Zgolj ena od mnogih ...

[Lizika]

Lep pozdrav in naj bom čisto kratka (za začetek).

Po letih odlašanja, sprenevedanja, bežanja proč od realne sitacije .... sem tudi sama morala kloniti, poklekniti, skloniti glavo, začeti umikati pogled, se na trenutke tresti od strahu, ne razumeti, otopeti.....
Ni mi dobro. Vsak dan sem izpostavljena novim in novih stresom, ki jim ne morem ubežati. Pa tudi .... so stvari s katerimi se moram spopasti, pa naj mi je to še tako odveč. In tako se mi navkljub zdravljenju zadeve ne premaknejo nikamor v smeri NA BOLJE.
Hvala za Vaš čas.

[Slavka]

Lizika  pozdravljena med nami.

Včasih smo res ujeti v nek začaran krog iz katerega ne vidimo izhoda. Vemo samo, da tako več ne moremo, da smo izčrpani in da ne bomo dolgo več zdržali...In takrat se ponavadi pokaže neka možnost...droben žarek upanja, ki nam pokaže kje se skrivajo nove možnosti...rešitve...kaj moramo storiti, da nekaj spremenimo.

Morda nam zaupaš kaj več o svojih težavah in bo tisti drobni žarek posijal ravno preko teh strani...vsi imamo namreč svoje izkušnje, kako težave premagati in zmagati 

In verjetno je, po vsem tem času bežanja, sprenevedanja in zatiskanja oči pred realnostjo, napočil trenutek, ko se boš spopadla s problemi, jim pogledala v oči in pospravila po svojem življenju....To boš vsekakor morala storiti sama...a morda ti lahko pri tem pomagamo in te bodrimo....ter se veselimo tvojega uspeha, ko se bodo pričele stvari vendarle obračati na bolje.

Piši še kaj... 

[Poni]

Lizika

Sem trdno na tvoji strani
Sam se moram bojevati s "pošastmi", kar naprej z istimi, vedno znova in znova.
Zato pa 


          Poni

[Lizika]

Hvala Slavka za vse besede. In tudi Poni.
Saj moj namen je bil: napisati nekaj več. Tisto prejle sem morala prav na hitro napisati, da se ne bi slučajno ponovno umaknila, zaprla vase in med svoje ljube stene.

Pametno bi bilo kaj več povedati o sebi. Pa ne vem če nekako zmorem in znam ločite "zrna od plev". Kdo sem? Omejila se bom samo na stavri, ki so me nekako naredile takšno osebo, kot sem.

Že kmalu sem morala odrasti.Pa mi to največkrat sploh ni bilo breme. Navkljub dobro situirani družini v kateri sem odraščala, skorajda sam center mesta ..... so me še pri ne 8 letih vzeli iz varnega zavetja varstva in prenesli na mene pospravljanje, kuhanje. Čisto samostojno, najmanj 3x tedensko. Le perila nisem prala. Skratka bila sem mala gospodinja. Po prvem šoku menjave razreda, sem to kar dobro prenesla, se vživela. K temu se je kasneje pridružila še skrb za mlajšo sestro, ki je kronično zbolela. Za vedno in vselej. Navkljub alkoholizmu v družini, je bilo moje otroštvo nekako srečno, polno. Dokler me niso začeli omejevati, mi prepovedovati kakšno lastno veselje(npr. atletiko, ples....). Potem sem se v nekaj kratkih letih izoblikovala v upornico s strogo razvitim čut za pravičnost. Divjih je bilo kake tri leta. Še po rojstvu prve hčere nekako nisem znala prav najti tiso pot, ki naj bo moja. A čas je šel dalje. Hitro in brez velikih vprašanj. Druha hči, sin..... Postala sem mama, gospodinja, vseskozi doma. Ne samo kot mama in gospodinja. Tudi vse ostalo se je preneslo na mene kar velika hiša zahteva. Saj sem bila vendar doma. Vedno in vselej vsem na voljo.
Že omenjena otroštvo in mladost sta v meni pustila velik pečat. Vedno sem bila nekako drugačna. Ne samo, da sem to čutila ali mislila, pač pa sem tako tudi živela. Na mene so se vedno "lepili" ljudje s takšnimi in drugačnimi težavami. No ja, to se še dandanes. In vedno najdem čas, možnosti ... karkoli za vse te ljudi. Naša hiša je vedno nastežaj odprta za vse. Sama pa večinoma ostajam zaprta. Tudi kadar govorim o sebi, se mi zdi, da me ljudje pravzaprav sploh ne poslušajo in vse prevečkrat sem slišala: "Če bi pa ti imela takšne težave, potem ..... Kaj pa mi?" Nekaj povedanega pa slišijo, vendar se jim zdi povsem nemogoče, nerealno. Težko je takole.
Tako sem npr. potrebovola skorajda 10 let, da sem partnerjevim najožijim sorodnikom počasi in strpno dopovedala, kako in kaj je z njim. Je tiste sorte, ki na zunaj deluje prijazno, razgledano ... pravzaprav že strašno pametno, ko pa se zaprejo vrata .... se obrne plošča. Ne fizično, pač pa psihično. Vse bolj se mi dozdeva, da ima MOM (mejno osebostno motnjo). Njegovo laganaje je še tako pogosto (tudi po 10-20 laži v enem dnevu), da niti sam več ne ve da laže. Nekdo bi se vprašal: Zakaj vztrajati v takšni zvezi? Mogoče tudi to, da nimam kam iti. Mogoče se mi zdi neodgovorno umikati se, če mislim, da je to bolezensko stanje in človeka pustiti na cedilu? In konec koncev ni lahko - pri petih otrocih.

