depresija po splavu

[ada]

Pred enim mesecem sem opravila splav, kar so moji bližnji vzeli kot najbolj razumno odločitev, tudi sama sem bila takega mnenja. Po splavu pa praktično ne čutim drugega kot velike bolečine in obžalovanja. Rada bi se čimprej spoprijela s tem, saj že imam zgodovino z depresijo in vem, kam lahko pripelje. Prosim za nasvete oseb, ki so se srečale s tako situacijo. Prav tako pa prosim za priporočilo kakšnega psihiatra, na forumih sem zasledila, da so nekateri posebej dobri za žalovanje; imam namreč že zelo slabe izkušnje s psihiatri, ki so me poslušali 5 minut, na koncu pa napisali recept za zdravila... to je bila celotna terapija, ki sem je bila deležna.

[aspazija]

Pozdravljena, Ada,

sama sem se v času nosečnosti in po splavu srečevala (razen z depresijo) predvsem z disociacijo, derealizacijo. Več o tem si lahko prebereš v "prva svečka" (Za nove na forumu, stran 2).
Ogromno mi je pomagala psihoterapija; ne verjamem v čudežne tabletke, ki rešijo vse tvoje težave, in na srečo je šlo brez AD. Mislim, da sem bila takrat precej na meji suicidalnosti; če lahko začneš to reševati prej, je verjetno precej lažje.
Sem pa opazila, da to ni tema, o kateri bi se ravno dosti govorilo...( )
Drži se!

LP, A.

[Slavka]

Ada 

Jaz žal (ali pa na srečo?) nimam take izkušnje za sabo, kot ti, zato ti težko kaj svetujem. Sem se pa srečala s smrtjo meni drage osebe in se spopadala z žalovanjem ter hkrati z depresijo in paničnimi napadi.
To je bil tudi razlog, da sem sedaj tu....na tem forumu.

Z žalovanjem se pač vsak spopada po svoje in res je potreben čas, da se praznina v našem srcu zmanjša in bolečina spremeni v spomin oz. izkušnjo.

Jaz prihajam iz Novega mesta in moj psihiater je dr. Peter Kapš, ki si je zame pri prvem obisku vzel kar precej časa in me tudi napotil v pravo smer reševanja mojih težav. Pričela sem jemati AD Asentra, ki mi je pomagala, da sem se znova "sestavila" in pričela sem obiskovati psihoterapijo, kjer sem predelala kar nekaj bolečih zadev.

Vseeno pa je čas tisti, ki celi naše rane...pa čeprav je to slišati še tako klišejsko, je vseeno resnično. Če si na začetku mislimo, da ne bo bolečina nikdar izginila in da je za nas življenje končano...se sčasoma pokaže, da je to pač bila ena izkušnja, ki smo jo doživeli in ki smo jo, kljub grozni bolečini, preživeli.

Morda še tu napišeš kaj o sebi in o svojih občutkih...in mogoče ti bo vsaj malce lažje. 

[matejka]

Ada

Jaz tudi nimam take izkusnje. Imela pa sem spontan splav, vem da to ni isto, a vseeno se veliko casa nisem uspela pobrati po izgubi bitjeca. Veliko sem jokala in se sprasevala zakaj mi ga je Bog vzel.A scasoma je bolecina postajala manjsa.

Verjamem, da te boli in da obzalujes a zal spremeniti vec ne mores. Tisti trenutek si cutila da je tako najboljse.

In res je tako kot so ze predhodnice napisale, da je potreben cas, da bos pocasi prebolela.  Ce ti pomaga o tem govoriti, se kar razpisi. POmagala bi ti tudi psihoterapija. Se pogovarjat, zaupat svoje obcutke, ne drzi jih zase, ker to res ni ok.

Drzi se in pisi nam se kaj 

[melita]

Pozdravljena Ada,

Odločitev za splav je za vsako žensko težka in boleča in ji botrujejo pogoji, v katerih ne moreš sprejeti novega življenja. Ti sama veš, kateri pogoji so narekovali tvojo, saj pišeš, da je to bila tudi po mnenju tvojih bližnjih razumna odločitev. Nazaj ne moreš, zares nima pomena, da se trapiš, kaj bi...če bi... Vsakokrat (ali pa tudi vmes), ko se ti v misli pritihotapi žalost, spomin, tesnoba, bolečina se pozitivno nagovarjaj, povej si razloge za ter se opomni, da je bila to razumna odločitev. Verjamem, da bo bolečina počasi prešla.
Glede na to, da pa si se že srečala z depresijo, pa ti toplo priporočam tudi psihoterapijo.

