Pozdravljeni vsi skupaj,
slučajno sem naletela na ta forum, ko bi vsaj obstajal, ko sem jaz to dajala skozi...
Vglavnem, rada bi na kratko povedala mojo zgodbo, morda bo komu, ki je v stiski, dala upanje, da JE ozdravljivo, vendar kot je ena že napisala zgoraj, mislim, da določene težave ostanejo, a to ne pomeni, da si bolan, je to tudi del tvojega karakterja, vsaj jaz sem to tako vzela, kot del sebe, svoje osebnosti, in se s tem ne obremenjujem več. Nekateri imajo sladkorno in morajo pazit kaj jejo, nekateri imajo bronhitis in morajo pazit na nekaj drugega, jaz sem pač bolj občutljive sorte in moram paziti na svoj notranji mir, tako jaz to dojemam
Vglavnem pred 7 leti približno, ko sem začela študirati, sem se tudi jaz srečala z anksioznostjo, paničnimi napadi in nato se je vse skupaj stopnjevalo v depresijo. Prišlo je že tako daleč, da se zjutraj nisem mogla več vstati iz postelje, nisem jedla, nisem si upala it ven iz hiše, skratka strah me je čisto ohromil. Vse skupaj se je začelo pa z anksioznostjo, ne z depresijo, tega sem se tako ustrašila, seveda dala skozi vse preglede, vse bolezni sem imela, seveda je vse bilo bp. Ker sem se čisto umaknila v svoj svet, domov k staršem, se je na koncu spreobrnilo v depresijo.
No da skrajšam, simptome sem imela takšne kot vsi vi, misli vsiljivke, dušenje, še jaz sem imela zelo velik strah pred psihičnimi boleznimi-shizofrenijo npr.. Vglavnem, bila sem katastrofa, najhujše pa je bilo, da nisem vedela ZAKAJ se mi je to začelo dogajati.
No jaz sem se pozdravila sama, oz. s pomočjo staršev, prijateljev in bioenergetika. Saj vem, da marsikdo v te stvari ne verjame, vendar jaz pač nisem želela jemati antidepresivov za nobeno ceno, odločena sem bila, da bom dala to skozi nekako. Sicer pri meni je bilo tako, da sem imela res zelo močno željo po ozdravitvi, vsak večer ko sem šla spat sem si samo to želela, da se bom nasl.jutro zbudila in bo vse tako kot je bilo nekoč-normalno. Seveda ni šlo čez noč, vsak dan je bilo še slabše. Ampak nekega dne, ko sem se zbudila, je res bilo vse ok, ampak ne tako kot nekoč ampak veliko lepše. Jaz sem to svojo "bolezen" sprejela kot neko darilo, ki me je naučilo marsikaj; naučila sem se, kako nepomembne so nekatere stvari v življenju zaradi katerih sem se včasih obremenjevala, kako srečna sem lahko že SAMO zato, ker se dobro počutim. Od takrat sem začela ful drugače gledati na stvari, na življenje, na vse...edina želja je bila le normalno življenje. Seveda pa je bilo potrebno veliko dela. Poskusila sem miljon stvari, ki mi niso pomagale, psihiater, psiholog, itd.. No potem sem šla k enemu bioenergetiku, in mi je res pomagal. Ne na način, da sem kar po terapijah postala normalna, ampak dal mi je toliko neke moči in volje, da sem začela sama nekako se truditi. Začela sem tečt vsak večer in četudi sem bila kot cunja, sem se prisilila in tekla. To mi je tudi ful pomagalo. Pač vsako stvar sem se lotila korak po korak. Ne vem, npr. odločila sem se, da bom šla na kavo; meni je bilo to nekaj groznega, čeprav sem včasih visela na kavah non-stop, takrat si nisem upala it na kavo. Ampak sem se odločila, da grem in si mislila, kar bo, pač bo. Če me bo kap kje tam, me pač bo. In sem šla in ni me kap. In tako za vsako stvar, za v trgovino, za na pot, itd.. Počasi. Tako je minilo nekaj mesecev in počasi počasi se je moje življenje začelo vračati koliko toliko v normalo. Ko sem dejansko se soočila z neko situacijo in videla, da mi nič ni bilo. Tudi ko me je dušilo, me je pač dušilo, nisem se pa nikoli zadušila, še nihče se ni od tesnobe zadušil. Šla sem nazaj v mesto kjer sem študirala, najprej samo na en izpit in to je bila zmaga. Nato sem šla za en teden, nova zmaga. Pač vsak mali korak sem vzela kot zmago, pa nisem se več obremenjevala kaj si kdo misli, to je pač moje življenje, vsak ima neke svoje težave, jaz sem pač imela takšne. Ko zdaj gledam za nazaj kako sem razmišljala, ko se je vse skupaj začelo; takrat bi raje videla da imam raka, kot pa to. Zdaj pa rečem HVALA BOGU da je bilo LE to!
No point mojega pisanja je, da sem to dala skozi. Seveda še zdaj imam nekatere težave, ki jih drugi vsi kao nimajo, ob kakih stresnih situacijah imam občutek tesnobe, včasih obdobja nespečnosti, včasih pridejo dnevi ko imam še tisti občutek omotičnosti in čuden občutek v glavi itd.. Ampak jaz to ne jemljem več tako tragično, naučila sem se to obvladat in se tega več ne bojim. Pač ko pride tak dan, malo počivam, in mine. Itak ne morem vplivat na to. Sprejela sem to kot del svoje osebnosti in s tem normalno živim. Končala sem faks, zaposlena sem v svoji stroki, preživljam se sama. Verjetno si noben ne bi mislil, da sem imela take probleme, a mene tudi ni niti malo sram tega povedat, sploh sedaj odkar sem se zaposlila in ugotovila koliko ljudi ima probleme-ogromno. Pa vseeno normalno živijo. In še vedno sem mnenja, da je vse v glavi. Jaz mislim, da se mi je vse to zgodilo z nekim namenom in iz tega sem se res veliko naučila in čeprav je bilo res hudo, sem hvaležna za to izkušnjo. Če bo kdo potreboval ali želel kak nasvet mi lahko piše na zs, z veseljem bom pomagala. Skratka, vse je ozdravljivo, samo polagam na srce, ne mislit, da bodo ad naredili delo namesto vas. To naj bo le bergla, v najtežjem trenutku, da se postavite na noge vsaj malo. Nato pa mislim, da je največ odvisno od tebe kako sprejmeš to, in počasi, potrpežljivo. Tudi ko si nogo zlomiš, potrebuješ čas, da se zaceli, nato nekaj korakov, nato več, na koncu pa normalno hodiš. Tako je tudi z "zlomljeno" dušo, ko se enkrat zlomiš, potrebuješ prav tako čas, da se zaceliš. Meni so te misli v najtežjih trenutkih pomagale, mogoče pa še komu bodo.
Vso srečo!
