Ozdraveli???

[stasa]

Pozdravljeni,

na tem forumu najdem poročanja ljudi z izkušnjami zelo podobnim mojim. Nekateri se za agorafobijo, panično motnjo, depresijo in podobnim zdravimo že zelo dolgo. Sama sem v teh letih sprobala že skoraj vse možno,
od različnih vrst AD-jev in ostalih zdravil do KVT, psihoterapije, rednega ukvarjanja s šprtom, akupunkture itd.
Vse bolj pogosto se mi poraja misel ali so duševne motnje sploh ozdravljive. Zato bi prosila, v kolikor bo to sporočilo prebal kdo, ki zase lahko trdi, da je ozdravljen/prebolel/nima več simptomov naj napiše svojo izkušnjo kako je premagal vse strahove in kaj mu je pomagalo...Res si želim slišati poročilo nekoga, ki je uspel, saj izgubljam upanje...

[nageljček]

Evo Staša,

tukaj je moja zgodba...

Depresijo sem imela že 9 let preden sem ugotovila kaj točno se z mano dogaja in da je potrebno zdravljenje. Potem sem dobila AD-je, cymbalto, ki sem jih jemala eno leto in nato zraven začela še s psihoterapijo(z zdravili pa nadaljevala), potem sem nekaj časa nehala z zdravili in ker je depresija sicer bila že pozdravljena, anksioznost pa še ne, sem dobila PAroxat, ki sem ga jemala še eno leto. Vse skupaj torej 3 leta zdravil in 2 leti psihoterapije (prvo leto 1x na teden; drugo leto pa 1x na dva tedna)...

Točno tako kot sprašuješ ti...¨ali so vam strahovi izginili?¨...sem pričakovala tudi jaz. Vendar naj te razočaram (oz.potolažim) strahovi nikoli ne izginejo (razen tisti patološki, zaradi katerih ne upaš niti na ulico)...Kako vem da sem ozdravela?....prej v depresiji sem svoje probleme doživljala kot črne,nerešljive, ki jih ne znam in ne morem rešiti.Bila sem obupana in neproduktivna. Tako je bilo vse brez veze,da se niti ni splačalo truditi...

Zdaj še vedno imam probleme, strahove, omejitve, vendar vse skupaj doživljam kot izziv. Imam občutek, da lahko to rešim, si zaupam in to tudi storim, tako da berem različne članke, forume, knjige, se pogovarjam z ljudmi,...in problemi se dejansko rešijo. Prav kakšen dan ali dva in že vidim luč oz. napredek, včasih tudi že rešitev problema.

Tako da vedi: vse je rešljivo. Vse bo v redu, samo vztrajaj. Tudi jaz sem v obdobju depresije imela občutek, da tega ne bo nikoli konec, ampak je.

In veš kako se zaveš, da nisi več depresiven: ko slišiš ptičje petje, ko te razveseli sončni žarek, ko se zaveš katero drevo dejansko raste pred vašo hišo, ko se zaveš da imajo tvoji prijatelji ravno tako težave kot ti,...ko začneš občutiti svet okrog sebe.

[melita]

Nageljček,

zelo lepo si napisala!   

[trzinka]

stasa, toplo pozdravljena 

takole bi povedala...vsekakor smo tu na forumu ljudje z različnimi težavami, različnimi motnjami, dojemanji, karakterji.....še in še bi lahko naštevala...skupno nam pa je vsem, da imamo vsi težave s psiho, v življenju,.... takšne in drugačne in vsi  se borimo tako, kot se znamo, po svojih močeh ali pa tudi z drugačno pomočjo...

