prišla bi in samo jamrala in nič drugega, kako težko mi je itd., če ne bi naletela na tvoj post, ga prebrala in začutila neverjetno silno notranjo željo in občutek ob tem, da s tem načinom nekaj zelo ni v redu, da ni prav, da si pustimo, da padamo še globje, da je to enostavno treba ustaviti. sem takšna, da se lažje borim za druge tu, kot zase in ob branju tvojega posta sem začutila, da je te temne sence, misli, občutke in ogrinjala treba enostavno ustaviti.

ne smemo tako naprej.

moj namen ni tebe prepričevati v karkoli, moj namen je, povedati, da moramo ustaviti to agonijo. danes moramo počakati, da dan mine in ko bo doživljanje nekoliko le svetlejše, moramo vstati in iti naprej.

socialna izolacija zadeve ne bo izboljšala, poslabšala jo bo.


ni smisel foruma viseti tu vsak dan, se pogovoarjati z ljudmi, ki jih ne boš nikoli srečal in spoznal in ne bodo postali tvoji prijatelji, sama sem ugotovila, da je to nesmisel. za to nimam časa, če želim svoj čas porabljati konstruktivno in učinkovito. za to me je škoda, zato imam doma pri fantu enostavno blokiran dostop do foruma, ker sem tu preživela veliko večerov več let zapored. velikokrat prejela še kako potrebno oporo, dajala ljudem tisto, kar rada dajem, ker imam ljudi na splošno neizmerno rada in se za razliko od takih dni, kot je današnji večino časa bolj ko ne močno radostim, ko sem skupaj z drugimi. obdarjena sem z navdušenjem, veseljem in čudenjem nad zelo enostavnimi stvarmi in Bogu sem hvaležna za takšno doživljanje.

ampak dnevi kot so današnji mi kažejo drugo plat iz katere abosutno moramo splezati ven.

kaj je razlog da ti družba kolegice ne ustreza več, ne bom razglabljala. morda je depresija, morda pa je nekaj drugrga bolj realnega, morda rabiš spremembe, morda si želiš drugam, spoznati nove drugačne zadeve. če bi moje življenje postalo dolgočasno in monotono, če se ob istih ljudeh ne bi več imela česa učitti, bi si želela svoj čas nameniti čemu novemu. ogromno je možnosti razišči jih.

današnji dan bo minil, prišel bo nov dan, ki bo drugačen, prišla bo svetloba, novo navdušenje, prišla bo motivacija, samo še bled spomin bo na današnji dan. veseli smo pa lahko, da imamo ogledala, da imamo ljudi, ki doživljajo podobno, da vidimo, kako to je, da lažje ocenimo situacijo in da vemo, kaj storiti v naslednjem trenutku.

nihče me ne bo silil k psihiatru in nihče mi ga ne bo prepovedal. to je zadeva, ki je stvar moje osebne odločitve, to sama uravnavam po svoji lastni presoji. uredu sem, tako kot sem. neskočno veliko izkušenj imam sama s seboj in vem že, kaj v katerem trenutku deluje in kaj je tisto, kar meni pomaga. tu ne rabim tujega pametovanja. zato te v tem razumem.

bčesavo pa je, če ne narediš nič, kar bi ti pomagalo.

no zlajnala sem se spet, podala nekaj svojih misli in pogledov in zopet imam vsega dovolj in zdaj bi ponovno rada odšla, zato vas lepo pozdravljam, dragi damovci. skušajte se pomagati, raziskujte, kaj je tisto, kar vam pomaga, sami ste največji strokovnjaki za svoje življenje. nihče ne more bolje presoditiod vas samih.

samomor pa je nečastno, nepošteno in na splošno zelo onesrečujoče dejanje. ko začutimo krizo te vrste je to samo pokazatelj, da so v našem življenju potrebne korenite spremembe v našem lastnem načinu. smotrno bi bilo poizkusiti kaj novega. konec koncev nimamo več česa izgubiti, kadar in če se počutimo kdaj tako.
tisto je nareč dno.

Lp,


Maja

[majč]

Delaj na sebi...Kot da ne vem, da moram...
Samo predstavljaj si, da bi bil tebi vsak ***** korak tolk psihično naporen kot je meni ( I just cant anymore ( In potem še za vsako stvar, za katero se trudim nekje vmes postavim vprašanje - čemu? Itak nimam nobenga normalnega pogleda na svet, enkrat sem preveč srečen, drugič totalno žalosten, res se trudim, da držim to konstanto, se izogibam vsem stvareh, ker sreča prinese žalost in obratno. Moje psihično stanje je katastrofalno - točno vem razloge iz preteklosti za vsako svojo lastnost, pa mi to prav nič ne pomaga. Ful bi se rad rešil vseh linkov s preteklostjo, po drugi strani se pa utapljam v njej in ne morem naprej. Naveličan sem solz, naveličan žalosti in hkrati naveličan vseh tistih srečnih momentov, ki potem zbledijo.

