Ponovna terapija ?

[NATIKA]

   iJAN zdravo !

 Tudi meni še ni čisto najboljše in tak kot si napisal jutra so najbolj grozna ,ko tamalega v šolo spravljam se zelo obremenjujem ,da me ne bi opazil ,ker prej moram spit kavo in pokadit cigreto in od tega postanem zelo čudna v glavo, ampak jaz še kr pijem kavo in kadim GROZNA SEM , potem grem v službo in se nekako trudim ,da sem vredu ,čeprav se mi vrti v glavi in skoz razmišljam o tem kdaj mi bo boljše ,ker ne morem več zdržati tega počutja...popoldnevi so malo boljši ...apetit se mi je mogoče malenkost popravil mal več pojem kot pa tiste dneve nazaj ,ko se spomnim ,da nisem bila nič lačna  !!Jaz sem začela z ad 31.avgusta torej je danes 24 dan s tem ,da sem dvakrat zraven sina zaspala in jih nisem vzela jemljem jih namreč zvečer in ,da sem zdaj že na celi tableti ,komaj čakam res ,da bom spet kot sem bila....Ijan javi se še in napiši ,če je kaj boljše

                 lp natika

[ijan]

Zdravo Natika,

ja, kaj naj rečem? Jaz nisem ravno tak kot bi želel biti, vendar če primerjam ta vikend s prejšnjim moram reči, da je stanje  boljše. Včeraj mi je dejansko uspelo pojesti celotno kosilo. In tudi simptome (beri stah, panika...) lažje obvladujem, tako, da me ne ohromijo več tako zelo. V glavnem sem še precej daleč od željenega, vendar se stanje izboljšuje.

Kar se pa kave in cigaret tiče....Kave nisem nikoli kaj dosti spil, tako da s tem načeloma nimam problemov (pijem jo tu pa tam, pa še to je prej izjema kot pa pravilo). Cigareti so pa večja težava. Kaditi sem se navadil v študentskih letih, po končanem študiju pa sem postal t.i "priložnostni kadilec". Moram pa priznati (žal), da sem v zadnjih treh tednih začel zopet s staro navado (razvado) . Sam se zavedam da to ni ok, ampak s tem se bom obremenjeval ko se izvlečem iz tega sr..nja.

ajde, se bom še oglasil

[martinca]

V začetku Julija sem končal terapijo s Cipramilom. No tu se pa začne moja nova težava. Pred kakšnim tednom, sepravi približno 3 mesece po končani terapiji, so se simptomi začeli počasi vračati. Trenutno se mi zdi da sem nekje na istem kot sem bil pred terapijo.

imam zelo dober odnos, tako da moram reči, da v službi nisem izpostavljen stresu.

Zato nemorem nikakor razumeti zakaj se mi to dogaja ?

Zakaj se to dogaja? Zato ker si sel nazaj na antidepresiv, namesto da bi strah premagoval sam.
Kdorkoli gre na antidepresiv in po 6 do 9 mesecih prve, toliko casovno dolocene terapije in potem  prekine, mora pricakovati povrnitev vseh  simptomov. To je dejstvo.
 Kdor je enkrat na antidepresivu, se vedno vraca na antidepresiv.
Z veliko podpore in pozitivnih zivljenjskih sprememb  in z ustrezno psihoterapoijo vcasih osebi uspe ziveti vsaj na zelo minimalni dozi antidepresiva.
Redko kdo in zelo mocne osebnosti pa lahko zivijo za vnaprej brez po tistem, ko so enkrat naredilo z njim kuro.

Tebi je nivo serotonina in drugih endorfinov, ki skrbijo za normalno pocutje,  po ukinitvi antidepresiva torej  padejo.. in simptomi so nazaj...

Zato si sel nazaj na antiudperesive. Mogoce ti ne bi bilo treba in bi minilo samo. Ampak zakaj bi se mucil?

Ceprav pravis, da je v sluzbi vse vredu, ocitno zivis nekaj, nek nacin zivljenja, pa s tem ne  mislim druzine in ne tvoje sluzbe, ki jo pohvalis, ampak kaj drugega : nekaj ti v zivljenju ne pase ! Nekje si zakrčen!  NEKAJ DELAS NAROBE, NEKAJ DELAS PROTI SEBI !

