strah pred samomorilskimi mislimi

[YOLO]

Evo po dougem času sem spet malo tu

Imam vprašanje...zadne čase mi gre kar ok. Čeprav je bil zadni mesec kar buren (čakanje na različne prošnje, življenje doma, faks, spremembe v službi) in me je spet lovila tesnoba, so se stvari v zadnjem tednu kar stabilizirale saj sem se ponovno preselila in hodim domov le še za kakšen dan ali dva. Včeraj sem po naklučju naletela na svoj najljubši film ki me vedno spravi v jok (ja res je lep ) in hitro sem zatavala v obupovanje nad tem kako sem sama, kako pogrešam človeško bližino, nekoga da se malo stisnem itd. Da ne bo slišati narobe, imam prijateljice, na katere se lahko zanesem ko je težko, tudi doma mi vedno pomagajo (čeprav vse težave izvirajo prav aradi razmer doma), amapk pogrešam tisti občutek da si res ljubljen. In ja vem, najprej moraš imeti rad sebe da te imajo radi drugi in mislim d ami to kar gre. Čeprav so področja na katerih bi bila lahko boljša, bolj uživala življenje itd. pa sem preveč lena sem načeloma zadovolna z vsem. Hodim tudi k super psihologinji, ki me vedno potolaži in razume in mi govori kako je ponosna name saj se se tako zelo spemenila (čeprou sama to komaj opazim).

No da preidem k bistvu 
V tem jokcanju in obupavanju in spominjanju lepih stvari sem kar od enkrat dobila napad obupa in v glavo mi je šinila misel o samomoru. To me je tako zelo prestrašilo da ne morem opisat. Kakor hitro je misel prišla tako hitro je prišla tudi misel da ne, nočem tega. Je težko in vse ampak samomor pa res ne, dvomim da bi sploh zbrala pogum za kaj takega. V glavnem hitro sem se začela prepričevati da nočem tega in da bo vse ok in da je pač samo eden tistih dni ko sem malo obupana. Ampak strah pred to mislijo kar ne zgine. Strah me je tega da bi si kaj naredila čisto nezavedno. Saj veste zgodbe ljudi, ki so poskušali narediti samomor o tem kako se sploh niso zavedali kaj počnejo. In tega me je svinsko strah. Hočem živet, nisem obupala. Danes se sicer počutim za en drek in se smilim sama sebi in delam to že ceu dan amapk vem da bo minilo, še vsakič je. Zato se temu niti ne upiram. Pustim da sem žalostna, pustim da mi ni do ničesar, pustim da dobesedno gnijem in ko se imam počasi dovol ustanem in grem naprej. Ampak ta misel me je res prestrašila. Strah me je da se bo to soipnjevalo in da bom zabredla še v kakšno depresijo ali kaj. Vse to spremlja tudi tiščanje v želodcu oz nek čuden občutek v trebuhu, ki je moj "znak" tesnobe.
Zanima me če se je komu od vas že to pojavilo?kako ste reagirali, se zoperstavili temu?ali je dejansko mogoče da si v nekem trenutku neprištevnosti naredim kaj?

[Asja87]

Lahko si podamo roko...mene to obhaja že 1 teden in ne moreš verjet kako je tudi mene strah te misli...vsak dan jočem in govorim mojemu dragemu da nočem umret, da upam, da ga ne bom storila...nisi sama...

[Dharma]

No da preidem k bistvu 
V tem jokcanju in obupavanju in spominjanju lepih stvari sem kar od enkrat dobila napad obupa in v glavo mi je šinila misel o samomoru. To me je tako zelo prestrašilo da ne morem opisat. Kakor hitro je misel prišla tako hitro je prišla tudi misel da ne, nočem tega. Je težko in vse ampak samomor pa res ne, dvomim da bi sploh zbrala pogum za kaj takega. V glavnem hitro sem se začela prepričevati da nočem tega in da bo vse ok in da je pač samo eden tistih dni ko sem malo obupana. Ampak strah pred to mislijo kar ne zgine. Strah me je tega da bi si kaj naredila čisto nezavedno. Saj veste zgodbe ljudi, ki so poskušali narediti samomor o tem kako se sploh niso zavedali kaj počnejo. In tega me je svinsko strah. Hočem živet, nisem obupala. Danes se sicer počutim za en drek in se smilim sama sebi in delam to že ceu dan amapk vem da bo minilo, še vsakič je. Zato se temu niti ne upiram. Pustim da sem žalostna, pustim da mi ni do ničesar, pustim da dobesedno gnijem in ko se imam počasi dovol ustanem in grem naprej. Ampak ta misel me je res prestrašila. Strah me je da se bo to soipnjevalo in da bom zabredla še v kakšno depresijo ali kaj. Vse to spremlja tudi tiščanje v želodcu oz nek čuden občutek v trebuhu, ki je moj "znak" tesnobe.
Zanima me če se je komu od vas že to pojavilo?kako ste reagirali, se zoperstavili temu?ali je dejansko mogoče da si v nekem trenutku neprištevnosti naredim kaj?

