Srečujem se z ankso ampak opažam že v milejši obliki in ,če bo le tako ostalo bom vesela in ponosna nase.
Kaj naj rečem v petih mesecih smo v družini izgubili dve ljubljeni osebi,ki sta mi ogromno pomenili ampak tako je in moji občutki so žalostni in tudi hkrati veseli ,da sta tam kjer jima je bolje in,da pač moramo mi tukaj živet naprej saj bi tudi ona dva tako želela.
Pri prvem članu sem se poslovila z osebnim govorom,ki sem ga imela na pogrebni slovesnosti za drugega sem se ravno tako odločila.Lažje mi je tako povedat oz.izrazit svoje občutke in misli.Res je,da še imam terapijo z AD-ji in tudi delam na svojih strahovih.Težko bi kdaj prej vstopila v prostor poln cevk in naprav,ki ohranjajo ljudi pri življenju sedaj pa mi to ni predstavljalo večjih težav ampak sem občutila mir in upanje,žal se je zgodilo obratno ampak sem sprejela tudi to neprijetno čustvo oz.slovo.
No to sem malo želela delit z vami,da se malo potolažim in dobim nov zagon.Lep večer vsem