Vem, da bi se moral sam spremenit. Velikokrat se res hočem potrudit. Ampak potem osebna prtljaga postane pretežka. In ne morem več, se zlomim. Pa naj bo to stavek v knjigi, na tv, beseda znanca, neznanca ali kogarkoli, pogled skozi okno, vožnja mimo nekega določenega kraja, odnosi med ljudmi, preveč je vsega. Predstavljaj si, da se učiš in te nek račun spomne na preteklost. Al pa da bereš obvezno čtivo in te neka beseda spomni na preteklost. Na vsakem koraku, z vseh strani se počutim ogroženega. Vse mi povzroča tolk stresa, da enostavno ne morem .... Vse se vrti tolk hitro okoli mene, sam pa niti ne vem, kaj tu delam.

sonce drago, vsi imamo svojo preteklost in svojo prtljago. pa kaj... res je, bistvo ni, da se utapljamo v preteklosti. tisto, kar nam pomaga je to, da jo ozavestimo, da razumemo sebe, zakaj smo se takoin tako odzvali, da si znamo oprostiti. kdor razume in zna odpuščati drugim, lahko odpušča in razume tudi samega sebe. če si preveč kritičen do drugih je čas, da to popraviš in dodaš razumevanje s tem, ko razumeš, da ima vsak način in vsak odziv nekje svojo razlago in logično vzročno posledično vez. tisto, kar pomaga ni le odgovor na vprašanje "zakaj?", ampak, odgovor na vprašanje:"kako naprej?" pomembno je, da začneš dodajati nove vsebine, pomembno je, da razumeš, da neka reakcija pač ni ustrezna. premakniti se moraš iz te točke dalje. to pa narediš tako, da zbereš veliko mero notranje moči, katere izvor je sama želja in ljubezen do sebe, da si pripravljen na učenje novega, bolj primernega, nekaj kar bolje deluje, kot stari recepti.

včasih ljudje izdelamo strategije ravnanja, ki so za nas v nekem okolju preživetvenega pomena, a se lahko izkaže, da v drugemne delujejo, celo so lahko ahilova peta.

zdaj je vprašanje, kje si želiš biti in kot odrasel človek imaš izbiro, da se odločiš kje boš in s kom boš navezoval stike. razmisli ali ti v okolju, ki ga izbereš, omenjena strategija še koristi in če ugotoviš, da ne, potem začni zadeve spreminjati korak za korakom.


v kolikor vidiš vse temno, nimaš energije, doživljaš pretirano veliko nihanj v razpoloženju, itd, ki jih sam ne zmoreš obvladati, bi bilo morda mogoče razmisliti, ali bi si vsaj začasno pomagal z zdravili, bodisi stabilizatorji razpoloženja ali ad-ji. to je stvar tvoje odločitve in pot, kako to potem urediš je jasna. omenjam zgolj kot alternativo, ker ne vem, kako hude in kako obvladjljive so tvoje razpoloženjske težave. vsekakor pa ti delo na sebi, učenje novega, novih načinov, itd. ne uide, če želiš spremembe v svojem življenju. tko da tko.



z jamranjem ni nič narobe, če vzporedno delaš na sebi in se trudiš tisto, kar ti ljudje sporočijo uporabiti in če s tega nekaj narediš, sicer pa je jamranje res mlatenje prazne slamein iz njega nič ne bo.


tako jaz vidim.


it is all up to you! do love yourself, do love, your life, ker ti daje priložnost za igro, delo in gledanje zvest. malo izstopi iz svojega dosedanjega načina in pogleda, malo se nasmej, pa bo vse ok. uporabi ščepec humorja, ko gledaš na vse, kar se ti dogaja. uporabi občutke hvaležnosti za vse, kar je dobro, ker boš na tak način srečnejši. ne glej na svet skozi črno bela očala ker nič ni samo črno in nič ni samo belo, so sivine, katerim lahko pridružiš barve, ki ti bodo popestrile tvoj svet doživljanja. skušaj ravnati inovativno, preizkusi notranji monolog, ki bo prijazen, spodbuden, ki se bo znal nasmejati samemu sebi, ser na glas smejati/jokati, ki bo znal sprejeti življenje natančno takšno kot je, da boš znal štartati skozi ta trenutek v lepši in polnejši jutri. izberi dobre misli. vzemi vsak spomin itd. kot priložnost, da se iz tega naučiš nekaj novega. to največ šteje.


skušaj biti vendarle malo vesel. življenje te ljubi takšnega kot si od te točke naprej.


maja

[majč]

aja spet sem pri mami pa fotiju. mami je zbolela, tko da ji zdele kuham eno dobro zelenjavno juhico. moj dragi dela, potem grem v videoteko vrnit film, ki ga nisem uspela pogledat, ker player ni bral cd-ja, potem grem pa kuhat še domov, itd. ful zadev je za narest, za katere vedno zmanjka časa. but life is still beautifull. Bogu hvala vreme se bo znormalizeralo. včeraj je bilo obupno, priznam, jaz sem komaj živela. držite se.

maja