Srečno in zaupaj vase! 

[nageljček]

Draga Ada,

jaz sicer nisem imela tvoje izkušnje, vendar bi rada o tvoji situaciji izvedela več. Koliko si stara?kako se je zgodilo da si zanosila?zakaj se ti je zdelo, da bi bilo boljše da otroka ne bi imela? kako misliš da bi živela če bi ga obdržala? kakšen razlog so tvoji bližnji dali, da so se strinjali s splavom?...kako točno se zdaj počutiš?...vedi, da globoko sočustvujem s tabo; da mislim da si ravnala pravilno, ker si sama tako čutila. Mislim da so občutki s katerimi se soočaš normalni in upam da boš čim hitreje prebolela. Res bi mi pomagalo, če bi bolj podrobno opisala svojo situacijo, ker bi s tem lažje razumela svojo prijateljico.
Hvala ti že v naprej

[nageljček]

Našla sem en članek o splavu z nekaterimi nasveti, mogoče ti pridejo prav:

http://vizita.si/clanek/leksikon/splav.html

[ada]

Drage dame! Najprej bi se vam rada iz srca zahvalila za prijazne odgovore. To je prvič, da sem o svojih osebnih težavah pisala na forum, saj sem pred tem dvomila, da mi bo kaj v pomoč, če bojo neznanci brali o mojih nesrečah in mi celo svetovali. No, močno sem se motila. Težko opišem kako dobro so mi dele vse vaše besede tolažbe. Še posebej sem bila ganjena ob spodbudnih besedah gospe, ki je doživela spontan splav, ker sem bila mnenja, da nisem vredna tolažbe ženske, ki si je otroka želela, pa ga je izgubila...
Zdaj je minilo nekaj mesecev in lahko rečem, da sem za odtenek bolje. Bolečina pa je še vedno tu in nekako sem se sprijaznila, da bo vedno z mano, ker si ne predstavljam, da bi kaj takega lahko pustila za sabo.
Še vedno mislim, da je bila to boljša odločitev, zame in za otroka. Neštetokrat sem šla čez razloge in vsi govorijo v tej smeri, ampak vseeno... to je bil moj otrok, ki ga žal ne bom nikoli spoznala. Otrokov oče živi na drugem koncu Evrope, je v zvezi in si tega otroka ni želel, sama sem študentka. Seveda bi mi starši pomagali, če bi se odločila otroka obdržat, vendar se mi to ni zdelo pošteno ne do otroka, ki bi bil brez očeta, ne do staršev, na katere bi padlo veliko breme, ne do mene, saj si želim družine, moža in očeta svojih otrok, pa tudi doseči več na vseh področjih, se izobraziti in spoznati svet, preden bi postala mati.
Situacija je v teh mesecih zame še toliko težja, ker sem v tujini, stran od družine in prijateljev, kar ni ravno lahko, poleg tega pa še nisem prav dosti zaposlena, tako da imam veliko časa za razmišljanje o tem. Poleg tega se mi je zgodila še prava travmatična stvar s tem, da splav ni bil takoj uspešen in se je 1 mesec po splavu na mojih hlačkah pojavil zarodek. Težko opišem te trenutke, svojega mrtvega otroka sem držala v rokah. Zarodek sem nesla v bližnji gozd in ga zakopala. Zatem je prišla jesen in zdaj zima. Strašansko me boli vsakič, ko pomislim, da je moj otroček v mrzli in mokri zemlji, namesto da bi bil pri meni.
Kakorkoli, verjetno ne bom nikoli povsem sprejela in si oprostila, da sem odstranila otroka, ki je bil v meni. Tako zdaj je, kako bo pa naprej, pa ne vem. Vsekakor upam, da bolje. Stalno se skušam prepričat, da bom morala biti bolje, že zavoljo mojih bodočih otrok.
Še enkrat hvala in lep pozdrav!

[martinca]

