Težave pri spopadanju s kritiko

[intitomsen]

Pozdravljeni!
Sem nova na forumu, prav vesela sem, da sem ga našla.

Stara sem 28 let. Že od nekdaj imam težave z nizko samozavestjo oz. slabo podobo o sebi. Morda to izvira iz mladosti, saj so starši stalno pritiskali name glede šole in mi postavljali visoke cilje - samoumevno je bilo, da nosim domov samo petice; če sem slučajno kdaj pisala 4 ali 3, sem bila v veliko razočaranje staršem. Nikoli nisem dobila nobene pohvale za svoj trud, vedno samo kritike. Poleg tega se ne spomnim, da bi mi starša sploh kdaj v življenju rekla, da me imata rada. Odtod tudi moje samodestruktivno razmišljanje med gimnazijo. Večkrat sem razmišljala o samomoru oz. o tem, kako fino bi bilo, če bi se mi kaj zgodilo, da bi se ljudem (domačim, prijateljem) smilila - grozno, vem. Tudi res dobrih prijateljic nimam. Vedno sem imela oz. še vedno imam občutek, da me nobena zares ne pogreša ali si želi moje družbe, zdi se mi, da pokličejo zgolj zaradi slabe vesti, ker se pač res že dolgo nismo slišale, ali pa če kaj potrebujejo. Izgleda, da res nisem dovolj zanimiva, zabavna itd., da bi bilo druženje z mano vredno časa.

V glavnem, vse to in še več je razlog, da imam zelo slabo mnenje o sebi. Imam sicer fanta (in malega otročka z njim), ki me zares ljubi (in jaz njega) in s katerim se zelo dobro razumeva, veliko pogovarjava ... tudi o teh rečeh. Vendar ker je sam totalno nasprotje mene (samozavesten, ima veliko prijateljev, diplomatski, zna javno nastopati in animirati ljudi ...), ne vem, če me čisto razume oz. najbrz niti ne ve, kako bi mi najbolje pomagal.

Zavedam se, da imam kar nekaj lastnosti, ki bi jih rada spremenila, a ne vem, kako. Kot bi bile zasidrane globoko v meni.

Sem zelo občutljiva in izredno slabo sprejemam kritiko, sploh če je usmerjena vame kot v osebo, ne v moje vedenje (pa tudi v tem primeru) - ko me kdo kritizira, mi takoj stopijo v oči solze (kar je zelo neprijetno, sploh denimo na delovnem mestu), takoj podvomim vase in v svoje sposobnosti, občutim sram, krivdo, najraje pa bi se kar pogreznila v zemljo oz. zbežala stran od situacije. Ne znam se soočiti s kritiko oz. pravilno reagirati. Začnem na pol jecljati, vklopim obrambni mehanizem in se začnem braniti (včasih se kar nekaj zlažem, samo da se branim) - sploh ne vem zakaj. Poleg tega pa me kritika tudi zelo močno prizadene. Jokam lahko tudi cel teden skupaj ali več, vsakič ko se spomnim me je kar sram, dobim strašne glavobole, izgubim apetit ... Ne vem, kaj naj naredim oz. kako naj izboljšam moje reakcije. Želela bi nastopiti samozavestno, sprejeti kritiko, se izboljšati in normalno živeti dalje ... namesto tega pa me vse skupaj samo globoko prizadene. Jezi pa me tudi, da ne znam reagirati niti, kadar je kritika neupravičena ali kadar me kdo verbalno napada - zardim, v jok, začnem se branit .... kaj svetujete?

