obsesije

[msavic12]

Rad bi odpru eno splošno debato o obsesivnih mislih:zakaj nastanejo,zakaj jih nekateri imajo drugi ne,kaj hočejo te misli da kr vztrajajo,zakaj človeka pripeljejo do slabega počutja depresije,a smo mi tok krhke osebnosti da nas podrejo take misli...
Seveda pa dobrodošle vse izkušnje strategije za obvladovanje,nasveti...
Jaz osebno imam velike težave z tem obvladovanjem neželenih misli že od najstniških let,zdaj sm star 31.
Ene minejo druge pridejo in nedajo miru neko obdobje in spet in spet...Antidepresive jemljem že kakih 7 let, sploh se jih neupam nehat jemat.
A je kdo k je uspešno odpravil tovrstne težave in se tudi zdravil znebiv?

Aja še neki a gre kdo od vas na skupine za samopomoč društva DAM kake izkušnje mate k jaz se že neki časa odločam da bi šel pa mi je ful bed pred ljudmi razlagat o mojih težavah!!!

Upam da bomo skupaj zmogli več!!!

[Slavka]

Niko 

Nastanek obsesivnih misli je verjetno še vedno uganka, dejstvo pa je, da nam grenijo življenje. Pridejo in nas okupirajo ponavadi na področjih, kjer smo bolj ranljivi, da nam vzbudijo slabo počutje, tesnobo, paniko in otežujejo življenje.
Tudi to je dejstvo, da bolj, ko jih odganjamo, bolj so nadležne...da imajo rade pozorost in ukvarjanje z njimi. Ko jih pustimo in se ne zmenimo zanje, pa gredo iz glave.

Tudi na portalu je bilo zapisano nekaj na to temo:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=128

Jaz sem se soočala z obsesivnimi oz. prisilnimi mislimi, da bom kaj storila sebi oz. svojima otrokoma...To me je spravljalo v grozno paniko in nisem upala več ostajati sama doma. Lahko rečem, da sem te misli ukrotila s pomočjo Asentre, predvsem pa s pomočjo psihoterapije. 

Aja še neki a gre kdo od vas na skupine za samopomoč društva DAM kake izkušnje mate k jaz se že neki časa odločam da bi šel pa mi je ful bed pred ljudmi razlagat o mojih težavah!!!

Jaz hodim na skupino za samopomoč in mi je fajn. Če se ti zdi, da ne želiš razlagati svojih obsesij pred drugimi ljudmi, bi se morda odločil, ter za začetek šel na skupino bolj zaradi samega občutka. Da vidiš kako poteka in kako se tam počutiš...kako in kaj povedo drugi udeleženci skupine.

Nihče ne bo zahteval od tebe, da poveš karkoli, če ti tega ne boš želel. Vsaj na naši samopomočni skupini je tako.

Itak pa vse, kar tam poveš, tam tudi ostane... 

Na skupino pridejo ljudje, ki želijo pomoč in zagotovo se vsak izmed udeležencev spopada s svojimi težavami in problemi, ki so zanj največji in včasih se jih tudi sramuje...A kdo bo to bolje razumel, kot tisti, ki se s tem soočajo sami...

Torej, Niko, gremo pogumno naprej...v nove zmage. 

[Maycha]

Pozdravljen, niko,

sicer je že Slavka vse lepo zapisala, jaz bi dodala samo še tole: obsesivne misli ali vsiljive misli (kakorkoli jih imenuješ) nas obhajajo zaradi zavrtih čustev, bodisi jeze bodisi žalosti bodisi nemoči. Ta čustva smo nekoč nekje potlačili vase in da so tam nekje globoko v nas, nas opozarjajo vsiljive misli. Te misli pa nikakor niso realen odraz nas in naše osebnosti, so le misli, ki nepovabljene pridejo v naš um. Konec koncev jih ima kdaj pa kdaj čisto vsak, le da se mi pri njih preveč ustavljamo in jih pretirano dojemamo kot del sebe, svojih hotenj, svojega razmišljanja. Ker jim torej dajemo veliko pozornosti, nas ob njih preplavlja strah, panika in dvom.