Kaj je to, kje je to, ali gre za realne dogodke, ali gre samo za nenaravno in prisilno obnasanje zaradi vrste vzgoje, nisi to in ne obnasas se takokot vsak hip cutis in je frustracija,  (VIR MNOGIH TEZAV S SABO IN PROBLEMOV Z DRUGIMI), verjetno cutis tudi ti sam vedno znova, ceprav se ne zavedas tocno, dokler pac ni izbruhnilo v  nakopiceni energiji v oblik  panik. Ampak v vsakem cist !"normalnem" stanju, kadar cutis  v neki situaciji rahel nemir, neugodje, nelagodje, obcutek krivde (saj ne ves, ali utemeljen, o ne omres vedet, lahko si tak sekiranec,  gnjavator in komplikator  po naravi), obcutek  da nekaj ni prav,

mogoce pa samo prisiljeno neustrezno obnasanje in reagiranje, pa mali nesporazumi?  Prav imajo stari ljudje, da 'iz malega raste veliko', enako tudi ti eskalirajo nakopiceni v oblik "bega", napadov groze. Ker si sam do sebe prezahteven, mogoce, le zakaj ti je treba muskel fibra, le zakaj s enimas rad in  se raje ne relksiras, ce ti pase, razen ce ti bolecina  pšase. To nekaj pove. Prevec zahtevas v zivljenjuu od sebe. To se vidi ze po tme, kako se pohvalis, da si po poklicu in v sluzbi inzenir necesa... Manjka ti samouzavesti, sicer to ne bi pusarjal. Niis zadovoljen.

Zacni redno hoditi k dobremu psihoterapevtu, da ne bos celo zivljenje na antidepresivu, prej zacnes, bolje je,  Pa pojdi ko ti bo bolje, v dobro druzbo, manjka ti mogoce nekaj, kjer bi se pociutil pripadati - toda biti pripaden necemu, nekomu, kjer bi se cutil popolnoma sprejetega takega kot si in popolnoma varnega in bi lahko zaupal v popolno spostovanje nadrejenega, brez da bi se od tebe zahtevala 100% v vsem  kar obstaja, razen v okviru tvojih nalog. Rabis nazaj dobit obcutek varnosti in gotovosti, da je vse prav, da je vse dobro. Tega zdaj nimas.

[martinca]

Ko se v redu NASPIM bo (upam vsaj) vse precej boljše

Nespecnost je vir  mnogih dusevnih bolezni.
Tudi sama trpim za tem.
Ko se naspim, je  dan ok ali skoraj ok, sem prisebna.
Ce pa ne spim dobro vec dni, pa sem druga oseba, takrat delam neumnosti, drugace razmisljam.
Neprespana cutim veliko stisk, krivde, zalosti, strahu, jeze, nepotrpezljivosti,  nevede predstavim nekaj vecje kot pa je v resnici.

Velja za vse nas : spati ne more le zelo globoko zaskrbljen, zalosten ali zelo zivcen clovek ali maničen  človek, po glavi poskodovan ali ta, ki trpi ne trpis hude telesne bolecine.
Zato mislim, da si tako kot vecina nespecnih nevroticna oseba, ki trpi cez dan, vendar sproti pozablja vse tezave in ne izraza svoje bolecine sproti. Po domace : zivcen ko pes, pa zaradi lepe vzgoje tega ne pokazes. Pa se potem to pokaze v obliki bolezni strahu in groze, ker se ne ocistis sproti takrat, ko rabis, morda obremenjen z vecjimi pooblaatili in dolznostmi zaradi tvoje, po tvojem prepericanju castivredne suzbe, da ti ne spodobi, ne cez dan doma in med zlahto (nic nisi povedal o sosedih, PRIJATELJIH, CE JIH IMAS in lastno druzbo? In o sorodstvu).

Po moje je prestrasenost posledica nakopicenih frustracij,  ki niso dobile ventila in ne tolazbe .

 In : ce ni sproscenega zivlenja. Je treba it nekam, se vlcanitg v neko drustov, kejr pa bo na pfrvme mestu kolegalnost, varnost, pripadnost, koristnost, tovaristvo. Nekaj ti manjka.

