Od kar sem se prijavil na vašo sem zbiral pogum, da tudi jaz izrazim mojo plat zgodbe in sedaj bom ta strah premagal:) Star sem 28 let, najmlajši od treh bratov,trenutno brezposeln, pavzer-absolvent, da pridem skoz čez mesc štukam na črno, ampak imam vse pogostejše probleme da obdržim šiht ko ga dobim,ker vseskozi pozabljam stvari in to so take majhne malenkosti ki bi si jim smejal dve leti nazaj( danes se mi smejejo kolegi in prijatelji ko jim pravim o svojih neumnostih, sam v sebi sem jezen nase:( sem ves zbegan in nemiren. Naredil bi 10 stvari naenkrat,na koncu tudi ene stvari neizpeljem prav,to me spravlja v obup, zato naslednjič še bolj zaserjem.sam to se ponavlja, zato se še bolj sekiram in se dajem v nič, kao kva je tabo, kuko lohka tkole zaserješ, star si tok ti pa ne znaš niti tega narest ipd.
Najprej bom začel s svojim trenutnim stanjem, ki mi ga je podala psihiatrinja na PHP v LJ.
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
Sedaj bi vam rad opisal mojo plat zgodbe,utrinke,spomine ter moja občutenja, ki so mi prišla na pamet ob branju razne literature (Pot samouresničevanja, Disciplina, V senci interneta, Čustveno izsiljevanje, Sanje o rdečem oblaku,Umetnost ljubezni,Strupeni starši, Ne recite temu ljubezen), forumov ter diagnoz na internetu, raznih člankov in podobno.
Otroštva se veliko ne spomnem, kar vem , da sem bil tih in zadržan fant in zelo hiperaktiven. Ker je med mojima bratoma velika starostna razlika sem se bolj ali manj igral s sosedami, ki so bile starejše od mene. Zelo rad sem hodil v šolo,dober sem bil v matematiki in fiziki,oboževal sem telovadbo. Imel sem astmatične napade in alergije,večinoma preživel po bolnicah in testiranjih,tudi na morje smo hodili samo na Lošinj,kjer je bila bolnica za pljučne bolezni. Moj največji sovražnik je bila pršica,najboljši prijatelj pumpice aerosolov. Šport me je kar hitro pritegnil. Treniral sem nogomet,a zaradi astme sem ga kar hitro opustil,ker nisem zmogel kondicijskih treningov,nato sem začel trenirati plavanje, kjer sem užival. Voda mi je pomenila največjo bogastvo, v vodi sem užival. Toda trenirati sem nehal po 2 letih,četudi še danes rad plavam. Nato sem dobil novo ljubezen hokej,najprej na rolarjih kasneje na lede po okoliških zaledenelih jezerih. Željo po treniranju sem izrazil fotru, ampak mi ni dovolil, začel je govoriti,da si bom stolku zobe, da je nevarno,ampak sam vem da sem bil dober. Po vsem tem je fotr vpeljal v šah,ker so drugi videli(učiteljica,sošolci) moj talent. Zmagoval sem, prihajal na državna vsako leto,in se veselil dosežkov, toda spoznal sem da je bila to bolj manipulativna očetova želja, videl se je v meni, v mojih dosežkih..Šaha sem imel kar kmalu dost, res je da sem z njim in drugimi priznanji iz osnovne šole dobil štipendijo,za kar sem še danes hvaležen.
Ko sem bil doma, sem ob prostem času vseskozi pomagal pri domačih opravilih, na vrtu,njivi, gospodinjskih opravilih, in občudoval mamo pri kuhinjskih opravilih. To so bili edini uredu spomini. Ko sem prišel domov najsi iz šole, ali športne aktivnosti ni bilo dneva, ko se ne bi kregali. Fotr in najstarejši brat sta se zapela,tko da je obema dobesedno tekla slina po miz,mama je histerično kričala,se jokala, spuščala rolete po bajt,pač kwa bodo rekli sosedi,k se je že tko vse ven slišal, na koncu je bla krivda na mam,jst kot najmlajši sem se vsakič na začetku umaknil v sobo, ko sem pa bil mal starejši,sem začel ščititi mamo. Kot mulc sem doskrat zaspal nemiren v solzah v očeh ali morami. Spomnem se ko je brat zahteval da me pošlejo v lj na gimnazijo, z razlogom da me v domačem kraju, lahko pokvari družba. Gimnazija je bla elita,po vrhu je bila katoliška,jst sem se počutil kot v zaporu četudi sem izpolnjeval ves red in disciplino. Sam se hotel biti v lj v domu, hotu sem biti samostojen in da ne bi vse prepogosto bil v kontaktu z koleričnim očetom in mamo mučenico,saj bo vse uredu ,spoštuj očeta in podobne oslarije, in ob tem trpi kt k**** bi rekel moj cimr iz srednje
Gimnazijo sem opravil,vsako leto z dobrim uspehom,četudi sem bil v osnovni vseskozi odličen, imel sem občutek kot da je prehud zalogaj,kot da so ambicije previsoke. V tretjem letniku sem začel kaditi čike in redno piti alkohol.