Zase bom rekla, da sem ozdravljena....koliko me bo to zdravje še služilo pa je drugo vprašanje....Saj sama veš, da se prehladi tudi ponavljajo 
Anksioznost imam že od desetega leta starosti, se pravi dobrih 34 let....Pojavila se je nenadoma ob zavedanju določene stvari...tekom let se je stopnjevala...in počasi je to prešlo tudi v panične napade...z močnim šokom in stresom pa še v depresijo.....
S pomočjo ADja, KVTja, gestalt terapije, transakcijske analize, poučnih knjig, foruma, prijateljev, družbe, predvsem pa volje, vztrajnosti, sem uspela spremeniti način življenja, razmišljanja, naredila korenite spremembe v svojem življenju...začela sem se zavedati kaj želim, kaj hočem, kje , zakaj, kako so nastali ti vzorci, ki so se prikradli v mojo psiho...
Ni lahko, vmes so padci in vzponi....potrebovala sem štiri leta, da sem začela življenje uživati, zajemati s polno žlico, da sem se začela imeti rada, se spoštovati in ne razmišljati več o bolezni, težavah...Stvari, katere so me privedle do hudega padca, so se uredile....ker sem naredila res drastične korake in spremembe v življenju, treba se je s težavami soočiti....kajti na tem svetu živimo prekratko in treba je vse izkoristiti...da se bomo lahko v starosti ozrli nazaj in si rekli, lepo je bilo, kljub težavam, kljub hudim stvarem...Težko se je naučiti uživati v življenju, ampak da se....
Moram pa te tudi jaz opozoriti, tako kot je napisala nageljček...strahovi so vedno prisotni.....in pomembno je, kako jih krotimo.....Naučimo se in znanje je treba vedno obnavljati, delati vaje, se prepustiti nekako in to sprejeti kot del svojega življenja....

Ne izgubi nikoli volje in želje za življenjem, vedno so rešitve...

[stasa]

Najlepša vam hvala za odgovore

[lunica]

Pozdravljena!

Pri meni mineva leto dni od napadov tesnobe in panike skratka okusila sem vse dobrote anksioznosti .
Na začetku sem bila do cela prestrašena kaj to sploh je in zakaj se mi to dogaja
Bila sem prepričana,da po vseh preiskavah ,ki so bile b.p.je definitivno nekaj kar se skriva v ozadju in,da so zdravniki nekaj spregledali,v to sem bila prepričana.
Ni mi bilo jasno še dan prej se mi je zdelo,da sem bila polna energije drugi dan pa skoraj razvalina...Ni se mi ljubilo ničesar,vsak nov dan je bil zame eno samo mučenje brez volje in energije do stvari,ki sem jih prej zelo rada počela potem pa komaj komaj...Moje misli so bile posvečene samo mojemu počutju ampak na način,ki je bil zelo slab zame npr.kaj pa,če sem resno bolana-kaj pa,če bom doživela srčni infarkt ?itd.
Bala sem se vsega,ko sem morala po nujnih opravkih me je napad panike doletel kjer koli in sem šla raje domov vsaj za nekaj časa-NAPAKA!Tako sem životarila kar nekaj časa.Potem sem začela iskati informacije v zvezi z mojo diagnozo ter ugotovila,da imam kar precej nepredelanih stvari in čustev v ozadju,ki sem jih dobesedno tekom svojega življenja potlačila.
Poiskala sem tudi strokovno pomoč in vem,da bi le brez te težko napravila takšne korake kot sem jih.Odločila sem se tudi za terapijo z AD-ji,ki mi pomagajo,da lahko delam na sebi se soočam z lastnimi čustvi in "strahovi".
Navadila sem samo sebe,da znam reči NE,ko je to potrebno brez občutkov krivde in,da lahko vedno jasno in glasno izrazim svoje mnenje brez slabe vesti.Manjkalo mi je precej samozavesti čeprav mi ni bilo tega za videt ampak globoko v sebi sem trpela zaradi pomanjkanja le te.Spremenila sem tudi krog ljudi glede druženja,ker sem pri sebi ugotovila,da sem prevečkrat bila v družbi ljudi s katerimi se nisem niti dobro počutila in,ki so bili večina zelo nerazumevajoči do drugačnih ljudi.Ker jaz to nisem sem se odločila poiskat ljudi s katerimi se lahko pogovarjam o drugačnih temah ne pa samo o tem kaj je kdo napravil-kaj kdo ima -kako se oblači itd.
Skratka ne bom preveč dolgotvezila začela sem pri sebi iskat vzroke zakaj se mi to dogaja in kako lahko določene stvari spremenim.Ni šlo čez noč ampak gre počasi važno pa je,da sem začela delat na sebi in zase .Ko se naučimo prisluhnit sebi je tudi lažje in bolje za nas,ko to dojamemo tudi osebno smo že lahko rečem na konju.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Seveda so duševne motnje ozdravljive. Če človek zelo dolgo (nekaj let in več) nima več značilnih simptomov, ga jaz smatram za ozdravljenega (kakšna je konsenzna definicija v stroki niti ni pomembno. Uporabimo lahko zdravo pamet). Pa četudi jemlje antidepresive. Telo se včasih tako navadi na antidepresive, da pri sicer ozdravljenemu lahko opuščanje antidepresivov sproži simptome in ne bolezenski vzrok (ki ga ni več). Posledično se abstinenčni sindrom zamenja za relaps bolezni (predvsem trmasti psihiatri si ponavadi ne dajo reči tega). Zato mora biti opuščanje antidepresivov projekt, ki traja zelo dolgo (postopno zniževanje), pa četudi pacient v bistvu sploh ni več pacient. Je zgolj odvisnik.

