ljubezen

[nowhere man]

Men je pa hudo v tej depri, al kaj je to, ker ne ljubim. Tko se mi zdi, da nikogar v resnici nimam rad, da me skrbi samo za sebe. Da živim z nekom samo zato, ker me je strah, da sploh nisem nikoli nikogar ljubil in da nikoli nikogar ne bom. In zato mi je hudo. Ker se spomnim, kako je, če si zaljubljen (torej sem nekoga ljubil, no, ali pa vsaj bil zaljubljen), ko ne rabiš nič več, ko ti je dovolj že samo misel na tisto osebo. In zato mi je hudo in ne vidim smisla v vsem tem preživljanju dni. Veselim se samo še prostaških razvad. Bistvo življenja, kolikor sem ga lahko kot človek začutil, je nekam šlo. Pa se spomnim, da je bilo tako preprosto. Samo, da je zdaj odšlo in ne vidim, da bi se lahko vrnilo.

[Naomi]

Lep pozdrav
Me veseli, da napredujete...
namreč, da se ogledujete v ogledalu. Vendar tak pogled daje dokaj popačeno sliko.
V Vas je ogromno ljubezni, čim ste jo zmogli doumeti kot bistvo življenja.
Dokler človek misli, da je v "pravem" položaju, se najverjetneje hudo moti.
Doživetje nesmisla je vedno pogoj za smisel.
Čakajte. V upanju

[OLJA]

Ja ljubezen je zelo lepa stvar če jo lahko daješ nekomu ki ti jo vrača. A vedno ni tako, ti lahko ljubiš a bližnji ti to vedno manj daje nazaj. Temu pravimo da začne ljubezen boleti. Celo življenje se trudimo saj smo ljudje ustvarjeni za ljubezen a ni vedno lahko.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Najprej naj rečem, da depresivnost nima vedno korenine v tem kar bom povedal v nadaljevanju. Nadaljevanje je namenjeno ljudem, ki so se izvili ali pa nikoli niso bili v depresijah, ki izvirajo iz individualne zgodovine (zlorabe v otroštvu). Velja bolj za razočarane ljudi, ki so lahko tudi depresivni.

Ko boste ugotovili, da vam družbeni sistem trga humanost na kosce, boste videli, da ni vzrok za pomanjkanje ljubezni v vas, temveč v psihopatskem sistemu v katerega smo pahnjeni. Kdor se nekako, kakorkoli že more, lahko izogne konkurenci med njim in drugimi, bo začel zdravo živeti.
Stalno primerjanje, tekmovanje, stalno napihovanje, stalno hlepenje po položaju, ugledu, ne bo dalo ljubezni, ki jo potrebujete. Ni nujno, da se napihujete in tekmujete vi sami, dovolj je že, če ste žrtev koga takšnega v delovnem okolju npr. Ne potrebujemo samo ljubezen partnerja, potrebujemo tudi ljubezen skupnosti. Občutek, da smo del skupnosti in ne osamljen otok, sam proti vsem. Torej najti je treba ljudi, ki jim skupnost zares nekaj pomeni in ni samo krinka za doseganje njihovih sebičnih motivov.

[harlekina]

lep zapis, Iq

[seu]

Dokler ti je mar zase, si še dober. Ko te BK še za to, potem začni jamrat.

[Naomi]

Ljubezni v nikomer Ne manjka.
Nekateri je le zaradi različnih vzrokov ne občutijo. Ali pa je ne prepoznajo kot izvor in gonilo življenja.
Ljubezen se živi ali pa ne, ne glede na družbo.
Ljudje se skoraj vedno združujejo v skupnosti v imenu namišljenih ciljev.
Nihče človeku ne more DATI ne VZETI ljubezni,ki jo živi ali pa ne živi.
Nobene realnosti ni zunaj človeka.
Seveda, človeka je treba najprej ljubiti, da bi vedel kaj ljubezen sploh je.
Nekateri so ljubljeni, pa še iščejo naprej in naprej, ker so v bistvu lačni lastnega potrjevanja.Zato pa je, kot je.Če bi ljudje zmogli ali hoteli živeti ljubezen, ki jo nosijo v sebi, njihov hod v družbo ne bi bil iz potrebe, ampak iz ljubezni in delovali bi v dobro vsega.
 V človeški družbi je osnovna ljubezen v partnerstvu, če je sreča. Iz tega izhaja "zdrava" družina in
"zdrava" družba. Zdrava- v smislu spoštljivosti in dobrega. Ne potrebuje se zdrave družbe. Družba je le produkt neživete ljubezni.Družba potrebuje dobre ljudi.
Družba je tista, ki potrebuje. Do zdaj je bilo tako. Vsi so samo jemali od družbe. In ostala je prazna. 

