Partnerjeva čustvena hladnost

[_Bemci]

Pozdravljeni,
rada bi obudila tole starejšo temo. Sama sem se znašla v opisu kot bivša partnerka shizoidne osebnosti.
Ne vem, kako naj začnem ... Začela sva pred 4. leti na zelo prijateljski način. Ne, da sem si jaz želela le takega načina, ampak se je on po eni strani obnašal zelo prijazno, se rad družil z mano, skupaj sva hodila ven žurat in ko je nekaj spil, so mu vsa čustva planila ven, v smislu, kako rad me ima. Potem je prišel hladen tuš, čez teden povsem nezainteresiran, ni se mi približal, komunikacija je bila čisto skopa iz njegove strani. Po nekaj mesecih sem ga imela dosti in se odločila, da prekinem. Ko sem mu to povedala, ni bilo ne duha ne sluha o tem, kako me ima rad, ni se boril za naju. Čez nekaj tednov me je videl z drugim in po tem začel ponovno vzpostavljati stik, to sem razumela, kot da želi ponovno poskusiti.
Potem sva imela lepo obdobje, v katerem pa se je pri poskusih intimnosti iz njegove strani ves čas pojavljala težava, ni dosegel erekcije. Tako je bilo vsaj pol leta, če ne več ... Razlagal mi je, da je to zato, ker še ni imel resne punce in da se boji neuspeha. Zelo sem mu pomagala, včasih sicer bila tudi razočarana, vendar pa sva se imela rada in pripravljena sem bila to skupaj z njim preseči (on je zdaj star 30 let, malo za občutek).
Skupaj sva bila potem 3 leta. V tem času so se te njegove težave pojavljale, pa izginjale, in tako naprej in tako dalje. Poleg teh težav sem pri njem opazila, da nikoli ni ničesar kriv. Ko sva se sprla, je to reševal s pobegom, sposoben je bil hoditi po gozdu sredi noči 6 ur in potem priti domov, kot da ni nič bilo. Brez pogovorov, brez razlag, izklopil telefon. Moram poudariti, da so mene te odhodi zelo boleli in o tem sem se poskusila pogovoriti z njim ogromnokrat, nič pomagalo. Poleg tega, da ni bil za nič kriv, je z leti zveze postajal tudi nesramen (nikoli žalosten!) ko sva se sprla, zloben, ko me je videl jokati ... Verjetno ni treba posebej poudarjati, kako je vse to vplivalo na mojo samozavest. Bile so sicer tudi zelo dobre stvari med nama, dobra obdobja, zaradi katerih sva vztrajala.
Ko je začelo prihajati še do nasilja (ponesreči, ko je tekel ven, me je butnil in ga potem ni zanimalo, da mi je hudo, da me boli – za to sem bila kriva sama), sem imela počasi dovolj. Koliko poguma je bilo treba, da sem se odselila, oh joj. Takrat je bila moja samozavest na popolnem dnu - ko se ljudje sprašujejo, kako to, da poniževane in pretepane ženske ne zapustijo partnerjev - no, ravno zato. Bila sem ujeta v obup, on je bil na nek paradoksalen način moj najboljši prijatelj, kar je še podaljšalo agonijo. Vsakič znova sem verjela, da ima vsaj toliko osnovne poštenosti, da bo sebi priznal, kaj dela narobe. Ne, nikoli. Ni želel na terapijo, eno je sicer na začetku zveze začel, ampak le zaradi težav v spolnosti, pa še to hitro zaključil. Z njim ni bilo nikoli nič narobe.
