Kaj storiti

[rdečeokica]

Pozdravljeni

Hja, kako začeti ...se bom najprej predstavila - stara sem 27 let, žena čudovitemu možu in mamica 4 leta ter 8,5 mesecev starima punčkama. Življenje na splošno imamo super - nobenih finančnih, stanovanjskih težav, so se pa pri meni pojavile psihične ...strah, ki je vedno bolj neobvladljiv in ne vem več kako naj iz tega ven ...začaranega kroga tako rekoč ...Začelo se je teden dni nazaj, ko sem bila pri osebni zdravnici zaradi zatekanja v roke in obraz. Poslala me je na UZ trebuha, kjer je bilo vse v redu razen sprememba na jetrih. Ko sem se oblačila sem v garderobi poslušala zdravnico, ko je pisala izvid in slišala besedo lahko karcinom ...in seveda panika - takoj sem šla googlat prek tel. in že sem videla, da imam raka. Nakar preberem izvid in piše nekaj druga - panična pokličem moža in me potolaži, da je to benigni tumor, ki je zelo pogost. Seveda sem videla samo stavek lahko hemiogenom in začnem razmišljat da ja lahko je, kaj pa če ni ...grem k osebni zdravnici, ki me tudi pomiri, da ima to vsak 5., in da ni nič nevarnega. Pomirjena grem domov in spet mi začne trzat mišica v hrbtu (sem se pomirila, da je gotovo zaradi pilatesa, ki ga obiskujem mesec dni) ...nakar začnem brati in ja v tem tednu sem si diagnosticirala že vse možne rake, trenutno se ubadam z multiplo sklerozo in vidim vse možne simptome - zamegljen vid, trzanja povsod, tresenje, težave z mehurjem, ravnotežjem, skratka ni da ni ...najhuje je postalo preden zaspim - ker mi telo kar omrtvi in potem panika ...danes sem komaj v trgovino šla in na sprehod s hčerko ... ...mož me razume in mi je v tolažbo, ker je sam imel anksiozno motnjo pred tremi leti - so mu terapije zelo pomagale, jaz pa kar ne upam do zdravnika - me je strah kaj bo ...

naj povem, da sem imela po porodu kar močno depresijo, ki sem jo uspela zatret - rešila je po moje nisem, ampak samo potlačila ...prav tako sem shujšala za 30 kg in se vmes obremenjevala še s kilogrami (zdaj ase s tem, da sem presuha, ker mi to vsi govorijo - ja 49 kg pri 64 cm), zdajle ko tole pišem zraven pospravljam, kuham kosilo za hčerko, potem še za večjo hčerko in moža, ki pride prej iz službe ...ja, zavedam se, da sem preobremenjena, vendar ne morem iz tega  rada bi, da bi bilo vse kot je bilo prej, zdaj pa še vsi ti simptomi teh bolezni ....res sem obupana

Se opravičujem za toliko pisanja, vendar upam da mi bo lažje, če bom to še komu 'tujemu' zaupala in slišala kakšen nasvet ...

Lepe pozdrave od prestrašene rdečeokice

[alexx]

Preberi si malo spodnjo povezavo. Stavim, da se boš našla. btw...dobrodošla med strahci.   


http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7595.0.html


P.S. Na tvojem mestu bi jaz poiskala pomoč usposobljenega psihoterapevta ki je tudi psihiater.
Tako, da bi dobila celostno pomoč.

[rdečeokica]

Hvala za pomoč ...

Naj povem, da imam izreden odpor, da bi obiskala terapevta tudi zaradi preteklosti - oče je imel depresijo, in ko sem bila pri njem na obisku in je lahko šel domov iz psihiatrične bolnice, mu je mlada zdravnica (psihiatrinja) rekla:,, Gospod, pa da ne boste kakšnih bedarij delali ali nanje mislili.'' ...no par tednov za tem je storil samomor in ne morem iz tega, da to ni najboljša oblika pomoči - kljub temu, da je bila pri možu pa uspešna ...in seveda nov strah

...ali morda kdo koga predlaga - ali ve, kje bi lahko izvedela, kdo je res dober - MB ali CE konec ...

Hvala   

[Toja]

...ali morda kdo koga predlaga - ali ve, kje bi lahko izvedela, kdo je res dober - MB ali CE konec ...

Hvala   

Glede psihiatra bi ti težko svetovala, ker sama rabim še samo zdravila...

Sem pa ogromno dosegla z zelo prijazno in srčno psihoterapevtko Damjano Voglar...

http://www.psihoterapija-institut.si/pomoc/cp-celje

Predlagam ti tudi samopomočno skupino, ki deluje preko društva DAM in je brezplačna

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13544.0.html

[analiza]

Pozdravljena rdečeokica!

Kot da bi jaz napisala tvojo zgodbo. Tudi meni se je vse skupaj začelo dogajati lani med porodniškim dopustom. Imam 2 otroka (4,5 leta in 1,5 let), prijetnega moža,urejeno družinsko okolje. Neke noči,ko nisem mogla zaspati, pa se je začelo,najprej sem si tipala povečane bezgavke, vsa panična,da gre za limfom, potem rak na dojki,ker si v prsih večkrat kaj zatipam,  nato sem si panično ogledovala znamenja, torej melanom. potem pa trzanje, elektrika po telesu, mravljinci, čuden občutek v levi roki, pa še in še.  In nenazadnje še MS. Grooozno!!! Dan na dan sem samo tuhtala, kaj mi je, hodila k zdravnikom, plačevala specialiste. Osebna zdravnica mi je rekla,da sem  verjetno zaradi vsakodnevnih obveznosti totalno izčrpana, oz. da imam poporodno depresijo,ki se mi je nakazala v obliki anksioznosti. Še danes me je strah, da bom umrla, za seboj pustila dva majhna otročka.
Ravno ta teden, ko me bolijo rebra in hrbtenica, zopet googlam, da ni to znak za katerega raka..Spet sem panična. Upam,da ko bolečina mine,da minejo tudi strahovi.

