Sem na pravi poti?!

[Kristy]

Putka, ne znam ti odgovorit na tvoja vprašanja...jih tut (še) ne jem.

Ampak glede na to, da ti to aksiozno stanje traja že dalj časa (ne vem sicer zakaj in kako je do tega prišlo, ne poznam razloga), te pa sigurno lahko vsaj nekako umirijo (moja laična razlaga), seveda se pa moraš medtem ukvarjati z razlogi, ki so do anksioznega stanja privedli....drugače ja, se zna ponovit včasih ali pa tudi ne....zavisi zakaj doživljaš ankso.
Za moje pojme se sedaj preveč mučiš. Preveč pogosto te napada ta anksa.

[Putka]

Bom se še enkrat pogovorila z Reboljem o tem. V prvi vrsti bom res upoštevala njegov nasvet in če zatrdi, da se vse to da brez tablet, bom absolutno vztrajala. Če reče, da si lahko simptome omilim s tabletami, zato da potem lažje delam na sebi, jih bom tudi začela jesti. Nisem prepametna, niti pretrmasta, da ne bi upoštevala vaših in njegovih nasvetov. Želim si le, da se vse to konča in da se ne vrne več. 

[Putka]

A če si govorim, nič mi ni, ni megle v glavi, nič ni čudno, vse je super, bo res boljše? A se tega kar si govorimo tudi navzamemo?
Mogoče mam meglo v glavi, ker si skos govorim. Joj čudno je, nisem vredu, kaj se dogaja, spet se dogaja.
Sam kaj, ko me včasih prehitijo misli in predn si jaz rečem stop, je škoda že narejena.


Jaz res rabim tablete. 

[Orhideja1]

Ljudje se zelo malo zavedajo, kako naše misli vplivajo na nas in naše počutje.
Naše misli si izbiramo sami. Naše trenutne misli in besede ustvarjajo našo prihodnost. Morda se nam iz navade neka misel vrača znova in znova, tako da ni videti, da jo izbiramo sami. A prvotno misel smo izbrali sami. Lahko se odločimo, da določenih misli ne bo v naši glavi. Lahko izbiramo med pozitivnimi ali negativnimi mislimi.

Seveda to ni tako zelo lahko in enostavno, kot prvotno izgleda. Če smo dolgo časa razmišljali negativno, je preobrat čez noč nemogoč. Pa vendar se da. Če verjamemo, da je težko spremeniti navado ali misel, bo to naše prepričanje povzročilo, da bo to za nas tudi držalo. In ravno obratno, če smo prepričani, da misel lahko spremenimo, bo takšno prepričanje povzročilo, da se bo to uresničilo.

Tu je potrebno veliko vztrajnosti. Ko se stari način mišljenja skuša vrniti (saj je bil dolgo časa navajen razmišljati na enak negativen način) in reče: Težko se je spremeniti, si moramo reči ravno nasprotno: Zdaj sem se odločila verjeti, da postaja spreminjanje zame vedno lažje. In to nam potem mora preiti nekako v navado, ko nas stare misli spet hočejo potegniti navzdol.

Mi smo gospodarji svojih misli in sami odločamo, kaj bomo mislili. Ali ni boljše in lepše za nas in seveda za druge, da razmišljamo pozitivno. S tem ko prevzamemo, takšen način razmišljanja tudi svet okoli nas postane lepši, bolj barvit.

Pa veliko pozitivnih misli in lep dan želim. Sami si ga z našimi mislimi, lahko vedno naredimo lepega. To je naša izbira, kako se odločimo.

Orhideja

[masi]

A če si govorim, nič mi ni, ni megle v glavi, nič ni čudno, vse je super, bo res boljše? A se tega kar si govorimo tudi navzamemo?
Mogoče mam meglo v glavi, ker si skos govorim. Joj čudno je, nisem vredu, kaj se dogaja, spet se dogaja.
Sam kaj, ko me včasih prehitijo misli in predn si jaz rečem stop, je škoda že narejena.


Jaz res rabim tablete. 