[chilispace]

Po moje je prestrasenost posledica nakopicenih frustracij,  ki niso dobile ventila in ne tolazbe .

tudi jaz se strinjam z zgoraj napisanim - sigurno je tam izvor...glede spanja pa : jaz osebno sem imel hude tesnobe in napade cez da, spal sem pa vedno kot dojencek   zdaj ko hodim na terapije in delam s cutenjem teh potlacenih negativnih situacij..se mi je pa spanje malo poslabsalo - me je terapevtka opozorila na to - sam vseeno, a ni zanimivo ?

lp

[martinca]

Chilispace,  jaz isto nekoc v mladosti, globoko spala ne glede na dnevno muko. žPotem pa imas ti mogoce zdaj zaradi psihoterapije vec skrbi al pa vec premlevas, pa to buta ven v obliki nespecnosti. Pri tebi ne gre za, z antidepresivom zacasno- povzroceno organsko nespecnost, niti za organsko okvarjen sistem za spanje po poskodbi al kaj takega, tudi ne za nespecnost zarad opustitve pomirjevala/uspavala. Jaz si ne bi nikol upala na psihoterapijo kljub denarju, ce nimam izpolnjenega zivljenja za v pomoc in podporo, razen na splosni pogovor kar k splosnemu psihologu, ali k vec njim, da slisim mnenje od vec ljudi,  ki bi mi povedali, kaj je prav in kaj narobe.

[chilispace]

neimenovana,

ja, jaz imam te probleme sedaj zaradi oncutkov, ki butajo ven kot pravis..res je ja - in sem tolko ' odprt ', da jih pac ponoci v podzavesti podozivljam - sej gre tudi ponoci na bolje pocasi, hvala bogu...drugace pa - zakaj si ne bi upala na psihoterapijo ? meni je slo kar na bolje, se vedno imam tesnobe vendar zelo krajse , po par sekund oz minut - je pa res, da so odvisne od sprozilcev...ampak se ne dam madona

je pa res, da imajo nekateri hujse oblike teh tesnob - jaz sem vesel, da so se zelo umirile, ker lani in na zacetku tega leta sem bil totalno na tleh..pa se depresiven posledicno..zdaj je najbolje v tem letu

[martinca]

Naj tako ostane, tebi to pomaga 
Kaj bodo pa z mano naredili, pa še ne vem, kaj bi mi pomagalo, pozno je za to, prej se zacne, temboljse.

[banana]

Živjo vsem!
Že nekaj časa nisem napisala nič tu gor, sem bila recimo OK, zdaj pa zadnja 2-3 tedne spet tavam v začaranem krogu- ki me tako spominja na 'moje začetke' ko sm dojela da me muči anksioznost.. Grozno v glavnem..

Zakaj pišem pod to temo: Ijan je napisal, da je ponovno začel jemat tabletke. Jaz pa sem pred 3 tedni zaključila z njimi, na predlog psihiatrinje (nekaj o moji psihiatrinji- ko sm se na začetku spopadala z obiskom in izbiro psihiatra, nisem vedla kako se bova ujeli; no, mislim da se nisva. Razen tega da mi je predpisala Ecytaro, nisem imela občutka, da mi pomaga- pa sem se ji kljub strahovom odprla, skušala razvozljat uganko zakaj sem se kar naenkrat začela bat celega sveta..)
Tabletke sem iz cele zmanjšala na polovičko in po 1 tednu opustila še to.. in potem se je stopnjevalo.. strahovi tu, strahovi tam..zdaj so že skoraj povsod, vse več jih je...res kot na začetku..

Zdaj se poskušam umirit nazaj, berem priročnik o anksioznosti, poskušam preusmerit misli itd.. A nisem sigurna da bo tokrat to dovolj.. :/

Mi lahko lepo prosim predlagate kaj naj storim? Začnem s kakšno psihoterapijo, al nazaj na tabletke?.. čeprav nisem nikoli ko sem jih jemala imela občutka da sem se čisto znebila strahu...?

Pa še tole: sem veliko zunaj, na zraku, nisem pa neka športnica- a je res v veliko pomoč, da si fizično v kondiciji?

Res bom vesela komentarjev!