Ko so se vsemu temu še pridruževali vplivi od zunaj ..... samomor očeta, zloraba zaupanja lastne matere, sestrina ločite in moje veliko razočaranje nad njo (ko sestro, človekom), smrt mame ...... sem pokleknila. Pa se spet pobrala in znova klecnila. Vse tako zadnjih deset let. Ko sem prišla tako daleč, da sem se bala same sebe, mnogočesa v mojem telesu in glavi več ne razumela in si poiskala pomoč.
Je bolje?
Ne!
Moram čakati, da terapija z AD začne delovati. Ne vem zakaj imam nekako občutek, da vse te tablete ne bodo kaj prida spremenile.  Sem nezaupljiva? In posledično neodprta za to, da bi mi pa mogoče pomagale? Ne vem.

V zadnjih mesecih se je toliko vsega spremenilo v mojem življenju, da se počutim zelo ogroženo. Vsakodnevna opravila so mi popolnoma odveč. Ne morem delati. Prisotni so strahovi (npr. lajež psa, grobo odložena posoda ..... je za mene kot neskončno kričanje, pričakovanje nečesa hudega). Izgubila sem veselje do hitre hoje, ki mi je bila tako ljuba. Vsaka omemba npr. sestre me tako vrže iz tira, da se po nekaj dni ne poberem. Izgubljam besede. In ko jih najdem, se trudim, da jih umestim v smiselni stavek. Ker manj delam, je tudi finančno vsega manj. Včasih se mi ne da niti pod tuš, pozabim cunje v stroju, grem mimo umazane posode. Vse je drugače ..... apatično, zastrašujoče.

[Slavka]

Lizika  res ti ni postlano z rožicami in prav nič čudnega ni, da pod težo vseh skrbi in problemov počasi padaš na kolena.

Ko se nabere vsega preveč, se prične odražati na našem zdravju...počasi se telo in um "izklapljata" za vsakodnevna in enostavna opravila, ker sta izčrpana od boja z mlini na veter.

Ko so se vsemu temu še pridruževali vplivi od zunaj ..... samomor očeta, zloraba zaupanja lastne matere, sestrina ločite in moje veliko razočaranje nad njo (ko sestro, človekom), smrt mame ...... sem pokleknila. Pa se spet pobrala in znova klecnila. Vse tako zadnjih deset let. Ko sem prišla tako daleč, da sem se bala same sebe, mnogočesa v mojem telesu in glavi več ne razumela in si poiskala pomoč.
Je bolje?
Ne!
Moram čakati, da terapija z AD začne delovati. Ne vem zakaj imam nekako občutek, da vse te tablete ne bodo kaj prida spremenile.  Sem nezaupljiva? In posledično neodprta za to, da bi mi pa mogoče pomagale? Ne vem.

