VZROK MOJEGA POČUTJA

[sasona]

Živjo, stara sem 32 let. Pred enim mesecem se mi je zgodilo nekaj, kar je moje življenje postavilo na glavo.
Zvečer sem s fantom sedela na kavču, gledala tv, ko se mi je v trenutku zavrtelo, oblila me je slabost, mrzlica, dobila sem občutek, da ne morem normalno dihati, začutila sem tisti čuden občutek v glavi, ki ga omenja  veliko ljudi, a ga je zelo težko opisati...nekako sem počasi zgubljala stik z realnostjo in ker sem to doživela prvič v življenju, sem se zelo ustrašila in posledično doživela še panični napad. Začelo se jez jokom,  hitrim dihanjem zaradi občutka dušenja, drhtenje celega telesa, srce mi je bilo kot noro, rok in nog nisem čutil oz. so bili čisto mravljinčasti...begala sem po stanovanju, se ulegla na tla, pa spet ustala, odpirala okna, saj me je oblivala vročina, popila sem 2 litra vode v pol ure...potem sem po kakih dveh urah, še sama ne vem kako, zaspala.
Ko sem zjutraj odprla oči, pa se je vse ponovilo.  Fant me je odpeljal na urgenco, kjer so mi naredili EKG (bil je ok) in me »potolažili« da je to le panični napad in da nisem v življenjski nevarnosti....dobila sem injekcijo pomirjevala v rit in 1 helex. Spala sem ves dan. Od tistega dne naprej, mi je  slabo vsak dan, imela sem vrtoglavice, občutek prazne glave, kot bi bila zadeta, na tabletih ves čas. Občasno bolečine v prsnem košu in glavobole. In neznosna utrujenost, tudi ko sem spala po 14 ur, sem se zbujala utrujena kot da vso noč ne bi zatisnila očesa. Trikrat sem se počutila res slabo, oblila me je slabost z močno vrtoglavico in prazno glavo, takrat sem vzela po ¼ helexa, tako da do kakšnega napada ni prišlo.

 Hodim okoli zdravnikov, ki zaenkrat niso odkrili še nič. Mene pa bega naslednje. Ko po forumih berem izkušnje drugih, ki so podobne mojim, jih vsi, tako zdravniki kot tisti ki to doživljajo, opredeljujejo kot panično motnjo, oz. anksioznost, ki se lahko prevesi  v panični napad. Ljudje pripovedujejo kako doživljajo panične napade, kakšni so njihovi občutki med napadi, nihče pa omenja,kako se počutijo, ko se napad konča...kakšni so občutki in počutje med enim in drugim napadom. In večina ve, kaj jim sproži napad, da je to nek strah (neka misel, okoliščina, strah pred napadom, ipd...). Pri meni ni ničesar. Nimam posebnih strahov, nisem panična, lahko grem med ljudi, lahko grem v trgovino, nimam travm, sem pozitivna in optimistična oseba, zadovoljna z življenjem. Tudi kadar začutim čuden občutek v glavi, ostanem mirna, saj sem se že navadila in se ne ustrašim več.

Zanima me, če je med vami kdo, ki ima podobno izkušnjo. Da se od nekega trenutka naprej počuti slabo, čeprav naj bi bil zdrav in načeloma zadovoljen sam v sebi in ne ve kaj bi bil razlog.
Čudno se mi zdi, da razlog ne bi tičal v neki »fizični okvari«, a zdravniki pri meni ne ugotovijo ničesar.

Prosila bi vas, da delite z mano svoje podobne izkušnje.

Lepo se imejte, sasa

[marina]

Draga sasa

tudi pri meni se jez začelo kot strela z jasnega. In bila sem 100% da je z mano nekaj fizično narobe.
Zdaj je že  12 let, kar se borim s tem. Tudi sama sem bila optimistična, vesela, ni me bilo strah...lahko sem šla med ljudi.
Ker pa se je to moje počutje nadaljevalo, pa je bilo normalno, da se v družbi nisem več dobro počutila. Sama veš, kako je, ko se počutiš tako. Po napadih panike pa je normalno , da si utrujen.

Upam, da boš čimprej dobro

[gogi]

Sama sem doživela panični napad v avtu, med vožnjo...mravljinci v nogah, omotica, pozneje v službi pa še nerazložljiva mrzlica.
nato je sledil zdravnik in kar hitro sva postavili diagnozo za moje težave.
Sicer sem po naravi bila vedno vesela, nasmejana, sami +...ampak očitno je bilo nekje globoko globoko v meni nekaj, kar je pač pridrlo na površino, nekaj je ta strah, jezo ali karkoli je že bilo, sprožilo na plan.

