Sem na pravi poti?!

[tinka]

Živjo!

Naj povem svojo zgodbo. Pri meni se je začelo v srednji šoli. V četrtem letniku med glavnim odmorom smo kadili na dvorišču. Dan kot vsak drug. Kar naenkrat sem dobila en tak čudn občutek, nelagoden, neprijeten za telo in psiho, čist sm otrpla. Dons vem, da je bil to moj prvi napad tesnobe. Takrat pa sm vse znake pripisala kajenju? in sem se odločila, da bom nehala.
Potem je bilo vse ok, nardila sm maturo in se vpisala na faks. Proti koncu 1. letnika, ko bi mogla predstavit svojo seminarsko nalogo, bummm, spet panični napad. Seveda takrat nism zmogla vsega skupaj spelat in sem dobesedno ušla. Sledile so prvomajske počitnice, ko sem doživljala napad za napadom. Enkrat sem celo hotla, da me mami pelje na urgenco, prepričana da umiram. Končno sem zbrala pogum in odšla k zdravniku, kjer so moje simptome pripisali nepravilnemu delovanju ščitnice, kar se je izkazalo za neresnično. Vztrajala sem, da je z mano, z mojim telesom nekaj narobe in zaradi bolečin v grlu in težkega požiranja so mi dali antibiotike proti angini. Tisto leto sem zarad težav sama s seboj ponavljala letnik in se sčasoma nekako pomirila.
Faks sem speljala do konca, manjka mi še diploma. Zarad alkoholizma v družini nisem več zdržala doma in sem se preselila k fantu. Našla sem si službo. Postala pa sem drugačna. Zelo težko navežem stik, ob spoznanju nove osebe (fantovih prijateljev) sem ponavadi kar tiho, nasploh sem se zelo zaprla vase, izogibam se novim situacijam, povsod grem s fantom, na faksu sem vedno našla izgovor, ko je bilo treba predstavit svoje delo, nastopat pred kolegi, zelo sem občutljiva na pripombe in kritike iz okolice, prijateljic nimam veliko, tiste, ki pa so pa jih zelo zanemarjam, sem zelo nesamozavestna, čeprav nimam nekih velikih fizičnih pomanjkljivosti, ves čas sm nekako nesproščena, koncentracije nimam, idej, ki jih rabim v poklicu tudi ne, veliko pozabljam, povrhu vsega pa zadnje čase še težko kaj povem, večkrat se mi kar zatakne in pomešam vrstni red besed. Okolica me sprejema kot tiho, zadržano osebo, vendar vem, da to nism jst. v Mlajših letih sm bila vedno zelo komunikativna, priljubljena, odlična učenka, nasploh mi je vse šlo dobro. Zdej pa ob vsem, kar ne zmorem čutim velik poraz. Zelo sem nesrečna, ker zarad vrtoglavic ne morm v hribe, vendar sem včasih z očetom velik hodila brez težav. Na telefon se redko oglasim, klica skoraj nikoli ne vrnem ali pokličem prva. Zabav zame ni, službeni pikniki mi predstavljajo največje gorje.
Letos se je začelo pred poletjem. Ne vem ali je bil kriv stres v službi ali kaj. Drugače mi v življenju ni hudega, dnarja je dost, streho nad glavo imam. Počutila sem se vedno bolj utrujeno. Spala sem nenormalno veliko. Veselja do šivanja ali fortografiranja ali urejanja svojga bloga, kjer sem prej našla velik utehe ni blo. Niti gospodinjskih del nism več zmogla. Potem pred mojim dopustom me je doletu še en šok. Fotr je po treh letih brez alohola spet bil več dni čist na glavo. Ker so me zaposlovale priprave na dopust, sem še kar nekak zmogla preko tesnobnih filingov. V grčiji pa me je "zasukal".Tokrat zelo hudo. Tesnoba je bla prisotna ves čas, tresla sem se, pri plus 35 stopinjah me je skoraj skoz zeblo, nisem bla zmožna komunicirat, se skoncentrirat pri branju knjige, ves čas sem bla zaskrbljena zarad sploh ne vem česa, plavat nism upala, ker sm se bala da me bo ne vem kaj v morju doletel, pogledi drugih ljudi so me spravljal v nelagodje, le kaj slabega se pogovarjajo o nen, panični napadi so me spremlja predvsem ponoč, ko nism mogla spat, misli so mi begale kot stroboskop, misla sem da se mi bo zmešal, oziroma se mi že meša, povrh vsega pa mi fant v situacijah ni prav nič pomagal, češ da naj se pomirim, kaj mi pa je?, kar je vodil še v prepire. Stiska je bla tako huda, trepljenje dan za dnem, noč za nočjo, da sem samo čakala odhod domov in obisk zdravnice. Predpisala mi je paluxon (s stranskimi učinki se še borim), uspavala, da sem se vsaj mal naspala in psihoterapijo. Hud udarec je bil, ko sm mogla v psihiatrično bolnico na prvi pregled. Vpisala sem se tudi v tečaj sproščanja, pred katerim imam veliko tremo. Zaenkrat mi gre dobro, tesnoba je minila, včasih zvečer me še zagrabi brez razloga. Sem še na bolniški in upam, da bom dobr prestala ponovn spopad s službo in sodelavci. Težko mi je povedat kako je z mano, tudi starši ne vedo. Hvala vsem za vzpodbudo in pogum, ki sem ga našla na teh straneh, da sem spregovorila. Počasi uvidevam, da so mnogi ljudje prijazni in mi nočejo nč slabga, tudi fant ne in da se nima česa bati, življenje vendar ponuja velik lepega.