Naj omenim še to, da od te osebe enkrat nisem doživela kakšne strasti (npr. zavriskati od veselja, zagrabiti žensko in jo nesti v posteljo, po prepiru se z veseljem pocrkljati, brez zavor), zelo redko sem izvedela za njegova čustva na normalen način, med pogovorom (ponavadi sem bila jaz kriva za to, da je on jezen, da nima svobode in kaj vem, kaj še vse).
No, pred letom dni sem se odselila v svoje stanovanje. Še dobro, to je bil začetek odcepljanja, nikakor pa še ne konec. Odločila sva se, da bova oba delala na prijateljstvu (vmes je bilo nekaj ponovnih poskusov partnerstva, ki so izgledali podobno, kot zveza in so se hitro končali). Za prijateljstvo je po mojem mnenju pomembno, da si veliko poveš, da si lahko zaupaš in da gre za nek fer play. In je to obojestranska želja obeh. V tem letu, kar sem poskušala z njim imeti prijateljski odnos, sem kar naprej doživljala podobne "izpade" iz njegove strani, kot v zvezi (nasilni odhodi, izklop telefona, zlobni smsi). Naslednji dan pa: Kako si? Upam, da si v redu. Dokler me ni zbezal nazaj in je bilo en teden vse ok. V zadnjem času so bili ti prepiri redkejši in tudi jaz sem se malo osvobodila tega odnosa ter začela spoznavati nove ljudi prek spleta. Večkrat sem vprašala, če mu je to ok in (takrat pa je vedno pokazal veselje) zelo je pohitel, da bi mi pritrdil, kako je vse to super in mi privošči. Preveč hlastno skratka, zato sem mu veliko detajlov prišparala, da ga ne bi bolelo - kljub temu, da z nikomer nisem nič imela. Potem pa sva se en večer sprla - želela sem mu na prijazen način svetovati, da bi mu koristila kakšna terapija v prihodnje. Čisto se mu je utrgalo. Poleg njegovega neobvladanega vedenja pa mi je povedal naslednje: ves ta čas sem se ti lagal, da si ne želim bit z ženskami, samo zato, da te ne bi prizadel, ker si tako občutljiva (zelo jezno povedano, kot da sem spet jaz kriva za to, da se on laže). Sem rekla, dobro - a greva skupaj najdt kakšno? Si mogoče koga spoznal? Odgovor je bil, da ne, ampak če bi, potem pa bi se sigurno spustil v to.
No ... glavni očitek je bil spet namenjen meni - sem taka in taka, zato se revež ni mogel sprostiti, da bi lahko zares začutil željo po novi osebi.
V tistem trenutku se mi je pa povsem prelomilo. Meni se zdi razumljivo, da je obema hudo, ko bova začela s kom novim, zato bi želela, da bi to povedal na en miren, čuteč način. Ne pa kot očitek meni. Pospremila sem ga čez vrata in povsem prekinila najin odnos, od tega je že 10 dni, ko pa se na to spomnim, občutim samo en velik gnus. Dejansko, prav to čutim.
Celoten odnos z njim je na meni pustil posledice predvsem v naslednjem smislu (res bom iskrena in je kar boleče to priznavati): Kako me je videl? Zakaj mene ni videl kot takšno žensko, zaradi katere bi se bilo vredno potruditi? Kako si lahko dela utvare, da bo s katero drugo lahko presegel svoje slabe načine, če pa si tega niti prizna ne? In, najbolj važno - zakaj me to tako boli?
Na ta vprašanja si poskusim odgovoriti že od zaključka in se komaj kaj premaknem. To, da čutim veliko pomanjkanje njegove prisotnosti in dobrih stvari, pa mislim, da se razume. Izgubila sem tudi prijatelja - če mu lahko tako rečem.
Najlepša hvala vsem za komentarje ali pa samo za branje moje izpovedi - zelo hvaležna, da sem našla ta forum.
 