Dobro zate, da si poiskala pomoč...torej počasi se mora premakniti navzgor, mar ne? Koliko časa pa že jemlješ ADje? Njihov pozitivni učinek namreč opazimo šele sčasoma, po 4-7 tednih jemanja...
V tem času se lahko naše počutje celo poslabša, izgubimo še tisto malo volje, ki smo jo do takrat premogli in se poleg vsega ubadamo še z stranskimi učinki zdravil.

ADji delujejo, tudi, če nisi preveč zaupljiva vanje. Morda rabiš zgolj čas, da se prilagodiš na situacijo, da jih jemlješ in si priznaš, da si storila prav, ko si poiskala pomoč. 

Seveda pa tudi ADji niso čarobna tableta, ki bi odpravila vse tvoje težave. 
Dali ti bodo zgolj moč, da boš lahko šla naprej, da boš pričela s spremembami, da boš sebe postavila na prvo mestu v svojem življenju in se morda spopadla z demoni iz preteklosti, ki te še vedno preganjajo.

Stanje, ki ga opisuješ, nakazuje, da drsiš v depresijo, da te grabi anskioznost...strah pred prihodnostjo...strah pred življenjem. Vse to pa se lahko premaga...vendar počasi in z zavedanjem, da se ti to ne dogaja zato, ker bi bila šibka, temveč zato, ker si bila predolgo močna.

Morda še nekaj namigov, s čim si lahko še pomagaš poleg jemanja ADjev. Tukaj je nekaj spletnih orodij, s katerimi lahko bolje razumeš kaj se ti dogaja in kako se s tem spoprijeti:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

Priporočam ti tudi vsakodnevno sproščanje, da boš svoje telo in svoj um razbremenila tesnobe in napetosti...v  pomoč ti je lahko CD z vodenim sproščanjem (npr.Globinska sprostitev, Globina samodotika)

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=545

Gibaj se na svežem zraku...pojdi na sprehod, pa čeprav ti ni do njega. Počasi in globoko dihaj, opazuj naravo, otroke, živali...bodi "tukaj in zdaj" ter vsaj tisti čas pozabi na skrbi, ki te bremenijo.

Morda pa obiščeš tudi katero izmed skupin za samopomoč, ki delujejo v okviru Društva DAM in so brezplačne. Na skupini udeleženci s svojimi izkušnjami pomagajo drug drugemu, mu svetujejo ali pa zgolj poslušajo, če seveda kdo želi kaj povedati o sebi. Vse, kar se pove na skupini, pa tam tudi ostane, zato se ne rabiš bati, da bo tvoja zgodba ali identiteta prišla v "javnost".

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Omenila bi pa tudi psihoterapijo, ki je dobra naložba v duševno zdravje, če si jo le lahko privoščiš, kajti je samoplačljiva.

Sedaj sem ti natresla kar nekaj nasvetov za boljše počutje in upam ter želim ti, da se le-to prične čimprej. 

[Lizika]

Hvala Slavka  :rozicodam:Tudi za vse linke in sploh vse. Saj mi vse to ni tako tuje. Vendar se sedaj s tem srečujem v povsem na glavo obrnjeni situaciji.

Nekako čutim, da v teh dneh potrebujem besedo, moram govoriti. Saj se vse bolj bojim, da jo bom mogoče še bolj izgubila.
Jutri je pred menoj težak dan. Držite malček pesti. Imamo družinsko srečanje. Po skorajda 11 letih ponovno.  Vem, da ni dobro, da grem. Ampak ta srečanja so tako redka in moji otroci bi bili radi tudi tam. Ne morem se umikati zaradi ene same osebe, dveh  vsem ostalim. Ne smem zaradi otrok! Bom šla in kake pol ure do uro nekako preživela (hvala bogu smo zunaj). Toliko, da se moji otroci "pokonektajo" z ostalimi. Potem pa jo bom kar malo peš naokoli mahnila.
Na AD(Trittico 150mg) sem drugače malo manj ko mesec dni. Prej sem občasno jemala pomirjevala, ki jih imam še vedno. Vendar .... ne posežem prav rada po njih. Ni to tako nekaj nujnega. Občasno pa le ne gre drugače. In vsakič znova prosim, da tega "občasnega" nekoč sploh ne bo več. Malce sem tudi omejena zaradi življenja na vasi, kjer so javni prevozi kot loterija, soboto in nedeljo pa praktično nič. Tako mi ostaja "čvek" na domačih tleh. Še najraje z najmlajšima.

