|
luna
gost
|
 |
« dne:: sreda, 24. september 2008 ura: 09:08 » |
|
Lep pozdrav prav vsem.
Malo več časa in korajže sem rabila,da sem se sploh prijavila.
Potem pa je steklo in zdaj sem tu.
Pravijo,da ko je srce polno,roka piše.Ja,tudi,a pri meni gre predvsem za tiho kričanje v svet.Kričanje in želja,da bi me nekdo končno slišal in mi dal odgovor.
Začelo se je pred 15 leti(stara sem 33),po bolezni in smrti očeta.Bile so bolečine,psihične in fizične.Predvsem sem imela probleme z želodcem.Sledile so različne preiskave,tablete...pa nič boljše.
In tako je vsa leta.A čez nekaj let so se dodale še druge težave,katere me spravljajo v obup.
Ne maram se voziti z avtom,ker se bojim,da se mi bo kaj zgodilo,ne hodim na izlete,dopuste,na igrišče z otrokom,ker se vedno bojim,da mi bo slabo,da bom padla v nezavest in vse ostale težave.
Bojim se trgovine.Ko vstopim,mi takoj naredi slabo in potem je odločilen trenutek in moč,ki jo imam tisti dan v sebi,ali se uspem prepričati,da ne bo nič hudega in da zmorem.
In tako je skoraj vsaki dan.
Težko je,ker tega nihče ne razume.Ali skoraj.
Res je,da me zdravijo za bakterijo v želodcu in da sem tudi intolerantna na določeno hrano,a mislim,da so pri meni prisotne druge težave,ki jih pa tudi zdravnica ne prizna.
Po poklicu sem maserka in mi to pomaga,ker sem takrat prisotna,a takoj ko končam,je hudo.
So bili tudi dnevi,meseci,ko sem se počutila odlično,a vseeno sem počasi takega,ne tega,življenja sita.
Zato sem tukaj,zdaj.Zame velik korak.Upam,da bom dobila kak odgovor in da mi bo uspelo.
HVALA,ker sem vas našla in ker pomagate ljudem s takimi problemi.Ker to je težava in mislim,da bi mogli več govoriti o vsem tem.Da nam uspe.
Hvala in lep pozdrav.
|