[Nives]

Pozdravljena!
Veseli me, da si se resila tega odnosa in zelim ti neskoncno veliko volje, da bos vztrajala Vsi si zasluzimo ljubec in spostljiv odnos. Ocitno si se zapletla v nek malo patoloski odnos. To nepriznavanje kakrsnekoli odgovornosti na njegovi strani, psihicno nasilje, nezmoznost zacutenja tvoje bolecine, itd. kaze na njegovo morda malo narcisticno ali sociopatsko osebnost. Ne glede na to, da ti manjka v tistem boljsem smislu, nikakor ne podlezi delu tebe, ki hrepeni po tem.
Tvoja izbira partnerja kaze na to, da imas nek primankljaj iz otrostva oz custvene rane, zaradi katerih si izbrala neko podobno ozracje. Izbira partnerja ni nakljucna, ampak predvsem odseva nas same. Custveno odvisna zenska za partnerja vecinoma izbira problematicnega moskega. Zelo modro bi bilo priceti s terapijo, da razvozlas v kaj si se zapletla in prevzames boljse vzorce ter okrepis obcutek lastne vrednosti. Da bos v prihodnje lahko imela boljsi odnos sama s seboj in bos bolje izbrala naslednjega partnerja.
Vse dobro ti zelim!

[_Bemci]

Nives, pozdravljena.

Hvala za vzpodbudne besede, pomaga, ko nekdo drug ovrednoti, kaj se v resnici dogaja. Nameravam vztrajati, sem tudi prekinila vse stike (in mu povedala, da jih bom).
Veliko sem že predelovala svoje vzorce, hodila sem tudi k psihologinji, trenutno pa si dopisujem s terapevtko, kar mi zelo ustreza (pisanje je zelo moj način predelovanja). Rada se raziskujem, tako da tu ni težav. Imam pa občutek, da po tej zgodbi res potrebujem goro dobrih izkušenj, počutim se pa zelo izčrpano, razvrednoteno. Tudi zelo ranljivo ob spoznavanju novih partnerjev, zunaj je pa kar precej čustveno hladnih ljudi (ali se samo meni tako zdi... )?

[Nives]

Pozdravljena Bemci!
Me res veseli, da ze delas na sebi. Zagotovo si zasluzis partnerja, ki te bo res spostoval in imel rad. Tale zadnja izbira ni bila taksna.. on je ocitno kar precej ranjen in vsega tega ni sposoben.
Seveda obstajajo moski, ki so v tem nasprotni in znajo izkazovati tudi custva. Se bo pa treba nauciti, kako to sploh izgleda in malo predelati svoje notranje vzorce, ki so drugacni, zaradi cesar te pritegnejo nefunkcionalni partnerji.
Verjetno je tudi v tebi kar precej ene praznine in pomanjkanja ljubecih custev do sebe. Nek pogoj za uspesen partnerski odnos je, da znas ravnati s temi manjki in si znas sama zapolniti svojo praznino.
Izbira partnerja je zrcaljenje notranje vsebine oz temu primerne "kompatibilnosti".

[_Bemci]

Kolikor sem doslej uspela raziskati, sem izbirala ranjene moške zato, ker sem imela neko notranjo potrebo pomagati (ta ni bil prvi tak). To potrebo imam vcepljeno od otroštva, ker ima moja mama hudo kronično bolezen, zbolela je kmalu po mojem rojstvu, in spomnim se, da sem ji zelo želela pomagati. Nase sem prevzela kar precej bremena, zelo sem jo imela tudi rada, a nekako mi ni šlo skupaj, da če imaš nekoga še tako rad, zaradi tega še ne bo ozdravel. Prevzela sem nekakšen vzorec: z ljubeznijo se vse da.
No, to mi očitno ni pomagalo pri izbiri partnerja, saj sem izbirala moške, ki v prvi vrsti niso nudili dovolj meni kot osebi (komunikacije, topline, dovolj pozornosti). Res zanimivo, ker se mi zdi, da sem samozavestna oseba, pogumna, odločna, tako da bi kvečjemu lahko rekla, da sem bila preveč optimistična in sem želela te občutke prenesti tudi na drugega. Ko sem počasi dojemala, da se druga stran niti približno nima namena spremeniti glede slabih vzorcev in ima popolnoma drugačno mnenje o delu na sebi, kot ga imam jaz, pa sem ponavadi naredila še eno klasično napako - predolgo vztrajala. Spet v duhu, z vztrajnostjo bo šlo.
Mislim, da se v ozadju skriva tudi en ranljiv del mene, ki se naveže na osebo in jo res težko spusti stran. Zdi se mi, da če ne drugega, se lahko razvije vsaj prijateljstvo oziroma je to oseba za druženje ob določenih aktivnostih (npr. hoja v hribe, kuhanje). Verjetno pa v večini primerov to ne gre. Zadnje dni si poskušam sama narediti lepe dneve, poskušam biti tudi prijazna do sebe, kljub temu, da je veliko težkih dni. Nives, imaš še kakšen nasvet, kako se objeti, zapolnjevati praznino, kaj tebi pomaga/ti je pomagalo?
Meni trenutno predvsem manjka mirna, tiha družba za iti v naravo, pa včasih tudi crkljanje/support po težkem dnevu v službi (te stvari sva počela s to osebo skupaj). Občasno pa mi manjka tudi prijatelj, ki bi mi objektivno povedal, kaj si misli. Imam sicer prijatelja, ki pa mi več ali manj "odnaša rit" in vsemu pritrdi. Mi je zelo važen in je dober prijatelj, vendar pa od njega ne morem pričakovati kakšnih realnih uvidov v to situacijo.
Hvala 

