Kaj je narobe z mano?!

[Olja93]

Sploh ne vem, kako naj začnem... Verjetno s pozdravom, če se bo našel nekdo, ki bo tole prebral. Torej, pozdravljeni!

Res ne vem, kako naj opišem mojo situacijo in razložim, zakaj se tako slabo počutim, vendar se. Sem v naravnost obupnem stanju, neprestano žalostna, brez energije, volje, takoj ko ostanem sama s sabo jokam, skratka, rekla bi, da sem v depresiji. Zakaj se počutim tako? O tem neprestano razmišljam, vendar ne najdem odgovora. Oziroma ponuja se veliko stvari, vendar se mi za niti eno ne zdi dovolj "resna", da bi lahko sprožila tako stanje, se mi zdi, da sem pravzaprav depresivna brez pravega razloga. Naj razložim. Ob prebiranju tega foruma, sem naletela na marsikatero težko življenjsko zgodbo, travmatične dogodke, resnično težke življenjske situacije, s katerimi se mi ni bilo potrebno soočati. Moje življenje poteka popolnoma mirno. Odraščam v ljubeči družini, ki me v vsem podpira in se trudi, da mi omogoča in nudi vse potrebno za moj normalen razvoj (stara sem 19 let). Starša se dobro razumeta, seveda sem pa tja pride tudi do krega, vendar imata kljub dvajsetim letom zakona še vedno ljubeč odnos. Imam dve leti mlajšo sestro, s katero se odlično razumem. Prav tako imam, vključno s sestro, ki jo štejem za mojo najboljšo prijateljico, tri res dobre prijateljice, ki me nikoli niso razočarale ali me pustile na cedilu, nasprotno, vedno mi stojijo ob strani in poslušajo moje bedne probleme.

Vsi so mi govorili, da je to moje leto... Letos sem končala četrti letnik gimnazije. Imela se odlične ocene, zmagala sem na nekem tekmovanju, kar mi zelo veliko pomeni, saj je to področje, ki sem si ga izbrala za moj študij. Maturo sem prav tako opravila z neverjetno lahkoto ter s prav tako odličnim uspehom. Na faks sem bila sprejeta na mojo prvo željo... Skratka, vse, česar sem se lotila, sem opravila z odliko in z neverjetno lahkoto. Pa vseeno nisem bila srečna, čeprav nihče ni razumel zakaj...

Upam, da sedaj tole kar bom napisala ne bo izpadlo totalno patetično pa vendar, bom tvegala... Manjka mi ljubezen, v sebi imam res močno željo po tem, da bi me imel nekdo nasprotnega spola rad, da bi se zanimal zame... Ta želja je bila na trenutke že tako obupno močna, da sem se, predvsem v božičnem času, ponoči zbujala, srce mi je prav divje razbijalo pa občutek tesnobe, če ne že kar bolečine. Pa ni samo to, da si želim imeti fanta... V splošnem sem nezadovoljna s svojim življenjem. Zdi se mi brezvezno, dolgočasno, nepomembno...

No... in je prišla, moja ljubezen namreč. Začelo se je v začetku junija, tik pred maturo. Vem, da to ni portal o (ne)srečnih ljubeznih zgodbah, zato bom na hitro napisala... Bilo je res popolno, moja prva ljubezen, prvi fant, prvi poljub, prvi seks... Za kratko obdobje sem bila resnično srečna, moje življenje se mi je zdelo zanimivo, prav nič dolgočasno, celo smiselno. S fantom živiva na drugih koncih Slovenije in cela zadeva se je, po tem ko on ni bil več tako pogosto v Ljubljani (konec predavanj in izpitov) ohladila. Moj problem je, da sem ga naredila za center mojega sveta, on je tisti, ki me je po res zelo zelo dolgem času naredil srečno, imam obupno samopodobo, ob njem pa sem se počutila lepo in sexy, zaželjeno,.... Sedaj pa mi je to vzel (čeprav še nisva končala, vendar ne kaže prav dobro), no jaz ga nikakor ne želim izgubiti, vem pa, da tudi njemu ni vseeno zame.