Potem druga stvar - tako od staršev, fanta kot tudi od ene prijateljice sem že slišala, da včasih mislim samo nase  Problem pa je v tem, ker se meni sploh ne zdi, da je to res. Vendar že mora biti ali kako? Samo ne vem, kako naj to popravim, če res ne vem, kdaj ga lomim. Recimo prijateljica mi je očitala, da si kdaj sposodim euro, dva, tri (za kako kavo, ker nimam recimo gotovine s seboj) in potem recimo kak mesec pozabim vrnit - ker res pozabim, ne nalašč. Samo vedno pa vrnem. Potem rekla je tudi, da se ne angažiram dosti za rojstne dneve (smo družba 5 prijateljic), da jih tudi sicer ne pokličem ... - iz mojega zornega kota pa zadevo vidim tako, da me samo takrat tudi one pokličejo, ker je treba dati denar za skupno darilo, in zakaj bi se neki ful angažirala, če je itak vseeno. No sej, mogoče pa je zato tako??  Po tem se je parkrat zgodilo, da sem jih jaz prva klicala, organizirala srečanje ipd., pa zato naš odnos ni bil nič boljši. One me še vedno niso klicale kar tako, samo če so kaj rabile. Ne vem, izgleda je res nekaj narobe z mano, tako sem žalostna, da se sigurno 1x na teden na polno zjočem. Želela bi si imeti vsaj eno res dobro prijateljico, ki bi ji lahko zaupala in ona meni, s katero bi bila lahko sproščena ... Zdi se mi, da me razen mojega fanta sploh nihče zares ne pozna ... Ne vem, od kod to izvira, zakaj sem taka. Mogoče nisem imela dobrega zgleda? Res je, da sem bila celo mladost bolj kot ne odvisna sama od sebe, starša se nista kaj dosti ukvarjala z mano, nikoli se tudi nismo pogovarjali praktično o ničemer (imam zelo stare starše, oči je blizu 90, mama pa 78; imam tudi starejšega brata), starša tudi nista imela veliko prijateljev. Za mizo doma je bila vedno tišina, slišalo se je samo prerekanje staršev glede banalnih stvari, tudi dretje. Zanimivo pa je, da za najino hčerko zelo dobro skrbim, nikoli na nič ne pozabim, kar je v zvezi z njo, kar mi priznava tudi fant. Ne vem, to mi je res uganka ...

Hvaležna bi bila za vaše komentarje, nasvete ...
Lep dan zelim!

[petit a]

Pozdravljena "intitomsen",

Nizka samozavest oz. samopodoba je zelo verjetno vzrok tvoje "pretirane" občutlivosti na kritiko. Ker je samopodoba na tako rahlih temeljih, jo vsaka, še tako majna kritka, lahko zamaje.

Za nizko samopodobo, pa je "kriva" družina v kateri si odraščala. Žal se še vedno dogoja, da starši cenijo svoje otroke, zgolj po "storilnosti", če ne izpolnjujejo visokih norm, pa jih hitro okarajo. Otrok bi moral biti ljubljen, že zaradi tega ker obstaja, ne pa glede na to koliko "stori" ali ne. V končni fazi, bi bil tak otrok bolj samozavesten in possledično res bolj "storilenosten".

Za izboljšanje samopodobe, pa ni druge poti kot delo na sebi. Sicer že nekoliko iztrošena besedna zveza, katere natančnega pomena tudi sam ne vem, vendar, ko boš začela delat nekaj v tej smeri se boš zavedala, da si na pravi poti.

Tudi sam imam težave zaradi preobčutljivosti na kritiko in te dobro razumem. Za razliko od preteklosti, pa se, če ne drugo, zavedam od kje izvira in mi je na nek način, samo zaradi tega lažje.

Svetujim ti, da se napotiš po poti "dela na sebi". Glede težav s prijateljicami, pa se ne počutim dovolj sposobnega za svetovanje.

Srečno, pa dobrodošla med nami!!

[martinca]

Mogoce prijateljce mislijo, da mislis samo nase, ker svet dozivljas skozi svoja očala, ali ti je kdo rekel kaj napacnega in se mogoce na zunanje situacije odzivas predvsem skozi to, manj pa skozi iskreno zanimanje za druge ljudi, njihova veselja in dogajanje. Potem je to upraviceno, ampak bi lahko razumele tudi, da si pac tako obcutljiva.

Zakaj se ne znas braniti, ne vem, ali je res vsega kriva vzgoja. Ce pa ze je, pa je tvoje reagiranje cudno. Namrec kjer je toliko prepiranja in dajanja v nic, mnogi ljudje odrastejo v verbalno agresivne ljudi, cim dobijo priloznost, zbadajo z jezikom kjer lahko. Ne postanejo vsi mile jere.