[Ribica]

Pozdravljena,
najprej naj ti čestitam, da si uspela potegniti črto in se umakniti iz definitivno zate škodljivega odnosa. Tudi tvoji uvidi o razlogih pomenijo ne le en korak pač pa veliko korakov v pravo smer. V tej smeri moraš vztrajati.
Sama imam v svojem življenju zelo grenko in težko izkušnjo z odvisnostjo od takšnega destruktivnega odnosa. Ker sem ga predolgo vlekla (20 let), sem končala z diagnozo kronične depresije in kljub več psihoterapijam in kasneje tudi urejenem novem življenju z novim partnerjem, se AD-jev več ne morem rešiti. To je cena, ki jo plačujem. Zato nikar ne ponovi takšne napake in glede na to, da si očitno že raziskala vzroke, kaj te vleče k takšnim ljudem, to takoj na začetku prekini.
Iz lastne izkušnje lahko tudi povem, da ko se notranje umiriš in se nekako spraviš sam s seboj, si postaneš sam sebi dovolj in ti je sami s sabo lepo, pride nova in prava oseba v tvoje življenje. Dokler pa iščeš in hočeš na vsak način nekoga najti, pa ne najdeš... Res paradoksalno in mogoče zveni tudi pocukrano, a pri meni je bilo točno tako.
Želim ti veliko moči za vztrajanje na tej poti samorazvoja. Na koncu se vse uredi. 

Ribica
                               

[Nives]

Živjo!
Ja, to je nek tipičen vzorec, ki ga imamo. Prevzemanje pretirane odgovornosti za starše v otroštvu. V sebi sedaj pa primanjkljaj sebe in suuporta samemu sebi. Ranjenost v odnosu s starši, ki nam niso bili sposobni zagotoviti varnega in stabilnega otroštva. Ker smo bile dosti starš našim staršem in se prilagodile tako, da smo jim pomagale je občutek lastne vrednosti prisoten, samo če pomagamo drugemu. Vsesplošno pretirano ukvarjanje z drugim, namesto s seboj. Tudi zato, da bi sebi zameglile svojo lastno čustveno situacijo.
Notranja logika je nekako takšna: najti moškega, katerega rane so kompatibilne našim iz otroštva. Mu pomagati in ga s svojo ljubeznijo rešiti. Za nagrado bomo pa od njega prejele ves manjko iz otroštva. Ta moški bo potem izpolnil vse naše potrebe, poskrbel za nas, da bomo vedno varne, itd. Skratka, bo popolnoma pozdravil to otroško situacijo, ki smo ji bile izpostavljene. Nas notranje odrešil.
Seveda se v začetku moškemu niti približno ne sanja, kakšen je naš notranji plan. Večinoma ali vsj v začetku, tudi nam ne. Sčasoma pa postaja jasno, da ta moški nekako ni dovolj dober, da bi se naš plan lahko uresničil. On se noče spremeniti za nas in ni nas sposoben odrešiti. Notranji otroški vzorec se tako ponavlja v nedogled, dokler ga dovolj ne ozavestimo in presežemo. Znamo prepoznati notranje rane in jih same zdraviti. Prepoznavati svoj velik čustveni manjko in si potrebe izpolnjevat same in v večih odnosih. Zgraditi resničen občutek lastne vrednosti. In potem, ko smo same sebi nekako dovolj, lahko sčasoma v naše življenje vstopi tudi tak kompatibilen moški.
Kaj pomaga? Poleg dosti ozaveščanja.. meni pomaga vizualizacija, s katero svoji mali punčki dajem to, kar je potrebovala in nekoč ni dobila. Pomaga mi tudi tovrstna meditacija. Delo z notranjim otrokom torej. Za umirjanje precej gibanje (hoja, tek, hribi) in avtogeni trening. Malo prijateljice, narava, pa kakšna dobra knjiga. Tako nekako.