[Slavka]

Lizika 

Jutri je pred menoj težak dan. Držite malček pesti. Imamo družinsko srečanje. Po skorajda 11 letih ponovno.  Vem, da ni dobro, da grem. Ampak ta srečanja so tako redka in moji otroci bi bili radi tudi tam. Ne morem se umikati zaradi ene same osebe, dveh  vsem ostalim. Ne smem zaradi otrok! Bom šla in kake pol ure do uro nekako preživela (hvala bogu smo zunaj). Toliko, da se moji otroci "pokonektajo" z ostalimi. Potem pa jo bom kar malo peš naokoli mahnila.

Bom držala pesti, da bo srečanje hitro minilo in ne bo preveč naporno za tvoje počutje.  Sicer si že naredila "plan soočanja" in verjamem, da ti bo uspelo. Res je, ne moremo se umikati od vseh zaradi ene ali dveh osebe, saj s tem samo še krepimo slabo samozavest, ter dvom vase....

Boš videla, morda bo pa srečanje čisto prijetno in boš celo presenečena nad pozitivnim vzdušjem... 
V 11 letih se je namreč lahko marsikaj spremenilo... 

Na AD(Trittico 150mg) sem drugače malo manj ko mesec dni. Prej sem občasno jemala pomirjevala, ki jih imam še vedno. Vendar .... ne posežem prav rada po njih. Ni to tako nekaj nujnega. Občasno pa le ne gre drugače. In vsakič znova prosim, da tega "občasnega" nekoč sploh ne bo več. Malce sem tudi omejena zaradi življenja na vasi, kjer so javni prevozi kot loterija, soboto in nedeljo pa praktično nič. Tako mi ostaja "čvek" na domačih tleh. Še najraje z najmlajšima.

No, po slabem mesecu jemanja ADja, se še ne morejo popolnoma čutiti pozitivni vplivi. Vendar zdaj si že na pol poti...še malo, pa bo bolje, boš videla. 

Pomirjevala znajo biti res nevarna, če se preveč zanašamo nanje. Vendar občasno si z njimi pomagati preživeti dan, le ni tako slabo...da se le zavedaš, kam te lahko njihova pretirana uporaba pripelje.

Čvek na domačih tleh je čisto super...glavno je namreč, da je! 
Marsikdo nima nikogar, s komer bi se pogovarjal in zapolnill svojo praznino in osamljenost. Včasih smo namreč obkroženi z mnogimi ljudmi, pa vseeno zelo osamljeni in nerazumljeni....včasih pa v zgolj nekaj posameznikih najdemo dobro in dobimo veliko. 

Vse dobro ti želim

[Arwen]

in, Lizika, kako je bilo?

[Lizika]

Ooo Arwen ...Hvala za vprašanje.

Dobro, minilo brez zapletov. Doma sem se naredila 5 možnih scenarijev za razvoj dogodkov. Mislim moje reakcije na 5 možnih zapletov. Pa sem skrmarila kar brez vsega tega, se uspešno izognila "omenjeni osebi, dvema".
Me je pa presenetilo (pravzaprav kar malce z grozo navdalo) dejstvo, da sem fizično povsem brez  prave moči. 10 minut normalne hoje(peš od avta, do mesta srečanja) sem tako raztegnila na cele pol ure, ker preprosto noge ne ubogajo. Od kolen navzgor popolnoma trde, od njih navzdol pa mehke, mravljinčaste, brez občutka za ravnotežje. Pa telesno ni z menoj nič narobe, saj sem obravnavana tudi pri nevrologinji. Hčera se je hotela vrniti po avto in me peljati, ampak .... Sem vztrajala, da se ne bi drugim "dala v zobe", ker od sorodnikov nihče ne ve, kako hudo je z menoj in tega niti ne želim.
Še 1x hvala vsem.

[Arwen]

psihična utrujenost se odziva tudi na telesu, tako da je čisto logično, da ni več moči (ki pa jo je možno ponovno pridobiti)

Moram čakati, da terapija z AD začne delovati. Ne vem zakaj imam nekako občutek, da vse te tablete ne bodo kaj prida spremenile. 

samo AD-ji so absolutno premalo...