Tako da se mi zdaj zdi pomembno, kaj natancno je tisto, kar ti imenujes kritika. Kaj natancno te tako prizadene. Pa opisi vsaj 4 -5 dogodkov, ko si bila prizadeta zaradi t.i. kritike.  Mogoce si se navadila napacno dojemati, ker si po naravi depresivna oseba mogoce in potem mozgani sami od sebe iscejo vir neke bolecine in je vsak izgovor dober za to, da se lahko sekiras... Ampak tudi v tem primeru se da spremenit nacin gledanja na stvari, postavit razumski odnos in stvari sproti pospravit v pravilne predalcke. Npr. da se ti zdi kriticarka tisti dan slabe volje in da zato njene besede niso bile na mestu, ali pa, da govori zate kriticno o stvareh, o katerih n ve nicesar... Kaj takega.

[vijolca20]

ko berem tvoje težave, se mi zdi da imamo vsi včasih težave z samozavestjo in samopodobo. večkrat tudi ne vemo kaj je to: samozavest in samopodoba. to sta dva izraza ki se veliko omenjata zadnje dni. vendar po domače rečeno in bolj blizu nam je pojem ljubezen. tvoji problemi lahko izvirajo predvsem iz tega da se nimaš rada - kar je morda posledica tvojega odraščanja. vendar to je preteklost, če se je boš oklepala bo še slabše. mislim da nihče ni imel srečne in angelske mladosti in otroštva tudi tvoji starši ne... v tistem trenutku se jim je očitno to zdelo prav - tudi sami niso vedeli kaj povzročajo tebi. tvoja naloga sedaj v SEDANJOSTI je - da pozabiš na preteklost (če ne moreš sama, si poišči strokovno usposobljenjega terapevta) in živiš od zdaj naprej, kar je bilo je bilo. kar so ti storili, so ti storili - ni povratka nazaj - JE PA POT NAPREJ. in če se boš ukvarjala z stvarmi iz preteklosti ti bo sedanjost ušla - z njo pa tudi sočutni fant... prijateljice ipd. fant te podpira a ne? to je sedaj najbolj važno. kaj si mislijo prijateljice - odmisli. če te prijateljica obtožuje - ni vredna da je tvoja prijateljica. smisel prijateljstva je PODPORA v vsaki dani situaciji in ne očitanje, kaj nisi naredila. mislim da želiš z ohranjenjem prijatejstva in številom prijateljic zagotoviti sama sebi da si si všeč. prijateljico imaš lahko samo ENO. in ta - te mora podpirati povsod. to je pravo prijateljstvo. ostali so lahko pa samo znanci, ki ti včasih popestrijo dan - s svojo družbo. in to je čisto dovolj. tudi jaz sem včasih mislila, da moram imeti ogromno prijateljev, da me bodo cenili. pa zdaj vidim da to ni res. glede zardevanja, joka... si pač nežna duša. hvala bogu! jaz molim, da bi se lahko zjokala (in se tako otresla težav in sprostila)- pa se nemorem! to je tvoj način sproščanja - če komu ni všeč, njegov problem. včasih mora biti človek SEBIČEN in gledati samo nase in kako že rečejo: svojo rit. kajti tako si dokazuje da se ima rad in potem stvari stečejo. a veš kakšen je občutek ko se imaš vsaj malo rad? sam sebe? napolniš si pljuča, povzdigneš se... čutiš, da si boljši, da ti v dani situaciji nihče ne more nič! in tako rasteš - skupaj s samopodobo in samozavestjo. in procesi se spremenijo. ljudje, ko vidijo pred sabo urejeno osebo (v smislu, da se ceni in poteguje za svoje mnenje - brez laži), drugače reagirajo - predstavljajo se te kot človeka, s katerim ni dobro manipulirat in avtomatično pustijo da s svojo pojavo in mnenjem kreiraš....
začni živeti! ne oziraj se na mnenja drugih - pomembna si samo ti! to je tvoje življenje in ne njihovo!
pa srečno!

[chilispace]

@intitomsen.