[Nives]

Se tole bi ti povedala:
Veliko vecji efekt bo imelo, ce bos dejansko v zivo hodila na psihoterapijo.
Precej na to temo bos nasla v knjigah Sanje Rozman.

[_Bemci]

Ribica in Nives,
hvala obema za vajini izkušnji in razmišljanja.
Imam tudi jaz občutek, da dokler iščeš in iščeš, ne bo nič Sem pa zadnje leto po zaključku s to osebo veliko manj zainteresirana za nek odnos. Počutim se, da se moram odpočiti, kar se mi zdi super, da ne bom na vrat na nos šla v novo zgodbo.
Tudi jaz nisem šla iz vsega tega brez posledic. Moja največja težava je nespečnost, ki jo zdaj dobro rešujem s Tritticom, se pa bojim, kaj bo, ko bom prenehala. Mučijo me tudi bolečine v hrbtu, en dan hujše, en dan znosne. Vse to pa nekako uspevam reševati in obvladovati sama, na kar sem zelo ponosna. Ko sem še bila z njim, pa je bilo grozno - že tako so se mi dogajale te težave, bila sem tudi brez službe in vsa utrujena in z bolečinami hodila na razgovore, on pa je takrat postal najbolj zloben do mene - naslednji dan, ko je bilo vse mimo, pa kot jagnje. Čustveni vrtiljak.
Kakorkoli, zdaj grem naprej, sem zelo odločena, da ga ne želim več v svojem življenju. Tudi on ne kaže nobenega interesa, da bi se pogovorila, s čimer mi v bistvu dela uslugo.
Ko pridejo težki dnevi, mi pomagajo res hecne stvari: na glas se pogovarjam sama s sabo recimo, in poskušam biti res prijazna do sebe in se ne gnati, preganjati. Skuham si kaj dobrega. Grem v naravo (pa čeprav s kolegom, ki narave ne dojema tako kot jaz). Spijem kozarec dobrega vina. Ogromno tudi berem.
V bistvu mi je všeč v svoji družbi, tako da si na nek način težko predstavljam, da bi nekoga novega spustila v ta prostor

[_Bemci]

Ribica, pozabila sem te vprašati, kakšna je bila tvoja zgodba s to osebo, s katero si bila 20 let in je pustila na tebi takšne posledice?

[Nives]

Lepo, da poskrbis zase Dobro je pa razdelati tudi psihosomatiko. Enim nam bolj vseka direktno na custva. Ce je malo potlaceno, vseka pa na telo...
Po mojem je najbolje cimprej zaceti delati na sebi, ker je potem manj posledic. Predvsem partnerstvo in otroci. Ti nas na polno zrcalijo..nam pritiskajo na nase rane in nas s tem ucijo o nas samih.
Jaz sem imela sreco, da sem partnerja spoznala sele po tem, ko sem bila ze 5 let na terapiji. Vse skupaj po malem delam na sebi pa ze 15 let. Imela sem pa res zelo tezko otrostvo in posledicno sem imela skoraj vse mozne tezave s seboj.
Pred terapijami sem imela pa par vez z odvisniki, nasilnezi, neiskrenimi.. vse to, kar sem dozivljala v otrostvu. Bila sem na polno odvisna od odnosa oz soodvisna.
Sedanji partner ni nic od tega. Nimava vecjih hendikepov. Se padem v kaksne vzorce.. Imamo pa svoje stose in se vedno "ucimo".