Res ne želim izpasti patetična, vendar počutim se obupno, neprestano jokam, počutim se osamljeno, pa čeprav je okoli mene ogromno ljudi, ki me imajo radi in me poslušajo in tolažijo, nimam volje, brez energije sem... Pa da ne bo pomote, ni samo zadeva s fantom. Kot sem napisala življenje se mi zdi nesmiselno, dolgočasno, brezvezno, bedno, eno samo životarjenje. Tukaj je še selitev v Ljubljano (zaradi študija). Če samo pomislim na to, me zmrazi po celem telesu. Že doma, v lastnem domu se počutim osamljeno, kaj bo šele v Ljubljani. Sem oseba, ki vse zelo močno doživlja in sem zelo zelo čustven človek in vem, da so moje solze prave in prav tako moja žalost, ki me neprestano spremlja, vendar enostavno ne najdem razloga zakaj? Kaj je narobe z mano?

Zadnje čase me spremlja še nespečnost, čeprav s tem poprej nisem imela nikakršnih problemov, nasprotno, moj spanec je bil vedno trden. Prav tako imam zadnje čase povišan pritisk. Težave s prehranjevanjem imam že od konca osnovne šole. Imam obdobja, ko jem popolnoma normalno, nato pride obdobje stalnega prenajedanja, ponavadi, kadar sem potrta (tolažba s hrano), v zadnjem letu pa temu sledi bruhanje.

Skratka resnično ne vem kaj je narobe z mano, včasih se mi zdi, da si vse samo domišljam in izmišljam...

[aspazija]

Pozdravljena, Olja!

Včasih, ko stvari izgledajo popolno, je to dejanjsko to: izgled.
Če pa pogledaš svoje simptome (depresivno razpoloženje, nespečnost, bulimija, občutki izoliranosti) pa tvoje telo in duša odslikavata nekaj drugega...
O vzrokih ne morem sodit, verjetno pa niso le od včeraj, ampak so ljubezenske težave bolj sprožilec.

Vzpodbudno je, da želiš nekaj spremeniti (sploh glede na tvojo mladost  ).
Če bi si zlomila nogo, bi šla k travmatologu in s tem ne bi bilo nič narobe (beri: je družbeno sprejeto). Mislim, da bi bilo dobro, da bi stopila do osebnega zdravnika in mu malo povedala, kako se v zadnjem času počutiš. Obstaja tudi portal "www.tosemjaz.net", kjer odgovarjajo strokovnjaki, ki te bodo znali napotiti naprej.
Ne odlašaj, te zadeve se znajo kar vleči (moja sestra se je z bulimijo in depresijo borila 12 let-od najstniških let dalje). Saj sama pri sebi veš, da si ne domišljaš, ne...

Vse dobro ti želim 

[Olja93]

O tem, da bi šla do moje zdravnice sem že razmišljala, vendar ji po pravici povedano ne zaupam, ne verjamem, da bi moje "probleme" jemala resno. Enkrat sem že šla k njej z nekoliko bolj delikatno zadevo in ni pokazala niti najmanjše angažiranosti, da bi raziskala problem, oziroma ga sploh jemala resno. Najraje bi šla na pogovor s psihologom, ampak ne vem kako do njega. Pa tudi ne vem, če imam pravico do tega, kot pravim , res ne vem od kje vsa ta neprijetna občutja...

[Toja]

Olja...pozdravljena...

Sem prebrala tvoj post in se strinjam, da je tvoje trenutno stanje sprožitelj tvojih slabih trenutkov,
tudi jaz bi ti svetovala, če se ne ujameš s svojo zdravnico, da greš na pogovor
ali psihologu ali k psihiatru, vso pravico imaš in tam se boš lahko o vsem pogovorila 

Kam in kako ti pa težko svetujem, ker ne vem iz kje si....morda pa ti bo tole kaj pomagalo:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

Poskusi, ne bo ti žal in zavedaj se, da v slogi je moč....

[Slavka]

Olja93   pozdravček še od mene.

Ko sem brala tvojo zgodbo, se mi je utrnila misel, da si v bistvu zelo osamljena. Saj ni nujno, da je za naše slabo počutje vedno kriva kakšna travma.  
Včasih lahko tudi počasi polzimo v neko stanje nezadovoljstva in hrepenimo po nečem ali nekom, ki bi nas "odrešil".

Lahko, da se starši ne kregajo, da se s sestro lepo razumete, vendar vseeno se v svojem domu počutiš osamljeno:

Že doma, v lastnem domu se počutim osamljeno, kaj bo šele v Ljubljani.