To bi bilo iz moje strani. Drži se in veliko pozitivnih misli ti želim. 

[Onix]

Mene pa zanima, če se vam obsesija zdi resnična ampak obenem pa veš da je zelo malo verjetno? Tako je pri meni...

[Maycha]

Onix, ja! Saj to nas še dodatno naredi anksiozne. Ko sem jaz imela vsiljive misli, sem se tudi spraševala...kaj pa, če je res, da sem takšna in takšna...kaj pa, če je res, da nekaj slabega nekomu želim...itd.  Vem, težko je v tistem obadanju z mislimi ostati povsem zbran in prepričan, da ni nič res. Pa vendarle čež čas tako ali tako vidiš, da to ni realnost in se bolj kot ne lahko takšnim mislim samo še nasmejiš, saj spoznaš, da niso odraz tvojega hotenja in pogledov.   

[Onix]

Hvala Maycha za odgovor, upam da si danes že bolje.

[majč]

kok ste vi kul. kok solidarni in prijateljski ste med sabo, vzajemni, pripravljeni si pomagat. se zmenit za druge. če bi si sama zbirala prijatelje, bi šla med vas z nevrotičnimi in obsesivnimi motnjami 


  evo navijače za vas, da se vam vse uredi. jesenski prehod bo kmalu mimo.


če se kdaj vidimo, vam zapojem eno frančiškovo pesmico (v duhu s. Frančiška asiškega), ki vas dobro opisuje. vas in otroke ter način funkcioniranja, ki nam je nekaterim lasten (pa čeprav smo odrasli). 

[nayaa]

ja tudi jaz imam v glavi kaj pa če...kaj pa če to kaj pa če ono, kaj pa če se je nekomu nekaj slabega zgodilo zato ker ga ne maram in takšne stvari kar nekaj časa sem bila prepričana da imam hiv ker sm videla kri in sem potem imela skoz v glavi da sem se je dotaknila.....te ovirajo v življenju normalno...zaenkrat jaz še zbiram pogum da grem k zdravniku.

[melita]

Tudi jaz bi rada odgovor zakaj nastanejo obsesivne misli. Če bi to vedela zase (ali če bi mi znal kdorkoli to povedati) bi morebiti našla ključ, kako se jih popolnoma znebiti. Tako pa ... hodim na psihoterapijo, berem knjige za samopomoč (s področja okm in druge), gojim pozitivne afirmacije, se sproščam in predvsem poskušam vsiljivke ignorirati oz. jih pustim na miru ter živim povsem normalno življenje. Mislim, da mi zaenkrat kar uspeva, čeprav me sem in tja te zadeve malce zamajajo oz. spravijo v tesnobo.

Ali smo krhke osebe, da nas je to zadelo? Prav gotovo nekaj nosimo v sebi, da so vsiljivke pri nas padle na plodna tla, toda vsak ima kakšno hibo, zato ga zadene takšna ali drugačna tegoba. Seveda, pa je v družbi bolj sprejemljivo, če imaš visok pritisk, povišan sladkor ali morebiti "samo" depresijo, kot pa še vsiljivke (še posebej nasilne), ki že nam samim sprožajo dvome o sebi, kaj šele drugim (če bi vedeli za njih). Na nas samih je, da ne nasedamo lastnim dvomom.

Moj psihoterapevt pravi, da se da vsiljivke premagati in jaz sem se trdno odločila, da bom zmogla, pa čeprav je to tek na dolge proge.

Skupine za samopomoč tudi jaz ne obiskujem, čeprav sem o tem že razmišljala. Zdi se mi, da bi se lažje vključila v kakšno skupino, ki bi se ukvarjala samo z okm, kot tudi z drugimi motnjami.

[Slavka]

Melita   

Moj psihoterapevt pravi, da se da vsiljivke premagati in jaz sem se trdno odločila, da bom zmogla, pa čeprav je to tek na dolge proge.

  tisti, ki ima cilj, bo slej ko prej prilezel do njega, počasi, vendar še vedno hitreje, kot tisti brez njega. 

