Socialna fobija ali shizoidna motnja??

[Disconnected_101]

Najprej lep pozdrav vsem skupaj ob mojem prvam postu!

Upala sem da mi bo uspelo samo iz prebiranja marsikaj dognati in mi bodo vaši posti dovolj brez da se vključim, pa me muči ključno vprašanje kaj je sploh moj problem? socialna fobija ali shizoidna osebnostna motnja?
Torej sem se odločila da bom poskusila čim bolje opisati vse skupaj in upam, da se bo našel kdo ki se mu bo dalo prebrati moj roman (ker namreč nisem talent za kratko pisanje) in mi razjasnil tole in pa mogoče znal kako svetovati.

Torej, stara sem 21 let in moj svet je prazen... zadnje 3 leta se izogibam ljudem kolikor je le možno. Kar je  v mojem primeru kar veliko ker sem pustila šolo ker nism več zdržala stikov z ljudmi in sem bila cele dneve doma zaprta v svoji sobi.
Kot prvo naj povem da v teh 3eh letih nisem naredila popolnoma nič razen verižno gledala filme se opijanjala in prebirala strani z napotki o najlažjem in najučinkovitejšem načinu samomora.
Naj poudarim, da se mi zdi da se dejansko nebi ubila in si ne želim umreti ampak je to le nekaj kar se mi je zdelo, da je to vse kar je pač še ostalo.

Torej kaj točno je moj problem še sama nevem torej bom samo pisala in ne prebrala za seboj ker se mi bo nakoncu takoalitako vse zdelo čudno in nepravilno in bom polovico zbrisala.
Od majhnega sem bila bolj samotarka amapk takrat sem na srečo imela dve prijateljici s katerimi sem bila vedno in na naše druženje imam zelo lepe spomine, čeprav sedaj če bolje pomislim sem bila v tej družbi bolj kot ne le nek privesek. Kot otrok sm večino časa(če ne štejem njiju) preživela sama doma saj sta starša cele dneve delala in hodila domov okoli 11ih zvečer..Pa tudi če sta prišla prej sem si želela da nebi ker sta se samo prepirala in pretepala.
V šoli sem vedno imela super ocene, nikoli mi ni bil problem javno nastopati ali biti vprašana. Edini problem je bil da sem vedno ležala na mizi in bila odsotna. No recimo da je to dovolj retrospektive, ki v tem primeru sploh nevem ali je dejansko pomembna ali ne.

Torej moj problem je da se ne morem pogovarjati z ljudmi!! z nikomor!! torej ni problema če ima pogovor nek namen torej da sem vprašana ali da moram nekaj uradno urediti ali kaj podobnega. Problem nastane ko bi recimo šli s prijatelji ven v petek na pijačo..o čem za vraga naj govorim?? plus da ne razlagam o tem da tisto kar govorijo drugi mi sploh ni zanimivo, nobenega užitka nimam iz druženja. Ne čutim potrebe da bi kaj komentirala oz. sodelovala v pogovoru. Ne dojemam humorja ampak stvari vzamem kar resno.. kadarkoli se kdo smeji mislim da se smejijo meni ampak to na tak način da so v moji glavi cele zgodbice ki pomoje če bi jih kdo slišal bi si mislil da sem totalno zblojena.
Počutim se ekstremno ogroženo in nekako mam občutek kot da se vse vrti okoli mene..recimo ker se mi zdi da se ljudje čudno obnašajo se pač tako obnašajo ker se delajo norca iz mene in moje nesreče.Šolo sem pustila ker sem sestavila celo zaroto ki jo imajo ljudje do mene.
Kadarkoli so okoli mene ljudje je enako kot da bi nekdo name vrgel zelo težek oklep, Izčrpajo mi vso energijo(ki jo sploh imam)  in mi tudi ni več do delanja česarkoli, komejda se premaknem na stolu na katerem sedim oz. gnijem.
Takoj ko sem sama si doma prižgem glasbo plešem, pojem, kuham, skratka počutim se svobodno ampak samo za kako uro ali dve potem pa me vrže ne v neko anksiozno in paranoično počutje kot ko sem z ljudmi ampak totalno depresijo ki je nepreživljiva brez alkohola. Razmišljam lahko samo na ''replay'' o tem kako sem osamljena, brez prijateljev in nesposobna uživati v trenutku, kako nebom nikoli imela partnerja ker itak nemorem niti početi ni govoriti s sočlovekom, kako sem odmaknjena od družine ravno ko se ostali končno povezujejo med seboj. Kako ekstremno si želim objema ampak se vsaka bližina človeka čuti čudno in lažno..
Svojih čustev niti slučajno neznam pokazati, kar pa je verjetno posledica tega k da ko sem z ljudmi itak čutim samo paranojo in otopelost. Včasih sem igrala in lagala in puskušala imitirati čustva ampak sem se kasneje zaradi tega samo še bolj zasovražila ker se sedaj počutim kot najbolj lažna oseba na celem planetu. Tudi moji paranoji ni bilo v pomoč ker sedaj imajo drugi ljudje še več razlogov da so realno grozni do mene.