In morda selitev v Ljubljano konec koncev le ne bo tako slaba stvar, ker boš spremenila okolje in spoznala nove ljudi.

Moj problem je, da sem ga naredila za center mojega sveta, on je tisti, ki me je po res zelo zelo dolgem času naredil srečno, imam obupno samopodobo, ob njem pa sem se počutila lepo in sexy, zaželjeno,.... Sedaj pa mi je to vzel (čeprav še nisva končala, vendar ne kaže prav dobro), no jaz ga nikakor ne želim izgubiti, vem pa, da tudi njemu ni vseeno zame.

V silni želji biti ljubljena si svojo vrednost prepustila v njegove roke in seveda je sedaj težko to izgubiti, saj imaš občutek, da izgubljaš sebe.
Tvoja naloga je, da okrepiš svojo samozavest, kajti potem ti tega občutka ne bo mogel nihče vzeti.

http://clanki.potdomov.com/vsi-clanki/izboljsatjtesamozavest

http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/kako-razvijes-samozavest/

http://kofetek.com/content/view/575/280/


Torej zaupaj vase...večkrat si preberi tole:

Letos sem končala četrti letnik gimnazije. Imela se odlične ocene, zmagala sem na nekem tekmovanju, kar mi zelo veliko pomeni, saj je to področje, ki sem si ga izbrala za moj študij. Maturo sem prav tako opravila z neverjetno lahkoto ter s prav tako odličnim uspehom. Na faks sem bila sprejeta na mojo prvo željo... Skratka, vse, česar sem se lotila, sem opravila z odliko in z neverjetno lahkoto.

 in bodi ponosna na to, kar si dosegla...bodi ponosna nase  

[Olja93]

Troja, hvala. Razmišljala sem, da bi sedaj, ko bom v Ljubljani, stopila do študentskega psihologa ali psihiatra. Vendar ne vem, kako to poteka. Ali rabim napotnico, če se želim naročiti? Moram povedati razlog, karkoli...? Pa tudi, ko bom (če bom) prišla do tja, kaj naj sploh povem? Je možno, da te odslovijo, češ da je vse vredu s tabo in si le patetičen? 

Slavka, točno tako kot si rekla, zelo sem osamljena in hrepenim po nekom, ki me bo "odrešil". Ampak res, v mojem življenju je ogromno ljudi, ki me imajo radi. Ne vem zakaj, to ni dovolj, zakaj še vedno ta potreba. Zdi se mi, kot da imam nekakšno kronično nezadovoljstvo, kot da sem nehvaležna, ker nisem zadovoljna s tem, kar imam.

Glede spoznavanja novih ljudi... Tega me je na smrt strah  . Groza me je, ko pomislim, da bom morala vzpostaviti neke nove odnose z novimi sošolci, to je ena izmed najbolj stresnih situacij, ki jo vidim v moji prihodnosti (če odmislim, da bom morala rešiti problem s fantom).

Kar se pa mojih "dosežkov" tiče... Saj sem ponosna nase, vendar jim ne prepisujem večjega pomena, ker me te stvari ne naredijo srečne, nisem ambiciozna ali pa željna dokazovanja in so bolj kot ne slaba tolažba  .

[Olja93]

Drugače pa hvala vsem, res  .

[Slavka]

Olja93 

Ampak res, v mojem življenju je ogromno ljudi, ki me imajo radi. Ne vem zakaj, to ni dovolj, zakaj še vedno ta potreba. Zdi se mi, kot da imam nekakšno kronično nezadovoljstvo, kot da sem nehvaležna, ker nisem zadovoljna s tem, kar imam.

Ja, poznam ta občutek...izhaja pa iz notranjega nezadovoljstva same s sabo. Tudi, če nas imajo drugi radi, ostaja v nas praznina, ker nimamo radi sami sebe. A sama s sabo si 24 ur na dan, kar pomeni, da se vseskozi soočaš s tistim primanjkljajem in ga zato želiš potešit z nečim/nekom iz zunanjega sveta.
Vsaj tako jaz doživljam to.

In spoznavanje novih ljudi je neke vrste "test", kako bomo nekomu všeč. Če nisi prepričana vase, te je pač strah, kako te bodo drugi sprejeli...zopet svojo vrednost podajaš v njihove roke. Ker pa ne moremo biti vedno vsem všeč, obstaja tudi možnost, da smo razočarani in prizadeti.
In zaradi tega se raje "skrijemo" pred to preizkušnjo....dobimo tremo, tesnobo, strah...

