Anksioznost, ki te ljubim...

[Maia]

...porca pipa!!!  :seznojim:Ma meni se ne da več. Pa koliko časa moramo živeti s tem??? A celo življenje, ali kako??? Stanje se izboljša (s pomočjo tablet), pa zopet neka kriza: čuden občutek, vrtenje, potenje rok, panika...in vse kar sodi zraven. Zakaj me ne pusti pri miru??? Zakaj me zasleduje, zakaj mi ne pusti živeti?? Ma meni se ne da več.... Samo ta gnil občutek, samo tej problemi, samo to sranje, ker drugega niti ne morem rečt več temu.... A je možnost, da živim brez tega??? Ma meni se ne da več...res ne.... Kako vi preživljate krize??

[eli]

Jst tko....ker vem...da od tega ne bom umrla...pa da bo bolje....pa da to spada zreven....

A ti se jes ADje?.Si imela kaksen vzrok...da s eti ponavlja?

eli

[Aslan]

Tablete so samo pomoč, niso končna razrešitev.
Anksioznost ni angina.

Treba je razmišljat o sebi, o tem kaj te vleče navzdol, kaj te žalosti, bremza...
Zakaj se pustiš...se znaš postaviti zase, znaš reči ne, kadar si to želiš?
Kako to lahko spremeniš...
Ko boš začela živet v harmoniji sama s seboj bo tesnoba na minimumu ali je ne bo več.
Sproščenost telesa in duha.

[Maia]

Saj ne vem, če imam kakšen vzrok. Kdo pa ga ima?? Kaj je vzrok?? Očitno je z možgani nekaj narobe. Kaj naj drugo rečem. Sicer pijem Paroxat (Seroxat), pol tabletke na dan (10 mg). Saj ni neke zelo hude krize, ampak vsaka ki je, je enostavno odveč. Mogoče me je zdaj vrglo to razmerje, ki sem ga imela z moškim, kateremu sem čustveno dala vse, dobila pa nič oz. drobtinice, od katerih sem živela, mogoče tej finančni problemi, ki se kar kopičijo...OK, ampak take težave ima 100 milijonov ljudi po svetu!!!! Pa nimajo anksioznosti!!! Ma jaz sem prav žalostna, res...

[Putka]

Maia jaz te razumem. Jaz še teh težav nimam pa sem tudi fasala ankso. Umrla ne boš (to vm tud jaz), znorela verjetno tud ne (na to še upam), zbolela si pa zaradi kombinacije vsega. Nekaj je genov, nekaj kemije v možganih, nekaj socialnega vpliva in okolje. Kaj naj rečem, vse se je zfodilo ob nepravem času na nepravem mestu in prišlo je do eksplozije.

Drži se.

LP

[Yang]

Tablete so samo pomoč, niso končna razrešitev. Anksioznost ni angina.

Se strinjam z Aslan - ne pričakuj, da obstoja "čarobna palčka" (tabletka), ki reši težave, ker tega ni - to ne gre tako - pot ozdravitve terja napor in soočenja in ni nekaj kar gre zlahka (ali pa samo od sebe) in ni nekaj nam bo všeč oz. bi nam prijalo...

...zbolela si pa zaradi kombinacije vsega. Nekaj je genov, nekaj kemije v možganih, nekaj socialnega vpliva in okolje...

Se ne strinjam - večina je vplivov iz preteklosti, predvsem iz otroštva oz. okolja ("vzdušja") v katerem smo "gor rastli"; geni imajo pri tem zelo malo vpliva, spremenjena kemija v možganih pa je itak samo posledica psih. težav in ne vzrok...

Saj ni neke zelo hude krize, ampak vsaka ki je, je enostavno odveč. Mogoče me je zdaj vrglo to razmerje, ki sem ga imela z moškim, kateremu sem čustveno dala vse, dobila pa nič oz. drobtinice, od katerih sem živela, mogoče tej finančni problemi, ki se kar kopičijo...OK, ampak take težave ima 100 milijonov ljudi po svetu!!!! Pa nimajo anksioznosti!!! Ma jaz sem prav žalostna, res...

Motiš se - teh 100 milijonov ljudi po svetu, ki imajo težave imajo večina tudi anxo ali depro,...ipd.; če je pa morda še nimajo, so pa na najboljši poti, da jo dobijo, če zanikajo vzroke tako kot jih ti...
...skratka ne zanikaj vzroka tvojih težav in ga raje razišči in ukrepaj...
...svetujem ti da si poiščeš strokovno pomoč - psihoterapijo.