[Ribica]

Oh Bemci, to je dolga zgodba. Bila sem poročena 20 let. V tem času je bilo veliko vzponov in veliko padcev, razmaki med enim in drugim vedno daljši, tihi dnevi so bili že tihi tedni, celo meseci nazadnje. Bil je velik manipulator in jaz sem dolgo časa vedno znova verjela, da sedaj pa bo v redu, tako kot je bilo na začetku. Ker je obžaloval svoje obnašanje, se razjokal, govoril, kako sedaj pa vidi, kaj je narobe počel in ne bo več...  Obljube, prazne besede. Bilo je vedno slabše, jaz pa od vedno znova novega začetka izčrpana. Vmes se je zgodil še alkohol, finančne težave (bil je s.p.), najemala sem kredite, da sem odplačevala njegove dolgove, pa je vedno znova zabredel vanje... Seveda sem vzdrževala celo družino jaz (njega in 2 otroka). Skrivala vse to pred vsemi, ker me je bilo sram. Nekje proti koncu sem obupala, se poskusila ubiti z uspavali in pomirjevali. Po 2 dneh nezvesti sem se spet zbudila... Bilo je res veliko vsega, veliko preveč. Nazadnje sem vendarle zmogla ločitev in da sem se pričela sestavljati. Še v času zakona  sem hodila na prvo psihoterapijo, jemala AD. Po ločitvi sem začela z drugo psihoterapijo, spet jemala AD... A vsakič, ko sem pričela z opuščanjem in opustila, sem bila v nekaj mesecih spet nazaj. Ni pomagalo, da sem 3 leta po ločitvi spoznala novega partnerja, s katerim imava zelo lepo, ljubečo zvezo, da sem se naučila tehnik avtogenega treninga, meditacije, da redno delam jogo že več kot 10 let, da sem v službi uspešna... Po nekaj mesecih "abstinence od AD" se vsi depresivni simptomi vrnejo in jaz se tako prestrašim, da grem spet nazaj na AD. POtem tako traja vsaj pol leta, da se spet stabiliziram...
Danes vem, da sem se vsaj 10 let prepozno ločila, da sem najlepša leta (med 30 in 40) zapravila v joku, žalosti in obupu. Da sem tudi otrokoma, čeprav sem se zelo trudila, da ne bi bilo zelo očitno, naložila težko breme strupenih odnosov v družini. Če bi lahko, bi definitivno to spremenila v svojem življenju. Ker ko se enkrat nekaj poruši (odnos, zaupanje, skupnost...), nikoli več tega ne moreš sestaviti nazaj. Boljše je takrat poskrbeti zase in za otroke in se umakniti. Cena mojega prepoznega ukrepanja je bila visoka.
Zato se nikar ne vračaj, pa naj ti govori ali obljublja ne vem kaj... Ko se enkrat zgodijo vse takšne stvari, kot si jih omenila, pomeni, da ni več spoštovanja. To pa je eno temeljnih čustev, poleg ljubezni, za dobro zvezo.

lepo bodi.
Ribica

[_Bemci]

Ribica, hvala, ker si delila svojo zgodbo. Sliši se zelo kruto. Iz tvojega zapisa pa sem razbrala tudi obžalovanje in krivdo, da nisi odšla že prej. Poskusi se morda osredotočiti na vse lepe stvari, ki pa jih imaš zdaj. Vem, kako klišejska izjava, vendar pa imaš ljubečo zvezo in te rane se zdaj lahko počasi celijo (in mogoče se bodo povsem zacelile in ne boš potrebovala AD).
Jaz se, po pravici povedano, bojim "zvite vrvi", skratka večine moških, ki bi mi lahko bili zanimivi. Upam, da bom to enkrat presegla.
Lep dan želim 

[_Bemci]