Vsiljivke so res neprijetne in moteče misli...a vendarle so še vedno zgolj samo misli. Ko sem se tega "naučila", sem se tudi lažje spopadala z njimi...niso imele več take moči nad mano. Včasih sem pač mislila, da sem prava "pošast", ker razmišljam o takih grozotah...Sedaj pa vem, da temu ni tako in zato živim veliko lažje...

Psiha je res zapletena stvar... 

[PETRAČKA]

Hu, tele vsiljivke so zelo nadležne.
Informacija iz prve roke 

Ampak kot ste že drugi pisali se jih da utišat, čeprav ne popolnoma.
Izgubijo pa na moči.
Jaz sem itak čisti fenomen, take ko meni blodijo, sigurno ne nobenemu.
Vsaj tako sem mislila na začetku. Ko pa malo brskaš za informacijami vidiš, da temu ni tako.
Jaz sem tipični primer KAJ PA ČE... sindroma.
Ko mi je že vse teoretično jasno se mi prikrade, KAJ PA ČE sem jaz izjema.

Včasih se temu lahko nasmejim, ampak takrat sem pač in good mood.
Vsem nam želim čimuspešnejše premagovanje motnje.
Ja, tudi jaz počnem tako kot je napisala Melita, v zadnjem času pa prakticiram
tudi EFT tehniko.

Za vse 

[msavic12]

Ej hvala zelo lepo ste se vsi odzvali!
Ja jaz tud upam in upam da bom res enga dne zadihu in da nebojo prisotne te misli k jih nočem misliti!
Ja tako je rekel ECKHART TOLLE v svoji knjigi ZDAJ! Nasplošno za ljudi k veliko jih je "motenih" pa se sploh nezavedajo!
CITIRAM: UM JE KRASNA STVAR ČE GA ZNAMO UPORABLJATI SAJ JE NAŠE ORODJE S KATERIM GREMO SKOZI ŽIVLJENJE,ČE PA NE PA POSTANE NEUGODEN!
POTEM GRE ŠE GLOBJE IN PRAVI:NEGRE TOLIKO ZATO DA UMA NEBI ZNALI UPORABLJATI,AMPAK SMO DOPUSTILI DA UM UPORABLA NAS!
Mislim da je tu veliko resnice in dobro izhodišče za neko zavedanje da um skoz neki samodejno razmišlja,da skoz potekajo neki notranji dijalogi misli,in mu dopustimo da nas podre,razjezi,spravi v slabo voljo...Začnemo se posvečat tem mislim in jih premlevat,kajti za nas so nesprejemlive a pojavile so se v naši glavi pravi PARADOKS,potem se sprašujemo zakaj te misli vztrajajo,odgovor je ker jih nočemo sprejet kajti če bi jih sprejeli bi bile kot vse ostale misli,nebi težile.Nemoremo jih pa sprejeti ker niso v skladu z našimi načeli prepričanji!
SE PRAVI RAZMIŠLJAM TAKO DA NEKA MISEL NASTANE V UMU NA PODLAGI NEKIH VZORCEV! MI TO MISEL NE MOREMO SPREJETI KER NI V SKLADU Z NAŠIM ŽIVLJENSKIM NAZOROM,PREPRIČANJEM. TA MISEL VZTRAJA TOLIKO ČASA DOKLER JO NE SPREJMEMO TAKO KOT JE. OK TI SI MISEL V OZADJU JE PA ZAVEDANJE DA TO NI RESNIČNOST tako nekako si predstavljam to filozofijo psihe!
Moje mišljenje če ima kdo kaj za dodat ali kritizerat dobrodošlo!

[PETRAČKA]

Jp, niko, tale naš veleum je zelo zapleten in zato nam dela preglavice. 