Ko je bilo potrebno vpisati želje zrea izobrazbo v prihodnosti,sem bil v precepu. Zanimala me je medicina, ampak danes vem da samo zaradi tega ker sem vecino otrostva presidel pri televiziji ob nadaljevankah in filmih, tih , sam da se neb zapel z tastarim.Torej imel sem premalo pik, na farmacijo nisem bil sprejet,kot tretja možnost je bla kemija.Po dokončani maturi sem prišel nazaj živet k tastarim,počutil sem se sproščenega in samostojnega. Delal sem faks ,hodil redno na predavanja in vaje, zraven hodil v lajf, žurke, koncerti in se začutil v muski. Pisal sem liriko, in se začutil v punk rocku,ratal upornik,bolj agresivc,četudi je bla lirika napisana bolj na emo. Bolj pogosto sem začel piti,sam da ne bi bil večinoma doma,spoznal veliko ljudi in prijateljev. Imel sem dva benda in za nastopi na odrih sem premagoval strah pred tremo,pred ljudmi,sploh če sem bil malo pjan,kasneje vseskozi bolj. Všeč mi je bilo, da sem se nekje najdel,kejr sem užival, bil sprejet med ljudmi in izražal svoja čustva, četudi sem večino koncertov prepel z zaprtimi očmi in enim sramom. Nato je prišla na sceno trava,ki mi je dala eno tako moč,kjer sem bil to kar sem,sproščen, pozitiven, odprt za vse ljudi, s puncami sem se razumel, hodil na zmenke,bil v zvezah ki so bile kratke, najprej sem mislim da so punce krive,ki so šle kuj stran,potem sem začutil in si dal vedeti da je z menoj nekaj narobe. Ampak še zmeraj sem bil flagmatik,četudi sem si skoz govoril,nobena druga te noče in podobne fore. Razvijal sem razne komplekse o dlakavosti in cilj vsakega večera je bil napiti se ga do konca sam da se pozab na vse. Ko sem izgubil status študenta sem iskal redno zaposlitev,in tako sem se preselil v lj kjer sem začel deliati v Mcdonaldsu. sm reku pač jebi ga, sam da se dela bo že,kljub temu da je zgrešen mojim etičnim pravilom zdrave prehrane in prostozidarske miselnosti znotraj kolektiva. Travo sem konzumiral vse bolj in bolj ,pravtako mešal z alkoholom. Všeč mi je bilo in užival sem ko se bil na samem, s cimri smo se dobr razumel,na začetku hodil ven po metelkovi, ska muska mi je bla do jaja.Hotel sem nadaljevati z faksom, ampak sem vseskozi prelagal roke oz, videl sem da imam probleme s koncentracijo in nemirnostjo, začel sem kaditi tudi skoz več čikov,bil sem nemiren,kokr v druzbi tako na sihtu. Na sihtu sem probal dat čez 100% ,hotel sem se izkazati,drugim sem pomagal, nisem maral hinavščine, hotel sem vsakič pustiti dober vtis. Nato se je počasi začelo da se začel exsperementirati razne druge droge,najprej je bil speed,imel sem polhno energije,četudi sem shujšal 25 kil v roku treh let,nato sem parkrat probal mdm ter exctasy ter začel to kombinirati delom in žurko. Hodil sem iz afterpartijov na siht in take fore,odklonu napredovanje kao ni to zame,v sebi sem si mislim nisem sposoben oz. ne morem kontrolirati oz. jebati folka za brezveze kar se je na našem šihtu to dogajalo. torej da bi za 100 evrov večjo plačo nadzoroval in zaničeval folk,ki čist dobr dela in se trudi ,to ni zame. torej na koncu je prišlo do tega, da sem po treh letih postal najšibkejši člen,četudi sem naučil polovico te restavracije delati v kuhinji. Parkrat sem dobil tudi živčni zlom med samim delom. Ampak to so bili mali izpadi,tipični za samo delo v takih razmerah. ok,da se vrnem nazaj k meni. Nato sva skupaj s cimrom spoznala enga modela,ki je bil prejšni delavec v tej restavracij, in skupi smo ga pušil,hodil na koncerte,torej užival,četudi sva s cimrom imela filing da neki ne štima z njim. Obljubljal mi je nov siht, telefoniral z svojimi prijatelji in bodočimi sodelavci,pač bilo je vse tako real. Po pol leta, ko sem dal odpoved na sihtu,mi je bilo sumljivo ker se ni oglašal na telefon,ko sva bila zmenjena za podpis nove pogodbe o zaposlitvi. da nam preveč