DA ALI NE?

[utrujena1]

depresija je ozdravljiva, vsaj pri meni je.

tri mesece na na tabletah, ki niso prijele. tri mesece na tabletah, ki so prijele, samo po treh mesecih,ko jih ni bilo več, sem padla na začetek in tako ostala na tleh še dve leti.
ozdravela sem, ko  sem spoznala moža in mi je on pomagal prebroditi vse to.

aja, pa v psihiatrični sem se zdravila 6 mesecev.

[Slavka]

Kaj sploh pomeni, biti popolnoma ozdravljen depresije? Mislim, da si veliko ljudi to (napačno) predstavlja kot življenje brez hudih padcev in kriz. Te so prisotne v življenju vsakogar, samo da jih tisti, ki ni nikoli imel depresije, ne bo interpretiral kot "depresivno epizodo", ampak kot težko obdobje v življenju, in se bo kljub temu (pravilno) imel za zdravega. Tisti, ki pa so z depresijo imeli težave, bodo v vsakem hujšem padcu verjetno videli depresivno epizodo in "dokaz", da niso ozdravljeni. Moje mnenje.

Se strinjam, Anchi 

[matheu__]

osebno mislim da ne, ker po moje to ni bolezen ampak hmm...ne me ubit...karakterna lastnost.

Depresija je ozdravljiva, sam vprašanje kolk je posameznik pripravljen vložit v svoje bivanje...

po moje se je treba "boriti" celo življenje, da se obdržiš "nad vodo" ... tako jaz mislim

...recimo Kristy je dovolj, da se drži nad vodo. 

Po mojih izkušnjah je depresija znak, da nisi na pravi poti. Da neki ne delaš prav. Možgani otopijo in ti izžamejo vso voljo z nekim razlogom. Predvidevam, da zato, ker enostavno nisi na pravi ruti in to telo zazna prej kot ti. Garmin bi v depresiji reku - "preračunavam"

[Nefertari]

matheu, tole na koncu si pa super ubesedil.  Ne bi se strinjala, da je depresija karakterna lastnost, ampak prej bolezen kot vse druge, samo da je psihičnega izvora. Vesela sem, da se o teh zadevah čezdalje več govori. Tudi sama menim, da je najhujše že za mano in da se počasi in vztrajno vlečem ven. Včasih že zaznam iste vrtince, ki me vlečejo proti dnu, ampak sedaj sem v prednosti, ker prepoznam vzorce in se jim znam ubraniti.

[harlekina]

Po mojih izkušnjah je depresija znak, da nisi na pravi poti. Da neki ne delaš prav. Možgani otopijo in ti izžamejo vso voljo z nekim razlogom. Predvidevam, da zato, ker enostavno nisi na pravi ruti in to telo zazna prej kot ti. Garmin bi v depresiji reku - "preračunavam" Wink

ne bi se mogla bolj strinjat niti ne znala bolj jasno in krasno definirat. Dodam lahko le, da je po moje od karakterja odvisno kok trmasto vztraja na napačni poti, oz a ma jajca zavit v neznano, zato osebno dolgotrajno depresijo povezujem s karakterjem.

[Arwen]

vse je res

Jaz mislim, da ni tako enostavno kar ločiti telo od psihe. Vse skupaj je prepleteno, kar se dogaja v psihi, ima vpliv na telo, kar se dogaja v telesu, ima vpliv na psiho. Ali je bil prej napačen vzorec razmišljanja ali kemično neravnovesje (kakršnokoli že) po mojem ni bistveno. Važno je, da se zadeve lotimo na način, ki nas spravi v stanje v katerem funkcioniramo in imamo dobro kvaliteto življenja, in to za čim dlje.

sploh pa tole

Kaj sploh pomeni, biti popolnoma ozdravljen depresije? Mislim, da si veliko ljudi to (napačno) predstavlja kot življenje brez hudih padcev in kriz. Te so prisotne v življenju vsakogar, samo da jih tisti, ki ni nikoli imel depresije, ne bo interpretiral kot "depresivno epizodo", ampak kot težko obdobje v življenju, in se bo kljub temu (pravilno) imel za zdravega. Tisti, ki pa so z depresijo imeli težave, bodo v vsakem hujšem padcu verjetno videli depresivno epizodo in "dokaz", da niso ozdravljeni. Moje mnenje.

 

[Arwen]

Depresija je ozdravljiva, sam vprašanje kolk je posameznik pripravljen vložit v svoje bivanje...


Po mojih izkušnjah je depresija znak, da nisi na pravi poti. Da neki ne delaš prav. Možgani otopijo in ti izžamejo vso voljo z nekim razlogom. Predvidevam, da zato, ker enostavno nisi na pravi ruti in to telo zazna prej kot ti. Garmin bi v depresiji reku - "preračunavam"

  jp

[mina]

Mislim, da je. Samo naporno je in vedno so mozne ponovitve. Tudi gripo dobimi veckrat, pa furamo dalje. 
Je pa res, da je po drugi strani zelo odvisno, kaksen je nas karakter - flegmatik, sangvinik, kolerik...in pa okolje v katerem smo odrascali in ziveli/zivimo.
Ker je navada zelezna srajca, si jo zelo tezko slecemo in oblecemo drugo. Tudi okolje v katerem zivimo ne moremo kar tako spremeniti. Mame, ocetje, bratje, sestre, tete, strici...in druga zlahta so pac taki kot so. Naucili naj bi se jih sprejeti take in sobivati z njimi. Mislim pa, da vsaka depresija ima zadaj kaksno osebnostno motnjo.
Vcasih se vprasam, zakaj je to tako tezko in zakaj nekateri nas ne sprejmejo take kot smo. 

[dusica]

Anchi, tudi jaz se strinjam s teboj...

Dodajam pa, da je različno od posameznika do posameznika, kako depresijo prestaja, kaj za nekoga je depresija (žalost po koncu dolgoletne zakonske zveze ali npr. 8 let in več bojevanja s to motnjo???) in seveda čas, ki je potreben, da se je "osvobodimo"...No, enim uspe, enim manj in enim ne ->> to mi je namignila tudi sama zdravnica ali tako vztrajna/trmasta kot sem, me zanima, če lahko KDO napiše, kako in po kolikšnem času se je pozdravil/a in seveda, kako se je tega zavedal/a?

Lepo bi bilo, da se "zmagovalci" predstavijo v kakšnem priročniku z izkušnjami in napotki/namigi za druge, ki iščejo vse možne alternative..

...Jaz nočem izgubiti upanja, ali...včasih me dajejo pomisleki, ...  sploh, ko se kolapsi"relapsi ne zaključijo in se pojavljajo "kronično"...Še komu?

Morda pa le nisem vse spravila na pravo mesto...


                                       Dušica