Strah pred rakom - dolga zgodba

[potepinka]

Na forumu sem že omenjala, da imam verjetno razdražljivo črevo, pa strah pred koloskopijo in gastroskopijo. Vse skupaj pa je pred 10 dnevi preraslo v neobvladljiv strah, da imam raka na želodcu. stanje je tako hudo, da sploh ne morem več normalno misliti, čisto sem ohromljena, ne funkcioniram. Pred enim tednom sem začela jemati Paroxat, ki seveda še ne deluje.
Naj opišem svojo zgodbo. Stara sem 38 let in mati dveh otrok, srečno poročena, s službo, ki je ne maram.Konec januarja so se mi začele pojavljati tu pa tam rahle bolečine v želodcu, nič hujšega. Februarja je mama, na katero sem zelo navezana, zbolela - sum na raka trebušne slinavke, vendar se je na srečo izkazalo, da ni nič hujšega. Takrat sem bila vsa iz sebe - ogromno jokala, strah me je bilo, da bo umrla, da bo trpela in strah, kako bom jaz preživela njeno smrt. Ko se je ugotovilo, da je preplah lažen, sem si oddahnila. Marca sem nato še sama šla k zdravniku zaradi bolečin v želodcu, ki so se začele januarja. Narejen je bil UZ, pregledali so mi kri, vse bp. Rekel je, da so verjetno samo živci, čeprav se mi takrat ni zdelo, da bi bila kaj ekstra napeta ali tesnobna. Spomladi se je tesnoba dejansko začela. Ves dan me je dušilo, bila sem tesnobna, čeprav nisem vedela zakaj. Imela sem dneve, ko sem to tesnobo in večno dušenje mirno prenašala - saj so samo živci, in dneve, ko mi je to dušenje in tesnoba pobralo vso energijo in sem si mislila, da tako ne morem več. Poleti na morju sem po treh letih miru spet doživela panični napad. Kljub temu še vedno nisem začela z ADji, prepričana, da si lahko pomagam sama (poleg tega me je bilo ADjev strah, ker sem prebrala, da lahko povzročijo tinitus - tudi pred tem imam fobijo, ker mi v levem ušesi že itak čisto potiho zvoni). Septembra me je en dan po kosilu (zabeljen stročji fižol) tako napihnilo, da sploh nisem prišla do zraka - občutek sem imela, da mi je želodec potisnilo v pljuča. Ta občutek me je zelo prestrašil vendar naslednje dni nisem imela teža. Nato se je napihnjenost in zelo težko dihanje ponovilo - ob tem sem dobila napad panike, ker nisem mogla dihat. Nato se je to ponovilo vsakih par dni, vedno zzelo težkim dihanjem, ki je trajalo dokler je trajala napihnjenost, torej kake tri ure. Te napihnjenosti in težkega dihanja me je postalo strah. Začela sem pazit kaj jem in koliko. Jedla sem več manjših obrokov 5 krat na dan. V slabih dveh mesecih sem shujala 6 kg. To se mi je zdelo ogromno glede na to, da sem jedla 5x na dan, da vnos hrane ni bil toliko manjši, pa še ves čas sem bila zaprta (blato sem odvajala zelo malo 1 do 2 krat na teden).
1. novembra smo bili na obisku pri teti in ker nisem želela jesti, sem ji morala povedati zakaj ne jem. Teta je pred 10 leti zbolela za rakom na želodcu in rekla mi je, da je imela enake težave kot jaz. Tisti dan sem prvič pomislila na raka na želodcu, ker sem shujala 6kg. Ves november sem se nato trudila in jedla več, da bi se zredila, pa ni šlo, le teža je nekako ostala enaka. 7. decembra sem opravila koloskopijo, ki je bila bp.  To pomeni, da sem dva dni prej jedla samo kašasto hrano, en dan prej pa nič, po preiskavi pa nekaj malega. Nato sem dva dni jedla normalno. 10. decembra bi morala imeti gastroskopijo, ki pa mi je ni uspelo opraviti - ko me je začelo siliti na bruhanje, me je zajela panika in sem aparat izvlekla. Odločila sem se, da bom vodila dnevnik prehranjevanja, da bi videla kaj mi ne paše. Dan po neuspeli gastroskopiji sem imela 59,5 kg. Nato sem tisti dan jedla povsem normalno, torej več kot en dan prej, ko sem bila pol dni tešča. Naslednji dan pa sem imela zjutraj 59,4 kg, torej 100g manj. Zaradi tega sem ta dan jedla še več in ko sem isti dan zvečer po obroku stopila na vago, sem imela 300g manj kot zjutraj na tešče, torej 59,1kg.
To je sodu izbilo dno. Postala sem prepričana, da imam raka na želodcu. Seveda so zdaj postale tudi želodčne bolečine in tiščanje v želodcu hujše. Poleg tega mi je še slabo, pa ne vem a od Adjev al od želodčnih težav. Naslednjo gastroskopijo imam 3. januarja. Strah me je, da je spet ne bom mogla opravit in da potem ne bodo mogli odkriti raka, ki bi bil mogoče še ozdravljiv. Vsak dan jočem in prosim, da so za vse skupaj krivi le živci. Lexaurin ne pomaga, ne spim. Meša se mi od strahu. Ko pogledam svoja otroka, je najhuje. Takrat jočem, kot da je že vsega konec.

