Prestrašena

[llollita]

Pozdrav vsem skupaj!
Tako sem vesela, da sem našla ta forum..na kakšnem drugem se kar hitro najde kdo, ki se "brije norce" iz mene

No v glavnem..moja zgodba gre nekako takole:
Vse skupaj se je začelo pred sedmimi meseci(po porodu). Brez pretiravanja sem 24ur/dan razmišljala samo o tem kje me boli in potem sem hitro na internetu poiskala znak katere bolezni je lahko to in sem si takoj postavila diagnozo. Od vnetja rodil, pljučne embolije, levkemije, malignega melanoma do "Bogsigavedi" česa. Nihče me ni prepričal, da nimam nobene strašne bolezni-niti zdravniki. Potem pa sem nekega večera opazila, da imam rumenkaste oči in seveda sem takoj naslednji dan odšla samoplačniško oddat kri za jetrne encime(samoplačniško zato, ker je bil petek in enostavno nisem mogla čakati do ponedeljka da bi pršla na vrsto v domačem ZD). In bil je malo povišan bilirubin zato so me poslali na UZ trebuha, kjer bi naj bilo vse OK. Ampak..jaz nesrečnica sem seveda spet šla po netu iskat strašne diagnoze in kot ponavadi sem jo našla: rak žolčnika in žolčnih vodov. Prebrala sem zgodbo neke ženske, ki je imela tega raka in je trdila, da ni imela prav nobenih znakov razen rumenkastih oči in občasnega špikanja v trebuhu. In od takrat naprej mene vedno nekaj špika v trebuhu, vsakih 5 minut si v ogledalu gledam oči(aja glede tega so mi postavili diagnozo:Gilbertov sindrom) in samo čakam kdaj bom cela porumenela. In lahko rečem, da je to GROZNO!! Nikoli več se ne razveselim ker sem pač prepričana, da imam tega raka. Še mojih hčerkic se ne razveselim, nočem oz. enostavno se mi zdi odveč biti v družbi drugih ljudi. Zdi se mi, kot da sem obtičala v nekem trenutku in ne vidim izhoda iz tega. Vedno sem bila flegmatik glede zdravja in skoraj nikol nisem šla h zdravniku zdaj sem pa tak hipohonder:/

Psihiatrinja je postavila diagnozo: poporodna depresija z znaki anksioznosti in hipohondrije. Ampak je mnenja, da je bilo že pred porodom in nosečnostjo nekaj narobe kar se kar strinjam z njo, ker že res dlje časa opažam oz. sem opažala, da se ne morem nikoli dobro sprostit in nisem imela več veselja hodit v družbo.

Uh sem napisala roman..ne morem pomagat besede so kar vrele iz ust oz. izpod prstov:)

Upam, da se bo kdo oglasil s podobnimi težavami, ker je lepo vedet, da nisi edini, ki ima take težave.

Aja lahko dodam še to, da sem stara 22let, brez službe, doma z dvema hčerkama, poročena, živimo skupaj z mojimi starši in mojo babico.

Lep dan

[alexx]

Dobrodošla llollita 

Nekaj o podobnih težavah imaš tudi tukaj:


http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7595.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3562.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4938.0.html

[llollita]

oo hvala!! Sem prej malo gledala pa nisem nič pametnega najdla. se še ne znajdem preveč dobro tule gor.

Še 1x hvala:)

[mamica1]

Llollita dobrodošla tukaj. Predobro mi je poznana tvoja zgodba, saj sem se tudi sama bojevala z miljon strahovi-še zdaj se včasih. Tudi sama sem kar naprej brskala po netu in diagnosticirala moje bolečine, čeprav me je samo za kratek trenutek piknilo kje. In bila pri kardiologu, UZ trebuha,.... ni da ni. NAROBE-kot prvo, prekini s tem, z iskanjem in lastnim postavljanjem diagnoz, ker verjemi, nič ni fizično narobe s tabo.
Tudi meni se je pol leta po porodu pričela kalvarija-razmišljanje o negativnih stvareh, kaj bo z otrokom, če jaz umrem, kdo bi skrbel zanj, jezna na vse,ki si niso takoj utrgali časa zame, da bi me zamotili, pa skrb za otroka, za vse sama, večinodneva sama z otrokom,.... saj ti je verjetno poznano. In vsega je bilo preveč in sem doživljala tesnobe in panične napade, postala sem otopela, nezainteresirana za vse razen za moje sonce malo, ki mi je dajalo tisto moč, da sem pregurala skoz dan, sicer bi pa samo spala, saj so me panični napadi dodobra zdelali. In potem nazaj v službo, navajanje na to, da je otrok v vrtcu,....še dodatno breme. In tako sem po letu in pol rekla temu konec in odšla na psihoterpijo, kjer sem se razbremenila miselnih bremen, pričela jemati ADje, in sedaj je že 2 leto, odkar sem na Paroxatu. Stanje se je bistveno izboljšalo, tudi medsebojni odnosi so se popravili, sproti sem reševala probleme in ne zadrževala čustev v sebi, nekako premagala tisit neskončen strah v sebi (še ne povsem), se navadila in sprejela paniko, da je pač to moje življenje in poskušam vsak dan uživati z mojo malo punčko, ki mi daje smisel in voljo in moč.
Če želiš, se lahko na ZS več pomeniva in ni vrag, da ti pri tvojih letih ne bi uspelo zatreti "hudiča" v tebi, z veliko volje in dela na sebi.
Imej se rada in srečno