strah panika ali nekaj podobnega

[matejka]

tjasa91  


kar pogumno. kot so ti ze drugi napisali ne more se ti kar zmesati. sama sicer nisem anksiozna, pa vendar sem imela podobno obdobje kot ti, ko sem bila cist panicna in v strahu in sem mislila da se mi bo zmesalo, pa vendar se mi ni.  

vse bo se dobro  

[tjasas91]

matejka hvala za podporo!

sam useen me je tako strah. dons ko sem sla iz sluzbe na avtobus je bla guzva sem pobegnila stran ko so sli usi gor sem sla se jaz cisto zadnja da sem hitro gor stopila in se usedla ko sem bila tako zelo živčna. Misnla sm d mi bo srce vn padu pa še roke so se mi začele tok potit

[YOLO]

Hey...še jst s emorm javt ker te tok razumem.

Pol leta nazaj se je emn isto dogajal, kr iz lepga. Nisem vedla kaj je, zakaj je, od kje, nič. Prav tako me je bilo strah da se mi bo zmešalo, d abom padla skupi, da bom umrla, da sem bolna, itd. In kje sem zdaj?
Po pol leta obiskovanja psihologinje, 4 mesecih jemanja dominorja in majhnih premikih v živlenju (soočanje s težavami, razmišlanje o lastnih občutkih, se znat poglobit vase, itd.) lahko rečem da sem super  Sicer imam še kdaj pa kdaj hude dneve, sploh ko sem doma, kjer je izvor vsega tega pri meni, ampak se ne dam.
Fajtam se z vsakim neprijetnim občutkom, z vsako neprijetno mislijo, z vsko bolečino. Ne pustim da me uniči. Dokler se boš bala stvari ne bo nič bolše ampak slabše. Treba se je soočt s stvarmi, kraji, ljudmi. Ne boš padla skupi, ne boš bruhala, ne bo te infarkt, nič od tega. Res nič. In še zdaleč se ti ne bo zmešalo. To kar se ti v teh situacijah dogaja s telesom je samo povišan adrenalin, hormon ki skrbi za to da znamo reagirat ko smo v nevarnbosti. In ko pride telo v tako situacijo se brani z izločanjem adrenalina saj nam ta omogoča beg. Čisto nič drugega se ne dogaja s tabo. In če tko pomisliš, pa saj je to samo en hormon ki se sprošča, od tega mi pa res ne more kej bit.
Za primerjavo: se šetaš po gozu, srečaš medveda, telo zazna nevarnost, spusti adrenalin in ti začneš bežat. S paničnim napadom je ista stvar, popolnoma. Grem stavit da se v bežanju pred medvedom nebi bala da se ti bo zmešalo oz da boš padla skupi?
Moja taktika je bila vedno ta da sem v takih situacijah izbrala boj. V mislih sem si ponavlala da to je samo en bedn hormon in da se je moje telo sm mal zmedl in d av resnici tam ni noene nevarnosti. In ko začneš tko razmišlat pomaga, resnično. Je težko na začetku amapk že prvič, ko premagaš neki tazga je neopisliva izkušnja. Glano je to da pogledaš okrog sebe in si rečeš: sm v trgovini, med ljudmi, in nikjer okoli mene ni nič nevarnega in nič nevarnega s emi ne more zgoditi. In že s tem boš misli umirila, in s tem ko umiriš umisli se umiri tut telo. Včasih ko je blo res hudo sem si rekla: P****** od anksiznosti, ne boš me, lohk se še tko trudš ampk ne boš. In sm bla trmasta do konca in je pomagal.
Najslabše je to kar počneš zdaj. Da v taki situaciji razmišlaš o temu kako boš padla skupi, kako se ti bo zmešal itd. in s tem samo še vzpodubujaš misli da se še naprej počutš ogroženo. Takoj k boš nehala s tem boš občutila razliko. Pomaga če se v taki situaciji pogovarjaš sama s sabo (na notr seveda  ) in si probaš dopovedat da ni nevarnosti in da ti nič ne bo.
Je pa potrebn čas, ampk boš vidla da bo s časoma vse kul. Sm je pa treba začet reševat stvari. Najprej psiholog (ne psihijatr) in pogovor da vsaj prbližn dobiš uvid kaj ti sproža te napade ker pol tut lažje obvladaš stvari če veš iz kje izvirajo.

