Strah me je ljudi

[jade*shade]

Zmeraj sem mislila, da sem imela najprej depresijo in nato so se začele vse moje težave... A zadnje čase ugotavljam, da temu ni tako. Najprej se je v meni razvil strah..pred ljudmi in predvsem nezaupanje. In vsakič ko sem se morala izpostavit je ven v hudi obliki prišla depresija z njo pa tudi težave s samopoškodovanjem in samodestruktivnim vedenjem.Zmeraj bolj imam občutek da je ta motnja moja komfortna cona in da se je držim,ker nekaj očitno dobim od nje. Ne vem,kako se naj zares lotim tega problema...pri moji psihiatrinji nisem bila že več kot leto( bom že sama itd-pa vemo da temu ni tako). Moja osebna zdravnica "ne vrjame v "te bolezni""..jaz sem pa na točki x.

[matejka]

jade shade 


Obcutek strahu pred ljudmi je grozen. tudi sama ga zelo dobro poznam, sploh pa obcutek nezaupanja drugim. Sama se sicer ne samoposkodujem, vendar pa imam obcasno crne misli v svoji glavi.

Kaj pa se ti je takega zgodilo, da si dobila strah pred ljudmi in obcutek nezaupanja? Ali je to prislo samo od sebe?

Predlagam ti, da obisces svojo psihiatrinjo, saj obcutek sam od sebe ocitno ne bo izginil. Si poskusila iti kdaj ven v naravo, ko te prime zelja po samoposkodovanju ali se zamotit s cim? Imas kakega hisnega ljubljencka?

Zelim ti vse dobro.

[Aslan]

.. A zadnje čase ugotavljam, da temu ni tako. Najprej se je v meni razvil strah..pred ljudmi in predvsem nezaupanje. In vsakič ko sem se morala izpostavit je ven v hudi obliki prišla depresija z njo pa tudi težave s samopoškodovanjem in samodestruktivnim vedenjem.

Jade živjo 

Včasih se zelo prepletajo vsebine, ki nas plašijo.
Vzrok, da ne želiš med ljudi je lahko tudi slaba samopodoba, sram sebe in podobne misli.
Prav tako pa nezaupanje v druge ljudi, da te ne bi (ponovno) prizadeli, ranili ...
Samopodoba in samozaupanje sta močna temelja za pozicijo o sebi: jaz sem OK.
Ko to zgradiš (s pomočjo psihoterapije nadomestiš primanjkljaj iz otroštva)
je lažje stopat v medsebojne odnose, ker počasi prepoznavaš, da si ti OK in tudi drugi so OK.

Samopoškodovanje je pogosto vase usmerjena jeza ... ali sram sebe.
Ko ne moreš zdržat s čustveno napetostjo se ta skozi rezanje sprosti ... saj veš verjetno kako to gre.
Ali pa šele skozi rez začutiš "sebe - svojo živost" ... ker si za bil vedno neopazen in nepomemben.

Poišči psihoterapijo, terapevt bo razumel kaj se ti dogaja.
Obstaja pot iz tega začaranega kroga jo pa težko prehodiš sam.
Učenje veščine regulacije čustev, izražanje jeze na konstruktiven način,
sprejemanje same sebe ... in ker terapevt tebe sprejema lahko počasi spoznaš kaj je "zdrav zaupen odnos" in skozi to se bo tudi tvoj občutek "sebe" krepil.

Drži se in zaupaj vase, da si vredna oseba!

[jade*shade]

Moji največji problemi,oz.stranski produkti socijalne fobije so...
-konstantno premišljevanje o stvareh,ki nimajo dejansko toliko pomena kot jim ga pripisujem
-neprestano imam črne misli,primer.. v kuhinji ne sme bit noben nož na pultu,še najmanj pa da je s konico obrnjen proti meni,)
-dogajalo se mi je da sem imela občutek ,da se mi bo zmešalo in da bom nekomu kaj storila
-skrbi me,(čeprav to konstantno zanikam) kaj si bodo drugi mislili..največji strah imam pred tem, da se bom ostramotila,da bom izpadla neumna ali pa recimo,da bom izgubila kontrolo nad sabo v kaki javni situaciji(s tem zadnjim je povezano tudi to da že od malega težko jem v okolici kjer so ljudje,ker verjamem da če kot debel človk ješ v javnosti izpadeš kot da se ne zmoreš kontrolirati)
-moja skrb pred tem da se osramotim je šla tako daleč, da mi je zdaj hudo že takrat ko ima čisto nek tuj človke,kakšno takšno "nerodno situacijo" in začnem podoživljat njegove občutke tesnobe...vem, vem..
-zaradi kopičenja teh stvari misli in dogajanj,ki jih sprožajo nelagodne situacije sem razdražljiva in verbalno agresivna..obenem pa ne zmorem izrazit kaj čutim in kaj se mi dogaja (posledica je samopoškodovanje)
-ne zaupam praktično nikomur niti lastni družini ker verjamem, da bi izkoristili moje zaupanje (vse rada naredim kar sama in pri tem pustim da me ponižujejo..ker pač spada zraven če se ne znaš postavit zase)
-rada predvidevam kako se bodo stvari končale.. no o tem si lako sami mislite kam to pelje
-najhujši stres doživljam,ko sem z osebo v majhnem prostoru ponavadi se počutim,kot da so vdrli v mojo komfortno cono
-izogibam se moških
-in ne nazadnje sem prišla do dna tudi temu, da sama hočem sebe prikazat kot nekega čudaka,ki bi se ga ljudje eventuelno bali..

Samozavesti ni, v trenutkih se počutim nevredna, da bi mi ljudje naklanjali njihov čas..sploh pa se počutim kot, da si ne zaslužim teh ciljev in želja,ki jih imajo mladi v mojih letih..

[slamnik]

Živjo vsem!

Tale forum sem odkrila šele  pred kratkim... je eno izmed mojih boljših zadnjih odkritij. 
Zaradi foruma se počutim bolje, že samo zato, ker v postih sodelujočih prepoznavam težave, ki jih imam tudi sama. Sploh pri postih od jade shade sem lahko delala mentalne kljukice pri tistih alinejah v katerih sem se čisto našla.

Pa čeprav tale post nima nekega smisla, sem z njim hotela povedati le, da je včasih nekoliko lažje prenašati vse skupaj, če veš, da nisi edini, ki se sooča s strahom pred družbo (pri meni v nekaterih primerih lahko že govorimo o odporu do ljudi) in že to dviga raven  počutja...celo tolaži.