[Maia]

Definitivno imate prav in se vam tudi zahvaljujem za odgovore. Samo, veste kako je to, meni je lažje komu dati nasvet, kot se sama tega držati. In to ni prav, vem. Anksioznost me je prvič zadela pred 17. leti med nosečnostjo in to zelo, zelo hudo. Takrat ni bilo ne interneta, ne ljudi, ki bi o tem govorili, tako, da sem bila blazno boga. Mučila sem se tako zelo, da vam ne znam opisati tega. Trajalo je približno štiri leta, da je izzvenelo. pomoči nisem poiskala, nekako je šlo mimo. Imela sem mir približno tri ali štiri leta in potem zopet - JOVO NA NOVO!!! To me je pa altroche zvilo, samo sem pa začela migat. Poiskala neko pomoč, iskala literaturo, se pozanimala o tem, tako, da sem vsaj vedela kaj to je in da nisem sama na svetu. Potem je prišla razveza, pa selitev nazaj k staršem, pa smrt v družini (o otroštvu z očetom alkoholikom niti ne bom govorila), našla sem terapevtko, ki ji blazno zaupam in z njeno pomočjo sem se spravila k sebi. Pijem Paroxat, predvsem zaradi paničnih napadov in vrtoglavic. Mi je zelo pomagal, zato sem čez tri leta znižala dozo. Zdaj pa nekako vsake toliko butne ven... Ne vem, kaj delam narobe. Sem izjemno čustveno bitje in hitro zajočem, strašno se sekiram, ampak pol manj, kot sem se včasih in za določene stvari sploh ne več.... Samo vseeno ne vem, a je to z možgani kaj narobe, ali z mano, torej, a lahko to pozdravim, ali ne???

[Yang]

...Samo vseeno ne vem, a je to z možgani kaj narobe, ali z mano, torej, a lahko to pozdravim, ali ne???

Seveda se lahko - z uspešno psihoterapijo; zdi se mi pa ta da tale tvoja dosedanja ni najboljša, če ti po toliko letih še vedno "buta ven", kot praviš - malce dvomim v to, da gre tvoja pot zdravljenje res na bolje tako kot bi morala iti - ker ni pravega napredka je upravičeno za razmisliti o zamenjavi (načina zdravljenja).

[Aslan]

spremenjena kemija v možganih pa je itak samo posledica psih. težav in ne vzrok...

Se strinjam.

Naše nezavedne otroške stiske...vzorci, ki smo jih pobirali v otroštvu...nas izoblikujejo na način KAKO s odzivamo na dogajanje...pa pride jo pol težave odraščanja, slaba samopodoba s evleče...sami sebei kopljemo jamo, ker se ne zavedamo da bi se lahko spremenili. Poznamo samo način, ki nam je prirojen, privzgojen, vceplejn ali vsiljen.

Porušeno kemično neravnovesje v možganih je posledica naše nesreče, stiske, leta in leta skrivanja bolečin, trplejenja..Z anazaj en moremo NIČ VEČ popraviti....je tako kot je...

Moramo pa prepoznati KAJ delamo narobe, KAJ nas zapelje v slabe odnose, v slabo samopodobo...
In tukaj nastopimo MI SAMI: nzačne se osebna rast, zorenje in spreminjanje samih sebe...

Tablete so le pomoč, ki porušeno ravnovesje uravnovesi.
Da ne štartamo iz točke -10 ampak iz 0.
Sem jih jedla in ved da so bile velika pomoč v tisti fazi.

[Putka]

Jaz nimam slabe samopodobe, nisem imela težkega otroštva, nisem skrivala bolečin in trpljenja, ravno obratno. Tako, da ni potrebno iti v skrajnosti in metati vse v isti koš!

Mene zanima kako se kemija zopet vzpostavi brez tablet?

[Aslan]

Jaz nimam slabe samopodobe, nisem imela težkega otroštva, nisem skrivala bolečin in trpljenja, ravno obratno. Tako, da ni potrebno iti v skrajnosti in metati vse v isti koš!

Mene zanima kako se kemija zopet vzpostavi brez tablet?

Tudi jaz nisem imela neko hudo nesrečno otroštvo Putka..ampak sedaj vem da so določeni vzorci od tem. Taki čist navadni, ki so se me držali...in zaradi njih sem odreagirala drugače kot odreagiram sedaj.
Sej tu ne gre vedno za velike stvari in usodna dejanja.
Že samo to, naprimer, da želiš vsem ugajat in ustrečt te kmalu začne tepsti.
Pa ni zadeva nič napačna po svojem namenu.
Ampak globoko v sebi pozabimo nase in preveč mislimo na druge.

Tudi jaz nisem skrivala čustev...sem se naglas in togotno jezila na straše....ampak sme čez čas spoznala, da nežnosti in svojega občutljivega dela jim pa le nisem pogosto in rada kazala...torej nisem kazala svoj pravi jaz. Sem brez dlake na jeziku povedala vse, ampak srce jim pa nisem odprla.