Tvoja odločitev, da greš na pogovor k psihologu je kar na pravem mestu, še posebno, če čutiš, da sama ne zmoreš iz tega stanja. Psiholog je tam zato, da te posluša in ti pomaga ter svetuje oz. usmeri. Le iskreno mu povej mu o svojih občutkih. 

Vse dobro ti želim 

[martinca]

To stresno obdobje navezovanja novih stikov s sosolci bos hitro prestala, nasla bos v Ljubljani drugega fanta, pa bo s tem tvoje praznine konec 

[Danijel85]

Pozdravljena Olja93

Včasih nas prevelika želja po ljubezni privede do točke, ko se začnemo smiliti samemu sebi. Jst bi vsekakor vzel to tvojo prvo ljubezen za nekaj dobrega in bi se iz nje veliko naučil. Kot si tudi sama že ugotovila, si "bolno" navezana na njega in zato tudi trpiš, ker ne veš kako bo šlo dalje.
Sicer pravijo, da prve ljubezni nikoli ne pozabiš... jo pa vsekakor preboliš in zaživiš znova z drugo ali tretjo četrto... tako da če imaš občutek, da se vajina veza "ohlaja", da bo prevelika razdalja vezo samo še bolje "ohladila"... je vsekakor bolje na neki točki zaključiti in zaživeti znova.
Vendar kakor praviš ni vse povezano s fantom. Realno res ni! V tebi se nekako skriva odločna pametna in vsekakor zanimiva oseba, ki si ne upa pokukati na plano. Zakaj si ne upa, boš pa mogla ugotoviti sama pri sebi... ali bo to s pomočjo psihologa, da ti bo dal smernice po katerih se boš lahko veliko pomagala... ali pa boš v tem obdobju ko boš v novem okolju izkoristila priliko in spoznala sama sebe, predvsem se pa sprejela tako kot si...
Iskanje novega partnerja, kot je bilo predlagano, dokler sama pri sebi ne raziščeš in odpraviš problema znotraj sebe... vodi zgolj in samo še globje v luknjo!
Bi ti pa predlagal delavnico, ki jo dobo organizirali v okviru Dam-a (najdeš na prvi strani spletne strani) zna biti zanimiva za tebe srečno Dani

[dusica]

Olja93,


tvoje besede o trenutni osamljenosti, globoki notranji žalosti in še večji čustveni "praznini" potem, ko je dragi odšel oziroma se oddaljil...so mi povsem znane: nekaj pd sem sama prestala in ti lahko zaupam slednje: to je bil povod oziroma dobra priložnost, da dokončno "izbruhne" DEPRESIJA, ki se je že od otroštva "razvijala" v meni... Srčno upam, da v tvojem primeru ne bo tako, čeprav se sprašujem, zakaj ta tvoj stavek

življenje se mi zdi nesmiselno, dolgočasno, brezvezno, bedno, eno samo životarjenje.

Zakaj? Tukaj se skriva neko globoko razočaranje, ki si ga..najbrž doživela v otroštvu - kaj meniš? Poskusi dobro premisliti, kdo ali kaj te je "zapustil" ali se obrnil, ko si najmanj pričakovala..dovolj je en sam dogodek!

Osebno verjamem, da večji del naših sedanjih "žalostink" in primanjkljajev izvira prav iz nečesa, kar nismo prejeli ali bili deležni v otroštvu...čeprav sama trdiš, da je bilo vedno vse popolno..res??

Vsekakor, pa ti bo psiholog ali psihoterapevt v dobro pomoč...samo glej, da se razumeš in da mu popolno zaupaš, okej?

Srečno!

                                          Dušica

[Olja93]

To stresno obdobje navezovanja novih stikov s sosolci bos hitro prestala, nasla bos v Ljubljani drugega fanta, pa bo s tem tvoje praznine konec 

To, da bom našla novega fanta ne pride v poštev niti pod razno. Še vedno upam, da moj sedanjšni fant ne bo obupal nad mano in da nama bo dal novo priložnost, sedaj ko bova oba v Ljubljani. Če pa me bo pustil... no, meni se bo porušil svet. In rabim ogromno časa, da prebolim stvari, ki me prizadanejo, tako da močno dvomim, da bom po tej izkušnji kaj kmalu lahko znova stopila z nekom v intimen odnos. Pa še zelo visok standard je postavil in se mi zdi, da bi bil kdorkoli le zelo slab nadomestek, čeprav se zavedam, da se bo to moje mišljenje, da boljšega pač ni, s časoma spremenilo.