[stasa]

Lunica, tudi zate sem vesela, ker poročaš o izboljšanju.
Po drugi strani pa se sprašujem zakaj pri meni ne pride do premika, ker se tudi zdravim z AD-ji in hodim na psihoterapijo (trenutno 1x tedensko na skupinsko) ter veliko delam na potlačenih čustvih..ni mi jasno, začenjam dvomiti v učinkovitost antidepresivov,ali sploh pomagajo? ali pa so zgolj "nateg" farmacevtskih gigantov?
kot vidim so vam delno pomagali, kaj ste jemali? Jaz sem jemala že cipralex, asentro, zoloft, mapron, sedaj sem že dva meseca na cymbalti in še vedno ne občutim izboljšanja...

[trzinka]

na vsakega delujejo zdravila drugače, ker smo si različni v vseh pogledih....ni vsa rešitev samo v zdravilih in psihoterapijah, sami moramo narediti spremembe......narediti korake....
priznam, tudi sama nisem dojela takoj bistva...kakšne spremembe, kakšne korake.....Ko se enkrat zaveš kje so problemi, kje je izvor in začneš določene stvari gledati z drugega zornega kota , se opogumiti in se soočiti s problemi, potem smo na začetku rešitve...

[lunica]

Lunica, tudi zate sem vesela, ker poročaš o izboljšanju.
Po drugi strani pa se sprašujem zakaj pri meni ne pride do premika, ker se tudi zdravim z AD-ji in hodim na psihoterapijo (trenutno 1x tedensko na skupinsko) ter veliko delam na potlačenih čustvih..ni mi jasno, začenjam dvomiti v učinkovitost antidepresivov,ali sploh pomagajo? ali pa so zgolj "nateg" farmacevtskih gigantov?
kot vidim so vam delno pomagali, kaj ste jemali? Jaz sem jemala že cipralex, asentro, zoloft, mapron, sedaj sem že dva meseca na cymbalti in še vedno ne občutim izboljšanja...


Pozdravljena!
Ko boš pripravljena stvari spreminjat tudi z dejanji ne samo besedami bo lažje,ne gre pa tako zlahka kot bi si mislili.Jaz sem putila času čas in se nehala obremenjevat kdaj bo in,če bo.....Čeprav sem se tudi sama na začetku spraševala ali bo kdaj bolje?Potem pa sem si rekla,da bo že enkrat samo čas si moram dat.
AD-ji niso čudežne tabletke,ki bi ozdravile pač pa lajšajo simptome ne pa tudi odpravljajo vzroke,le te moramo sami.Je pa lažje reševat zadeve,ko se počutimo dovolj močne in stabilne.
 