Pa upam da ti čimprej uspe 

[tjasas91]

hvala za objasnitev. Sem se kar mal zamisnla ko si mi tole napisala. Sej jz vem d z mano nc ni nrobe, morm sam v glavi pošlihtat stvari. Probam se orientirat na čist neki druzga pa mi nikol ne uspe. bezim ceprov nočem. Jz nevem a se tok bojim, al sm premal trmasta. Stala sm ze na nogah priblizno na miru 2 minute in mi je ratal k prej mi ni nikol od kr se mi to dogaja. nism zdrzala dej pa lohk boljs k nc. Jz zdej k me panika kr diham al pa štejm tok d saj mau odmislm kwa se z mano dogaja. Pr men je to problem jz tkoj k se zbudim poštuderam ka se mi bo dogajal, če bom kj panična. Jz vem d tega nesmem, d nesmem študerat za naprej ampk kaj morm še nrdit al pa tko. Tole glede psihologa, jz mislm d bi meu bl pomagu psihiatr d mi da kksne tablete d se lohk sploh spravm ornk razmišlat. Ja tkrt k se mi vrti sam studeram n to d bom padla, druzga mi sploh ne gre v glavo. Pa zdej sm se neki neazločno začela izgovorjevt, nwm kwaj to. Naprimr a bo dons sonče? namest sonce. pa tko sam ne d bi jeclala. Pa glava me boli zadne dva dni kr dost nwm aj to od panike al kko? 

[YOLO]

Ne to ni panika  nč skrbet 
To je sm to da si zadne časetok občutliva na vse da vse zazanaš, vse se ti zdi sumliu, vse analiziraš, it. Brez potrebe, res. Zih so se ti podobne stvari že dogajale, sm jih nis opazla ker nisi bla tok pozorna na svoje telo. To kar omenjaš kt jecalnje al pa neki je mogoče posledica tega da preveč razmišlaš oz da maš preveč stvari u glau in pol se težko zbereš. To je čist normaln, to se dogaja ljudem k so pod stresom.

In ne, ne rabš psihijatra. Ker s tableti se nč ne pozdrau. Tableti ti lahko sm pomagajo, ampk glauno je na teb, da začneš delat na seb, da začneš raziskavt sebe, kaj se s tabo dogaja. Tableti ublažijo stvari, jih pa ne odpraujo. Poznam ljudi k so začel s tableti in ker so se dobr počutil niso naredl nč zase ampk sm tablete jedl. In je po nekem času tut njim počl, ker ne gre to tko. Telo tok časa opozarja dokler ga ne začnemo poslušat.

Jst sem bla tut na začetku vsga tega taka da nč nism mogla. Nism se mogla ne zbrat ne poslušat ne govort ne nč, vse mi je predstaulal tak odpor da groza. Pol k sm pa začela hodt k psihologinji in govort stvari in se dobesedno praznt vsh stvari k so me dol tiščale-ker dejansko se psihično zdrauje odraža v fizičnm počutju. In ne boš vrjela, počas je šlo na bolš. Ne takoj, čeprou sm kr mislna da bo že takoj vidn učink in vse sm hotla na hitr. Sm ne gre, počas gre, ampk pol kmal začneš opažat da se neki spreminja, da se ti spreminjaš. Jst sm mela po 3 mescih spet paničn napad in sm se spet vstrašla in sm spet mislna da bom na začetku. Pa nism bla. Ta napad me je še bl okrepiu in trenutno se počutm supr. Po pou leta lohk rečem da na dan sm še kšne 10 minut vse skupi razmišlam o paniki, anksioznosti, o tem kk se počutm, kaj se mi dogaja oz z drugo besedo o stvareh o katerih sm prej razmišlala 24 ur na dan. Sm pa bl pozorna nase, na telom kok lohk prenesem, kdaj rabm počitk, kok rabm spat itd. In zdele trenutno me sploh ni strah napada. Ker če sm ga 2krat preživela bom pa še stokrat, in vrjem da je hud filing  In ja 2krat sm bla tut pr spihijatru. Bl za to da sm dobila diagnozo oz eno potrditu da sm ok. Pač tam se ne pogovarjajo s tabo. Uprašajo te kaj se dogaja in če se ti zdi da lohk furaš brez zdravil al ne. In če rečeš da rabš zdravila jih dobiš. Noben pa se tam ne bo trudt pogovarjat s tabo pa iskat vzroka za to kar se dogaja.