Moj nasvet je, da se ne ustraši teh napadov, ker s strahom potenciraš vse kar se ti dogaja.

 

[Juliette]

Draga Sasona...
dobrodošla na forumu. Verjamem, da boš tu našla odgovore na mnoga vprašanja, ki te begajo in da ti bo sčasoma nekoliko lažje.
Prav je, da se v začetku srečanja s paničnimi napadi, opravijo fizični pregledi, da se izloči možne telesne vzroke in če so ti bp, je treba počasi sprejeti resničnost, da morda v našem življenju ni vse tako rožnato, kot izgleda oziroma kot bi radi, da bi bilo. Psiha opozarja, da skriva nekaj, čemur je treba nameniti pozornost. In psihe ne moremo prelisičiti ...
Veš, resnično veliko, da ne rečem kar večina posameznikov, ki so se nenadoma srečali s paniko in anksioznostjo je bilo zadovoljnih z življenjem, pozitivnih, radoživih. Obstaja nek predsodek, da morajo biti osebe z nevrotskimi motnjami "čudni" in to že od nekdaj. Pa to ne drži. Tudi sama sem se počutila, kot da je prišlo kot strela z jasnega in da to v resnici nisem jaz. Saj jaz sem vendar močna, polna pričakovanj, ljubljena ...
In po drugi strani, če se ti zdi, ko bereš naše prispevke, da vsi vemo, od kod in zakaj strah, da imamo vsi neke vzroke, je to zato, ker se že leta srečujemo s tem, ker smo ta del sebe raziskali in ugotovili ali ugotavjamo, kako pa kaj. Tudi sama v začetku nisem vedela, zakaj in kako. Vendar razlog vedno je. In prej ko sprejmemo tudi ta del sebe, lažje je, boljše je okrevanje in življenje postane spet lepo! 

[lunica]

Pozdravljena!

Dobrodošla med sotrpini .To kar si opisala je paničen napad in zgodi se,ko to najmanj pričakujemo.Meni se je to zgodilo lani v drugi polovici novembra in to zjutraj brez,da bi bilo kaj tako narobe.Enako sem dala skozi vse preglede,ki so pokazali,da je vse v redu.
Pa se je šele na to začela kalvarija pri meni saj,če je vse ok.zakaj se mi to dogaja in me preseneti na mestih kjer ni razloga za strah?
Na začetku je bil močan občutek,da moram pobegnit  in to najraje domov,potem sem pa uvidela,da moram ukrepat,da tako več ne morem živet saj lahko na tak način postanem ujetnica svojega doma.Ne gre čez noč in,da se anksioznost pojavi vedno obstaja razlog vrjemi ampak moramo se soočit kakšen je naš način življenja in kako ravnamo ob stresnih situacijah?So ostale morda v nas kakšne nepredelane stvari?Tukaj se skriva marsikaj....Občutki po mojih paničnih napadih so bili zelo utrujajoči in seveda s tem misli to me je resnično izčrpalo,ampak sem poiskala rešitve kot so strokovna pomoč,terapijaz AD-ji ,počasi spreminjam svoje navade in vzorce vedenja saj sta to dva tipična znaka,da je treba delat na sebi.
Svetujem ti,da se obrneš na strokovno pomoč kjer boš lažje ugotovila zakaj in kako?Vse dobro ti želim in poročaj kako ti gre

[Hermiona]

Draga Saša,

tudi mene so panični napadi presenetili, prvi se mi je zgodil na lepo nedeljsko dopoldne, po prijetni kavici s prijatelji in sprehodu. V tistem trenutku in pred njim se mi ni zgodilo nič posebnega, z življenjem sem na splošno zadovoljna, brez hudih problemov, optimistična, vesela oseba, itd. Diagnoza mi je bila postavljena hitro in me je zelo presenetila. Panični napadi so opozorilo, govorica našega telesa in psihe, da nekaj ni v redu. In tako šele počasi odkrivam, kaj vse pa dejansko ni v redu v mojem življenju in kaj so vzroki za to - marsikaj sem namreč v sebi potlačila in si nisem hotela priznati. Dobila sem AD-je, ker je bilo zelo hudo in po vsakem napadu sem bila čisto izčrpana, kmalu pričnem s terapijo. Zelo se še lovim, kaj in na kakšen naj nadaljujem svojo pot. Vendar sem na nek način zadovoljna, ker slutim, da je to pot v boljše, bolj kvalitetno življenje in želim temu nameniti vso potrebno energijo in pozornost. Torej drugače kot preden mi je telo spregovorilo tako jasno in naglas, da se mi življenje ne more samo dogajati.
Ničesar se ne boj, počasi in vztrajno si prisluhni, izkoristi vsako pomoč, ki ti je na voljo. Želim ti vse dobro! 