....če potrebuješ tablete ali ne, bo najbolje vedel dr. Rebolj in ne mi tu gor, res pa je, da v mnogo primerih-pri meni tudi, sama psihoterapija in pozitivno gledanje na svet ter sprememba mišljenja ter vzorcev ni bila dovolj, kajti kemija je pač kemija in sem potrebovala zdravila, da mi uravnajo kemične snovi v mojih možganih.

[Anchi]

Če bi jaz vedla, da se mi ne bo zmešal, bi pol simptomov izginlo. Ker največja težava pri meni je, da se bojim smrti in da se bojim tega, da se mi ne zmeša.

Se ti 100% ne bo. Od napada panike, se ni še nikomur. Če bi se ti kdaj "zmešalo" tega sploh ne bi vedela. Med napadom panike ne izgubljaš stika z realnostjo, ampak obratno - na vsak mali dražljaj/občutek si do konca pozorna, koncentracija na tvoje telo/misli je na višku - to je reakcija, ki naj bi nam  naravi pomagala, da se spravimo stran od nevarnosti. Nam pa ta reakcija "tolče", ko okrog nas ni nobene realne nevarnosti in imamo ravno zato en kup občutkov in misli, ki niso za nikamor. Če bi te lovila zver bi ti vsi ti občutki prišli prav, tako pa te samo zmedejo in prestrašijo.
Shizofrenija pa je nekaj popolnoma drugega, ki s panično motnjo nima nič. Kolikor vem, ni bil še nikoli v zgodovini medicine bil zabeležen en samcat primer, ko bi nekdo zaradi paničnega napada postal shizofren.
Torej, ko te bo naslednjič med napadom strah, da se ti bo "zmešalo", si ta strah vzemi kot neizpodbiten dokaz, da se ti v naslednjih 15 minutah zagotovo ne bo. In isto je s smrtjo. Odziv "boj ali beg" nam je skozi vso človeško (in živalsko) zgodovino življenja reševal, ne jemal. Tvoje telo ga lahko prenese brez problemov. Še celo več lahko prenese med napadom kot sicer.
Lp.

[Putka]

masi :

Ja sej mi je že predlagal ( skupaj z mojim strinjanjem oz. po skupnem dogovoru), da bi bilo fajn, če bi midva poskusila brez in počasi nadaljevala pot navzgor.

Samo eno je reči in govoriti, drugo je pa biti v mojem stanju, kateremu trenutno ne vidim konca. Ok, ja, če bo to trajalo še pol leta, leto in bom ob dem delala na sebi in bo šla pot navzgo, lahko potrpim to moje "stanje". Samo jaz tega trenutno ne vem.

Ni mi čis jasn tole s tabletami in kemijo in brez  taglet in kemijo. Bom ga vprašala.

Anchi :
hvala ti za te besede. Full je malo potrebno, da mi odleže. Sej nekako sem se navadla, da mi med napadom panike ne bo nič strašnega, ampak potem ta proces, ki traja (verjetno od napada), ko sem vsa zblojena, verjetno prestrašena in mi misli švigajo kar tako na vse strani, preveč jih je, preglasne in pre-intenzivne so hudič. Pa napeta sem pa vse vidim, vse slišim pa če se kaj premakne se zdrznem (ok ni tko hudo, ampak je prisotno) pa vnaprej si delam scenarije, vse možne, najhujše, najhuje je pa ko grem spat in sem že v tistem pol-spanju...ohoho, takrat se pa res vse slike in zvoki izkrivijo in si ne upam zatisniti očesa, ker čim zatisnem, spet pridejo. Jao jao  .
Sej tkole, ko se umirim, sem v družbi, hodim naokoli, delam karkoli, jih ni. Čim imam sekundo pa tud če grem samo na wc se že pojavijo.

[Putka]

Pa me samo zanima, če so še komu misli tako begale na vse strani s tako silo kot meni. Ubistvu me je tega strah, da bom ostala ujeta nekje vmes. Čeprav še nisem v pol leta, oz. odkar se to dogaja.

[Kristy]

Meni niso nikol tako begale misli.
Sama imam probleme s paniko samo in izključno v določenih okoliščinah - poleti, na morju, v visoki vročini, tujina, tuja namestitev (moja panika je nastala zaradi več ponavljajočih stresnih dogodkih, ki so nastali na dopustu, čisti slučaji)....in do danes še nikoli v kakšnih drugih okoliščinah, se pravi, še nikoli v vsakdanjem življenju.