Za zaključek naj samo še povem da pri psihiatrinji sem bila ampak sem bila takrat toliko osredotočena na to kar slišim od drugih in na njihove grozne izraze na obrazu da sem bila prepričana da postajam shizofrenična in ji drugih problemov nisem niti predstavila(ki pa se mi sedaj ko so se zadeve malo umirile, to pomeni sem se odmaknila od ljudi zdijo dokaj pomembni).
zaradi tega posledično je šlo vse skupaj v napačno smer in sem prenehala hoditi.
Ona je sicer podala diagnozo, da to shizofrenija ni ampak lahko bi se pa v to razvilo če nadaljujem tako kot do sedaj.

No vem da sem se preveč razpisala ampak kot sem rekla zelo neznam skrčit ker se mi zdi da nebi dobili prave slike.

Torej upam da se bo komu dalo prebrati, če ne drugega vsaj polovico :/

Čau, Disconnected_101

[Poni]

živio, Disconnected_101

Sem prebral čisto vse, kar si napisala. Nimam vtisa, da bi bilo kaj preveč. Si povedala, kar je treba povedat. Glede diagnoz pa jaz žal nisem preveč dober. Čeprav so mi prišle na misel razne možnosti. Posebej še ob tistem, da ti družba ljudi nekako pije energijo, sem pomislil na možnost..... indigo otrok? Hm, ampak najbrž se motim.
     Ampak tile tvoji občutki do ljudi, odpor do druženja in želja po samoti. Je bilo to že morda v času vrtca? Kako daleč nazaj se lahko spomniš tega?

Še nekaj sem razmišljal, pa se zdajle ne morem več spmniti, kaj je to bilo. Bolj občutek, kot pa resnična misel.

Poni

[Liber]

Oh še ena Seu!
(s tem mislim, da me na nekoga spominjaš)

Disconected, nick maš pa precizno izbran he he

No js tud ne govorim dosti, v določenih situacijah pa nimam kaj pripomnit. To je pač posledica depre in nezanimanja za večino zadev, ki zanimajo druge. Ampak nekaj se pa v življenju dogaja tudi nam, pa lahko čebljamo potem o tem. Če cel dan spiš, pa lahko napišeš že doktorat o tem. 

Vendarle, pa ti je edina rešitev socializacija, kolker sem jaz začutil. Mogoče si pa najdeš družbo na tem forumu. Se kar dosti družijo/družimo. Sama doma boš seveda segnila.

Pa dobrodošla na forum. 

[Disconnected_101]

No sem zelo vesela da se je nekdo spravil prebirati tole..hvala

Poni:
Prvih takih občutkov se spomnim nekje iz 5ga razreda stem da se takrat stem nisem niti pol toliko obremenjevala kot sedaj. Pa nevem a zaradi tega ker takrat tega ni nihče opazil(sedaj če grem v družbo vsi posvečajo pozornost samo temu) ali pa zato ker takrat še ni bilo tako hudo?
Sem mogla prav obnovit svoje znanje o indigo otrocih ampak ne mislim da to ni to..nakako je preveč dobrih lastnosti zraven ki pa jih pri sebi niti prb. ne zasledim

Liber:
seu? je na forumu? bom malce prebrskala..bi bila zelo vesela če bi našla nekoga ki ima ZELO podobne probleme kot jaz..zase, zanj niti ne heh

