I.
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 13
|
 |
« dne:: nedelja, 21. oktober 2012 ura: 19:11 » |
|
Še en tih, sončen dan.
Nič posebnega a vse bolj se mi zazdeva da so stvari nove. Vse kar vidim izgublja obliko, se izgublja v temi se izliva v reko mojih sanj. Znova in znova spoznavam stvari ki se ne vtisnejo v spomin.
Nove poti, nova spoznanja. Novi ljudje ki so tako zelo stari.
Občutek imam da se ponavlja zgodovina, kot bi znala napovedati svojo prihodnost. Bolečina reže, stvari ne bolijo, dejanja so rahla, mišljenje samega sebe ti zareže močno črto proti življenju.
Želiš si umreti, pustiš se, pustiš besede da mrejo, slišiš glasove, ubija. Vsi se zlivajo v celoto ki nastaja. Mrgoli misli a zdi se, da sploh ne misliš. Švigajo sem ter tja in izginjajo. Sploh ne izginejo.
Opotekam se po poti, drevored meče senco na moj obraz. Teman, sedaj še od sence se opoteka. Strmim v sliko pred mano, sliko ki se pojavlja v mojih očeh. Tu sploh ni sveta, ni načel ni ljubezni. Skozi listne reže se prikradejo sončni žarki in mi prestrežejo pogled.
Zaslepijo oči. Zaprem težke veke in uživam v pogledu. Svet ki je bil nekoč čudovit. Še obstaja, domišlija me ponese tja kamor bi morala že mnogo let nazaj. Ponavljam stavke ljudi ki so bili pomembni. Zame, nekoč. Nekoč je bil moj nasmeh sijoč, iskren. Nekoč.Uvidim senco. Izgubljena sem, nevem več ali sem zaprta v svoji prekleti domišliji ali se držim pravih stvari, krute realnosti. Senca. Tako prazna in temna a tako polna , oblika polnosti. Ali si to ti Lucifer? Si prišel pome da me odrešiš sveta ki ni več resničen ali da zapolniš moj svet? Oh kruti odrešitelj. Kruta realnost se vrača. Odprem oči zaslepi me nekako drugačna svetloba, meglenke
,luči avta mi prodrejo globoko v oči, zenice se razširijo. Stojim na sredini dolge ceste, znane ceste. Saj bo ustavil pravočasno, morda bo ustavil. Zaslišim žvižg zavore, opazim podobo, zaslišim pok, občutim tla.Pod mano čutim krvav madež. Ležim v mlaki tople krvi, moje krvi. Rdeč odsev, odsev življenja. Sploh ne boli, odrešiteljska milina mi seže pod kožo. Mirni svet se upodobi v moji podobi. Rdeča kri se zliva v potoke misli sveta. In končno, končno sem jaz ta ki določa, kaj, kje in kdo misli. Potopim se v misli svojih sanj in tam je nekdo ki mi pravi da je konec. Konec, vidna sled mojega življenja se briše. Kri razglablja, govori a ne mislim prenehati. Končno uživam in čutim milino v moji bolečini. Tako globoka, resna milina ki me miri z mislijo da se pojavljajo stvari, stvari za katere mi nekoč ni bilo mar. Morda bi morala to spremeniti. A sedaj me upodablja kri mojega življenja , odtekam. Prekrije me. Delci kože se potopijo in pordečijo. In ti, ti si še vedno v mojih mislih. Opravičujem se svetu za stvari ki so bile dejansko storjene in se vračam v realnost, v svet kjer dihaš sam čeprav jih tvoj zrak diha na tisoče. Sovražim misel da kdo diha moj zrak. Ne maram ljudi ki so blizu. Včasih mi prav milina raznaša glavo. Preveč kruta a zgolj pravična. In končno priznam, priznam izgubila sem sebe in živim svet. Zase, zate, za vas. Upam da mi kdo reče da je konec in se potopim v morje krvavih sanj, sanj o večnosti. O večnosti ki pomirja.
|