Vso srečo,

punca, ki se boji gužve, slabega zraka, nabasanih, zaprtih prostorov, vročine, nastopov...in še česa. Hkrati pa imam zelo rada ljudi.. (včasih se sprašujem kako je možno to dvoje skupaj???

[Slavka]

Banana 

Jaz pa sem pred 3 tedni zaključila z njimi, na predlog psihiatrinje (nekaj o moji psihiatrinji- ko sm se na začetku spopadala z obiskom in izbiro psihiatra, nisem vedla kako se bova ujeli; no, mislim da se nisva. Razen tega da mi je predpisala Ecytaro, nisem imela občutka, da mi pomaga- pa sem se ji kljub strahovom odprla, skušala razvozljat uganko zakaj sem se kar naenkrat začela bat celega sveta..)
Tabletke sem iz cele zmanjšala na polovičko in po 1 tednu opustila še to.. in potem se je stopnjevalo.. strahovi tu, strahovi tam..zdaj so že skoraj povsod, vse več jih je...res kot na začetku..

Ko prenehamo jemati antidepresive, se lahko po nekaj tednih naše počutje poslabša. Ker se namreč kemija v možganih spremeni in potrebuje nekaj časa, da se ustvari nova raven naših receptorjev, ki se odzivajo na določene kemične snovi v telesu.

Jaz lahko povem iz svoje izkušnje, da sem ob vsakem nižanju za polovičko, čutila poslabšanje v počutju. Polotili so se me nemir, žalost, nervoza, nekontrolirane misli, strahovi...Vendar se je po določenem času to umirilo. Sedaj sem na polovički Asentre že od janurja.

Nekaj naših različnih izkušenj ob zmanjševanju ADjev pa si lahko prebereš tudi tu:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13007.msg312983.html#msg312983

Zdaj se poskušam umirit nazaj, berem priročnik o anksioznosti, poskušam preusmerit misli itd.. A nisem sigurna da bo tokrat to dovolj.. :/

Mi lahko lepo prosim predlagate kaj naj storim? Začnem s kakšno psihoterapijo, al nazaj na tabletke?.. čeprav nisem nikoli ko sem jih jemala imela občutka da sem se čisto znebila strahu...?

Že to je super, da se znaš boriti proti anksioznosti. 
Jaz bi ti predlagala, da se s pomočjo psihoterapije pričneš ukvarjati z izvorom svojih strahov. Sami tableti strahov in naših težav ne odpravijo, temveč nam zgolj pomagajo, da se lažje spopademo z njimi.

V prispodobi bi lahko rekla, da so ADji kot obliž na našo rano, vendar pod njimi je naša rana še vedno odprta, le mi je ne vidimo...Psihoterapija pa to "rano" očisti, ter jo počasi zdravi, dokler ne ostane le še drobna brazgotina, kot spomin na nekdanjo bolečino.

Pa še tole: sem veliko zunaj, na zraku, nisem pa neka športnica- a je res v veliko pomoč, da si fizično v kondiciji?

Fizična kondicija je v vsakem primeru dobra, saj se lažje spopadamo s stresnimi situacijami. Vendar pa za to ne rabiš biti športnica, dovolj je že, da se redno gibaš.
Sicer pa tudi športniki doživljajo duševne stiske, kot so depresija ali anksioznost...Mislim, da lahko to doleti vsakogar, ne glede na to, s čim se ukvarja. 

punca, ki se boji gužve, slabega zraka, nabasanih, zaprtih prostorov, vročine, nastopov...in še česa. Hkrati pa imam zelo rada ljudi.. včasih se sprašujem kako je možno to dvoje skupaj???

Tako se tudi jaz počutim, torej nisi edina.  Anksioznost je hecna reč in včasih se pojavi na takih mestih in ob takih situacijah, ki nam ne predstavljajo nevarnosti, vendar mi imamo občutek, da bomo kar umrli od groze.
Pri tem ti pomaga zgolj izpostavljanje...vedno znova in znova, ker si s tem dokažeš, da se ti ne zgodi nič hudega in s to izkušnjo krepiš zaupanje vase pri izpostavljanju. 
Je težko in mučno, vendar je edina prava pot...

Banana, želim ti, da se tvoje počutje čimprej umiri