[Lizika]

Vem Arwen, pa vseeno ena VeLiKa HVALA. To, da imaš občutek, da se z nekom "pogovarjaš" pomeni neizmerno. Daje poguma, moči, upanja.....

Vsak dan je drugačen. K sreči nisem občutljivo bitje in me dodatno "ne vržejo" iz tira še kake druge malenkosti. Kot npr. jesen, v drugem mesecu bližajoči Dan mrtvih in podobno. V zadnjih petih dneh se je predvsem spremenilo to, da se spet prenajedam. To mi ni všeč, pa zaenkrat ne morem ven iz te kompulzivne motnje. Sem namreč človek, ki ob vsakem prižganem alarmu za BOLEZEN, jem kot nora. Kot bi hotela nekako PREŽIVETI v težkih časih.  Dobro je vsaj to, da to pri meni nikoli ne traja dolgo.
Toliko žalosti, obupa, apatije, težkih frustracij .... sem že dala v življenju skozi, da nekako znam prepoznavati pravo NEMOČ. Nikoli in nikdar v življenju nisem čutila ali rekla, da sem v depresiji. Neka kratkotrajna obdobja življenja sem poimenovala drugače(bolečina ob izgubi, zaradi nemoči obvladovanja položaja, sprejemanje psihičnega nasilja, spopadanje z nerazumljenim, razne obsesivne, kompulzivne, osebnostne motnje ...), jih povsem logično razložila sama sebi in sčasoma rešila. Ko pa tokrat ni šlo in ni šlo in  .... Dvomim, da je bilo kar naenkrat vsega preveč. Zamisliš se v enem od kolikor toliko svetlih trenutkov, pri kuhanju kosila, ko te otrok vpraša: Kaj bo za kosilo? Ja saj vidiš. On pa: Samo vprašam, ker zadnji mesec si bolj malo kuhala.  Obup , Vam povem.

Pa sem spet malo spisala burkajoče misli v glavi in grem v spopad z novimi. Saj včasih so čisto pridne in tiho. Včasih pa ......

[melita]

.... Dvomim, da je bilo kar naenkrat vsega preveč.

Pozdravljena! 

Dvomiš, da je bilo vsega naenkrat preveč. Jaz pa sem prepričana, da je prav to izpodbilo dno. Leta in leta so se na tvoja pleča nalagala taka in drugačna bremena in ni čudno, da nekega dne nisi mogla več. Ni važno, kako si ta težka obdobja poimenovala, zdelo se ti je, da si jih vedno uspela preseči, toda v tvoji podzavesti so ostale posledice, slabo zaceljene rane, nerazčiščeni odnosi... Tako je bilo pri marsikomu od nas. In pot nazaj ali navzgor ni enostavna. Prepričana sem, da boš zmogla, toplo pa ti priporočam, da si poiščeš psihoterapijo.

Srečno! 

[Lizika]

Hvala Melita tudi tebi.
Prav možno je, da je tako kot praviš. Sicer pa je vedno tako ... da je nečesa preveč. Nekoč je treba odvreči balast, da lahko ponovno zadihamo.

Psihoterapija pa .... mislim, da tudi pride na vrsto. Po dogovoru s psihiatrinjo.

[masi]

Dobrodošla Lizika,

glede na to, kar si preživljala v otroštvu in mladosti ni čudno, da si v stisko. Stiska pa ne bo pojenjala, ker si v nasilnem partnerskem odnosu. Ga ni AD- ja in zdravila, ki to pozdravi. Pozdravljam pa idejo, da greš na psihoterapijo. Le skozi njo boš spoznala sebe, ozavestila vse travme, postala močna, samozavestenjša...In tako boš tudi zmogla odditi iz nezdravega partnerskega odnosa oz. postaviti MEJE. Ali MOM ali ne nasilju je potrebno reči STOP in partner mora sprejeti odgovornost za svoja dejanja z MOM ali brez MOM.

Pogumno, masi 

PS
Zelo priporočam knjigo Ne stopajte več po prstih.

[Lizika]

Hvala Masi.

Danes, včeraj ...... moja sopotnica glasba.