[sasona]

Čao...ful sem vesela vaših odgovorov...res vam hvala Ker nisem bila še pri psihiatru, se o tem tudi nisem še nisem z nikomer pogovarjala na način, kot z nekom, ki doživlja podobno...fant in starši mi stojijo ob strani, ampak težko je to razložit in razumet in tolažit, če ne doživiš...še če doživiš, težko razumeš...
Meni osebno ne bi blo težko sprejet dejstva, da je problem psiha, ampak kaj, ko nisi nikdar 100%, tudi zdravnikom ne zupam preveč, ker so že pri mojih bližnjih parkrat tako udarili mimo z diagnozo, da je joj.
Ampak sem že začela delat tudi na sebi. Prehrane nisem kaj dosti spremenila, saj sem vegetarjanka že 10 let in jem veliko sadja in zelenjave, sem pa začela brati, uporabljat sprostitvene tehnike, itd...V oktobru grem na EFT, sem že dogovorjena. A ima kdo izkušnje s tem?
Pa še eno vprašanje imam...kako se vam napad začne? Jaz se že zbudim s tem čudnim občutkom v glavi in drhtenjem, kot da lahko vsak trenutek zapaničarim, ampak ker se ne bojim napada več, se ne prevesi v tisto najhujše. Imam pa ta občutek lahko konstantno, ves dan, ali več dni skupaj. A to je že napad al kako? Ker pravijo, da napad lahko traja največ eno uro...to me malo bega...kaj je to stanje med časom pred in po nekem napadu, ko je občutek isti kot med napadom (slabost, čudno oblivanje, tiščanje v glavi, nekakšna odsotnost), samo, da pač ne zapaničariš ampak ostaneš miren...
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovore 

[Slavka]

Saša 

To, kar opisuješ, je prav gotovo tesnobnost, ki se lahko stopnjuje v panični napad. Zato kar verjemi, tako zdravnikom, kot našim izkušnjam, da ti to povzroča psiha.

Pri premagovanju tesnobe in paničnih napadov ti je lahko v veliko pomoč tudi sproščanje, s čimer boš poskrbela, da se bodo mišice tvojega telesa sprostile in umirile tvoje misli.

Kar se pa tiče EFT tehnike, obstaja tudi knjiga, ki jo lahko kupiš preko našega društva:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1011&Itemid=1

Morda se odločiš in obiščeš katero izmed skupin za samopomoč, ki delujejo v okviru društva DAM, kajti tam se srečujejo ljudje, ki imajo podobne izkušnje in jih med seboj izmenjujejo ter s tem pomagajo drug drugemu.
Skupine so breplačne ter zaupne narave, kar pomeni, da se o identiteti udeležencev in temi pogovora ne razpravlja izven skupine.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Sicer pa je tudi na forumu precej zgodb, kjer boš našla morda odgovor na kakšno tvoje vprašanje...

[KDŽJI123]

Pozdravljena med nami  ....dobrodošla.
T :rozicodam:oja zgodba je na las podobna moji...le s to razliko, da se je pri meni začelo nekaj minut po cepljenju proti gripi. In vse od tega dne sem čutila omotice, slabost, razdražljivost, občutljivost...in še in še. Tudi sama sem najprej poskušala z manjšimi dozami s Helexom in počitkom ( staležem )...pa se žal ni obneslo. Po več tednih "mučenja", sem skupaj s svojo osebno zdravnico prišla do zaključka....da moram svoje "stanje" začeti zdraviti. Dobila sem ADje. Tu pa se je začel nov začetek zgodbe.....
Mislim, da sem na pravi poti.....
Želim ti vse dobro

 