[tinkibinki16]

 

Seveda so duševne motnje ozdravljive. Če človek zelo dolgo (nekaj let in več) nima več značilnih simptomov, ga jaz smatram za ozdravljenega (kakšna je konsenzna definicija v stroki niti ni pomembno. Uporabimo lahko zdravo pamet). Pa četudi jemlje antidepresive. Telo se včasih tako navadi na antidepresive, da pri sicer ozdravljenemu lahko opuščanje antidepresivov sproži simptome in ne bolezenski vzrok (ki ga ni več). Posledično se abstinenčni sindrom zamenja za relaps bolezni (predvsem trmasti psihiatri si ponavadi ne dajo reči tega). Zato mora biti opuščanje antidepresivov projekt, ki traja zelo dolgo (postopno zniževanje), pa četudi pacient v bistvu sploh ni več pacient. Je zgolj odvisnik.

  ti si pa :-) jaz mislim da sem odlicen primernega:-)

[tinkibinki16]

Primerek tega :-)

[smehica]

Staša tudi jaz se to skozi sprašujem
Moja zgodba se sedaj vleče že 2 leti.

Hodim na psihoterapijo,delam na sebi in zamenjala sem 3.AD-je.Zdaj jemljem 1,5 leto Zoloft 200mg.Stanje se je izboljšala,morem rečt.A nikakor ne razumem te tesnobe?!!Zakaj se pojavi tako potuhnjeno,zahrbtno in to brez kakršnega pretresljivega dogodka-vsaj zavestnega ne.
Zdaj se mi je pojavila po 6.mesecih miru..ok bila je sem pa tja kakšen dan,a ne kot zdaj ko je že 6 dni tu.
Žalostna sem in spet polna negativnih vprašanj-ali bo sploh kdaj bolje,ali AD-ji popuščajo.. strah me je tega stanja 
Se komu podobno dogaja? Je dal kdo podobno skozi?
Pozdravček vsem 

[trzinka]

smehica...sama imam tesnobo precej let, zavedela pa sem se je pred petimi, šestimi leti in šele letos sem jo skoraj v celoti odpravila, ker sem v svojem življenju naredila korenite spremembe na vseh področjih in zadihala kot človek...
Mislimo, da ni vzroka, ampak ta vedno nekje tiči in ko dojamemo kje se skriva, ko naredimo spremembe, takrat gre na bolje ne obupaj.

[smehica]

Hvala Trzinka
Ja sej vem,da ne gre čez noč in je treba mnogooo dela in truda.Samo ko me pa ta tesnoba tako nazaj porine,razžalosti in prestraši 

[Anchi]

Tesnobo (celo hudo tesnobo) čutijo tudi vsi popolnoma zdravi ljudje. Ni si potrebno vsake tesnobe razlagati kot padca "nazaj" ali na začetek. Imamo pač stvar, ki nas opozori, da nekaj v življenju ne štima. Ta opozorilni sistem je pravzaprav zelo koristna in dobra zadeva, ki nas ščiti (če ga seveda poslušamo), da se ne priženemo do roba ali si kako drugače ne ogrozimo zdravja.

"Ozdravitev" kot trajno stanje brez negativnih občutkov, brez padcev in brez kriz pa ne obstaja. Za nikogar.

[chilispace]

Se strinjam z Anchi; tukaj gre samo za zreduciranje dojemanja tesnobe kot zelo negativnega - ker smo (bili) v casu teh stanj zelo obcutljivi in imeli zelo nizek prag dojemanja, imamo potem obcutek, da zopet padamo - gre samo za prag dojemanja; ko ga po dolocenem casu uspemo zvisati, potem na tesnobo gledamo samo se npr. kot na obicajno tremo. Govorim iz lastnih izkusenj.

lp

[gogi]

Vzpodbudno. 

[martinca]

Samo v jakosti je razlika.

[smehica]

Anchi vem,da jo ima vsak človek a tu govorim o tesnobi,ki se pojavi že zjutri oz se zbudim z njo in traje do večera in to zdaj že 7 dni skupaj.

Neimenovana,kako misliš v jakosti?