Za kakršnokoli spodbudno besedo vam bi bila zelo hvaležna.

[Lado]

OJ! Prebral sem tvoj strah. Naj ti povem, da tisto česar se najbolj bojimo, se nikoli ne zgodi. Seveda je treba na preglede! Sam hodim že desetletje, vsake pol leta na pregled, ki ni tako enostaven. Pred desetimi leti so mi odkrili raka. Bil sem operiran in sem še vedno živ. Rak ne pomeni takojšne smrti, zgolj nekaj nevšečnosti. Letos so mi odkrili polinom - začetek raka - na mehurju. Odstranili so mi ga v Celju. Sam strah je običajno hujši od resničnega stanja. Sekirala se boš tedaj, ko bo čas za to!!! Vem, lažje je reči, ko narediti. Rak je tudi in predvsem stanje duha, se pravi sekiracije.
Pa težko je o tem nekomu pridigati. Posebno ko še ni nič določenega.
Pogum v roke in na pregled!
LP sotrpin!

[Toja]

Potepinka, popolnoma te razumem, da je v tebi ogromno strahu in ves ta strah potencira
vse simptome, ki jih imaš...predobro te razumem, ker sem tudi sama taka...tudi meni se je
marsikaj dogajalo na zdravstvenem področju, ko pa sem dala nekaj pregledov skozi,
je bilo stanje bp...tako kot tudi pri tebi...vem, da je lažje govoriti, kot pa preživljati.

Ogromno belečin v želodcu nam naredi ravno strah in panika...tako je tudi pri tebi, čeprav
ti svetujem, da opraviš še gastroskopijo, da boš trdno prepričana, da je tudi želodec vredu.

Glede tvoje prebave in napihovanja pa ti bom napisala mojo izkušnjo.

Sama imam tudi s tem hude probleme in pred parimi meseci, se mi je zgodilo,
da sem imela zelo hude bolečine v predelu želodca...proti srcu, v pljuča, ledvica...
bolečina je prišla iznenada in se mi je širila tudi po roki in po vratnih žilah...
normalno panika in urgenca, moje misli so bile ...aha tole je pa infarkt...pa ni bil, vse
je bilo OK...je pa bilo fizičnega značaja in sicer sem bila poslana na UZ žolča, kjer so mi našli
kamen...in prav to obolenje pokaže simptome kot jih ti navajaš, zato ti svetujem, da opraviš
še to...
Meni se je to ponovilo nekje 5x kljub temu, da sem bila pozorna na hrano, sem tudi shujšala,
vendar se mi je sedaj stanje umirilo, nisem več zganjala panike in tudi to je doprineslo k mojemu
psihičnemu počutju...

Bodi pogumna, vse kar boli tudi ni rak...pa pravijo, da rak sploh ne boli, če ni že res v zelo hudi fazi...
ne boj se, opravi te preglede, potem pa začni zdravit psiho.

Želim ti vse dobro...

Lp T

[potepinka]

Hvala za spodbudne besede. Predvsem me skrbi tisto hujanje. Res ne bo druge kot prestati gasroskopijo pri tem pa upati, da bodo izvidi bp. Strah me dobesedno razžira.

[chilispace]

potepinka,

tole hujsanje, ki ga opisujes je zihr samo pshicne narave; ko sem bi jaz v obdobju hudih tesnob, se mi je enako dogajalo; pa sem jedel normalno, mogoce se vec, ko prej; pa sem vseeno hujsal, pa bil zaprt, pa zelodec me je bolel - ko razmislajs o boleznih, tudi hujsas zraven - npr. primer šahistov - samo sedijo, in razmislajo, pa vseeno shujsajo nekaj kg med tekmovanjem - tudi, ko bos dala vse preiskave cez, in bo itak vse bp, po ta strah se vedno ostal, dokler ne bos zacela spreminjat vzorcev razmisljanj - kaksni so, bos izvedela samo ti, ker so v tebi - obrni se vase in se poglobi!