Spet se oglašam, ker bi rada delila še en del mojega prebolevanja te zgodbe.
Počasi se mi začenja dogajati, da se slabih stvari ne spomnim več toliko, pogrešam pa vse dobre. Mi je jasno, da v ta odnos ne bom več vstopila in da sem zaključila s tem vrtiljakom. Vseeno pa tako boli ... ta zapuščen občutek (kljub temu, da sem jaz zaključila) je res močan. On se ne trudi dati niti pobude za nek zaključni pogovor ali karkoli drugega, jaz pa bi si čez čas to želela. Najbrž, ne vem. Odločam se tudi, ali bo šla čez čas kdaj z njim v hribe - tam sva se vedno dobro ujela in razumela. Tudi okoli tega še ne vem, ker se v tako čustvenem stanju nočem odločati.
Občutki so kakšen dan res močni, toliko je še "ostankov" tega odnosa v mojem življenju ...
Hvala za spodbudne besede 

[Nives]

Ojla
Ko te berem, se mi zdi, da te zelo razumem, ker sem to dajala milionkrat skozi.  
V tej fazi nikakor ne nasedaj svojim mislim... ne o skupnih hribih..ne o potrebi, da bi z njim imela zakljucni pogovor. Ali cemerkoli drugem, kar bi lahko bil razlog za srecanje  Ta clovek ti ne dene dobro. Ne mores enega dela odrezati in se pretvarjati, da ga ni. Zato, da bos ponovno dozivljala obcutke, ki so bili prijetni. Z njim enostavno ni mozno ustvariti kvalitetnega odnosa. 
Ob takih mislih je kljucno, da sama sebe spomnis na vse slabo, kar je bilo z njegove strani. Nujno!! To ti bo pomagalo, da ne bos ponavljala teh krogov ene in iste zgodbe.
Malo analiziraj sebe, kaj pogresas ..katere obcutke in kako bi si to lahko dala sama ali v drugih odnosih (bolje prijateljice..zenske osebe torej). Zdaj imas moznost, da se naucis dajati sama sebi.
In na tebi je, v katero smer se bos odpravila

[_Bemci]

Hvala za te besede. Včasih rabimo samo eno "brco" v rit, pa gre Namreč, te faze, ko razmišljam tako nostalgično in bi spet vzpostavila stik, so kratkotrajne. Večino časa pa mi gre veliko bolje kot prej.
Potem pa grem še prebrat, kar sem si zapisovala o njem, in je dovolj.
To, kako dobiti te občutke od drugih ljudi oziroma od sebe, pa se moram res malce še naučiti. Ali pa morda nekaj časa živeti brez njih, vsega tudi ne moremo imeti ves čas 
Imam najboljšega prijatelja, ki me velikokrat razume in posluša. Se mi pa zgodi, da kljub temu, da se izpovem, občutek ni čisto pravi, ne prinese olajšanja. Prijateljice pa so bolj kolegice in nismo v takih zaupnih odnosih. Tako da v bistvu bi rada spoznala tudi nove prijatelje/ice, poleg partnerja.
Pravi čas je zdaj za kaj takega, vem ja

[Nives]

Socutje do male puncke v tebi, ki pogresa vse kar pogresa

Ko pride pa vecje hrepenenje, da bi ga kontaktirala, pa preberi svojo prvo objavo v temi Partnerjeva custvena hladnost

[Ribica]

Draga Bemci,
Zelo dobro poznam te občutke, a nikar se jim ne pusti zapeljati. Točno to sem jaz počela sama sebi dvajset let. Zaradi spominov na najin pravljični začetek in nekaj lepih prvih let enostavno nisem mogla sprejeti, da tega več ni in da on ni več tak kot je bil in da vsega, o čemer sva sanjala, ne bo in sem se vedno znova pustila zapeljati sladkemu upanju.... Oh, nikar si ne delaj tega. In nikar ne išči več stika z njim. Saj vidiš, da ga tudi on noče. To, kar se ti dogaja, je odvisnost od odnosa - slabega odnosa... Preberi Peklensko gugalnico od Sanje Rozman, pa Zaljubljeni v sanje... ti bo koristilo.
Ribica