Mam tut dneve k sm čist na konc k sm totalno brez energije, brez vole, k bi sm neki jokala pa stokala. Pa kaj. Tut to more bit. In se sploh ne upiram, raj jokcam pa stokcam pa sm vsa jadna in k me mine sm spet kul in nasmejana 

Tko da ti svetujem čimprej it k psihologu in delat na seb. Ne hitet s tableti. Lohk probaš pr psihologu pa če boš po enmu mescu vidla da res res res ne gre in da res ne morš več pol greš lohk še vedno do psihijatra. Ampk tko k sm rekla. Tableti ne rešjo nič.
Če se ti zdi da rabš neki ti svetujem Dominor oz Kalmin (isto sranje drugo pakovanje). Men je to ful pomagal, ful sm se umirila, lažje se odzivam na stres, stvari me en vznemirjo tok hitr kokr so me prej itd. Ne pomaga vsm, tko da ni 100%, je pa za probat. Lohk si tuki gor prebereš še o drugih naravnih stvareh k ti pomagajo da se umiriš, skoncentriraš.

Pač po malih korakih pejt. Ne se silt. Napiš si na en list VSE BO OK, in vsakič k te kej prime ga preber in se res trud vrjet da bo. Pomaga, preverjeno pr večih ljudeh  Če se ti pa že prkrade kšna misu se ji pa posvet. Ampk ne na način da te je strah al pa da jo potenciraš. Umir se pa razmisl zakaj to razmišlaš, kaj je pouzročl take misli in če so sploh upravičene, če j situacija res tok grozna. In k to nardiš se u bitvu nehaš bat misli ker veš da je sm misu in tko k je pršla bo tut šla.

Upam da sm ti vsaj mal pomagala. Če te pa še kej zanima smo pa vedno tuki 

[MihaP]

Tako kot kar nekaj ljudi tukaj se tud sam spopadam z paničnimi napadi. Vse se je začelo pred kakšnim letom, ko sem prvič doživel napad. Takrat temu nisem namenjal kakšne posebne pozornosti nato so se napadi začenjali ponavljati. Pred kakšnim tremi meseci pa so se napadi začeli dogajati skoraj vsak dan. Ker sem študent sem za nekaj dodatnega zaslužka opravljal delo v manjši pekarni, kar je pomenilo delo ponoči. Na delu sem doživljal tako grozo da sem skoraj vsak dan moral predčasno zapustiti delavno mesto, ker sm mislil da bom umrl in se mi je dobesedno mešalo. Začel sem obiskovati zdravnike, ki pa niso ugotovili nič. Pred napadi sem veljal za zelo družabnega pozitivnega človeka, ki je vedno dobre volje. No po tem, ko so se napadi začeli dogajat vsak dan in ko zdravniki niso ugotovili kaj je narobe sem se popolnoma zaprl vase. Nehal sem delat v šoli me ni bilo že dva meseca od doma se odpravim le če je res nujno. V družbi se ne pojavlam več razen kadar sem sam doma in povabim prijatelje na obisk. V teh dveh mesecih nisem upal spiti niti piva ker sem mislil da se mi bo ustavilo srce čeprav imam doma izvide da je z menoj vse uredu. Najbol pri vsem mi je čudno da nihče od zdravnikov ni omenil paničnih napadov čeprav sem jim opisal vse simptome. Tako pa so me le pošiljali na različne preglede ampak seveda nikjer ni kazalo da bi bilo z mano karkoli narobe. Tako sem se počutil iz dneva v dan slabše napadi so se ponavljali nihče pa ni vrjel da je z mano dejansko kaj narobe. Nato mi je nekaj dni nazaj mami, ki je medicinska sestra omenila panične napade in sam sem začel raziskovati na internetu in kaj hitro sem dojel, da je to točno to kar se mi dogaja. Ne morem vam opisat kakšno breme mi je padlo iz ramen, ko sem videl da ni to nič takega in da se še veliko drugih ljudi spopada z istimi težavami. Danes sem prvič po 2 mesecih zvečer sam doma in že cel tedn me je zelo skrbelo, kako bo če bom sam doma, kaj bo če dobim napade itd. Danes, ko sem prebral ta forum in še nekaj drugih strani sem postal popolnoma sproščen. Vem, da tudi če bom dobil napad ne bo nič hudega in prvič po 3 mesecih se počutim zares dobro. Jutri ima prijateljica praznovanje rojstnega dne in čeprav sem prejšni tedn povabilo odklonil se bom sedaj zabave udeležil in mislim da brez skrbi popil težko zasluženo pivo  velika zahvala pri tem pa gre vam, ki ste mi s svojim zgodbami povedali da nisem edini s paničnimi napadi in, da tudi če jih dobim od tega nebom umrl. Bom pa seveda v najkrajšem času začel tudi s psihoterapijo in upam da težave čim prej dokončno odpravim in ponovno zaživim življenje kot sem ga preden so se začeli pojavljati napadi 

