čudni občutki

[kikiriki]

Zdravo!

Že nekaj časa nisem pisala, zdaj je pa že čas 

Zdaj že dober mesec jem 100mg Zolofta in lahko rečem, da sem bolje.. Lahko grem sama na dolg sprehod kar so bile prej le sanje občutkov premikanja na mestu skoraj ni, le včasih še. Imam voljo in počasi se sestavljam skupaj veliko berem knjig za osebno rast in celo delam šolo..

Imam pa težavico.. Večkrat imam občutek, ko se pogovarjam z neko osebo, kot da je ne poznam. Kar nekaj me spreleti in začnem drugače dojemat to osebo.. npr. včeraj sva se s fantom kopala ko sem kar naenkrat dobila čuden občutek, ki ga zelo težko opišem. Zazdel se mi je čuden in vse skupaj se mi je zdelo zelo nerealno.. Potem ko neham mislit na to mine.. Me pa zelo moti, ker postanem tesnobna. se komu dogaja podobno.. Upam, da sem vsaj približno opisala kakšni so občutki, ker res težko povem z besedami..

Imam pa še eno vprašanje. Ko se odpravim spat in že skoraj spim, dobim občutek, da sem nekje drugje ne pa v svoji sobi. Večkrat dobim občutek, da sem v stari sobi (ko sem bila še majhna in sva z mamo spali v eni sobi). To je zelo živo. Potem moram odpreti oči, da vidim da sem v svoji sobi.. Saj vem, da sem ampak da se znebim občutka moram pogledat..

Upam, dda me kdo razume 

[Poni]

Tale zadnji občutek. Vem, kako je to. Ali pa si morda samo domišljam..... Skratka. Meni se to vedno dogaja, če sem bil dalj časa pri kom na obisku. Ko pridem domov, ko sedim kje in če zamižim, imam občutek, da sem še vedno tam na obisku. Prav vidim okoli sebe tisto sobo. Tako zelo resnično izgleda v tistem hipu, da moram prav odpreti očke, da se prepričam, da sem že doma. Hm, ampak to najbrž ni isto.

Poni

[kikiriki]

Je pa zelo podobno. Pa zakaj se to dogaja?

[martinca]

Ja rabis antipsihotik in bos tam, kjer si zares 

[Poni]

Ja, dandanes zgleda, da vsi kar vsepovsod, v skoraj vsakem čudnem občutku in počutju vidijo bolezenske simptome. Jaz bi rekel, da je vsaj to pri meni posledica tega, da sem dalj časa bil v nekem drugem stanovanju, da sem gledal njihovo obliko prostora in pohištvo. Pa mi te slike ostanejo v zavesti, ali morda podzavesti. Pa jih zato potem še doma nekaj časa vidim, kadar mižim. Skratka nič bolezenskega. Nič takega, zaradi česar bi se moral sekiriti. Sploh pa nimam nobene sekire doma.

Aja, Kikiriki, pa tako lepo slikico imaš.


          Poni

[kikiriki]

hehe hvala

ja mogoče imaš pa prav.. Res je da se dandanes sekiramo za vsak občutek sploh mi anksiozneži

Pa saj me ne moti toliko, mene bolj mori prva težava v mojem postu

[martinca]

Ti sama ves, ali si to, da prijatelja ne poznas,  dozivljala preden si zacela jemati ta antidepresiv ali po tem, ko si ga ze jemala in je to le stranski ucinek, zdaj jih jemljes komaj 1 mesec (to ni še skoraj nic) in tako da ves vzroke. Spada pa lahko ta obcutek o preostalim obcutkom derealizacije, torej da ni nic resnicno. Da nic ni res, da prostor ni domac, da prijatelj ni domac, to sapda vse k istim simptomom, imajo skupno ime. Lahko je to simptom depresije, lahko pa zacasni stranski ucinek antidepresiva, lahko pa tudi trajen, ki se ukine sele z rednim jemanjem minimalne doze antipsihotika in tudi takrat ni nujno da mine takoj. Tako da bo to vedel izkusen zdravnik, kaj je prav in kaj in prav. Ne sekiraj se prevec, ceprav je vcasih neprijetno, vazno je, da ni vec hude ankse in hude depresije.

Hm, obcutke premikanja na mestu kot simptom depresije?  Lahko da to ni nic posihicnega, pac pa organskega izvora in ti antidepresiv zato ne pomaga, pac pa ti pomaga samo lazje sprejemati ta simptom in se je zdaj prenesel drugam (ces da ne poznas osebe).... 

Si imela kaskno poskodbo, udarec, trk z avtom, si se kam udarila, si imela kaksno cudasko vzhodnjasko in premocno masazo, karkoli po glavi,  ali v vratu, in v tilniku?

