Pozdravljeni!
Pred časom (pred poletjem) sem že pisala na forum, ker sem se počutila zelo utesnjeno in nezmožno vsega.. in takrat ste mi s svojimi nasveti zelo pomagali. Naročila sem se pri psihiatrinji, zdaj obiskujem tudi psihologinjo, dobila sem pa tudi tablete za pomiritev živcev (domiron).
Moram povedati, da so mi tablete zelo pomagale, veliko je pripomoglo tudi poletje, saj sem bila lahko doma (drugače študiram v ljubljani), izpiti so tudi nekako odšli mimo.. nakar se je prikazal oktober in zdaj moram nazaj v ljubljano in s tem so se vrnile tudi moje skrbi.. je že res, da sem letos poleti bila bolj doma kot ne, vendar sem se odpravila v mesto, pa na sprehode in ko so bili izpiti, tudi v ljubljano. Moj problem je, da se najbolj varno počutim doma, v stanovanju, kjer se lahko uležem in kjer lahko počivam... mislim, da ta moj strah izvira vsaj delno iz mojih problemov s pritiskom, ki je zelo nizek in zaradi katerega pogosto padam skupaj. Takrat ne morem nadzirat svojega telesa in tega me je zelo strah, zaradi tega se obremenjujem doma in tudi v ljubljani. V ljubljani še bolj, ker se mi zdi, da mi ne bo nihče pomagal, sama si pa tudi ne bom mogla.
No, zdaj moram spet v ljubljano in spet sem postala nemirna. Na začetku se s tem nisem obremenjevala dosti, zdaj pa vedno bolj, saj postanem včasih popolnoma panična in ko se to zgodi, ponavadi vzamem drugo tableto domirona. Moram pa povedati, da me je začetek šole vedno sekiral, čeprav ne vem točno zakaj.. Predzadnjič ko sem bila pri psihiatrinji, sem imela spet enega od mojih "bolj živčnih dni" in takrat mi je namignila, da naj premislim o jemanju malo močnejših zdravil (ni omenila katerih). Problem je, ker se moje stanje živčnosti spreminja glede na obremenjenost, ko je kaj pred mano, npr. ko grem v ljubljano ali ko sem imela kakšen težji izpit, sem zelo panična, ko pa nimam nekih večjih obremenitev, pa mi domironi povsem zadoščajo. Tako, da če je kdo imel podobno situacijo, ali če mi lahko svetuje kaj naj naredim? Zelo bi rada, da se vse to konča, da bi postala stara jaz, ko sem bila sposobna iti v ljubljano brez celotne ceremonije z živci
ker me to zelo utruja, pa vem, da ni velike podlage zato
joj, zdaj sem se pa res razpisala, vendar so me doma že malo naveličani poslušati, ker delam pred vsakim odhodom v ljubljano enak cirkus, pa tudi menijo, da bi se morala že navaditi, jaz pa jim ne znam ali pa ne zmorem dopovedati, da razumem, da sem preživela že par let v ljubljani, vendar ne znam zavirati svojih živcev
pa tudi prijateljice (tiste ki vejo) mi ne pomagajo kaj preveč, pravijo namreč, da moram sama poskrbeti zase, da moram se prisilit, da živim normalno in da mi tablete ne bodo pomagale nič (nekatere so imele izkušnje z njimi, očitno ne preveč dobre), vendar trenutno nimam občutka, da bi lahko poskrbela sama zase... Včasih se počutim res, kot da bi bila sama sebi ogromno breme.
No, če bi mi kdo povedal kakšno vzpodbudno mnenje, delil kakšno lastno podobno izkušnjo, pa tudi kakšen nasvet, kaj naj storim glede zdravil, potem bi bila zelo hvaležna