YOLO 
te misli zelo dobro poznam. meni se dostikrat pojavljajo in vsakič dobim ta strah pred samo milsiljo. predvsem ker vem, da naj bi bila samo misel in potem se prašam: zakaj taka misel, če pa si želim živet?  sprašujem se kar podobno kot ti, zato te na nek način razumem. nasvetov ti neznam dat, ker če bi jih mela, potem jaz tudi ne bi mela težav  tako pa lahko samo rečem: nauči se odmislit to misel! tako hitro kot pride naj tudi odide  to je edino s čimer si jaz pomagam in edino kar ti lahko svetujem...to, da se zamotiš, jo odmisliš. način KAKO pa moreš poiskat sama

čim manj nadležnih misli ti želim 


Dharma

[Maycha]

Pozdrav, YOLO, Asja87 in Dharma 

tudi jaz sem se pogosto srečevala s to mislijo. Res je zoprna, včasih sem bila prav negotova, skoraj panična. A danes me ob tej misli ni več strah oz. lahko bolj jasno razmišljam, celo nasmejem se lahko marsikateri svoji vsiljivki. Značilno je, da je določeno obdobje določena misel bolj intenzivna in takrat je tudi strah bolj intenziven, ta misel nas okupira, posvečamo ji veliko pozornosti, skladno s tem pa se nam zdi zelo strašljiva, nemoralna, nenormalna itd. Čez čas pa popusti pogostost njenega pojavljanja in tudi strah vse bolj popušča. Tako da edino naravno zdravilo za te vsiljivke je ČAS. Čas in pa naša dejavnost ob tem - torej, da se skušamo karseda zamotiti s čim.

Misel se čez čas še lahko kdaj pojavi, a ne bo več vzbudila tolikšnega strahu. Lažje bo, dokler ne bo povsem izzvenela. Te misli se ne bodo uresničile, ker so pravzaprav odraz naših največjih strahov in potlačenih čustev.
Brez skrbi, nič ne boste naredile - niti sebi niti drugim. Govorim iz lastnih izkušenj.    Gre le za misli, ki pa nas prestrašijo, ker se nam pojavijo v budnem stanju. Pomislite - če bi se vam takšne vsebine pojavljale v spanju, bi to lažje "pozabile in sprejele", kajne? Takrat ne pripisujemo teh misli toliko svojim hotenjem, nameram, željam...v tem je trik. Tisto bolj razumemo, ker si mislimo - saj so bile samo sanje, v sanjah pa je vse mogoče. Tako je tudi v budnem stanju - vsem se kdaj vsili kakšna grozna misel, a drugi ji ne dajejo takšne pozornosti, se ne poistovetijo z njo, zato misel takoj odide. Nas pa plaši, ker se ustavimo pri njej in si zastavljamo tisoč vprašanj. Samo v tem je "point". 

Držite se in čim manj vsiljivk vam želim 

[YOLO]

Joj punce res hvala za tole  ste me zlo potolažle...je pa res da v zadnjih dveh dneh sploh nisem pomislila več na to, niti na strah, tako da je to res očitno samo ena faza. V petek mam ravno psihologinjo tko da bova še z njo mal predebatirale tole. In najbolj grozno je res to ker veš da v stanju popune zavesti nikol neb naredu kej tazga in pol se začneš sprašvat kaj pa če dobim nek fleš in bla bla bla. Ja te naše misli znajbo delat probleme 

[Dharma]

mene pa zanima, kako to opišete psihiatru oz terapevtu. jaz sem mu že parkrat...ampak nič ne reče  mogoče zato, ker že sama povem, da so to samo misli in da to ni moj namen....vrjetno misli, da razumem  pa bi vseeno rada, da me praša kaj več ali pripomni kaj

kako je s tem pri vas? 