[Tačka]

Počasi uvidevam, da so mnogi ljudje prijazni in mi nočejo nč slabga, tudi fant ne in da se nima česa bati, življenje vendar ponuja velik lepega.

Glej, točno ta stavek si ponavljaj  .. išči si družbo ljudi, kjer se boš lahko sprostila, brez zadrege spregovorila . Sploh pa si reci, to sem jaz, nikomur nočem nič žalega, delam tisto kar hočem .. Ti povem, ko boš dobila malo samozavesti, ko se boš imela (sama sebe) dovolj rada,  takrat boš tudi pripravljena spregovoriti o svojih težavah - seveda ne komurkoli in vsevprek  . Prej pa - koga pa sploh to briga 

Saj bo... vsi smo preživeli začetne strahove, stranske učinke  ... "joj, a res rabim tablete ??  .." Saj pravim, koga pa brigajo te zadeve. . samo tiste, ki so ti pripravljeni pomagati.   

Res, življenje je res lahko lepo, sploh če si z "malim" zadovoljen  ...

p.s.: pojdi ven v naravo, ti povem - pomaga 

[OLJA]

Ne izogibaj se srečanj z ljudmi. Če se boš preveč zaprla vase te bo v duši bolelo. Niso vsi ljudje slabi .
Če vidiš da se s kom ne štekaš se pač odmakneš in greš drugam. Pa tako je po slabih izkušnjah ne bi smeli odnehati iskati boljše priložnosti. Kar korajžno ! OLJA

[Putka]

Tesnoba je bla prisotna ves čas, tresla sem se, pri plus 35 stopinjah me je skoraj skoz zeblo, nisem bla zmožna komunicirat, se skoncentrirat pri branju knjige, ves čas sem bla zaskrbljena zarad sploh ne vem česa, plavat nism upala, ker sm se bala da me bo ne vem kaj v morju doletel, pogledi drugih ljudi so me spravljal v nelagodje, le kaj slabega se pogovarjajo o nen, panični napadi so me spremlja predvsem ponoč, ko nism mogla spat, misli so mi begale kot stroboskop, misla sem da se mi bo zmešal, oziroma se mi že meša,

Ojla Tinka, tud jaz se tko počutim. Več dni sem super ok, potem pa me zagrabi. Evo v nedeljo me je in sem še danes k en zombi, upam, da čimprej mine.

Vse dobro ti želim.

[Aslan]

Draga Tinka....tvoja zgodba o doživljanju tesnobe, panike je tako zelo podobna vsem našim zgodbam.
Ohromi življenje, postanemo zaprti v svojem domu, vse manj je druženja...vse več strahov...

Ja seveda, si na pravi poti....

