Realno gledano, kako bom furala lajf, če bom vsake tok zapadla v tako depro, da še iz postle nam mela energije in volje vstat?? Sej služba (ko jo bom mela) bo počakala, pa froci (bodoči) tud ne rabjo vsak teden jest pa met mame, ki jih vzgaja in usmerja pa jim izkazuje ljubezen, naklonjenost ipd, al kva?
?
Ta obdobja downa se nujno morjo nehat!!! Ne mislm cel lajf po obrokih živet!!!
Ja .. živa groza res!
Saj bi še znorela, pa si preveč depresivna tud za to a ne?
Ja js tud bom počasi zahteval od nevem katere vlade in ministra že, da nardijo pač eno zdravilo, eno zelo izboljšano verzijo AD brez stranskih učinkov. To zdravilo boš vzel enkrat na leto in potem se boš počutil celo leto samo pozitivno in ta energija ti bo pomagala do boljše službe, ljubezni in oh in sploh super življenja Peticija?
No trenutno, ko še nimamo tega čudežnega napoja pa vse govori v prid temu čudežnemu rešitelju imenovanemu optimizem.. Baje če si pozitivno naravnan se ti dogajajo samo pozitivne stvari. Torej če si depresiven in pesimist po naravi ti ni rešitve?
Hmmm ...
Lahko rečemo, da ljudem z depresivnimi nagnjenji lahko pomaga k izboljšavi njihovega stanja samo njihova pozitivna naravnanost in ničesar drugega?
Vse kar lahko okolica (tudi strokovna pomoč) naredi za nas je samo, da nas nekako pripravi do tega, da najdemo v življenju nek smisel, veselje do življenja. Zavreči moramo svojo pesimistično "vero" in se spreobrniti v optimiste. To je edina rešitev za nas, sicer smo pogubljeni
Ampak to traja in je prekleto zahtevno za nekatere! Mi bi pa si želeli rešitve danes, kar takoj zdaj! Enaka zadeva kot prevelika teža. Pod nobenim pogojem ne moreš shujšat v trenutku, pa si to lahko še tako želiš. Ne obstaja čudežno zdravilo in enako ne obstaja čudežna tabletka še za tisoč neprijetnih stanj v katerih se znajdemo, tudi depresijo ne..
Pa vendar, ne odnehamo. Še kar iščemo in iščemo bližnjice do boljšega življenja.
In zdej sem spet pri vprašanju vseh vprašanj: How the f***, se enkrat za vselej znebiš te depre. Pa počasi mi grejo že na živce te: morš delat na seb in pozitivno razmišljat pa se izpostavljat itd... Ker kadar sem v dobrih obdobjih mi to sploh ni problem!!! In te stvari pridejo same od sebe (razen dela na sebi, ki pa je mala malica, kadar ni depre), mi je vse to samoumevno!! Kadar sem pa down, mi pa te dobri nasveti (ki sem jih do zdej btw tud sama talala, kadar sem bla up), čist nč ne koristjo!!!
Res je, tudi meni ne pomaga nasvet, da moram ostat optimist in počakati na boljše čase ter misliti pozitivno. To je nekaj kar dejansko vem. Torej teorija mi niti ni problem. Ampak praksa bemti ! To pa je nekaj drugega
Niti se ne sprijaznim, da tako pač v življenju je. Ups and downs
Ni to isto če vsake tolko malo zanihaš za dan dva (slaba volja pa to). V tednih in mesecih teh nihanj slabega stanja si narediš toliko škode, da je ne popraviš niti v obdobju dobrega. Ta nihanja so ravno glavni del problema in res prav nič ne pomaga da čakaš na boljše čase.
Tko da ja , upanje na boljše.. Nekako je to za odtenek bolje kot narediti nič.
Da bi se znebili depre enkrat za vselej? Mogoče pa le iščemo nekaj kar dejansko ni mogoče. Spet primerjava z hujšanjem. Če enkrat shujšaš za vekomaj ne rešiš problemov, mar ne?
In spet, nekaterim se nikoli ni potrebno truditi in paziti, pa so kar vedno vitki in zdravi, nekateri pa imajo grozne težave. Je pa rešitev tako za pretirano težo kot tudi depresijo nekako znana, pa kljub temu vsi iščemo neke čudežne napitke in bližnjice.
Meni manjka neki globji smisel v vsem. Recimo razmišljam o ljudeh in jih prevečkrat vidim zgolj kot eno krdelo ki se bori za svoj prostor v čredi. Pa ta predvidljivost življenja.. šola, služba, družina, služba, penzija, in čaobao.. Težko prenesem ljudi, ki te imajo za prijatelja, ker si jim v določeni situaciji koristen. Vem, da smo najbrž vsi malo preračunljivi, samo jaz ne vidim smisla glumiti ob tem da smo si koristni še nekega prijateljstva ki ga ne čutim.. Niti ne razumem zakaj bi družba določala kdaj se naj zabavam in kaj naj mi bo zabavno...In potem me vse te situacije pripeljejo do tega da se počutim čisto a-socialen. Verjetno posledično malo depresivno..
Rešitev ki se ponuja je verjetno socializacija, vključevanje v družbo, druženje, hobiji, bla bla bla...
Seveda zgolj teoretično, saj me prav večina družbe spravlja v to stanje ..
Kako ironično je včasih vse skupaj