Dharma

[Maycha]

Dharma,

tole mi je znano. Tudi jaz sem na terapijah velikokrat kaj povedala o vsiljivih mislih, vendar v večini primerov tudi nisem dobila nekega odziva od terapevtke v obliki tolažbe, pomiritve ipd. (pa sem tudi zelo čakala na to). Včasih pa mi je rekla npr. - "Saj veste, da so to zgolj misli in da niste neumni, a ne?" in pa "Veste, da ne boste nikomur nič naredili, ne?". Takrat sem bila nekako bolj mirna, ker sem dobila neko potrditev od strokovnjakinje.  Vem, kako je. Pri teh mislih se včasih res zelo zmedemo. Prav sprašujemo se, ali smo res takšni, ali res to tako čutimo, ali res tako želimo in nameravamo (glede na vsebino misli).  Potem pa si občutke in misli, ki so pravzaprav odraz nekih naših globljih stisk ali pomanjkanj, razlagamo napačno. Jaz imam po teh mislih pogosto občutek krivde (sploh, kadar se misli nanašajo na druge ljudi, predvsem bližnje  ). Res je zoprno, vem.

Terapevtka ti najbrž posebej ne pojasnjuje teh misli, ker očitno dovolj razumsko pokažeš, da se zavedaš, da niso realne. Sicer pa je v psihoterapiji to zelo pogosto in del samega procesa, da te terapevt bolj kot ne "sliši, čuti in nosi tvojo bolečino", pomembno je, kar daš ti iz sebe ven, pomembno je, da si slišana in razumljena, kar pa opaziš pri terapevtu tudi preko njegove/njene neverbalne komunikacije. Ko stvari oz. misli na glas izgovoriš, je takoj lažje, ker morda takrat vidiš, da le ni tako strašljivo, kar se tebi zdi grozno. Spoznaš, da naše misli lahko sproducirajo kar koli in da se s tem sploh nima pomena obremenjevati. 

Objem za vse, ki nas jezijo te zoprne misli ...     Naj minejo karseda hitro. 

[PETRAČKA]

Živjo punce! 

Se strinjam z Maycho, ki pravi da terapevt tem mislim ne posveča kaj dosti pozornosti.
Namreč on po pogovoru z nami presodi, koliko mi razumemo te misli. Ali nam je jasno, da so vsiljive ali pa se kaže namera, da bi res kaj storili. Saj je ravno strah pred izgubo kontrolo najhujši.
Ker se z vsakim storjenim dejanjem sprašuješ ali je to realno, ali je kompulzija, ali izguba kontrole(npr. če kaznuješ otroka, če se postaviš zase, če komu kaj zabrusi,...)
In resnično dobro vem kako zgleda, ko se ti vse te misli zdijo resnične.
In takrat se stopnja anksioznosti nabije na polno, črevesje se stisne, cmok v grlu.
Potem pa mine. In res je edina možnost, da minejo ta, da jim ne posvečamo pozornosti
in da se zamotimo s čim drugim.

Punce jaz trenutno za slabše dneve krivim ta zoprni november pa meglo, pa...

Volje, sonca, pozitivnih misli želim vsem nam.   

[YOLO]

Se čist strinjam s Petračko...pomojem mi že ko govorimo o tem dajemo občutek da vemo da so samo misli. Ampak vseeno je dobro slišat da so res samo misli in da si v resnici nič ne bomo naredili, niti komu drugemu. Ker če pa stokovnjak to reče, potem pa more bit res 

In ja tole vreme in vse kar je povezano z jesenjo tut mene sparavlja v obup... zato sem pa večinoma notri pri prižgani luči 

[Asja87]

Mene tudi še zmeraj dajejo misli o samomoru..prav strah me je... Pred 2 dnevi sem spet začela z AD-ji, ker sem vidla da sama mi ne uspe. Nekdo je rekel, da na začetku jemaja AD-jev je nekaj ljudi naredilo samomor. Mene je to groza  Kaj če se mi res kaj strga in ga naredim? Joj 

[Maycha]

Asja87, 

pomiri se. Nič ne boš storila. Ljudje, ki so storili samomor, so imeli druge težave za seboj in druge vzroke, ki so jih do takšne točke privedli. Tega pa ti ne moreš vedeti, kakšno ozadje so imeli oni, kakšne travme in diagnoze so jih pestile. Vem, sedaj so misli še zelo močne in moteče ter strašlive, ampak počakaj ... potrpi še nekaj dni, morda teden ali dva, potem boš na te misli gledala jasneje. Opustila boš ta strah, ki ti ga sprožijo.
Ne bo se ti nič strgalo, še nikomur se ni strgalo zaradi anksioznosti in tesnobe. Si močno anksiozna, ker si zelo čuteča in nežna duša, s čimer pa ni nič narobe. 