če bi bilo le to nezanimanje bi se pomoje lažje spoprijela stem, a kaj ko ga spremlja še neutrudno razmišlanje o čisto ''glupih'' stvareh kot so: a če nas je več je uredu če se pogovarjam samo z enim trenutno? al se morm z vsemi? kaj pa naj povem takega da je za use? koga naj pa gledam? ipd.

drugače pa hvala za tole pripombo o doktoratu mi je čudežno narisala bežen nasmešek

Ooo  sem vedla da bom vseeno pozabila povedati nekaj ključnega.. to glede socializacije se strinjam oz. sem se, kar me je 1 teden nazaj tudi pripravilo do tega da sem šla od doma in živim v stanovanju s cimro in še parimi ljudmi.. to me je vrjetno spravilo tudi na ta forum ker so občutki tukaj spet ekstremno intenzivni( doma sem se očitno nekako skrila)..problem je ker mi je grozna že pot do wc-ja.. tukaj si pa tudi počasi že mislijo da sm čudna pomoje.

večkrat pomislim da bi komu povedala zakaj se obnašam kot se, pa me je preveč sram in strah da itak nebi razumeli.
To da bi pa tukaj koga spoznala in se znjim dobila pa upam da si bom ščasoma upala, ker se mi zdi da bi bila že veliko bol sproščena z nekom ki bi imela občutek da razume kaj doživljam

Hvala še enkrat da sta si vzela čas tole prebrat morm rečt da je občutek kar dobr govort o tem brez da bi mislila da morim ljudem 

[Disconnected_101]

in očitno se bom mogla navadit ne pisat smeškov ampak jih dejansko kliknit 
torej  --->

[tiranozaver]

Jaz se strinjam z Liberjem, da ti bo najbolj pomagala socializacija. Ajde, nisem tak "absolutist", da nobena druga stvar ne bo. Ampak v tvoji situaciji so te druge stvari verjetno težko dosegljive ali pa bodo zelo malo pomagale.

Jaz se najdem v marsičem, kar si napisala, ampak spet ne v vsem. Tako da ne bom preveč pameten z nasveti. Edino to bi rekel, da delaj na "zdravljenju" simptomov in ne na iskanju perfektne diagnoze. Torej, socializacija, socializacija, socializacija. Ko bo zaškripalo, pa pojamraj na forumu ali pa pridi na skupino za samopomoč.

[Disconnected_101]

ja sej se mi je zdelo :/ jah če ne drugega sem na pravi poti pa kukrkol grozna se že zdi..in nemogoča ubistvu.
ja zelo lepo bi bilo če bi obstajal kak čudžn tabletk k bi kr use spremanu hehe

samo še tole me zanima..kok so pa kej velike tele skupine?

[chilispace]

Disconnected_101, pozdravljena !

 ' Relax and take it easy. Don't get caught up in hollow conceits such as "doing something with your life." Such twaddle is outmoded and a sure formula for disappointment. ' ( George Carlin )

Rajsi kot druzbo na forumu, si poskusi poiskat druzbo v resnicnem zivljenju ( kje pa pise, da bi govorila v zivo z ljudmi na forumu, ce bi jih zares srecala ) - ce te motijo ljudje, si vzemi cas zase in pojdi na sprehod, premisli katere stvari te zares, resnicno zanimajo - in jih pocasi zacni delati, Tako ti bo minil cas in tudi obcutek, da nekaj pocnes bos dobila. Glede na to, da si samotarka ( tud jaz sem btw samotar v principu ), ti ne bo tezko biti sama s seboj ob vseh stvareh, ki jih bos pocela. Svetujem ti, da cim manj poslusas nasvete drugih ljudi ( ' strokovnajakov ' ), ker itak nihce ne ve, kako se ti pocutis, oz kaj cutis - samo ti ves to! Pri vsem casu, ki gre v nic, kot pravis, se poskusi poglobit vase;  kaj je tisto, kar si zares zelis, o cem razmisljas, ko ' sanjaris ', kaj bi rada pocela, da bi bila srecna - bolj, ko se bos poglobila, blizje bos odgovoru, ki je 100% v tebi ! Svetujem ti, da izhajas samo iz svojih obcutkov; se enkrat - ne pusti, da te drugi zavajajo - poslusaj mnenja, a naredi, kot sama mislis, da je prav...bos videla, scasoma bo slo na bolje Been there, done that