[Iq_nima_nič_s_tem]

Nihče človeku ne more DATI ne VZETI ljubezni,ki jo živi ali pa ne živi.

Seveda, človeka je treba najprej ljubiti, da bi vedel kaj ljubezen sploh je.

Torej je vendarle potrebno človeku dati ljubezen a ne?

Ne potrebuje se zdrave družbe. Družba je le produkt neživete ljubezni.Družba potrebuje dobre ljudi.
Družba je tista, ki potrebuje. Do zdaj je bilo tako. Vsi so samo jemali od družbe. In ostala je prazna. 

Ne potrebuje se zdrave družbe? Kaj pa se potrebuje?

[seu]

Ljubezen ne obstaja. En problem manj.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Ljubezen ne obstaja. En problem manj.

Čisto možno. Brez dvoma pa človek brez skupnosti ne more preživeti. Niti psihološko, niti fizično.

[seu]

Ja, verjetno res.

[Naomi]

Lep pozdrav

Ljubezni,nam nihče ne da. Ljubezen je položena v naše bistvo kot čisti potencijal. Starš jo v otroku neguje in s tem omogoča, da se razvija, razširja. S tem človek dobi trden občutek individualne identite in avtonomije. namesto v realnem odnosu. V nepravih oblikah ljubezni je oseba vezana na lik enega od staršev in projektivno prenaša čustva, pričakovanja in bojazni na partnerja, ker ni dosegla avtonomije v osebnostnem razvoju. Zato je osnovna celica in zelo potrebna celica vsake družbe, "zdrav" partnerski odnos. Resnica se začne v dvoje.
Osnovne funkcije družine so biološko-reprodukcijske, psihološke, ekonomske in sociološko-kulturne. In kot taka prinaša in pušča pečate v družbi.
Ljudje pogosto veliko zahtevamo od družbe, vendar se moramo zavedati, da smo dejansko vsi del družbe, torej vsi se moramo potruditi za izpolnitev pričakovanj in zahtev, ki jih postavljamo družbi.V tem smislu je rečeno, da ni človek tisti, ki potrebuje zdravo družbo (kajti sam je neposredno vključen vanjo), ampak je družba tista, ki potrebuje zdrave celice.

[liba]

Ljubezen ne obstaja. En problem manj.

Čisto možno. Brez dvoma pa človek brez skupnosti ne more preživeti. Niti psihološko, niti fizično.

To se mi zdi zelo važno. Samo se mi zdi, da niti ni veliko tega danes. Sicer so družine, pa družbe za dolgočasne pogovore... no saj v marsikateri je verjetno kaj več, samo ne dosti več, ker ni časa... je treba opravljat neko nekoristno delo. Pa treba je še 'sledit svojim sanjam' / imet nekaj za ' svoje veselje'. V imenu tega lahko pridružiš raznim skupnostim (ki to niso, ker nič ne delaš za skupno, ampak za 'dobro' sebe= za zabijanje časa) imenovane npr. tečaji, delavnice. Malo posplošeno...

Aja o ljubezni pa ne vem kaj naj si mislim. Mi je vseeno če je ne odkrijem, ker sem precej zadovoljna tudi brez nje. Mogoče sem je pa že polna ? Ali pa zaradi neke prijetne male družbe/skupnosti/karkoli

[harlekina]

To se mi zdi zelo važno. Samo se mi zdi, da niti ni veliko tega danes. Sicer so družine, pa družbe za dolgočasne pogovore... no saj v marsikateri je verjetno kaj več, samo ne dosti več, ker ni časa... je treba opravljat neko nekoristno delo. Pa treba je še 'sledit svojim sanjam' / imet nekaj za ' svoje veselje'. V imenu tega lahko pridružiš raznim skupnostim (ki to niso, ker nič ne delaš za skupno, ampak za 'dobro' sebe= za zabijanje časa) imenovane npr. tečaji, delavnice. Malo posplošeno...

...res je mal posploseno, sam kar se mene tice precej tocno

[Iq_nima_nič_s_tem]

Res je problem, če človek ne opravlja dela, ki bi ga povezovalo s skupnostjo na zdrav način. Recimo podjetja, ki funkcionirajo samo zaradi dobička odtujena od družbe (reklamarji in drugi raznorazni prodajalci megle), zaporniški pazniki, delavci v centrih za pomoč ljudem, ki delajo v okolju z ljudmi, za katere ni veliko upa (narkomani npr.), delavci v domovih za upokojence, delavci v domovih za duševno zaostale, policaji, reševalci, zdravniki in tako dalje.