Dušica, naj se še tako trudim, se ne morem spomniti niti ene stvari iz otroštva, ki bi me lahko zaznamovala. O tem sem že velikokrat razmišljala, ampak resnično, moje otroštvo je bilo krasno, nanj imam same lepe spomine.

[martinca]

Aja, jaz sem mislila, da bosta zdaj zivela loceno in da ti ze zdaj neke cudne znake kaze ces, kot da ne bosta skup, se opravicujem    Samo ce pa najdes boljsega, ki te bo imel rajsi in to ne bo cudnih znakov dajal, ampak mu bos pomembna kot on tebi, potem pa le primi novega    Pri 20 je cel svet pred tvojimi nogami in lahko vse zivljenje ob pomoci zastavis na novo. Zal se vcasih zavemo s sele
v srednjih letih kot zreli.

[Olja93]

Mojega fanta moti moja nesigurnost... Vase in tudi v njega, vendar na začetku to ni bil problem, nasprotno, bil je res izjemno razumevajoč, zato mi je žal, da sem zafrknila celo zadevo, saj res ne vem, kje bom našla še nekoga, ki bo z mano tako potrpežljiv in razumevajoč, kot je on. No, vsaj bil.

 

[dusica]

Ojla93,

boš našla...ne dvomi ->>vse ob svojem času!


                          Dušica

[martinca]

Najlazje se to najde v mladosti. Ne pa kasneje.

Mogoce je tudi, da si prevec samokriticna, pa premalo kriticna do tega fanta.
Ga kujes v nebesa, kar tako, ker je pac tvoj fant, kakrsenkoli ze je, vse vzroke vseh tezav pripisujes sebi. Nikol njemu, kot da je nedotakljivi, nezmotljivi, oseba brez napak. Me prav zanima, ce on to ceni, al pa je to predvsem enostransko s tvoje strani, on pa do tebe vajen samo vljudnega odnosa in  "je ze car"

[majč]

Olja 93, čau!

kot sem razumela, danes o nekih povsem endogenih depresijah (depresijah brez vsakršnega vzroka) ne govorimo več. To pomeni, da je vsaka od depresij na nek način utemeljena in ima nekje svoje razloge, gotovo pa drži, da za to, da nastopi neka taka resna epizoda bodisi depresije, bodisi česa drugega potrebuješ še neko ranljivost in dispozicijo v sebi, sicer bi ti teža obremenitev ali neljubi dogodki sprožili kak drug problem in ne ravno tega. se pa popolnoma vsem ljudem zgodi, da kdaj kje odpovemo. komur se še ni, ga takšna izkušnja še čaka in ni problem pasti, to se vsakomur zgodi.
Umetnost je po padcu vstati, si pozdraviti rane in iti dalje.

Zelo si še mlada. In si v letih, ko se, če imaš to ranljivost v sebi, tovrstne težave najbrž prvič pojavijo in zgodijo in si še povsem neizkušena v tem, kako s tem ravnati in to obvladovati.

Tvoje življenje v tem času je izredno turbulentno in polno sprememb. Prva resna ljubezen, ki jo doživiš kot edino pravo, prvo in zadnjo, pristno in močno bolj kot morda marsikatero kdaj pozneje v življenju. Zelo dobro se spominjam lastnih čustvenih težav v tvojih letih in priznam, da v to življenjsko obdobje ne bi več želela nazaj. Ljubezen, ki jo čutim danes do svojega fanta(zaročenca) je umirjena, lepa, osrečujoča, stabilna. Ne pa ena tistih, ko te vrže v nebo, a potem padeš sama nazaj na trda tla in se močno poškoduješ.

Spominjam se svoje prve ljubezni, prvega poljuba itd., tudi pri 17 letih in prvega sexa pri 19 letih, ko pa sem kasirala doživljenjske travme od vsega hudega in kot pravim, nočem več nazaj v to obdobje. Vesela sem, da sem tu, kjer sem in tudi ti boš v svoji glavi, čustvih in vsem, kar si enkrat drugje, kot si danes. Doživljala boš stvari drugače kot danes. No prvi poljubi in to, ko sem šla s tistim fantom narazen, pa sva komajda bila kaj skupaj, ko je ugotovil, da sem zanj premlada in premalo izkušena, ga nekaj časa nisem mogla sploh izpustiti iz glave. Zdelo se mi je, da nihče ni tak kot on. Ampak tu je čas zdravilo.