Glavo pokonci in go ahead! 

[Asja87]

Maycha iz srca hvala ti!!!
Tudi ti, če boš kdaj rabila mojo pomoč se lahko obrneš name...

[petit a]

Če bi bile res nagnjene k samomoru, se ne bi bale misli o samomoru. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je misel za samomor tolažilna misel, zandjne orožje v arsenalu za borbo proti našim problemom. Vsekakor gre za prefinjeno obrambo duha, da najde uteho v še tako nerešljivi situaciji. Zame so bile omenjene misli, kot lučka, signal, ki opozarja, da nekaj mojim življenjem ni v redu. Za osebo, ki je nagnjena k anksioznosti, pa je misel na samomor "umazano oržje", ki ga anksiozna motnja "uporablja", da bi pritegnila pozornost nase.

[Slavka]

Če bi bile res nagnjene k samomoru, se ne bi bale misli o samomoru. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je misel za samomor tolažilna misel, zandjne orožje v arsenalu za borbo proti našim problemom. Vsekakor gre za prefinjeno obrambo duha, da najde uteho v še tako nerešljivi situaciji. Zame so bile omenjene misli, kot lučka, signal, ki opozarja, da nekaj mojim življenjem ni v redu. Za osebo, ki je nagnjena k anksioznosti, pa je misel na samomor "umazano oržje", ki ga anksiozna motnja "uporablja", da bi pritegnila pozornost nase.

  res je tako...Anksioznost na ta način grdo izrablja naš um za igro z našimi občutki...

[Dharma]

" Ker če pa stokovnjak to reče, potem pa more bit res "   je je lepše slišat od koga drugega, kot si to sam ponavljat kot papiga vsak dan.
Jaz ko sem začela z ADji se mi je prav odklopilo (oz se mi je že pred njimi) zaradi stranskih. Ker sem šla brat navodila in je pisalo, da v primeru samomorilnih misli NUJNO obvestit zdravnika in pokazat listek bližnjim. Do zdravanika nisem šla, listek pa sem pokazala domačim. Stranski kot taki niso bili hudi in lahko rečem, da sem bila iz dneva v dan bolj na realnih tleh. Sem mela pa strašne more in nespečnost, strah da ne obstajam, da me ni, da sanjam, da.... vse je bilo tok intinzivno in tok strahu sem čutila kot še nikoli... in stalno misli o tem, da bi umrla, da morem umret, da....   da so to sanje, da se morem zbudit, da ne zdržim več, kaj se to dogaja...uglavnem bila sem ko v črni luknji. Ampak sem bila že en čas prej, AD se prve dva tedna pospešili misli in grozo, ampak sem tudi čutila, da se stanje izboljšuje. To je bilo najhujše obdobje v mojem življenjue in ker sem anksiozna se mi misli še zdaj vračajo nazaj kako je bilo, zakaj je tako bilo, kaj je res kaj ni.... in še se mi občasno pojavljajo vprašanja o vsem, šečutim kdaj rahlo derealizacijo in še vedno se mi občasno pojavljajo nevsakdanje misli   če bi le vedla, kaj mi je tega treba in zakaj.... enostavno ne morem mimo tega, kako hitro se človeku lahko obrne življenje in to samo zaradi anksioznosti, stresa, preveč razmišljanja, skrbi,.... sicer pa kljub vsem odg še vedno nevem... zakaj nas to doleti, kaj so naše misli in zavest, kako delujemo in zakaj tako delujemo. Mam pa na sumu eno preprosto teorijo (malo zafilozofirano). Težave pometamo pod preprogo, malo lenoba, malo neodgovornost, malo odlašanja, malo neuspehom, malo samopomilovanja, prehitro ubupamo.... vse to dajemo na stranski tir in še vedno z glavo skoz zid in zaprtih oči rinemo skozi življenje. Življenje pa nas stalno opozarja, da je čas za spremembe. Mi pa ne naredimo nič ali premalo. Vsega se nabere in potem za opozorilo kakor češ "zdej te mam pa dovolj" butne vse na plano in takrat smo premoreni se soočiti z vsem in reševat ter popravljat stvari. Tako si to jaz predstavljam.