Naj ti svetujem,da sem se prvič iz te krize rešila s pomočjo Paroxata, prav zaživela sem. Zato se jih ne izogibaj, če ti jih predpišejo. Nato sem jih po pol leta opustila, zdaj poskušam z nasveti,ki jih najdem na forumu,pa iz kakšne knjige. Pa vsake toliko,vprašam moža,kaj mi je, in dokler mi on odgovarja, da mi nič ni, sem pomirjena.

[rdečeokica]

analiza jaz sem se dva dni nazaj ukvarjala s sladkorno boleznijo - ker jo je imela moja babica in videla vse simptome ...pa ja o vseh smrtonosnih da ne govorim - v 14 dneh sem si diagnosticirala že toliko bolezni, da če bi jih res imela - bi bla že zdavnaj pokopana (da o strahu pred smrtjo ne govorim - sem brala tudi o tem, tako da grem po par knjig, ki me bojo upam razsvetlile) ...sem se pa dva dni nazaj zlomila - čisto ...prepričana sem bila, da ne zmorem več, in da moram v bolnico - niti roke nisem mogla dvigit, krči po celem telesu ...in ja, na srečo imam super moža, ki me je znal umirit (tudi zato, ker je sam to doživljal par let nazaj in bil na terapijah, ki so mu tudi pomagale iz stiske) in sem še kar brez tablet in bom tako poskusila vztrajat - no in ena izmed terapij je bila dosežena že včeraj, ko sem šla k psihiatru, ki je tudi psihoterapevt in ja, uvidela marsikatero zadevo ...megla še ni zginila izpred oči, tudi določene bolečine so še, vendar se sestavljam - počasi ...in ja, hodila bom na terapije - samoplačniško, ampak že včeraj je tako pomagalo, da mi ne bo žal niti centa (preden sem šla sem se tresla od strahu pred vožnjo - kaj če bom imela prometno nesrečo in bom umrla - komaj sem se peljala do tja - in mu to povedala - nazaj grede niti pomislila nisem na to in se res sproščena peljala domov - ne vem kako mu je uspelo, vendar mu je in začutila sem takšno olajšanje, ki mi ga ne bi dalo nobeno zdravilo) ...in tudi psihoterapevt ni ravno pristaš tablet - ponudil mi jih je, vendar sem jih zavrnila - še vedno se lahko odločim za njih če bo tako hudo - kar sicer zna bit, me je opozoril - in ja vzrok vsega vidi v otroštvu, tako da bomo začeli z mojim ponovnim rojstvom  ....sem pa začela pisat dnevnik po nasvetu moža in tudi zelo pomaga ...še vedno dobim grozen strah, ko si najdem kakšen simptom, vendar čutim da sem na pravi poti ...ja pa magnezij tudi jem in mišice niso več tako zategnjene ...pač prečrpala sem se - dobesedno izgorela, pregorela

...po koščkih se prebijam - najhuje je zjutraj in zvečer ...in seveda ne neham mislit na kakšno bolezen ...ves čas jo imam v glavi ...upam, da bo res tako kot si želim 

[melita]

Pozdravljena rdečeokica!

Veliko hudega si naredimo sami z našimi mislimi. Ena rodi drugo in tretjo in četrto...in na koncu se sprašujemo, kako je možno, da smo se tako zapletli. Toda, najbolj važno je, da si poiskala pomoč. Še veliko boš morala narediti, toda na dobri poti si.... In zelo pomembno in dobro zate je, da te podpira mož.

Srečno!


 

[zala]

Pozdravljena,
vidim, da imaš "smrtni" srah pred boleznijo in smrtjo.... Bolezni se pogosto bojim tudi sama, vendar šele, ko za to obstajajo očitni razlogi. Ker sem v preteklosti znala iz vsakega simptoma napletati in producirati velike zadeve (ki so se mnogo kasneje izkazale za neosnovane, jaz pa sem si parala živce) sem si sama pomagala najprej s tem, da sem vedno najprej izključila možnost takih projekcij - torej šla k zdravniku, na preiskave, ki so povedale, če je kaj z mano narobe.... Danes si pomagam s tem, da skušam takoj, ko se zalotim, da razmišljam o bolezni, preusmeriti misli oziroma sama sebi povem, da se s tem, zdaj ne bom ukvarjala - ampak šele takrat, ko bo to zares potrebno (če bom dobila potrditev, da je res kaj narobe!).
Kar se smrti tiče sem se je dolgo bala sama... ko pa enkrat v življenju doživiš situacije, ko bi bil raje izven sebe, se ti začne dozdevati, da je smrt odrešitev in da je to najmanj, kar se ti lahko zgodi. A šele, ko pride naš čas, .. do takrat pa je gotovo veliko lepega za kar se kljub vsem težavam splača živeti.
Tudi v megli ptički skačejo po smreki in če jih samo opazuješ vidiš, kako je življenje lahko radostno...

Vse dobro!