Vso sreco!

 

[potepinka]

Hvala chilispace. Saj pred davnimi leti, ko sem prvič dobila napade panike, sem tudi hujala. Ampak takrat je bilo drugače, takrat nisem nič jedla, ker nisem imela apetita. Zdaj se mi pa zdi, da jem pa vseeno hujam. Moje težave so se prvič pojavile pred 17 leti, vmes sem imela leta in leta miru, toda tako hudo kot je zdaj, še ni blo. Saj me je že kdaj prej skrbelo za zdravje amak ne tako, da bi me strah čisto ohromil in bi bila prepričana, da je z mano konec. Vsi napadi panike in anksioznost se mi zdijo v primerjavi s tem, kar doživjam zdaj, skoraj nepomembni.

Poleg tega sploh ne ločim a gre za stranske učinke Paroxata ali za poslabšanje bolezni. Ko sem paroxat prvič jemala, mi je bilo zgolj malo slabo in imela sem suha usta, zdaj a mi je precej slabo, suhih ust nimam in sem nenormalno zaspana (čeprav ga vzamem zvečer ob 7ih). Skrbi me, da sem zaspana in utrujena zaradi bolezni.

 

[*Lily*]

Pozdravljena, Potepinka!

Najprej naj ti povem, da se odzovi na vse napotnice za preglede. Noben pregled ni nikoli odveč. In marsikateri pregled pomeni izgubo velikega bremena.

Je pa res, da psiha povzroča marsikaj. Sama sem ob prvi epizodi depresije in panik shujšala za 20 kg v treh mesecih. Nisem jedla, nisem pila, nisem spala... Bila sem tako nemočna, da nisem več mogla vstati iz postelje. Helex, ki mi ga je predpisala splošna zdravnica, me je rešil napetosti in pripomogel k temu, da sem spet začela jesti. Sicer sem vzela le tri tabletke (prve tri dni vsak dan po enega) ampak moje panike in strahovi so se umirili toliko, da sem lahko jedla. Sicer je morala poleg mene sedeti mama in se z menoj pogovarjati o kakšnih brezveznih rečeh, da sem pozabila na svoje strahove, ampak je šlo. No, po treh mesecih sem prvo epizodo depresije in panik tudi preživela.

Ponekaj letih sta se depresija in panika ponovili. Tokrat v mnogo bolj hudi obliki kot prvič. To je sicer  že druga zgodba ampak rada bi ti povedala, da sem pred nastopom tiste prave depresije skorajda vsak dan čutila bolečine v želodcu, pekla me je zgaga, da ne govorim kaj vse sem "naumila" ob vsaki bolečini kljub vsem izvidom pb...

Bolečina v želodcu = rak na želodcu ali na črevesju
Bolečina v glavi = tumor na možganih
Zadihanost = rak na pljučih
Mravljinci po telesu = bližajoča kap ali infarkt

Teh mojih udarnih diagnoz bi lahko naštela še malo morje. Želim ti le povedati, da je psiha človeka zelo občutljiva. Če je človek prenapet, ima prehiter tempo in preveč obveznosti se lahko pojavijo različne bolečine in različni simptomi. Telo in psiha pač ne znata govoriti in reči:"Ej, stara, dej mal oladi!" Zato nam to pokažeta na edini način, ki ga obvladata - s fizičnimi simptomi. In le na te simptome se ponavadi ljudje končno odzovemo in odidemo k zdravniku. Prav je, da opravimo vsaj preglede organov, ki nam povzročajo sive lase in da se prepričamo, da je fizično vse pb. Prepričana sem, da bo tudi pri tebi tako. Zato le pojdi na pregled in se reši tega težkega bremena.

Objemček zate in vso srečo. Pa poročaj kako bo. Lp. Lily.

[potepinka]

Hvala Lily, taka tolazba mi res veliko pomeni.
Pri meni se je vse začelo pred 17 leti, takrat se je najprej pojavil strah, nato slabost in pomanjkanje apetita. Takrat sem vedela zakaj hujam. Tokrat pa so bile najprej zelodčne tezave in hujanje ter šele nato strah. Zdaj ko me je strah itak ne morem jesti. Za prej se mi pa zdi, da sem jedla normalno. Komaj čakam oz. upam da mi uspe opravit to gastroskopijo.

Hvala še enkrat za tvoje besede.

[*Lily*]

Potepinka, iz tvojega posta je bilo razvidno, da si imela gastroskopijo 3. januarja. Poročaj kako je bilo. Je bilo vse ok?

Objem in pozdrav. Lily.