To je velik problem sodobne družbe. Taka dela so rak rana za ljudi in predstavljajo "industrijo negative." Tako smo se kot družba namnožili, da smo postali sužnji določenih negativnih fenomenov.

Tisti, ki so preveč občutljivi (kateri pa niso? Samo vprašanje časa je kako dolgo zdržiš) na taka delovna okolja bodo ob kroničnem pomanjkanju pozitivnega vnosa začeli izgubljati svojo humanost in vero v človeštvo.

To pa ni dobro za njih.

[nowhere man]

Moja izkušnja je, da če čutim ljubezen... do nekoga, do nje, če čutim, da sem z njo, pa četudi ona ni z mano, pa vendarle je... da me ni strah. Takrat zmorem in smem in si upam in moji dnevi so polni in svoje misli in dejanja poklanjam njej, hodim v soncu, pa čeprav je oblačno. Nisem hotel, da bi izpadlo tako ekstatično, v bistvu je preprosto. Morda takrat v bistvu ljubim sebe in vse to delam zase. Verjetno je v resnici tako. Da prek čutenja drugega čutim sebe. In takrat sem tudi z drugimi, s skupnostjo v redu in vse je boljše.

[chilispace]

I Asked An 0ld Man:

“Which Is More Important … ?
To Love 0r To Be Loved … ?

…Old Man Replied:

Which Is More Important To
A Bird … ?
The Left Wing
0r
The Right Wing .. ? ? ? ?

tko nekako - se strinjate?

[Poni]

A ni to oboje pravzaprav eno? Ena in ista stvar?

Če nekoga ljubiš, ali ne pomeni to predvsem da ljubiš sebe? Zdajle mislim predvsem na knjigo Luise Hay z naslovom "Ljubezen je pogum".
     O tistem magičnem zrcalu. Ko se v nekoga zaljubiš, ne vidiš tiste osebe. V ljubljeni osebi vidiš predvsem sam sebe. Svoje lastnosti, sam sebe nekako projiciraš v ljubljeno osebo in jih zato potem tudi vidiš v njej. Tako pravi Louise Hay. (Hm, sem zdaj prav napisal njeno ime?)


          Poni

[chilispace]

Če nekoga ljubiš, ali ne pomeni to predvsem da ljubiš sebe?V ljubljeni osebi vidiš predvsem sam sebe. Svoje lastnosti, sam sebe nekako projiciraš v ljubljeno osebo in jih zato potem tudi vidiš v njej

Da, se strinjam..glede biti ljubljen..iz strani osebe, ki jo ljubis, je pa nekaj drugega (ker, ce bi se pocutil ljubljenega samo iz vidika zrcala, potem ne rabis osebe, ki jo v tem primeru ljubis, ampak lahko ljubis karkoli,..zivljenje nasploh npr. ..vsak si zeli nek feedback ljubljene osebe, se strinjamo, ne!?

Biti ljubljen niti nima toliko veze s 'samim seboj', ampak preprosto, da si tudi ti to zrcalo osebe na drugi strani. Ce govorimo o ljubezni med dvema clovekoma!

[Poni]

Če nekoga ljubiš, ali ne pomeni to predvsem da ljubiš sebe?V ljubljeni osebi vidiš predvsem sam sebe. Svoje lastnosti, sam sebe nekako projiciraš v ljubljeno osebo in jih zato potem tudi vidiš v njej

Da, se strinjam..glede biti ljubljen..iz strani osebe, ki jo ljubis, je pa nekaj drugega (ker, ce bi se pocutil ljubljenega samo iz vidika zrcala, potem ne rabis osebe, ki jo v tem primeru ljubis, ampak lahko ljubis karkoli,..zivljenje nasploh npr. ..vsak si zeli nek feedback ljubljene osebe, se strinjamo, ne!?

Biti ljubljen niti nima toliko veze s 'samim seboj', ampak preprosto, da si tudi ti to zrcalo osebe na drugi strani. Ce govorimo o ljubezni med dvema clovekoma!

Ja. Se popolnoma strinjam, glede tega..... Kako bi rekel..... na sprejemni strani.
Glede "oddajne strani" pa..... Kako bi rekel..... Ko sem prebral v knjigi od Louise Hay, kako je s tem zrcalom, v katerem itak vidiš samo sam sebe, ne pa osebe, ki jo ljubiš..... Je bil zame to kar mrzel tuš. Kar en šok. Kako je to mogoče, da ne vidim osebe, ki jo ljubim? Hm..... No, pustimo to filozofom.

Sem še nekaj hotel napisati, pa sem ta moment pozabil, kaj. Nič, pustimo to za drugič.
Čili v špajz, zelo si priden