Se strinjam oz. razumem kar si napisal o sprejemanju naših misli.
Tudi jaz ne uspem oz. se mi ne zdi prav, da bi sprejela misel za svojo, če
pa je vsiljivka in zato take vsebine, da se je bojim ali pa sramujem.
In verjetno bi res prej odšla od nas, če bi to storili.
Jaz se trudim, da se jim ne bi posvečala, da se zamotim z drugimi stvarmi
oz. delom. Ker takrat, ko začnem razpredat ni ne konca ne kraja. In potem
se samo pogrezam.

Praviš, da jemlješ AD-je. Pa ti ne pomagajo dovolj? Ali morda zraven ne delaš dovolj na sebi?

Sem pa vesela, da si odprl temo s tem naslovom. 
Jaz sem jo pogrešala, sama se pa tudi nisem odločila začet.

[msavic12]

Mislm da je ena najboljših strategij za obvladovanje tovrstnih težav da kolikor je mogoče pustimo umu naj melje.(vem da so vsiljivke včasih naravnost grozne in nas zbijejo do tal.)
Ampak mislm da ko mu pustimo da melje niso te misli tako grozne,k več ko premlevamo bolj se upirajo!

Petračka!
Jz mam že dolg tovrstne težave pa ko mi je bolje ponavad neham z zdravili seveda v vednosti zdravnika,
začnem spet z nezdravimi navadami cigareti,alkohol,stres kak se pridruži začnejo kake vsiljivke nagajat pa sm spet nazaj.
Bomo že nekak mal se je treba v red spravt,pa pozdravt do konca!

[LUČKA]

Jaz sem se non-stop borila z mislimi nasilne narave do najblizjih v hudi obliki dve leti in pol,sedaj je ok.Sm pa recimo na psihoterapiji razumela zakaj tak grozen del mene,od kje,od kod,ko sem postala mama,bila sem anksiozna ze v nosecnosti,sem si zelela biti idealna mama,brez napak,najboljsa,zato sem videla samo otroka,kar pa me je tako dusilo,ker sem zanemarila svojega otroka v sebi,vsi ga imamo,otroka,starsa,odraslega.Ampak ,ce jih ne uporabljamo pravilno,pride do motenj,zakaj pa jih ne,to pa je nase otrostvo.Torej jaz sem imela labilno mamo,depresivno,čustveno hladno,pasivno,poleg tega se nesrecno in vse kar sem si zelela za njo je bilo,da bi zivela.To si verjetno zeli vsak otrok za svoje strase,ampak meni se je zdel prihod otrok konec mojega zivljenja,nic vec ne bo,ne bo svobode,zurov,telovadbe,kave ,cigareta v miru,spanja,mene,kar pa seveda ne drzi.Zivljenje se spremeni,ampak potrebna je organizacija in da si vzames tisti del sebe,ki ga potrebujes, odkar to pocnem,je dobro,seveda ob ad-jih.Res pa je,da ni enostavno razumeti tako bizarne vsebine,ki so vse kar sam nisi, je izredno tezka motnja,ampak je ozdravljiva.Pri meni je tako,da imam se obcasne vsiljivke,ki jih prepoznam,jim pustim,da so in počnem naprej,kaj sem prej počela.Recimo leto in pol nazaj se je moje zivljenje vrtelo samo okrog tega,katera misel,tesnoba,utrujenost,nespečnost,zalost,pasivnost,miselnost,jaz ne bom nikoli ok,danes pa o jutro,grem v sluzbo,kam pol,v naravo,ta film bom pogledala,likanje,pospravljenje,vse je ok in tudi z vsemi vami bo.Nikoli ne pomislite,da ste nori,neozdravljivo bolni ali kaj podobnega, to je trenutno,clovek se navadi zivet s tem, cist tko jaz sem sla v Begunje,na lastno zeljo,ze zaradi tega,da so drugi varni pred mano,ja to je moja zgodbica, ne obupajte

[a*n*a]

Lučka 
zelo lepo ,da  preberemo tudi  o uspehih.
zanima me kateri  AD imaš in dozo, ker  jaz  imam nekako podobno izkušnjo kot ti.
lp