Poslušaj, ne sili v nove zveze, pusti da se spucaš tega, kar se ti daj dogaja in v miru preboli. In še nekaj. Zelo zelo poslušaj svoje telo n občutke in predvsem srce. Če ti ta kdaj reče NE, STOP, TEGA NOČEM, ga poslušaj, zberi ljubezen do sebe, kolikor je premoreš v svojem srcu in zavrni tako "ponudbo", ker resnično ni zate. Srce in telo nikdar nikdar ne lažeta. Samo poslušati ju ne znamo in nočemo. Ničesar ti ni treba in nisi tu zato, da bi bila na razpolago drugim, ampak predvsem za to, da za začetek razmišljaš in iščeš, kaj je tisto pravo zate. ko boš imela enkrat svoje otroke, boš morala razmišljati o njihovih potrebah, do takrat pa lahko si na voljo drugemu toliko, kolikor je to v zadovoljstvo, veselje in željo tudi tebi. Zapomni si to. V tem smislu se skušaj malo zaščititi pred svetom, jaz se pri tvojih letih nisem znala in zato sem doživela veliko slabega.

Motnje hranjenja...ne vzpostavljaj tovrstnih vzorcev. jesti moraš, da preživiš in ko ne moreš po občutku slediti tem naravnim potrebam, jej po pameti. Čustvena neravnovesja in težave pa ubesedi v pogovoru in zadovoljuj svoja čustva na drug način. To pomeni, da ne mešaj v tem smislu hranjenja (telesnega) s svojim turbulentnim čustvenim življenjem. Za urejanje čustvenih težav izberi raje poslušanje, ustvarjanja glasbe, risanje slikanje ali pisanje pesmi ali drug način umetniškega izražanja, ki ti je lasten in blizu. In kak kvaliteten pogovor z nekom, ki te razume, ti ne bo škodil tu.

Tvoji uspehi v šoli kažejo na to, da si zelo sposobna in pametna punca. Če si sedaj gradila veliko na učenju in začutila potem praznino drugje, to ni konec sveta. To je le boleča izkušnja in neravnovesje, ki ti kaže, da je čas, da se posvetiš še drugim, prav tako enako pomembnim življenjskim vsebinam. Neravnovesja so boleča za doživet, s pa pot k motivaciji in temu, da človek naredi nekaj zase, spremeni nekaj. daj si čas, da te življenje nauči, česar te ima naučiti. Ni potrebno razumeti vsega v enem samem dnevu, ker se ne da. opazuj te procese v sebi, pa boš videla čez čas do kakšnih spoznanj te vodijo.

Če boš še veliko jokala in to brez posebnega razloga, če boš čutila, da ne moreš ustaviti solz, da je tvoje telo tozadevno iz kontrole, poišči kakšno od oblik strokovne pomoči. Morda bo šlo samo s pogovorom in psihoterapijo, morda boš rabila tudi oporo v zdravilih en čas, ampak v nobenem primeru to ne bo tragedija.

Glede preselitve zaradi študija v Ljubljano je pa tako, da sem pri kakšnem kolegu in kolegici s podobno izkušnjo videla naslednji potek:
Sprva huda kriza, nato pa adaptacija in prilagoditev ter to, da so dobesedno zaživeli in se imeli kmalu tako dobro, da jim je vikend kontrola pri starših bila pozneje odveč, ker so se že precej emocionalno in socialno osamosvojili (za razliko od nas ostalih, ki smo se vsak da vozili domov), da so komaj čakali, da gredo spet v Ljubljano. No hecno, imam 27 let in osamosvajanje od staršev emocionalne narave se mi dogaja šele sedaj, ko sem se preselila k fantu. Sedaj prvič prihaja do tega, da nisem vedno razumljena iz strani mojih staršev, da malo izgubljamo isto navezavo in da imam kdaj v pogovoru vsega zadosti in hočem it nazaj k fantu, ker se ne počutim povsem razumljeno.  da čutim in vem, da si želim živeti drugače, itd.   