Ada,  da ti še jaz odgovorim, po tvojem pisanju sodec ti odkrito povem svoje mnenje, da si ti ena cudovita oseba  tudi po tej popolnoma razumski odlocitvi za splav, kjer vendar nisi imela veliko izbire kot studentka in to brez normalne sluzbe in brez oceta, lepo te prosim, le kako bi se nekje v tujini ali doma osamljena prezivljala, saj je nemogoce  glavnino bremena obesiti na ramena starsem, sicer pa pravijo, da najprej stalca potem pa kravca itn. Ok ce bi bila par skupaj in bi dobila ugodnosti za mnlade studentske druzine, sicer pa na tak nacin ne gre, pa tudi partnerja, ki bi bil pri denarju in sprejel vsaj materialno skrb za otroka, nimas. In to zdaj ze razumes, da ni slo in da bi oba, tako ti kot otork v takem zivljenju trpela, prav tako pa nobena zenska  nima garancije za prihodnost z drugim moskim. In dete je majhno samo nekaj let, kasneje pa kot odrasel zna marsikaj celo ocitati in tvoja ljuebzen tvojemu nesojenemu otorku, o kateri tako sanjaris, sploh ni garant za nic v zivljenju in lastnemu zivljenju ne gre postaviti korenin na vracanju ljubezni otroka tebi nazaj, to je nevarno za dusevno zdravje obeh.

Po mojem mnenju ni bistvo samo ta tvoja potrtost in obcutek izgube. Treba je tudi razumeti, da si ti splavila plod oziroma zarodek. Ali to razumes, da tebi i umrl otrok, ampak si odstranila zarodek? Po splavu pa trpijo tiste zenske, ki na plod gledajo prevec romanjticno kot na bodocega otroka. In zato je splav greh samo v oceh cerkve, ne pa veljavno. Ce pa bi bila kera res hudo na zivcih bolana,  pa bi se lahko  vdsak mesec jokala zaraid izgube materialne krvi, ker se ji maternica lušči in ker ni bila noseca, pac pa ima greh, ker je seksala zascitena  Ok ta je ze huda, ampak eni so res cisto nori...

Tako da to kar se pri tebi mocno vidi in izstopa, pa ni toliko ta depresija, mogoce jo ze uspesno prebolevas, pac pa ta tvoja osebnostna lastnost - tvoje zelo romanticno gledanje in vcasih depresivno gledanje na zivljenje in na materinstvo, ces kot da bi bilo vse lepo in toplo pozimi itn, pa je v resnici veliko problemov. Tako da mislim da tebi bolecine povzroca to, da ti enostavno seka ven premocno tvoj zenski materinski nagon    In prav ta ti sproza te romanticne in zalostne misli, ko brezveze nelogicno kljub nemogocim materialnim okoliscinah sanjaris, kaj bi bilo, ce bi bilo,  To pa pomeni, da si skrbna in dobra oseba, da si tudi razumna in ceprav ti zdaj ni tako lahko, se s tem moras sprijazniti. Zelo rada bi pac skrbela za nekoga, ki bi bil od tebe cisto odvisen in bi mu lahko dala vso tvojo ljubezen  To pa je pri tebi povecano tudi zato, ker si v tujini precej osamljena in po mogoce imas tudi doma premalo blizine in prijatlejev in si kot najvecjo blizino prdstavljas materinstvo in vez med otrokom in mamo.

Iz srca ti zelim, da svoje materinstvo nekoc tudi dozivis in bos srecna mamica zdravega otroka takrat, ko bo za to pravi cas. Do takrat pa le ne pozabi na zascito v spolnosti vsaj ze zaradi spolnih bolezni, ne le zato,da se ne bi kasneje spet tako zalostila in jokala Pa zivi naprej normalno!

[ada]

Draga Naimenovana! Dobro si me zabila na realna tla  Lepo si me prebrala, dam ti prav na večino stvari, saj se jih tudi sama zavedam. Težje pa je vzorce spremeniti. Res sem vedno postavljala materinsko ljubezen na piedestal, pa ne, ker ne bi dobila dovolj ljubezni doma, prav nasprotno, zelo veliko sem je deležna. Vedno sem upala, da bom sama lahko vsaj pol tako dobra mati, kot je moja meni. Nikakor pa tudi v sanjah nisem pričakovala, da se mi bo zgodila nepričakovana in nezaželjena nosečnost. Še sploh, ker sem bila vedno zelo skrbna glede zaščite. Res nimam največje sreče, to je bilo namreč prvič v življenju, da sem imela spolni odnos brez kondoma in voila  Tako da je ta celotna situacija povsem pretresla moje predstave o materinstvu. Sedaj razumem, da je tudi splav odločitev, ki sem jo sprejela kot dobra mati, saj je najboljša za mojega bodočega otroka. Samo malo težje sprejmem vse to... ampak se držim in gledam naprej hvala!

[martinca]

  Jaz se strinjam z obojim : ali da zenska v primeru pomanjkanja ali hude bolezni splavi, kot tudi, da  da si v primeru dosezene  materialne gotovosti otroka naravno ali umetno naredi. Ko so znano novinarko pri 38 letih vprasali, kdo je oce njenega še nerojenega otroka, je rekla, da "en fant."