[PETRAČKA]

LUČKA bravo zate! 
Krasno si zapisala svojo izkušnjo.
S to anksioznostjo in vsiljivkami sem se tudi jaz otepala v nosečnosti.
In se popolnoma strinjam s teboj, da je najbolje jih poskušat pustit ob strani
in naprej počet vse kot prej. Pa res začnejo bledeti.
Mene pri vsem tem najbolj skrbi, da mi ne bi pošla energija in volja za prepričevanje,
da se ne bo zgodilo nič slabega.
Pa sej še vse sorte počnem za izboljšanje.
Tako, da moram priznati, da se motnja lahko omili. Ampak jaz sem zelo neučakana pri tem.
Ker hočem prec, takoj. 

Za vse nas junake  in eno zvrhano mero optimizma.

[melita]

Lučka in Petračka, obema pošiljam 

Pri vama se je začelo v nosečnosti, jaz sem vsaj toliko na boljšem, da sem lep del svojega življenja preživela brez tega "sranja", obenem pa sem dokaz, da te lahko prime kadarkoli.

Pred meseci sem našla na eni hrvaški strani tako edinstven opis okm, da ga sama ne bi mogla podati bolj natančnega, kot bi kdo prepisal moje misli, razmišljanja, čutenje, dvome...ko sem prebrala tiste vrstice, sem rekla, pa to je to.... in zdi se mi je, da je to bil nek prelom, da sem si začela bolj zaupati, da sem začela verjeti, da se to dogaja tudi drugim, da manj dvomim vase in se ne sprašujem več, če sem slab človek. Žal mi je, da teh vrstic nisem prepisala, da bi si jih vedno znova prebrala, sedaj pa tiste strani ne najdem več.

Kot sem že zadnjič napisala, v sedanjem času moje vsiljivke dobro obvladujem, vendar neglede na vse napisano pa se občasno vseeno pojavlja kanec strahu nekje v ozadju "da se le ne bi zgodilo nič slabega", kot si napisala ti Petračka.

In zelo dobro te razumem, ko praviš, da si neučakana - tudi to lastnost delim s teboj.  za vse nas, ki se trudimo.

[bojsu]

M

[bojsu]

Pozdravljen


Naj še sam opišem moje vsiljive misli, pred 3 meseci sem dobil odpoved redno, po 19 letih dela v istem podjetju, ob 13,30 me pokliče direktor in reče pridi v pisarno ob 16,00 ti bomo nekaj dali......dali so obvestilo o odpovedi, kmalu potem se je začelo.
Skoraj ga ni dneva , da me ne napade kakšna moreča misel, največkrat zjutraj, ko se zbudim, takrat me najprej obide nek grozen strah. Ker sem delal elektriko po objektih in tudi opravljal preglede in meritve na inštalacijah, se mi pojavi misel npr. a sem to pravilno naredil, sem potisnil vse vijake, lahko začne goret razdelilec, je ozemljena centralna, voda, vtičnica...., tega je malo morje, zadnjič se mi je pojavila misel zvečer ko sem šel v posteljo, ko sem popoldne pri enem prijatelju nekaj malega delal, pojavila misel a sem dal sponko na žico, za 10 ur nazaj, začelo me je žret, dvomi tako močni in nisem se mogel spomnit, kaj je sledilo, vžgal sem avto in šel pogledat, kjer sem videl, da je sponka gor, sledilo je olajšanje, vse do jutra, ko me je napadla druga misel, ki se je nanašala na drugi objekt in tako skoraj vsak dan.
Sedaj hodim k terapevtu in te misli sprejemam kot me uči in je boljše, odvisno kako močna je, potem sčasoma izgubi moč. Sklenil sem, da ne grem več preverit, moram se upirat temu, mislim, da drugače ne bo konca, tako te misli najbrž še bolj izničiš, da nimajo več moči.
Bolj kot jih boš sprejemal, da so to pač samo misli in to niso realni problem, prej se bodo naveličale - misli