No, in dohtar (tvoj) mi je hotel dati AD-je .
Zdej pa jaz res ne razumem teh šrinkov  ....

Putka, da bi se jaz morala tako pogosto bojevati z ankso in paniko(sploh te se bojim kot hudič križa ) kot ti, bi ga sama prosila naj mi jih da.....tako pa, ker se človek dopustu v točno določenih okoliščinah lahko izogne, si mislim, da se AD-jev lahko nekako ognem. Še tiste okoliščine, ki so mi ostale v podzavesti glede dopustov, če bi lahko predelala pa bi bilo.

[Putka]

No, in dohtar (tvoj) mi je hotel dati AD-je .
Zdej pa jaz res ne razumem teh šrinkov  ....

A res? Dr. Rebolj?
Čudno, da jih meni ni.

Mogoče se mu ne zdim kritičen primer, ker skos nekaj blebetam pa se ne zdim preplašena. Nevem no. Sam je vseen dohtar, kej tazga ga nebi smel zmedt. 

[Aslan]

Kristy jest mislim, da ti jih je napisal zato, ker je videl, da se počutiš nemočna in ne znaš ven iz te situacije. Da si že tolko časa na isti točki in da se zadeva poslabšuje. Škoda je časa...Veliko strahov imaš.
Ne želiš si več na dopust in nisi pripravljena tvegati - se namerno izpostaviti okolju, kjer si doživela paniko. Počasi se ti bo zožil življenjski prostor. Kajti če paniko doživiš naslednjič v službi, ti bo neprijetno v službo. Tako gre to.
Panika ima različne simptome. Enim je slabo, drugi imajo pa tresenje rok...vse sorte oblik je...
Ampak vse to je ANKSIOZNOST, ki ovira naša življenja, nas omejuje. Ko je dovolj omejujoče za nas, moramo posežt po zdravilih. In če hkrati s tem sami ne spreminjamo življenja ne bo nič boljše.

Putka tebe jest vidim kot optimistko in z veliko željo narest nekaj...
s tega naslova je vredno probat prvo brez tablet.
Anxa te ni čist ohromila in povozila...torej spreminjat način življenja in razmišljanja...ne se bat panike...in čist lahko da zmagaš ta boj brez tablet.

Nista dva človeka enaka, in dve boleznenske težave ne...

[Putka]

Ja sej imaš prav. Tudi jaz sebe tko vidim. Hvala.

Grem zdele na aerobiko. 

[alexx]

Bravo putka. Isto te vidim kot Aslan.

[Kristy]

Če se včasih počutim nemočna mi pa res še ni treba jest AD-jev.
Zakaj pa mi jih ga. Darja in ga. Blinc nista napisali    ?

Napisal mi jih je zato, ker sem mu 1 uro težila o tistih panikah na morju, vso ostalo situacijo pa sem mu omenila v 1 minuti, torej o tem v bistvu sploh ni bil seznanjen.

Aslan, to pa ni res, da se nisem izpostavljala situacijam ...izpostavila sem se še 4x !!!! ....in ker je vedno bilo spet nekaj narobe....no, prav zaradi izpostavljanja me je doletela panika !!!
A je čudno, da nočem več na vroče sonce in morje ? Sej, zakaj pa bi mogla it, če mi ne paše nič od tega.
Ne bo se mi zožil....ni strahu....v službi, da bi jo doživela  ..... to je drugi edini prostor, kjer se počutim najbolj varna.

Razumeš...saj sem podčrtala....da se panično počutim izključno in izrecno in samo v tistih dopustniških okoliščinah. Fobija na točno določeno situacijo - sej ni tako težko razumet, ker sem tukaj gor vsaj že 5x o tem pisala.
Še nikoli in nikdar nisem panike občutila v vsakdanjem življenju !!!!!!!

Nihče nima te sposobnosti, da bi vedel in videl v moje možgane, kako se jaz počutim v določenih situacijah, zato je brezpredmetno pisati kaj jaz mislim in kako čutim, ker to vem samo jaz.