 

[Mia]

Enako. Ko sem sama se počutim zares svobodno in sproščeno. V šoli umiram... Drugi itak vejo, da sem verjetno nora al kaj, ampak meni je že vseeno. Jaz drugačna pač ne znam biti. Stara sem pa tudi že skoraj 21 tako kot ti. In ne boj se nisi shizofrenična al kaj takega. Meni tudi razpoloženje nenormalno niha.

[Disconnected_101]

chilispace! hvala ti za tale quote na začetku..zelo je zanimiv tale občutek ko točno veš kaj delaš narobe in šele potem ko to pove nekdo drug se ti to zdi totalno pametno, celo razsvetlenje heh
Hvala tudi za drug nasvet da nej odg. najdem v sebi.. morm reči da sm se introspektive zadnje čase kar izogibala pa verjetno je res to tisto kar moram storiti

Mia sem vesela zate to pomeni da si vsaj en nivo višje kot jaz, če ti je vseeno. upam da kmalu pridem na ta ''vseeno'' iz tega nenehnega iskanja potrditve? ja to bo to pomoje 

[petit a]

Pozdravljena,

Sam bom skušal odgovoriti na tvoje primarno vprašanje. Kar se diagnoz tiče ni preveč smiselno uporabiti predpostavko "ali to ali ono" temveč je veliki večini primerov "in to in ono". Velikokrat se osebnostnim motjam pridružijo še fobije, depresija in druge podobne reči...

Po mojem mnenju ti bo forum koristil v smislu pridobivanja izkušenj pri komunikaciji, da se boš dovolj utrdila, in boš kasneje lažje pristopila k skupini za samopomoč, ko boš čutila, da si pripravljena. Ker so tematike, ki se odpirajio na skupini podobne tem na forumu, ti zagotavljam, da bo s tega stališča zanimivo.

Če imaš možnost stopi do kakšnega psihologa ali drugače usposobljene osebe.

Srečno!

[Mia]

Disconnected_101  tudi druženje preko spleta pomaga na nek način.  Jaz se vedno poskušam s čim zamotit, da ne mislim na slabe stvari, ker preveč razmišljanja naredi cirkus v glavi
Imaš kako pomoč? Psihologa, psihiatra?

[liba]

Živjo Disconnected_101 

če bi bilo le to nezanimanje bi se pomoje lažje spoprijela stem, a kaj ko ga spremlja še neutrudno razmišlanje o čisto ''glupih'' stvareh kot so: a če nas je več je uredu če se pogovarjam samo z enim trenutno? al se morm z vsemi? kaj pa naj povem takega da je za use? koga naj pa gledam? ipd.

Glede tega imam jaz po novem tako nekako razčiščeno; pogovarjam se samo, če sem sama z nekom, če sta poleg mene dve ali tri osebe bolj izjemoma kaj pripomnim, če je ljudi več, sem pa sprijaznjena s tem, da sem pač tiho. Se kar udobno počutim tako …kakšnih pet minut no , potem začnem ugotavljati, kako naj se poberem, sem že kar zverzirana v tem. Skupinske debate so za marsikoga verjetno smisel življenja (ni mišljeno sarkastično), meni so pa dost brezvezne… da moram čakati na vrsto, oziroma kar izsilit, da lahko dodam svoje (kar tudi če bi uspela ubesedit, ne bi k ničemur doprineslo, tako in tako pa ponavadi pred večjimi skupinami uspem izustit samo kaj neumesnega). Kar se tiče govorjenja pred večimi ljudmi, bi mi bilo bolj smiselno, če bi imela besedo in neko določeno temo (in ne tistega, na kar pač nanese)… no tega bi se rada nekoč navadila, biti sposobna obnašati se na skupinskih kafetkanjih ipd… to sem pa črtala iz svojega seznama življenskih ciljev in mi je precej odleglo. (mogoče mi pa enkrat v prihodnosti zalaufa, ampak… tud, če ne) Še en minus: če si z večimi, se težko posvetiš komurkoli oz. vsakemu posebej, mislim da se na ta način dostikrat posveča vsak predvsem sebi…
Mislim, da s tem, da raje nisi med preveč ljudmi sploh ni nič narobe in ni to nobena bolezen ali motnja. Samo kaj, ko družba tega (ne)zavedno ne sprejema (res! ni to samo v moji glavi, kot trdijo terapevti) in se posmehuje in teži in vsiljuje, da je treba biti družaben in energičnen in klepetav in zabavnen… če nisi vse to, nisi sprejemljiv, nisi sprejemljiv sebi, nihče te ne mara, postaneš depresiven, težje postaja kakorkoli funkcionirati med drugimi, vse skupaj lahko res preraste v motnjo… Če imaš še take starše, ki se drži proti zadržanim pridružujejo, si sploh oplel...
Tehnika umika s prizorišča žal ni vedno mogoča. Šola, fax, služba… v zvezi s tem bi mogoče še kasneje kaj dodala.
Pa še… kako sploh spoznati koga, če ne v neki skupini? Jaz sem hodila na miljon raznih tečajev, pa nisem ohranila nobenega stika… sodobno spoznavanje poteka prek spleta