Lp Miha

[Toja]

Pozdravljen!

Prebrala sem tvojo zgodbo in nimam kaj dodati, ker si vse že sam raziskal,
je pa nekaj...s strani zdravnikov je bilo vredu, da so te pregledali in izključili
fizično obolenje, tvoja mami ti je pa dala piko na i...bravo mami...

Miha, zdaj pa lepo mirno v boj...brez strahu, ker se ti ne more ničesar zgodit,
tudi sama sem bila na istem kot si ti sedaj...danes se paničnih napadov ne bojim,
ker vem, da minejo...dobro si se odločil za psihoterapijo, ta ti bo pomagala odkrit vzroke,
morda si samo pregorel od preveč dela in študija...minilo bo.

Želim ti prijetno zabavo pri prijateljih... 

Pa piši še kaj!

Lp T

[MihaP]

Hvala Toja za spodbudne besede.  Definitivno se oglasim, in povem kako je pri terapevtu za vse tiste, ki se morda bojijo storiti ta korak. Kar pa se tiče zdravnikov: vem, da so naredili prav, da so izključili fizično obolenje, vendar me čudi, da nihče ni na kakršen koli način omenil paničnih napadov. Tako, da hvala bogu za mami 

Lp Miha

[piaa32]

In Miha za tebe......

[YOLO]

O MihaP ne veš kok je lepo tuki gor slišat take stvari  Jst sm za vsazga k se mu dogaja panika in vse to sranje tok vesela, k vidm da je pršou do točke k se ne boji več. Ker to je prelomnica. Ko se nehaš bat stvari, te tut če se ti še ponovijo, ne vznemirjo tok. Tko da sm res vesela zate da si dobu vsaj neki odgovorov zase in da si se prpraulen fajtat s tem 

Upam da bo žur uspev 

Pa zapomn si, izogibanje ni rešitu. Večkrat boš tvegu pa vidu da se nč groznga ni zgodl, lažje boš počeu stvari  pa velik sreče 

[lupo]

Imam dokaj specificne tezave. Po tem ko sem imel sprva le telesne simptome t.i. psihoze, doživljam zadnja tri leta hude psihične napade, ki se kažejo kot vsesplošen strah. Bojim se vsega in vsakogar. Ful fokusiram stvari in se jih neskončno bojim. Najraje bi se pogreznu vase. Srce mi razbija in mislim si da bo konec vsega. Strah, strah, strah tudi že pred njim samim, noro. Le pamet mi še služi. A je to panika, al kaj druzga. Vrti se mi ne, potim se le redko, mravljincev nimam, sem pa tesnoben in nasploh mi živci delajo zgago. Od temena do trtice me skozi nekaj vleče. Bil sem pri številnin psihiatrih in dobil vse vrste zdravil. Napade imam občasno in trajajo kako uro ali dve. Le redko dva tekom dneva. Pomagu sem si tudi s štetjem, ali pa da sem se s kom  pogovarjal. Tudi pomirjevala so mi pomagala. Mam pa še kar strah. Lp, luka