[Putka]

Hmmm? Z mano je precej predebatiral o možnostih jemanja AD in ne-jemanja AD pa sem mu kar slikovito opisala svoje težave, ki so očitno večje in hujše od tvojih. Verjetno ti je predlagal in sta se skupaj strinjala, da boš začela jemati AD?

[krasendan]

Kristy...zdej pa že približno vem zakaj se gre pri tebi....

In po vsem prebranem in glede na to, da si nam že vsaj petkrat napisala in podčrtala, da imaš fobijo samo pred dopusti...ja potem pa res ne hodi več na dopust, brez veze tut strokovno pomoč iskat, ker očitno sama veš kako premagat ali pa ne to fobijo...naš nasvet tako noben ne zaleže...občutek imam, da si niti ne želiš pomoči, raje vidiš, da te skoz nekdo tolaži...pa ne jemlji kot napad...gre samo za moje laično mnenje in svobodno razmišljanje... In potem takem pridem nakako do zaključka...če imaš samo fobijo pred dopustom inp...da je res najbolje, da na dopust ne hodiš...in fobij potem ni več in boš srečno živela...

držim pesti zate Kristy...veš pa, da sem ti že vsaj petkrat predlagala Zavod sana-vita, kjer se s tabo zares veliko pogovarjajo in to brez tablet...

pozdravček

[Aslan]

Kristy nič slabega nisem mislila.  
Oprosti, morda se je res tako razbralo.

Ti sama se odločaš a boš jemala Ad ali ne.
Zdravnik predpiše na podlagi povedanega.
Kaj komu poveš pa je seveda na tebi.

Če se težava vleče leta in leta in leta...je pač treba narest kak korak v smer napredka.
Sicer leta bežijo, mi pa na isti točki stojimo in imamo občutek,
da gre življenje mimo nas. Depresivno počutje in strahovi pa trajajo in trajajo...

Panični napadi pa lahko izbruhnejo kadarkoli in kjerkoli.
Vedno so presenečenje..in vedno so odraz nekih notranjih čustvenih prenapetosti.
Niso povezani z krajem konkretno - mi sami s svojimi mislimi in občutki jih nezavedno prikličemo.
In ko ga na nekem kraju dožimo - to povežemo in naslednjič je velika možnost, da se tam spet ponovi.
Saj smo v tisti situaciji že v naprej napeti, nesproščeni in prestrašeni.

Želim ti vse dobro in da se čimprej rešiš te tegobe.

[Putka]

Meni je pa zanimivo, da me ni strah iti nekam v javnost. Si mislim, ma če dobim panični napad, me prav malo briga kaj bodo drugi rekli, samo da se meni kaj res ne zgodi.  (za kar smo vsi že ugotovili, da se ne bo nič zgodilo)


Mene je ubistvu neizmerno strah, da ne bom skozi cel ta proces straha in misli in vsega skupaj zmiksanega pooočasi znorela. Da bom vsak dan malo bolj nora, dokler se mi dokončno ne sfrčka

[Aslan]

Putka nič ne bo z norostjo. Definitivno!

Meni je pa zanimivo, da me ni strah iti nekam v javnost. Si mislim, ma če dobim panični napad, me prav malo briga kaj bodo drugi rekli, samo da se meni kaj res ne zgodi.  (za kar smo vsi že ugotovili, da se ne bo nič zgodilo)

 
Odslej ponavljam za tabo...

[Putka]

Aslan probaj, pomaga odganjati strah.

Meni je ob tem uspelo zmanjšati mojo splošno skrb kaj si drugi mislijo in kako se počutijo ob meni.  Kaj me briga. Slaba vest izginja, papa in jaz se ob tem počutim fenomenalno. Vem, da sem fajn in če se kdo ne počuti dobro ob meni, gre lahko družbo iskat drugam. Pa ne me narobe razumeti, še vedno sem sočutna, kompromise sklepajoče oseba, razumna oseba, a enostavno postajam sama sebi prva. In če si bom pustila, da se dokončno zgubim v tem že tako zgubljenem počutju, zgolj zato, ker me skrbi kaj si drugi mislijo, me pokoplje.

Waw, a to prihaja iz mojih ust.