posplošvov,na koncu se je izkazalo da je duševni bolnik in vsi klici ki jih je opravljal, vse kar je govoril je bilo lažno oz. namišljeno v glavi,jst sm se pa počutil tako izdanega,prevaranega,ampak kar hočm reči,takrat ko sem ga dojel in sprijaznil z resnico sem izbruhnil v kafiču v centru lj, ga udaril in podobno,toda sam vem da je bil človek bolan, in sem nekak z njemu sočustvov. Kar hočem reči ,takrat se mi je ne kaj sprožilo v glavi,ne vem. Postajal sem vse bolj nemiren, kar sedaj gledam nazaj depresiven, in tega nisem lajšal oz. zdravil, pač mislim sem si tak sem.
Nato sem spoznal punco,nekak sva bila naštimana preko moje cimre, užival sem v spolnosti, skupaj sva kadila travo se zabavala, ampak imel sem probleme z erekcijo in prezgodnjem izlivom, ampak vseskozi ko sva bila v javnosti nisem bil to jaz,bilo me je sram,bil sem nesproščen,torej namesto da bi z njo užival,sem bil totalno napet,sekirov sem se zaradi erekcije.(pač nisem moški,nisem moški in podobne fore)nato sem z njo prekinil,povedal sm ji kljub temu da je bila fejst prizadeta,da z mano zgublja čas, da to nism jaz, kot včasih, da je neki narobe z mano, torej neki ne štima,ampak šlo je vseskozi na slabš. Izoliral sem se,koncerte,žurke sem skenslal in kadil džole v solo akciji,ljudje me niso zanimal, na koncu sem začel spoznavati da niti lastni cimri nimajo interesa govoriti z menoj, da ne znam poslušati oz. spremljati pogovora, da sem nezaželen. To se je spoznalo, ko sem končno odšel po dolgem času ven ,in sem videl da dejansko nekako silm v folk. Počutil sem se praznega,sploh ko mi je enkrat cimr reku, Uroš ti nimaš sploh pravih prijateljev,in to me boli.. Opazil sem da mi to kroji živlene,in prva stvar ki sem jo naredil je da sem prekinil z drogam. Boril sem se da preživim v lj in si plačujem najemnino toda čez mesec nisem prišel skozi, zato sem se vrnil domov k staršem. Najprej sem počutil odlično,toda kmalu sem padel v močno depresijo,ko tudi en mesc nisem mogel niti po kruh. Če sem pa šu sem se počutil,kot da me vsi gledajo,opravljajo in podobna psihiranja.
Nato sem dobil moč, da sem začel pošiljati naokol prošnje,vedel sem da nujno rabim šiht, po drugi strani sem se pa počutil nekoristnega, zakaj sploh še živim, spoznal sem da sem totalno naiven, najbolj da nekam grem pa sej ni važn. ko semdobil dodatno energijo sem premagal strah in odšel k psihiatrinji v Begunje,ko mi je rekla da imam močne napade tesnobe, s travo sem pa sprožil že psihozo. Predpisala mi je Ecytaro tablete,in po njej sem kar počasi prilezel iz une črne luknje,da sem začel vsaj malo delati na sebi. Prvo kar sem naredil je da sem hotel nekam zbežati,da sem sam s seboj,da ni nobene civilizacije naokoli,samo čista narava in mir,zato sem izbral pot po pirenejih,v času ko je bil v gorah še polno snega..na momente mi je pomagalo,hotel sem si povrniti občutek moči oz. kuko nej rečm zaupanja vase, da sem zmožen, po drugi strani, pa kokr sem dons spoznal, je blo tudi riskantno dejanje z možnostjo izzivanja smrti. oz.beg kar bo nej bo,četudi se prej nisem ne vem kwa pripravljal za tak podvig. sam vedu sem da se morem vrniti k naravi, da začutim sebe. V Slo me ni bilo dober mesec,ob tem sem redno jemal AD, predpisanega Helexa se pa nisem dotaknil, četudi me je včasih prijelo. Ob samem pohodu sem doživljal raznovrstne občutke, od jeze,večinoma žalosti,ustrašil sem se samega sebe, da sem totalno prazen in nemočen v življenju, da že celo življenje zadržujem jezo,kokr v raznih knjigah piše, sem kot ekonom lonc, imam odnose oz. da sploh ne vem kaj so pristni prijateljski odnosi, sploh če greš odnos s punco. da sem totalno zajebal v lajfu, kdo sploh sem,kaj hočem po čem hrepenim,to še sedaj ne vem ko vam pišem. Takrat me je pomirila edino narava in njene prečudovite barve.
