vprašanje.

[I.]

Sediš-v zamišljeni drži, tvoje poteze trpeče in izraz žalosten; ure in ure sediš, nespečen/na, gledaš v temo, slišiš tiho dihanje, ki se oglaša iz sosednje sobe. In zaklinjaš preteklost: preteklost, v kateri vidiš konja, ki vrže s sebe jezdeca, preteklost, v kateri zaznaš ptico, ki se izvije iz svoje lupine, da bi poletela v nebo svobode. Iz iste preteklosti vznikne mož, odet v ogrinjalo z nepokrpanimi luknjami; vsaka luknja velika kot okno-in vsako okno veliko kot skrivnost, katere se oklepaš, kakor da bi bila tvoja edina duša. In premlevaš, izzoveš vsako misel, ki ti pride na pamet.
Da. Samemu/i sebi si vprašanje. Res je. Za vse tiste, ki te srečajo, za vse tiste, ki te poznajo, za vse tiste, ki imajo karkoli opraviti s teboj, si postal/a vprašanje. Včasih podvomiš, ali zunaj svojih misli, zunaj svoje glave, sploh obstajaš. Zdi se, kot bi bil/a bitje, ki so ga rodile predstave, nastale v glavah; bitje, ki so mu bivanje podelile misli; kakor da bi ne bil/a otrok, rojen/a pod srečno ali nesrečno zvezdo, otrok, ki ima ime, ki diha ravno tako kakor vsakdo, otrok, katerega dejanja so po pravici del pretekle ali sedanje človeške izkušnje. Obstajaš, si misliš, kakor obstajajo nebesna telesa, kajti čeprav človek izproži prst in pokaže v nebo, vendarle ve- da, to je prava beseda: ve, da to niso nebesa. Razen če...razen če ni toliko nebes, kot je izproženih prstov.
V trenutkih, ko nekdo v tvoji prisotnosti govori o tebi, te omenja v tretji osebi in si kdaj pa kdaj celo dovoli spregovoriti v tvojo korist, premišljuješ, ali je tvoje bivanje mogoče razločevati od bitij domišljije, o katerih človek zaradi navade govori kot o najbližjih prijateljih- od bitij, z načinom govorjenja, z odzivanjem na okoliščine, z načinom bivanja in s simpatijami in antipatijami, s katerimi ga je zbližalo lastno ljudsko izročilo. Iz lastnega poznavanja se ti zdi, da si v sorodu z nekaterimi imeni, ki ti prihajajo na misel in na jezik ob pomisli na osebo z imenom, čigar čudovita domišljija je zmožna z bogastvom razodevati prezgodnjo zrelost-kajti ta oseba si ti!
Ko med premišljevanjem sediš, ti misli potujejo k trdnim in pomembnim sencam, ki živijo zavoljo drugih, tistih, ki so že pred leti nehali bivati kot bitja. Ko tako sediš, se ti oči odprejo navznoter, kot je navada pri slepih ljudeh. Nato ti duša otopi, z drugimi besedami, nisi več ti, pravzaprav ne povsem ti. Potovanje te vodi skozi mnoga vrata in lahko prikličeš v spomin dogodke, ki so potekli, potekli mnogo prej, preden si sam/a postal/a bitje. Tvoje popotovanje te vodi skozi gozdove brez ene same jase do kamnitih stopnic, preštevilnih, da bi jih štel/a, in ko dosežeš najvišjo točko, izčrpanost izpuhti v trenutku, ko uzreš starca, sivega kakor njegova mnoga leta, ki tudi premaguje stopnišče. Spomniš se, da je bila starcu za petami deklica, stara komaj sedem let, sledila mi je, kakor koza sledi mesarju, vedoč kakšni noži usode jo čakajo.
Si s svojim pogledom udejanil/a svet, v katerem ni bivala samo ona, ampak tudi veliko drugih oseb? Si mar s svojim strmenjem v bivanje priklical/a življenje spominov, v katerih nisi tisti/a, ki se spominja, temveč tisti/a, ki je spomin? Ti, ki si se prepustil/a svojemu svetu? Ti, ki si obstajal/a v pogledu, ki ga sam/a nisi mogel/la videti ali vedeti zanj; ti ki si živel/a v vesolju, temnem kot fotografska temnica, v vesolju, ki se razvija v neskončno bitij, nekatera so v dvojniku, druga pomnožena tolikokrat, kolikor človek želi. Pogled? Ali dotik?
In to je začetek zgodbe o tebi. Najprej si jo povedal/a preprosto in brez olepševanj, odgovarjal/a si na vprašanja. in med pripovedovanjem je na tvojem obrazu rasel čas, ko si jo pripovedoval/a že znova, čas je rasel kakor drevo z mnogimi vejami in z mnogo več odpadlih listov, kot jih ima drevo na obrazu meseca. Hkrati si bil/a tožilec in porotnik. Končno, ko si svojim jazom pustil/a igrati vlogo sodnika, publike in priče,
takrat si jo povedal/a še sebi.

[martinca]

Lepo pises     Hvala, da tu delis svoja razmisljanja. Saj ne, da vse tocno razumem. Upam, da bos kdaj pisala o sreci, to bi rada vidla!

[Poni]

Mijav

Ti si resnična. Zelo si resnična. Globoko v sebi, v svojem bistvu. To pa je tudi vse, kar je sploh pomembno.

Sprašujem se, kako naj povem bistvo s čim manj besedami, ko pa je lahko vsaka beseda nespodobna.

Odločiti se moramo samo, kaj je pomembno. Jaz sem tukaj. Jaz sem resničen. Samo to je pomembno. Vse drugo je samo domišljija. Kaj rad delam, kaj znam, s katerimi mislimi se bojujem vsak dan.....

Jaz sem. Ali lahko sploh kdo reče še kaj več kot to? In ali ni že to preveč? V tem svetu se moram skriti globoko vase, v svoje sanje. Svoje bistvo, svojo resničnost, ki je kot zveneč kristal nekje globoko v meni. Taka je vsaj moja izkušnja.

Ali si kdaj slišala glasbo? Svojo lastno glasbo, ki je tvoja resničnost, nekje globoko notri v sebi? Jaz sem jo. Nejasno in nekje v globini. V sanjah. Pa je že dolgo tega.

Saj nevem, če je to sploh prav, kar sem tule napisal. Če bi te kje srečal, bi najbrž že smel povedati kaj iz svoje resničnosti. Kaj, kar je zvenelo v meni, ko sem bral tvoje sporočilo. Tule na forumu, pa nisem čisto prepričan. Samo upam lahko, da nisem napisal kaj žaljivega.

čiv-čiv


               Poni