Kako se kemija vzpostavi brez tablet?
Ker sem jemala tablete, bom napisala, kako vzdržujem raven serotonina na plusu odkar jih več ne jem.

- Gibanje na svežem zraku (aktivno gibanje vsaj 30 minut/dan)
- Sončna svetloba
- HRANA! (glej priponko)
- Mentalna higiena (ne tuhtat slabe scenarije)
- Vsak dan se smejem (magari gledam smešne prispevke na Youtube)
- SELEN (vitaminski dodatek)
- Naredim si dan lep in poln, najdem druženje, klepet, opravila.
- spanja tolko kot ga rabim in nič več
- branje knjig, ki napolnijo duha
- jemljem Dominor (prehransko dopolnilo ki manjša stres)
...

Se trudim zelo in ni vedno lahko...ampak ker so rezultati presenetljivi
se splača malo pobrcat in narest kaj zase.

[špela4]

Maia moja zgodba je čist podobna tvoji,nosečnost pred 17 leti z hudo depresijo,zdravljenje dve leti, spet izbruh čez štiri leta,v otroštvu alkohol,nič topline,sedaj pa se zdravim že osem let za depresijo,zraven pa imam še hudo sladkorno in ekstrasistole.Vsak dan se borim sproti,nekako gre,čeprav mi je večkrat grozno.

[Anchi]

Jaz nimam slabe samopodobe, nisem imela težkega otroštva, nisem skrivala bolečin in trpljenja, ravno obratno. Tako, da ni potrebno iti v skrajnosti in metati vse v isti koš!

Mene zanima kako se kemija zopet vzpostavi brez tablet?

Tista prva stvar, ki jo je Aslan napisala ima dokazano zelo podobne učinke na možgane kot antidepresivi (uravnavanje serotonina) + izločanje endorfinov (hormoni dobrega počutja) - to je gibanje minimalno 20 minut na dan, 30 min zaželjeno.
Ampak samo s tabletami resnično ne pozdravimo motnje. Tudi če so možgani tisti, ki nam delajo preglavice je treba najti način, kako s tem živeti - terapije nam tukaj pomagajo, spremembe v razmišljanju itd.. Nekdo, ki ima stresno življenje in grdo otroštvo lahko čisto v redu živi brez motenj, nekdo drug, ki ima malo drugačen genetski ustroj, pa ga bo že ena relativno nepomembna reč spravila v krizo in travme. In tukaj se razlikujemo. Tisti prvi ne rabi spreminjati vzorcev in vaditi tehnik sproščanja zato, da se lahko sprosti. Mi pa. In prej ko sprevidimo in sprejmemo, da za doseganje istega stanja potrebujemo malo več vlaganja vase, prej lahko zaživimo.

[Putka]

Ma ja sej gibam se res veliko, še sama nevem od kod mi toliko energije in kondicije.
Vse mi gre, zdrava prehrana, smeh, družabnost, vitaminski dodatki (jaz konkretno jemljem omega 3 kapsule), samo razmišljanje ne. Tu se mi pa orng zatakne.

In če se moram "pobrati" od svojega otroštva, nevem kako bom, ker najprej se moram pobrati od tega šoka, ki me je zadel. Škoda, da to ne pride v mal blažji obliki, da hitreje prebolimo to fazo in začnemo delati na sebi. Tako pa delam na tem, da se ohranim vsak dan pri zdravi pameti in mi spreminjanje vzrocev iz otroštva nekak še ni pri pameti.

[Maia]

Anchi, ful si dobro to napisala!!! In to sem tudi hotela povedati, eni imajo še hujše travme za sabo (imam sodelavko, ki je živ dokaz za to), pa živijo brez anksioznosti!! Najbrž je tudi kaj na dednosti, ker ima moj oče isto težavo, samo je pri njemu izbruhnila veliko kasneje, 15 let po tem, ko je opustil alkohol in po smrti mojega brata. Vsak zgleda doživlja to po svoje, vsakega je treba obravnavati individualno, tudi če imamo isto diagnozo. Je res, da enostavno moramo živeti sami s sabo in delati na sebi. Jaz zdaj vem, da ne delam popolnoma nič. Nič se ne gibam, ta zveza, ki sem jo imela, je bila polna požiranja ponižanj, nikoli ne rečem ne (res NIKOLI..in hči mi očita, da sem kot neka dobrodelnica, sama pa da imam kup svojih težav. Kar je res. Včasih otroci vidijo to čisto preprosto in ti lepo povejo.

[Putka]

Ma Maia itak, da ti bo uspelo!