@ tvoja naloga sedaj v SEDANJOSTI je - da pozabiš na preteklost (če ne moreš sama, si poišči strokovno usposobljenjega terapevta) in živiš od zdaj naprej, kar je bilo je bilo. kar so ti storili, so ti storili - ni povratka nazaj - JE PA POT NAPREJ. in če se boš ukvarjala z stvarmi iz preteklosti ti bo sedanjost ušla - z njo pa tudi sočutni fant..


slaba samopodoba in posledicno pomanjkanje samozavesti izvira izkljucno iz preteklosti ! Morala se bos vrniti v preteklost ( najlazje s pomocjo dobre psihoterapije , tezje kar sama od sebe ) in dokoncno opraviti s temi negativnimi obcutki, za katere mogoce sedaj sploh ne ves, da dejansko obstajajo oz se se jih ne spomnes. Terapevt ti jih bo pomagal spraviti na povrsje - sele od tam lahko delas na sebi.

 Ce ne bos razcistila preteklosti, ne bos mogla sprosceno ziveti v prihodonosti -  to je dejsstvo. Vse kar te moti izhaja iz preteklosti.

Delo na sebi..hmm...vecina ljudi pozna ta termin a dejansko sploh ne ve kaj pomeni ...delo na sebi pomeni, da se zacnes sprejemati, se imeti rad, uzivati v malih stvareh, postati zadovoljen s tem, kar ti zivljenje nudi - delo na sebi nikakor ne pomeni  npr. jemanja tablet in cakati, da vse mine samo od sebe...

Tudi jaz imam zelo podobne probleme in vem, da izvirajo iz preteklosti, otroskih let...bolj ko se soocam s preteklostjo, lazje se sprejemam v sedanjosti in bolj jasna je prihodnost

lp 

       

[intitomsen]

Hvala vsem za odgovore, da ste si vzeli čas. Takoj sem bila boljše volje, ko sem brala vaše komentarje, saj imam občutek, da sem razumljena in da lahko stvari obrnem na bolje, a se moram res proaktivno in načrtno lotiti "dela na sebi", predvsem pa se ne sekirati in obremenjevati z ljudmi, ki mi hočejo slabo.

@Neimenovana - primeri kritike, ki jih recimo slabo sprejemam:

1) zadnjič se je teta, s katero si delimo hišo in ki je zelo kolerična po naravi (ravno jo prenavljava, ne živiva še tam), začela iz mirnega dreti name, če se sploh zavedam, kaj pomeni skrbeti za hišo, kositi travo itd. Da očitno ne in da bi še idiot vedel določene zadeve. Stvar je bila v tem, da smo bili sedaj 3 tedne na morju in vmes res nismo nič prišli na hišo. Poleg tega smo bili zmenjeni, da bomo po končanih delih vse počistili in pospravili, saj bi bilo sprotno čiščenje sizifovo delo (poleg tega sem to leto skrbela za dojenčico in nisem imela nobenega varstva, zato tudi nisem mogla ne vem kok čistit tam). S tem se je takrat čisto strinjala. Zadnjič pa me je pa čisto napadla, da sem nesposobna, neodgovorna, da sem ena frfra, in da me ne mara ipd. Sploh ne vem, od kod ji vse to ..?? V glavnem, 3 dni skupaj sem se jokala, nič me ni spravilo v dobro voljo, želodec me je bolel, glavo mi je skoraj razneslo. Že med tem, ko se je drla name, sem čisto obnemela, solze so mi pritekle, zgrožena sem bila, ostala sem brez besed. Sploh ji nisem znala nič odgovorit nazaj. Probala sem bit prijazna in sem rekla, če se lahko umiri, da se dajmo lepo zmenit in razdelit opravila, pa me je nadrla, da nej neham s to mojo naučeno prijaznostjo ... Res mi ni bilo jasno ... Recimo, želela bi si znati odreagirati v takih trenutkih, pa ne znam - enostavno se podredim, pa mi to ni všeč ...

2) V službi dobim včasih kritiko mojega ravnanja v določeni situaciji (recimo, kako sem vodila sestanek, ali pa da bi se lahko malo bolj pripravila na prezentacijo, ali pa da bi morala bolj priganjati ekipo in zato zamujamo ...), ki je dejansko upravičena, jaz pa to vzamem kot kritiko mene, da sem očitno res nesposobna, grozna oseba, ki nima pojma o ničemer ... Potem grem za mizo in mi butnejo solze ven in se počutim še bolj bedno. Rada bi znala sprejet upravičeno kritiko, razmislit kaj bi lahko naslednjič naredila bolje in se potem ne sekirat več glede tega, kaj je bilo, mene pa to potem še par dni žre in vsakič ko se spomnim na to, me je sram ...