[Poni]

Jaz tudi

Se spomnim. Srečanje Livada, torek, 18h. Komajda včasih sem prišel do besede, pa še to samo za kako hitro trapasto pripombo. V glavnem pa sem bil itak tiho. Še če sem kaj rekel, me dostikrat ni nihče slišal.

Glede spoznavanja prek interneta. Morda dela to večina. Jaz ne. Pri meni štejejo samo resnični ljudje.

Mogoče bi pa morali narediti tako kot indijanci. Ljudje se usedejo v krogu. Govorilna palica. Posebna okrašena lesena palica, ki simbolično ponazarja, kdo trenutno govori. Tisti, ki jo trenutno ima. Ta govori, drugi pa poslušajo. So tiho, dokler ne konča. Ko konča, preda govorilno palico naslednjemu. Potem ta govori. Aja, ko konča, pa reče: "hov-hov - govoril sem". Ali nekaj takega. To sem videl v filmu. Nato preda govorilno palico naslednjemu.

Poni

[Disconnected_101]

Jest moram reči, da se mi zdi da mi pogovor prek interneta prej škoduje kot koristi.( razen mogoče iz tega pogleda kot pravi Mia, pač za zamotit se) Drugače mi pa daje neko lažno uteho kot da sej mi kr gre pa ubistvu je čisto drugače se pogovarjat prek neta(vsaj meni) ker ne vidim človeka(in predvsem on ne vidi mene) in ne postanem anksiozna in so moji možgančki dejansko usmerjeni v debato in ne nase.
Ze mi zdi, da če bi se znekom spoznala preko interneta in se nato dobila znjim tej osebi nebi bilo nič jasno oz. bi si verjetno mislila da se je dobila z neko tretjo osebo 

Moram reči liba da imaš tole zelo fino popredalčkano  se mi zdi kar dobra ideja ubistvu če bi mi uspelo pač neke stvari dati na ''stranski tir'' in se trenutno ne ukvarjati z njimi. Mogoče če nebi bilo take zmede v bučki bi šlo lažje pač korak za korakom? in tako kot ti praviš če kdaj prideš do tja super čene pa tudi ok..Morm reči da to mene nekako najbol zmede pač več kot 3 ljudje, kar od enkrat nevem kako nej se obnašam.. pomoje so še gibi ki jih delam ekstremno smešno/čudni

Se kar udobno počutim tako …kakšnih pet minut no , potem začnem ugotavljati, kako naj se poberem, sem že kar zverzirana v tem.

heh tole mi je tako zabavno ker je totalno isto kot da bi jest napisala...moram reči, da je tale forum v zelo veliko uteho že samo iz te strani ko bereš poste in vidiš da imajo nekateri čisto iste probleme kot ti...nekako se ne počutim več tako osamljene in zmešane pa čeprav nikogar od vas dejansko ne poznam.
Moram reči da mi je tale forum kot dau nek ''zagon'' in se zdej spuščam v sicer zame zelo neprijetne socialne situacije, ampak nekako se mi zdej, ko prebiram forum kar malo bol zdi da je možno da mi rata ukrotiti tole ZVERINICO!!
upam da mi res rata, kaj pa veš mogoče bom pa enkrat še celo jest tista na forumu ki bo v pomoč drugim heh
no dost optimizma za danes, da nebom jutri pretrdo pristala 