Mislim, da te čaka veliko zanimivega, lepega, vznemirjujočega tako na predavanjih kot v družbici, ki si jo boš počasi oblikovala in to po svojem okusu in da boš najprej zgradila sebe, potem pa srečala koga, ki ti bo zares podoben. ta tako močna in silovita prva izkušnja v ljubezni bo takrat kot nek utrinek in spomin na obdobje, ko si se še iskala in takrat boš ti kaki mladi punci, ki je v fazi iskanja napisala kaj temu podobnega, kar sestavljam ta hip jaz tebi, ker boš razumela, kako se počuti in boš vedela, da ji je veliko težje, kot bo takrat tebi in da podporo potrebuje.


ta forum pa mirno porabi za to, da se zjamraš in da dobiš nekaj še tako potrebne opore, ko pride kdaj kaka kriza.

drži se!



maja

[majč]

Olja, lahko pokličeš v zdravstveni dom Kranj in prosiš za to, da bi se naročila k pedopsihiatrinji, ki je med drugim izvrstna psihoterapevtka, dr. Metki Kališnik Šavli, da ti razpiše kak termin, če si se pripravljena kdaj pripeljati v Kranj zato. Ona bo znala oceniti, ali rabiš le psihoterapijo ali še podporo v zdravilih glede na težave, ki jih imaš. in je krasna. šolaš se in dokler imaš status šolanja, si pri njej dobrodošla, čeprav je načeloma specializirana za delo z otroki in mladostniki. Jaz sem k njej hodila od 16 do 20 leta nekje in se mi je zdelo super tisto, kar sem od sodelovanja z njo sama odnesla. So pa še drugi strokovnjaki na voljo, seveda.

Hočem reči samo, da osebno zdravnico lahko tu mirno preskočiš, če se ne ujameta. Lahko pa jo tudi zamenjaš in si najdeš novo v zdravstvenem domu za študente na Aškrčevi zdaj, ko boš v Ljubljani.

Maja

[vosu]

Skoraj mesec je že od tega, ko si vpisala tole, no upam da se je kaj uredilo v tem času in da si uredu. Hotel pa sem malo biti pameten in komentirati tisto, da si ne upaš niti pomisliti na to, da bi te fant pustil.

Verjemi, prijateljica, verjemi tole. Bolečina, ko te ljubljena oseba zapusti, NI NIČ v primerjavi z bolečino, ko ti zapustiš osebo ki te ljubi.

[majč]

Verjemi, prijateljica, verjemi tole. Bolečina, ko te ljubljena oseba zapusti, NI NIČ v primerjavi z bolečino, ko ti zapustiš osebo ki te ljubi.

waw, kaj takega pa prvič berem.

spominjam se, ko je moja mama rekla, da je njena babica po mamini strani njej rekla, češ, da je bila 2x poročena. V prvem zakonu je ona močno ljubila moža, on pa se ni tako zelo navduševal nad njo, kot ona nad njim. potem je umrl. v drugem zakonu pa je bila ona bolj ljubljena in manj ljubila. Povedala ji je, da je bila v drugem zakonu srečnejša kot v prvem.

zanimivo.

ampak a ni lepo, če ljubiš in si ljubljen ti nazaj. to je tisto pravo, kajnje?!? ker rada pišem, sem enkrat zapisala:

"Kaj vse počeli so že ljudje v imenu neke neizpolnjene ljubezni,
kot da ne razumejo, da tisti pravi ne odide."

Mislim, da je prav, da verjamemo, da vse najboljše in najlepše še pride. tako jaz vidim. je pa res: srce ima neverjetno moč. včasih smo povsem nemočni proti čustvenim procesom, ki meljejo po svoje. včasih ne znamo sprejeti tega, kar se nam dogaja in borba proti svojemu lastnemu srcu je obsojena na neuspeh in zadaja morje neke bolečine.

sprejeti to, da pač ljubiš, da imaš nekoga resnično in močno rad je res potrebno znati. sama ljubezen do sočloveka ni še nikogar ranila. če čutiš, da imaš rad, pač imaš. rani nas egoizem, sebičnost, zahteve, ki jih postavljamo sebi in drugim kontra temu, kar sami ali drugi čuti. izsiljevanja, manipuliranje. to je zadajanje bolečine. To rani. sama ljubezen ne more raniti.

maja