Sicer pa punce mindfulles (al kako se napiše) je bila ena zelo fajn tehnika, ki je meni pomagala v zelo veliki meri!   Trenutno osredotočenje po domače

Tudi jaz sem vam na voljo, če bo katera rabila pomoč in me zelo veseli, da v tem nisem sama.
   &   & enga sončka


Dharma

[Dharma]

Če bi bile res nagnjene k samomoru, se ne bi bale misli o samomoru. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je misel za samomor tolažilna misel, zandjne orožje v arsenalu za borbo proti našim problemom. Vsekakor gre za prefinjeno obrambo duha, da najde uteho v še tako nerešljivi situaciji. Zame so bile omenjene misli, kot lučka, signal, ki opozarja, da nekaj mojim življenjem ni v redu. Za osebo, ki je nagnjena k anksioznosti, pa je misel na samomor "umazano oržje", ki ga anksiozna motnja "uporablja", da bi pritegnila pozornost nase.

  res je tako...Anksioznost na ta način grdo izrablja naš um za igro z našimi občutki...

Ravno to je štos. Te misli in tega, da se mi "sfoca" se tako bojim oz ustrašim, da je groza. Strah in trepet. In um se res igra z nami, ko nam takole sporoča, da naj bi bila to rešitev. Ja in potem se bomo zbudili in življenje bo lepše  No taka je moja misel. In najbolj grozno je to, da te po eni strani kar grabi in vleče kot, da je to res rešitev in posledično se bojimo, kaj če res podeležmo mislim, zato da bo boljše in bi strah pred tem minil  In zelo močno, ko pride kaka taka misel, kot strela z jasnega, se je treba borit sam s sabo, da premagamo misel in jo preženemo. Tole je noro  Tale anksioznost sploh ni tako nedolžna kot kdo misli. Mislim, da mi je bolj bilo všeč, ko sem samo imela napade panike in strah it kam deleč ali na neznane kraje....  Podarim anksioznost, če kdo misli, da mu je dolgčas v življenju  (malo šale  )


Dharma

[Asja87]

Dharma ne govori meni, ko so se mi pojavile misli, da bom komu kaj naredila ali sebi.. takrat nisem vedela da so lahko to simptomi ankse...joj groza..sem rekla evo sedaj me bodo v Idrijo odpeljali..pol ko sem prebrala simptome itd.. mi te misli tudi če spet pridejo ne pripeljejo v tako paniko..razen to sedaj o samomoru...me kar stiska pri srcu  tak občutek nemirnosti-živčnosti 

[YOLO]

No da še jst dodam mal tukile  Sm bla pr psihologinji svoji včeraj in sem ji povedala kako pa kaj in me je zlo pomorila...

Prišle sva do zaključka da je ta misel imela izvor nekje v moji podzavesti in je povezana z nekim zelo stresnim trenutkom v moji preteklosti. In sicer na hitro, ko sem bla majhna sem enkrat videla kako je mami padla skupaj in ker takrat nisem vedela da to ni nič kej takega (sploh zato ker je bilo ravno po porodu in je to nekaj običajnega) sem se zelo ustrašila saj sem mislila da je umrla. Spomnim se kako sem cel dan v šoli jokala ker nisem vedela kaj se dogaja. Ker mi takrat nihče ni razložil da je vse ok, se je ta strah in ta trauma zakoreninila v meni in evo zdej prhaja vn. Tako da je čisto res kar je rekla že ena predhodnica, da so te misli posledica potlačevanja stvari. Zdej mogoče je tut pri kateri od vas podpoben vzrok, mogoče je kaj drugega, nikoli ne veš. Ampak mene je to res pomirilo, saj mi je razložila da je to nekaj običajnega v procesu intenzivnega spreminjanja v katerem trenutno sem.
In ja res je, da so to le misli in da si nobena ne bo nič naredila, saj moraš imeti za kaj takega res močno voljo pa tudi željo kar pa me gotovo nimamo 

[Asja87]

Lepo Yolo sem vesela zate 
Moji sodelavki, ki sva se precej družile je poleti mama naredila samomor in mene je to zelo prizadelo. Lahko je vzrok mojih misli...