Polnočni obračun

[vosu]

Opa, prihaja pome. Kaj storiti? Se skriti v banjo, z nemškim ovčarjem v naročju, tako kot Will Smith v tistem filmu? Če bo pomagalo, lahko probam tudi to. Torej, grem s polnimi hlačami v obračun. Prosim, držite pesti.

[vosu]

No, danes sva pa presenetljivo hitro opravila! Prej kot v eni uri. Verjetno je z njo nekako tako kot z nasilnimi sošolci, če se jim enostavno prepustiš da te pretepejo kakor te najbolje znajo, se bodo še najhitreje naveličali. Rezultat? Malo bušk in prask, a preživel bom in zdaj komaj čakam da mi čez štiri ure zazvoni budilka za v službo, yeeee...

Opravičujem se za smetenje na forumu.

[majč]

o čem sploh govoriš vosu? polni luni? pa saj je ni, mlaj je. 

[vosu]

Govorim o depresiji. Če se sploh lahko temu tako reče, saj v bistvu ne vem. Kakšna dva ali tri tedne se počutim nekako znosno, tudi če mi ne gre sem še vedno kar optimističen in še kar najdem neko željo po nekem normalnem življenju, no, potem pa me spet ujame in razmeče kot tornado. Zadnje čase že kar vnaprej vem da me bo zmetalo, nekaj ur prej, kot recimo ko se pripravlja na nevihto, točno vem da me bo napadlo panično vzdušje. In potem res, precej na hitro, pride grozen obup, melanholija, želja po smrti, jok brez smisla, fizična bolečina v duši, groza. Ne znam opisat. Ampak zdaj že vem, v taki situaciji moram samo nekako preživeti, ker bo prej ali slej minilo, dosedaj je še vedno.

Ne vem kdaj in zakaj me to prime, izgleda precej naključno, čeprav je pa res da se malo pa tudi ujema s kakšnim finim prepirom doma, v službi, podobno.

Pa še nekaj sem ugotovil, pa si boste verjetno mislili svoje. Pomaga če spijem enega kratkega ..

[Slavka]

Vosu, mi je poznan ta način "napada", samo pri meni ne gre tako hitro mimo, temveč se prav fino ugnezdi vame in me počasi grizlja, dan za dnem...Dokler nisem naveličana same sebe in nimam nobene moči, ne volje za nič...
In čeprav proti njej uporabljam vse znanje, ki ga imam, se je zlepa ne znebim...in čakam...čakam...čakam, da se naveliča in me pusti pri miru za nekaj časa.

Ne vem kdaj in zakaj me to prime, izgleda precej naključno, čeprav je pa res da se malo pa tudi ujema s kakšnim finim prepirom doma, v službi, podobno.

Jp, rada ima take pogoje za "rast" in ponavadi jo mi jo s svojimi mislimi še dodatno "pognojimo", da se ja razbohoti po vseh naših celicah.

Pa še nekaj sem ugotovil, pa si boste verjetno mislili svoje. Pomaga če spijem enega kratkega ..

Pomaga v toliko, da se ob tem sprostiš in včasih, če sta dva "ta kratka", tudi pozabiš na vse skupaj...
Rešitve pa v tem zagotovo ni 

[vosu]

Ja, Slavka, ravno to sem spoznal, da je vseeno če pač potrpežljivo počakam da se me naveliča. Rešitev seveda ni viski, ta bi morda lahko počutje celo spotenciral v skrajnost, ampak, kot si rekla, malo te sprosti in te naredi prijetno utrujenega, da lažje zaspiš. Zjutraj pa tako ali tako ne pomaga nobeeeen dohtar, zjutraj je pa kot bi te tank povozil, pa če spiješ kakšnega ali pa če ga ne.

A mislite da so v prazgodovini tudi imeli take probleme?

[Slavka]

A mislite da so v prazgodovini tudi imeli take probleme?

Verjetno tudi, samo niso imeli forumskega "zidu", In predno so svoje počutje narisali ali pa vklesali v steno njihove jame, jih je že minilo vse skupi... 

[dr.hauska]

Vosu, ta tvoja taktika "sej vem da bo bolš in pač potrpim" mi je v teoriji ful všeč in sem jo hotela uporabit tudi pri sebi, pa ni imela učinka.

Glede na to, da jo ti obvladaš me zanima, če se ti zdi možno, da bi napredoval na tako stopnjo, da bi se ti simptomi čisto umirili, ko bi lahko samega sebe prepričal, da bo itak vse ok?

[Iq_nima_nič_s_tem]

Opa, prihaja pome. Kaj storiti? Se skriti v banjo, z nemškim ovčarjem v naročju, tako kot Will Smith v tistem filmu? Če bo pomagalo, lahko probam tudi to. Torej, grem s polnimi hlačami v obračun. Prosim, držite pesti.

Vrnimo se na začetek. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi to "naključno" prispodobo malo obdelali. V tistem filmu je bilo "tisto zunaj" v obliki vampirjev, ki so lokali kri, ovčar pa je bil EDINI prijatelj na celem svetu. Mogoče so to neke nebistvene slučajnosti, mogoče pa se pride kam s takim mišljenjem...

[vosu]

Dr. House! Ja, dejansko tudi sam delam v tej smeri, da bi razvil nekakšno avtomatsko taktično zdravilo za tovrstne napade. Moram reči da sem prišel precej blizu s temle prototipom: srednje zmogljiv glasbeni predvajalnik in zmerno kvalitetne slušalke, katere si s samolepilnim trakom čvrsto pritrdiš na glavo. Prižgeš si Ravelov Bolero, katero od petnajstminutnih verzij, tista s kranjske gimnazije na youtubu je povsem solidna, nastaviš na repeat, se skrčiš v položaj zarodka in - čakaš.

Po dveh ali največ treh ponovitvah se zgodi učinek; muzike imaš počasi dovolj in srčno si zaželiš svežega zraka in dobre družbe.

Garantiram učinek, vendar strogo dosledno upoštevajte navodila, predvsem izbira pesmi je bistvena.

[vosu]

IQ, ... kako naj rečem, zadel si žebljico na glavico.

[dr.hauska]

Ampak men je Bolero od Ravela že od vedno všeč in se ga pomoje ne bi mogla naveličat

Bom pač morala najdt kako drugo glasbo..

[vosu]

Ja, absolutno, naj naj skladbica je, ampak predano jo poslušaj trikrat ali štirikrat zapored, definitivno se jo moraš najesti.