Drugače mam pa  zelo željo, da bi poskusila s kako skupino se mi zdi da bi znalo biti kar koristno, čeprav bi jaz verjetno tudi rabila houk palico hehe.
Ampak počasi zdej me je še preveč sram da bi odkito pokazala sebe in nekomu priznala kakšne probleme imam.. bom pa poskusila najti psihiatra, čeprav kot razumem so čakalne dobe za neplačniške astronomske.

[Mia]

Nisi edina. Jaz sem vzela dans pomirjevalo preden sem šla v šolo in 1 uro zatem spet In danes me ustavi en neznanec, ki ga še nikol v lajfu vidla nism in se začne pogovarjat z mano kot da sva stara frenda.  Očitno privlačim čudake Lepo,da si se odločla nardit prvi korak. Jaz nebi. Nimam interesa. Družba bi me bolj dušila. 

[Disconnected_101]

Oooo stem mam pa jest skoz probleme!! z nekim čudnim folkom k kr prhaja do mene in se bi kr neki menu...očitno je tko da bol k ti ni do pogovara bol glih tak čudn folk nase vlečeš...
jest vem da sem se nekaj časa prav sekirala ker tudi, če sem bila skom in je prišel kak tak čuden osebek zravn se je nakoncu samo zmano ubadov!! potlej pa valda paranoja in zakaj glih name kaj, če mu je kdo naroču in krneki hah.. se ''sliš'' zelo smešn zdejle k napišem 

Ja no sej jest tud nimam ravno nekega občutka da mi gre 

a pa pomirjevala dejansko kej pomagajo? al je to bol uno v glavi?

[Mia]

Kaj ti naj rečem? :unsure:odvisno... jaz sem menjala apaurin za helex in edino tale mi za silo deluje. se je pa treba kar prisilit, da ne vzamem tableto

[chilispace]

Disconnected_101,

cim manj posegaj po pomirjevalih, ker samo premostijo tvoje tezave; brez npr. psihoterapije ti sploh ne ozdravijo vzrokov trenutnih stanj - delujejo samo zacasno (  Helex, Xanax,..)

Jaz imam doma Helexe 0.25 mg, pa se jih zavestno izgogibam ( v enem letu sem jih pojedel samo cca 15 ), sedaj, ko se pa vracam v  ' normal life ' , jih pa sploh ne jemljem - pa se ves cuden si po njih; sicer ti umiri napad tesnobe, ampak izgubljas obcutke, cutenja,...not good, verjemi ! Se je bolje soocit in spustit te obcutke nelagodja skozi; konec koncev si to ti, pa se nevarni niso - so pa neprijetni, dokler se ne natreniras

lp

[temnomodro]

Pozdrav še od mene


Eh, takih in podobnih nas je očitno celo mooorje Jaz se vedno čudim, kako se tukaj javlja polno ljudi s problemi komunikacije... v resničnem življenju pa se mi zdi, da ne vidim skoraj nikoli take osebe.... in pol premišljujem, če je za to, ker takih ljudi sploh ne opaziš, ker so nevpadljivi in ne rečejo nič... če jih pač ni naokoli, ker so kot jaz večinoma asocialni... ali če si v bistvu taki ljudje samo domišljamo, da je z nami nekaj narobe in da to vidi cel svet, ampak v bistvu ni tako očitno..... buuuu...