[Jinjo]

sasona!
nisi edina! ko sem prebirala tvojo objavo, sem se vrnila v čas, ko se je meni to zgodilo.
nikoli nisem imela posebnih travm, nisem doživela kaj pretirano hudega, lahko bi celo priznala da sem svojo mladost preživela kot mali razvajen pamžek
potem pa je udarilo kot strela iz jasnega! svet se mi je sesul,nisem vedela ne kako ne kam, zdravniki so mi naredili vse mogoče preglede(celo za malarijo ), pa ničesar niso našli... potem pa je moja osebna zdravnica enostavno rekla, da bo treba začeti jemati ad, ker se bom mogla skopati vn iz tega. da ne rečem kake scene sem delala vsak dan, jokala, norela od nemira, omotice, slabosti, glavoboli.... you name it! pomoje so mi 10krat delali ekg in podobne stvari...
ampak stvar se je umirila,in pred pol leta sem prenehala jemati ad.
jaz mislim, da se ti v življenju naberejo stvari,če jih sproti ne rešuješ pravilno. vsaj zame je pomoje bilo to, namreč specifičnega dogodka da bi to sprožil ni bilo, ampak tekom let je se nabiralo, smrt ome, ki sem jo imela neizmerno rada (in se nisem mogla posloviti, ker je imela nesrečo), 6 mesecev pred tem smrt tasta, fantova izguba službe, posledično finančna stiska, pa tudi to da nisem (še) dokončala faksa.... pri meni se je to nabiralo tekom let, potem pa je bilo očitno dovolj.
pomembno je, da začneš delati na sebi in se ne razdajati za druge! to je bila najboljša lekcija, ki sem se jo jaz naučila. ker tudi če boš začela z ad-ji, je to samo opora, ne pa rešitev. le-ta je v tebi sami...
držim pesti zate, ker upam da ti bo uspelo. ne pa obupat, ampak bodi trmasta in vztrajaj! 

[sasona]

Hvala vam za informacije in spodbudne besede, je tko fajn slišat  . Najhuje mi je, ko mi ljudje okloli mene govorijo, da to ni nič, da sem samo malo "skurjena" in malo živčna in ko se en dan bolje počutim, že kar mislijo da je vsega konec in me potem spet čudno gledajo (nehote), ko me zvije.Da mam že kar občutek krivde...s tako tolažbo mi hočejo le najboljše, mene pa jezi, ker v sebi vem, da je to resna stvar, h kateri je potrebno resno pristopit in imam neprijeten občutek krivde, da jih vsakič, ko nisem najbolje, razočaram.
Pa še nekaj, mogoče se vam bo zdelo zanimivo...dve leti sem bila zaposlena v eni od ustanov, ki pomaga ljudem s problemi v duševnem zdravju. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi, s katerimi sem se vsakodnevno družila in skupaj smo preživeli ogromno nepozabnih trenutkov. Takrat sem jaz poslušala njihove zgodbe in jim pomagala po svojih najboljših močeh, sedaj sem se znašla v obratni vlogi...
No, od tam tudi vem, kako antidepresivi lahko vplivajo na človeka...in se jim bom izogibala na vse pretege. Verjamem, da so marsikomu od vas pomagali, ampak jaz imam tak odpor, da bom res prej poskusila vse druge varijante.
Sedaj počasim kopljem po spominih in predelujem tenutke, ki so me zaznamovali. Mislim, da odpuščanje pri čiščenju negativnih sledi v duši in telesu igra največjo vlogo. Odpuščanje drugim in še posebej odpuščanje samemu sebi...to je tisto najtežje. Ampak imam občutek, da sem na dobri poti
Še se vrnem, saj mi je všeč vajb na tem forumu, ker ste vsi tako pozitivni in pripravljeni pomagat...ful hvala 

[tiranozaver]

Pa še nekaj, mogoče se vam bo zdelo zanimivo...dve leti sem bila zaposlena v eni od ustanov, ki pomaga ljudem s problemi v duševnem zdravju.
...
No, od tam tudi vem, kako antidepresivi lahko vplivajo na človeka...

Nam lahko prosim kaj več poveš o tem? Malo zaradi sebe, malo zaradi nas...