[kikiriki]

am ne nič od naštetega.. saj da je to premikanje na mestu posledica ankse mi je povedala psihiatrinja.. drugače antidepresive jem že od julija, višala sem pa pred dobrim mesecem.. no jaz upam da se čimprej popravi..

danes sem spet skoraj dobila panični napad, vendar se ni razvil do konca tako da sem zdaj zelo nemirna.. naj bom vesela ker ni šlo do konca ali zaskrbljena, ker se še zgodi?

[martinca]

Ne bo sel do konca, pa vedno manj jih bo, ocitno zdaj panicni napadi izzvenevajo! Jemljes AD ze toliko casa, da bi ze morali. Samo me pa cudi to premikanje na mestu. Kaj pa pregled vidnega zivca in RTG slikanje vratne hrbtenice in to ? Jaz bi to na to sla vseeno. Saj jemljes AD ze skoraj 5 mesecev. Kot posledica ankse pa bi tak simptom moral bit odpravljen v roku 1 do 2 mesecev.

[zmešnjavca]

hej, Kikiriki (in ostali).
Danes prvič prebiram tole spletno strani in forum in sem naletela na tale tvoj "čuden občutek". Si napisala, da ne znaš prav dobro razložit ampak da upaš, da te kdo razume: točno s temi besedami tudi jaz opišem ko se mi kaj takšnega zgodi in me včasih kdo prav čudno gleda. Ja, presneto siten je ta občutek. Meni se je intenzivno začel pojavljat slabo leto nazaj (ampak ne vem ali pred ali po začetku jemanja Cipralexa) in je včasih trajal tudi cel dan. Vse se mi je zdelo čudno, včasih sem se pogovarjala z mamo in se mi je zazdela tako tuja, kot da je ne poznam, zgodilo se mi je tudi v drugih situacijah, npr., da sem gledala avtomobile, hiše... in vse je bilo tako strašno nerealno, kot da nič nima logike, kot da vsega tega ne poznam. To je najbolje kot lahko zadevo opišem, ker jo je težko zajet v besede. Gre za sila neprijetno reč, ki je še hujša, če se je ustrašiš. Meni je pomagalo, da sem se sprostila in prepustila (kadar se je dalo, seveda). Nekako si probam povedat, da morajo ljudje za takšne občutke do kakšnega dilerja po kakšno fajn drogo, meni se pa tako naravno zgodi
Zdaj se mi to vedno manj pojavlja, ponavadi še na faxu al pa sem pa tja na kakšnem javnem mestu, kjer je več ljudi. Upam, da čim prej mine (tebi, meni in vsem ostalim, ki se jih pojavljajo takšne in podobne reči).

[Slavka]

No, tem "čudnim občutkom" se reče "derealizacija" in je en izmed simptomov povišane anksioznosti. Takrat smo namreč veliko bolj občutljivi na vse dražljaje iz okolja in opazimo tudi tisto, česar običajno ne opazimo...To se potem pretvori v občutek, da so nam ljudje, stvari, dejanja ipd. tuji.

Tudi jaz sem to doživljala in občutek je res grozen...In edina dobra stran tega občutka je ta, da MINE. 

Ko se derealizacija pojavi, jo je najbolje pustiti vnemar, se je ne ustrašiti in jo nekako "sprejeti". Potem tudi hitreje mine in znova smo v "realnem svetu", kjer imamo vse "pod kontrolo" 

[julija30]

Se strinjam s Slavko!

Neimenovana, občutki majanja tal,uvijanja,občutki kot da bi bili v dvigalu, ko stojimo na mestu se nam zdi da se majemo sem in tja,naprej ali nazaj,zdi se nam da  se tla pogrezajo,občutki pijanosti in omotičnosti,občtek vlečenja telesa v eno ali drugo stran ( v resnici nas nikamor ne vleče in ne hodimo postrani ali v "šrego" ,prav naravnost in nič čudno),to vse so simptomi anksioznosti. Neravnovesje v telesu. Strah. Če berete kakšne tuje strani o anksioznosti in depresiji je prav ta simptom 2. najpogostejši simptom anksioznosti. Po tujih forumih se o tem več piše kot tukaj.

Jaz imam ta občutek že 2 leti. Tudi jaz nisem imela nobenih poškodb  glave,... občutek se je začel kazat po 1. paničnem napadu ko me je postalo strah. Enkrat ga imam več drugič manj,enkrat nič. Če pa bi bila stvar organskega izvora pa ne bi bilo enkrat boljš drugič slabše ,šlo bi vedno bolj na slabše ...

Kako si pomagat?  Čimmanj  se posvečat temu,je težko se pa da.Ta  občutek vsega tega  in še vse ostalo , pa lahko ostane klub adjem. Čudežne tabletke ni! Vse je v glavi.