No... priznam, da zadnje čase res zanemarjam ta forum... Zdaj sem tudi prišla pokukat samo za to, ker se mi nekaj grozno ne da (in o tem bi lahko odprla novo temo  )... No... in sem prebrala te Libine besede:


 

Glede tega imam jaz po novem tako nekako razčiščeno; pogovarjam se samo, če sem sama z nekom, če sta poleg mene dve ali tri osebe bolj izjemoma kaj pripomnim, če je ljudi več, sem pa sprijaznjena s tem, da sem pač tiho. Se kar udobno počutim tako …kakšnih pet minut no , potem začnem ugotavljati, kako naj se poberem, sem že kar zverzirana v tem. Skupinske debate so za marsikoga verjetno smisel življenja (ni mišljeno sarkastično), meni so pa dost brezvezne… da moram čakati na vrsto, oziroma kar izsilit, da lahko dodam svoje (kar tudi če bi uspela ubesedit, ne bi k ničemur doprineslo, tako in tako pa ponavadi pred večjimi skupinami uspem izustit samo kaj neumesnega)...

Ja... kot, da bi brala sebe... Jaz imam tudi tako "razčiščeno"... sej to verjetno pride sčasoma... da se pač pomiriš sam s sabo, svojimi zmožnostmi in počutjem v določenih situacijah... Meni tudi ni do nekega vsakodnevnega druženja z enim milijonom ljudi...nekaterim pa pač je... Problem ni v meni, ampak da je "biti ful socialen" družbeno sprejeta norma... ena in edina...

In po eni strani je to razumljivo, saj so interakcije z ljudmi nujno potrebne...(in kdaj so tudi zaželjene in  zelo prijetne--- gre se za količino... vsi smo socialni... samo nekaterim je dovolj malo, nekaterim več)... Definitivno pomaga postopno izpostavljanje in končna misel, da četudi se počutiš neprimerno, čudno ali kaj drugega... te pač ne sme brigat ali sekirat, ker je to brezveze... je pač čisto nesmiselno in kontraproduktivno se sekirat za kako neumno pripombo ali neumesten gib... in pol si moraš to ponavljat "kaj me briga, kaj me briga..." na koncu uspem samo sebe prepričat...

Jaz kdaj tudi premišljujem kaj je vse narobe z mano... kdaj rešim kak test, ki ti kao pove, če imaš kako motnjo...in pol dobim ful točk in bi mogla met 100 diagnoz in pol premišljujem... ampak vem, da je to izguba časa... no... dejansko to delam, da bi izgubila čas, ker se mi kaj drugega ne da... Pač itak so si že za vsako najmanjšo težavo izmislili ime 

In to zdaj tudi ful neki blodim in bluzim... brez repa ne glave... malo sem zašla...
Opažam pa da izpostavljanje pomaga... življenje v mestu pomaga... delo pomaga... in je kar težko, če česa od tega nimaš...Tudi opažam, da nekako starejša kot sem, manj se obremenjujem s stvarmi, ki sem jih rekla ali nardila... in nekako funkcioniram z vedno več ljudmi...
Nekoč vem, da mi je bil že pogovor s 3 ljudmi istočasno lahko naporen ... zdaj se mi zdijo trije ljudje čisto ok... 10 pa mi je nekako nepredstavljivo, da bi se vklopla v pogovor...(No... saj pol je itak odvisno še od drugih faktorjev: starost, spol (z moškimi mi je ponavadi avtomatično bolj nerodno kaj rečt), če človeka na kak način občudujem, mi je tudi težje... če je npr. ful pameten in izobražen..., od glasnosti sogovornikov pa seveda od teme pogovora... v pogovorih o čustvih mi je ponavadi kar naporno sodelovat...)  samo zadnje leto od kar sem doma, opažam, da nazadujem... in mi je vsaka interakcija težja kot nekoč... 

in ravno jutri moram it na en pogovor in mi je fuuuul neprijetno... ker bom izpadla kot največji debil... že v naprej vem... Jaz imam tudi kdaj občutek, da ne kontroliram gibov telesa... kaj šele tistega kar izustim (zato je morda kdaj res boljše bit tiho)...Jutri pa pač ne bom mogla bit tiho... prav, da ki ne... hahaa...
 Moti me, ko so vsi tako socialni jaz pa ne...pol pa iz vsepovsod padeš ven...

Oprosti... napisala cel roman, namesto, da bi pisala kar bi bolj nujno mogla... ampak kaj, ko je tako lepo imeti vodo v grlu... Pa oprosti, da sem si izposodila tvojo temo

No, kot vidiš... nas je več takih zblojenih asocialcev