[sasona]

Seveda lahko...najprej naj povem, da verjamem, da so antidepresivi včasih neizogibni, zavisi od tega,  za kakšno psihično motnjo gre. Obstaja pa veliko ljudi, ki slepo zaupajo uradni medicini in sploh ne vedo, da obstajajo tudi drugi načini zdravljenja in zgrabijo prvo možno rešitev, ki jim jo nekdo ponudi.  Mislim, da pri anksioznosti/panični motnji terapijo z antidepresivi lahko nadomesti neka druga, bolj naravna in uspešna terapija. To je seveda potrebno najti med kupom alternativnih možnosti, individualno za vsakega posameznika, tisto ki mu najbolj ustreza. Vemo pa, da psihiatri, skoraj brez izjeme, predlagajo tablete (plus psihoterapije), saj je to najhitrejša pot in taka, ki zdravniku vzame najmanj časa in farmaciji prinese največ dobička. Brez posebnega pregleda  že osebni zdravniki predpisujejo antidepresive. Morali bi povedati, oz. nam predstaviti in dati na izbiro tudi druge možne poti zdravljenja, pa tega ne dela skoraj nihče. Ena takih ta redkih je moja ginekologinja, od katere sem se ravnokar vrnila in ji med pregledom povedala za svoje nove probleme. Takoj, brez oklevanja mi je odsvetovala antidepresive in mi predlagala theta healing in mi za povrh na listek napisala še naslove treh knjig, ki naj jih preberem. Verjetno je ta njen drugačen pristop do ljudi razlog, da ima z drugimi zdravniki slabše odnose, oz. so jo izločili iz svojih krogov (v majhnem mestu se vse zve).
V dveh letih sem videla slabe strani takega "ta hitrega" zdravljenja , take, ki se kažejo na fizičnem telesu, kot vplive, ki sicer  ublažijo neko psihično težavo, a jo velikokrat nadomesti nova psihična motnja. Človek mi je dobesedno propadal pred očmi, pa ne zaradi bolezni same, ampak zaradi terapije s  tableti. Nekateri že več let neuspešno iščejo antidepresive, ki bi jim ustrezali in neuspešne terapije se menjajo ena za drugo in to pušča na ljudeh ogromne posledice.  In ko se enkrat ujameš v kremplje uradne medicine, je težko ven, iz dneva v dan težje, saj 100% zagovarja tak način in dobesedno prepovedujejo prekinitev terapij.  Iz oseb z neko fobijo ali anksioznostjo so nastali dobesedno živi mrtveci, roboti.  Govorim o posameznih primerih, da ne bo pomote. Ampak videla sem zadosti, da me v tako zdravljenje v primeru mojih težav ne prepriča nihče.
Upam, da me ne boste razumeli narobe, vsak ima svojo izbiro in mnenje, jaz sem samo povedala svojega, ker mislim da bi se včasih z drugačnim pristopom dalo veliko bolje rešiti neko težavo.
Vsem želim uspešno okrevanje, pa naj bo doseženo po taki ali drugačni poti.

[lunica]

Sasona!

To kar si napisala se strinjam,ampak pri anksioznih motnjah včasih ne gre brez medikamentozne terapije.
AD-ji ne odpravljajo vzrokov ampak so v pomoč,da lažje rešujemo težave,ki jih imamo.
Tudi sama sem bila precej skeptična glede AD-jev in sem poskušala z kar nekaj zadevami kot so joga,plavanje,savnanje,uvedla nove prehranjevalne navade itd.ma naštevala bi lahko še pa još ampak ta način mi ni tako olajšal moje anksioznosti še vedno se je pojavljal tremor rok,utrip srca,tesnoba....
Soočanje z samim sabo je lahko zelo težko in naporno čeprav se zdi na prvi pogled lahko ampak,ko začnemo iskati vzroke naših težav zna bit težko in boleče.
Osebno sem se odločila za AD-je in mi je danes lažje pa ne zato,ker je tabletka čudež ampak lažje rešujem težave in tudi napadov panike ni več in občutkov tesnobe,ki so zelo neprijetni in pa tudi naporni.Sedaj komaj vidim kako je,ko lahko po doooolgem času normalno funkcionirat brez tistega strahu in panike.
Se mi pa zdi,da so ljudje kot zombiji po dolgem času jemanja pomirjeval,ampak tudi to sem jemala,ko je bila kriza lexaurin1,5 mg in sem čisto ok.Ti se boš pač odločila kot se boš in,če ti bo alternativa bolj pomagala potem je super!

[sasona]

Lep pozdrav
Seveda, res sem iskreno vesela zate lunica in za vse tiste, katerim ad-ji pomagajo. Mogoče pa tudi jaz pristanem na njih, nikoli ne veš. Je pa to pri meni zadnji izhod, posebno zaradi slabih izkušenj, ki sem jih imela priložnost izkusiti. Iskala bom druge rešitve, dokler jih ne najdem.
Lepo preživite dan, sasa