Ko sem se vrnil domov sem bil za kratek cajt spočit in napolnjen z energijo, kmalu je izpuhtela in spet sem padel v en vrtinec črnih misli, vseskozi ena žalost. Spet nisem hodil ven, kajenje sem ojačal,še sedaj kadim kot turk,ne morem nehati pa si želim,imel sem prepričanji da me ljudje nimajo radi ,če sem v njihovi družbi. Nato sem se premagal en večer in odšel ven ,da se z kolegi ogledamo tekmo Stanley cup finala. Ko pridem domov grem spat,po en stran ponosen da mi je ratalo iti ven in se nekak normalno družiti z prijatelji,kljub temu da so misli begale im me ni bilo tam v sedanjem trenutku. torej iz samega pogovora nisem pravzaprav izloščil ničesar. Ko se zbudim, grem v kuhinjo, fotr pride, ves bled in vedel sem da je nekaj narobe. zvem da je mamo možganska kap in se je sedaj opomogla,in ob tistem me obtoži da sem jst kriv za vse. takrat bi ga najraj na gobec,kot prvo ne morš to reč sočloveku in od njega bi pričakoval eno zrelost,toda vem da se je bolj ustrasil same situacije,kdo bo skrbel za njega,pač sam si še kofeta ne zna narest. po drugi strani je pa v meni sprožil ene vrste krivdo,ampak v podzavesti vem da nisem kriv za dano situacijo. drugi v familiji so bli vseskozi krivi za nastale težave,pač negativizem celo otroštvo in mladost.
pač kar počasi dojemam ob vsem je probam razumeti kuko sta lahko imela tako izkrivljen odnost tastara,po eni strani fotr bivši komunist,brez čustev,na drugi strani mama zagrizena katoličanka,mučenica (sej bo bolj,zanikanje vse je uredu in razna olepšavanja) ob tem sem se vseskozi držal nazaj,ker nisem hotel dodatno vplivati na zdravje obeh,ampak sam videm da sem s tem tudi dodatno sam duševno zbolel. Od tega da se počutim kot ena lutka,zmanipuliran,v podzavesti pa vem da bi na svojem bolje in v miru zaživel in se začel pucati in ustvarjati svoje življenje.toda trenutno finančno ne zmorem, individualne terapije so predrage, po drugi strani me je strah obiskovati kakšno skupinsko,saj me je strah sam pri samem pogovoru z nekom ki ga po dolgem času srečam, ne morem več vzpostaviti očesnega kontakta,nisem več prisoten v sedanjem trenutku. Po drugi strani pa vem da moram pomagati doma,ampak vem da sem zmanipuliran, in trenutno še sebe ne morem spraviti v red, pa da bil mel punco ,si ne morem predstavljati. ko vidim naokoli ljudi,ki so srečni si želim tudi jaz pristnega nasmeha in iskrenosti,ampak skoz ta apatija in žalost oz. zamorjenost. Najbolj me mori, da ne morem sebe spraviti nazaj v red, v disciplino,opravljati dnevna opravila,pa vse me zamori. Na kar sem trenutno ponosen nase, je da dobim včasih toliko moči da se spravm v gore, grem lavfat,pa grem kdaj med družbo med frende,ampak počutim se osamljenega, nekoristnega, ne vem več kdo sem, spomin mam v k****,zakaj sploh živim, ne vem kaj bi delal v življenju, kaj so čustva,pogrešam dobra čustva,pogrešam veselje, pogrešam kuko je biti zaljubljen.
Vesel bom vaših odgovorov,mnenj in napotkov za nadaljne življenje!Hvala vam
Uroš
