Nekje je treba začet

[nemesses]

Pozdravljeni!

Oglašam se vam prvič, ampak nisem tako nova na forumu namreč prebiram ga že dober mesec, vendar do sedaj nisem napisala še ničesar.
Lansko poletje mi je naenkrat postalo slabo, začela sem se tresti bila sem popolnoma brez moči, slika v očeh pa se mi ni umirila in je bil občutek tak kakor ta pritiskaš zooom na fotoaparatu. Na urgenci so mi rekli , da je to od vročine in naj grem domov. Ker se mi je to isto ponovilo v tednu še 2x sem šla spet na urgenco, in so mi rekli da je to od vročine in naj več ne hodim nazaj, ker je urgenca za nujne primere. 
Ker se mi je to spet ponovilo sem odšla še enkrat nazaj kjer so mi po dolgem pregovarjanju le vzeli kri in mi dali neke antibiotike. V izvidu mi je pisalo da je to infekcija neznanega izvora. V naslednjih treh mesecih sem bila na urgenci in infekcijski kliniki še 5x zaradi narobnih zdravil. Po nekaj mesecih se je stanje končno izboljšalo.
Potem pa, pol leta nazaj nisem mogla dihat čudna slika v očeh, kot vrtenje, mravlinci v obeh rokah, slabost. Odšla na urgenco kjer so mi rekli, da je to napad panike. O sran... sem rekla, pa ne morem verjet, da ne poznajo simptomov infarkta.Zdravnica mi je napisala Helex ( v pol leta sem pojedla okoli 5 tabletk pa še to z vso muko in ker nisem mogla več).
Naredila pa sem kar nekaj pregledov, nevrolog, kardiolog, nevrofizolog...Kjer je bilo vse OK. To se mi je še parkrat ponovilo ampak ne v tako hudi obliki. Vendar pa vsakič ko me nekaj zaboli ali pa imam čuden pogled, ali pa slabši izvid krvi, najdem simptome za kakšno bolezen, trenutno sem pri možganskem tumorju zaradi meglenega vida in glavobola.
 Sedaj hodim k psihiatru( no ja sedaj grem drugič). Dobila sem nekaj navodil, dala mi je tudi nekaj knjig o panični motnji nekaj pa sem izbrskala sama. Zaenkrat sem zdravila zavrnila ampak se bojim, da brez njih ne bo šlo, ker je včasih preveč hudo.

JOJ sploh ne morem verjet, da sem toliko napisala, zato ker na začetku sploh nisem imela tega namena.

l.p. in upam, da vam nisem ukradla preveč časa

[Slavka]

Nemesses pozdravček 

No, če so na pregledu zdravniki ugotovili, da je fizično s tabo vse ok, potem jim kar verjemi, da te muči anksioznost s panično motnjo.

Pri paničnem napadu imamo namreč takšne simptome, da dobimo občutek, da so nam štete ure življenja, da se nam bo zmešalo, da bomo padli v nezavest, prične nam mravljinčiti telo, nas oblivati vročina...in še bi lahko naštevala. In ker nam povzroča toliko različnih slabih občutkov, si kaj kmalu razvijemo scenarij, kaj vse je z nami narobe.
Tudi jaz sem že razmišljala kaj vse je (fizično) narobe z mano, a sem na koncu vedno ugotovila, da me muči "zgolj" psiha. 

Res je, da je panični napad izredno grozno doživetje, vendar zaradi njega ne umremo, ne izgubimo razuma in nadzora nad sabo in  ne pademo v nezavest


Če hodiš k psihiatru, potem si prvi korak k izboljšanju že storila. Praviš, da ti je dal nekaj napotkov, veliko pa lahko najdeš tudi na naših straneh, saj je podobnih zgodb kar nekaj.

Obstajajo tudi spletna orodja, s katerimi si lahko pomagaš pri premagovanju in tudi pri razumevanju anksioznosti:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

Sem pa mnenja, da te telo s paničnimi napadi opozarja na nekaj...kot rdeča alarmna lučka, ki nam pove, da je potrebno npr. avto odpeljat k serviserju.

Morda se je v tvojem življenju nabralo preveč stresa, morda so v tebi potlačena čustva, neizraženost, zatiranje...Morda se soočaš s spremembami, prevelikimi zahtevami okolice in morda celo do same sebe, kar je značilnost perfekcionistov....?

Malce pobrskaj po sebi in morda začutiš, kaj je tisto, ki te je prignalo do "alarma". In če ne želiš jemati antidepresivov, se lahko naročiš tudi na psihoterapijo, ter s pomočjo pogovorov počasi spreminjaš sebe in tiste "škodljive" vzorce, ki jih nosiš v sebi.

Vsekakor nas je veliko, ki smo hodili po "tvoji" poti...vendar ne v "tvojih čevljih". To je tvoja zgodba in takšna bo tudi tvoja rešitev, lahko pa ti svetujemo in pomagamo iz lastnih izkušenj...

Želim ti, da bo tvoje počutje kmalu postalo spet dobro 

[nemesses]

Pozdravček!

Hvala za spodbudne besede. Ko sem zvedela za društvo DAM sem videla,da se to ne dogaja samo meni. KAKŠNO OLAJŠANJE je bilo ko sem videla, da nisem edina kateri se to dogaja, ker sem imela občutek, da se mi bo zmešalo.

Pogledala bom vse predlagane povezave.
HVALA!!