obupanec............
predkratkim sem imela super vezo, takšnega tipa kot še nikoli, vse je klapalo, vse je bilo bp ....
... pa vseeno je bilo nekaj narobe.
Zveza je propadla. Zveza, za katero sem mislila, da je ta prava in ni bila moja prva, zato sem imela nekako tudi "izkušnje" v vezi z fanti, zaljubljenostjo, prilagajanjem, itd. A je vseeno šel stran, ker ni zmogel biti z mano takrat, ko sem bila v downu zaradi depresije, čeprav sem ga prosila, da moram to sama premagati oz. počakati, da mine - ni me poslušal, spoznal je down depresije in rekel, da je to preveč zanj in adijo.
Spoštujem njegovo odločitev, čeprav zelo boli, saj sva imela neverjetno veliko skupnega...
Ni me to bolelo, pač pa to, da sem mislila, da nama bo uspelo. Dolgo se je srce krčilo kot star posušen krompir in bilo za nikamor, duša je pa itak bila že v "okvari".
Pa sem veš kaj naredila?
Rekla sem si:
ŽIVLJENJE GRE NAPREJ Z MANO IN JAZ Z NJIM; TUGA PA NE IN NAJ OSTANE ZA MANO.
(namenjen mi bo pravi, ki me bo vzpodbujal v težkih dneh in predvsem poslušal.)
(namenjena ti bo prava, ki te imela zares rada)
samomor je cilj, kjer ni več poti - v življenju pa je pomembna pot, naš razvoj in ne toliko cilj
drži se!!