3) Fant mi včasih reče, da bi lahko večkrat skuhala kako obaro ali golaž za zmrznit, da imava za sproti, kar je res, jaz pa se isto sekundo začnem branit - takoj mu odgovorim v smislu, da nimam časa, da itak skrbim za vse ostalo ipd. Vse vzamem kot kritiko, kot napad name, čeprav je dostikrat njegov predlog res na mestu in smiseln. Sej potem se vse zmeniva in narediva kot je treba, ampak rada bi se znebila te navade, da se takoj postavim v bran. Zanimivo pa je, da se ponavadi branim samo pred fantom, pred drugimi pa ne, ampak vse požiram, nato pa v jok. Mogoče zna kdo povedat, zakaj?

Mogoče bi se res obrnila na psihoterapevta? Lahko koga priporočate (ne vem, ali se to sme na tem forumu??)? Sem iz LJ.

Hvala vam, zlati ste!

[Slavka]

Intitomsen 

Priporočam ti, da se udeležiš delavnice, ki bo potekala v Ljubljani, na kateri se boš lahko naučila tudi spopadanja s kritiko in morda celo odkrila vzroke za svojo slabo samopodobo in nezaupanje vase:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1058&Itemid=1

Jaz sem tovrstno delavnico že nekajkrat obiskala in sem dobila kar precej napotkov, kako se spopasti s kritiko...tako zunanjo, kot lastno, notranjo.

Kar se pa tiče psihoterapevtov, lahko pogledaš tu:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85


Meni osebno je zelo pomagala psihoterapevtka Damjana Voglar, ki deluje v Celju in v Ljubljani. Cena njene terapevtske ure pa je 40 eur.

http://www.psihoterapija-voglar.si/#!__predstavitev

Tudi jaz sem se izredno težko spopadala s kritiko, pa tudi pohvale nisem znala sprejeti s ponosom, temveč s sramom oz. dvomom.

Sedaj lahko rečem, da sem na tem področju precej napredovala, znam sprejeti kritiko, poizkusim jo NE vzeti kot kritiko na mojo osebnost, kritiko mene same, temveč kot kritiko nekega mojega dejanja...zato jo lažje sprejmem oz. prenesem.

Spremembe so možne...so pa seveda počasne in pokažejo se šele skozi čas ter skozi situacije, na katerih vseskozi utrujemo svoje novo zavedanje. 

Le pogumno naprej... 

[petit a]

Zelo nazorno opisani primeri kritike. Sledi moje mnenje.

1) Reakcija tvoje tete je bila neupravičena. Svoje stališče je izražala z jezo, kar pomeni, da je sigurno pretiravala pri svojih sodbah. Mislim, da si sama pravilno ravnala, ko si hotela umiriti situacijo, če ti to ni uspelo, pa ni tvoja krivda. Z ljudmi, ki se na tak način vedejo, se ni moč trezno pogovarjati. Tvoja teta je verjetno imela slab dan in je našla tebe, da se malo izživlja. Ker tete ne moreš spremeniti, dokler se ne spremeni sama, je najbolje, da se ne soočaš z njo, ko je v takem stanju. V nobenem primeru, pa se ti ni treba pokoriti.

2) Ta primer je bolj "tipičen" za ljudi z nizko samopodobo. Kritiko tvojega dela, doživljaš kot kritiko tvoje osebe. Če malo špekuliram, omenjena težava pravtako lahko izvira iz otroštva, ko imajo starši navado obsojati otroke, namesto, da bi obsojali njihovo neprimerno vedenje. "Preganjamo grehe, ne grešnikov". Iz tega sledi, da otrok enači svoje vedenje s samim sabo.

3)V tem primeru gre za obrambno vedenje, ki si ga privoščiš, ko te "kritizirajo" ljudje pred katerimi se počutiš dovolj močna in sproščena. Imaš "srečo", da odreagiraš tako milo, zgolj z izgovori, lahko bi se postavila v napad in reagirala z jezo. V vsakem primeru, pa tvoj fant takega vedenja ni dolžan prenašati. Za začetek skušaj biti iskrena, namesto, da se zatečeš k obrambnemu vedenju, verjmem, da bo tako bolje.