Panične napade se uspešno zdravi z antidepresivi in psihoterapijo.
Predvsem kognitivna-vedenjska je v začetni fazi zelo učinkovita.
Da se naučimo, da so ti občutki, "samo občutki"....in da na njih vplivajo naše misli, nezavedne misli...

Naprej pa potem vidimo sami, kako in kaj. Iščemo vzroke težav, nekdo jih ima od otroštva, nekdo od
zlorabe, nekdo od smrti bližnjega, drug od ločitve, vse sorte dogajanj.
V nas so se vtisnili vzorci, kako stvari dojemat in kako na njih odreagirat.
Skozi psihoterapevtski proces se učimo spoznavat sebe, svoja izkrivljena dojemanja realosti,
popravljamo vzorce odzivanja...

Mnogi med nami pravimo, da nas je bolezen spremenila.
Spremenila na bolje.
Saj nas je prisilila soočenja s samim seboj, kdo smo, zakaj smo?

[Putka]

Ta zadni del zna biti včasih malo srhljiv.
Sploh, ker v tem momentu niti nevem točno kdo sem. Se mi zdi, da mi je šlo pri 16ih bolje v spoznavanju same sebe. 

[tinka]

Se mi zdi, da mi je šlo pri 16ih bolje v spoznavanju same sebe. 

Tako zelo se strinjam s tem....
...nesproščenost me ovira pri vsem kar se lotim, pa naj gre za obisk trgovine al pa spoznavanje novih ljudi....počutm se tko drgačna in nerazumljena, kot da ne spadam nikamor.

[Putka]

Jap jaz se počutim, kot da se mi cela osebnost razpada in kot, da sem zgubila svoj "jaz".
Nevem več a bo kdaj boljše al ne bo al čemu nej sploh še verjamem??
Pet dni je vse ok, potem gre pa spet na dol. Pa gor pa dol...a bo šlo kdaj sploh samo gor??? 

[masi]

Jap jaz se počutim, kot da se mi cela osebnost razpada in kot, da sem zgubila svoj "jaz".
Nevem več a bo kdaj boljše al ne bo al čemu nej sploh še verjamem??
Pet dni je vse ok, potem gre pa spet na dol. Pa gor pa dol...a bo šlo kdaj sploh samo gor??? 

hm Putka sorci se ne spomnim,ali hodiš na psihoterapijo? - vem pa, da nimaš zdravil oz. jih odklanjaš, zato ti toplo priporočam obisk pri psihiatru, kajti nihanja žal ne bodo ponehala sama od sebe in lahko se pridruži še depresivna motnja, vendar takrat je pot zdravljenja zelo zelo težka.

[Putka]

Nimam nihanj v razpoloženju (slaba volja - dobra volja - pri meni je volje za odvoz) ampak bolj ta anksiozna nihanja. Skrb in nasploh to čudno počutje, pa brez strahu in pač ne-čudno počutje pa brez paničnih napadov tri tedne pa spet panični napad (grrr) pa ta umsko telesna odsotnost (sovražm ta filing). Hitro se navadim na življenje brez strahu in neprijetnih simptomov, skoraj že pozabim na njih, čeprav od zadnjega mine le nekaj tednov in me vsakič zdela, ko se ponovno pojavijo.

Terapijo imam ja, precej redno.
Bom vprašala za tablete še enkrat oz. se bova pogovorila.

Hvala za skrb, masi.

[Mačica]

Sploh, ker v tem momentu niti nevem točno kdo sem. Se mi zdi, da mi je šlo pri 16ih bolje v spoznavanju same sebe. 

Ta problem imam jz že kar lep čas!! Največja uganka na svetu mi je: KDO SEM?!?! Kaj bi rada v življenju?
Nekoč mi je rekla neka prijateljica, ki je 10 let starejša od mene, da je tudi njo v najstniških letih dajalo to vprašanje, vendar jo je kasneje enostavno "povozilo" življenje in se ni imela več časa ubadat s tem. Nehala je razmišljat o tem in "samo" živela, kar uspešno počne še danes. Ne vem, mogoče je to odgovor. Ampak pomoje ni, ker sem sama od samega začetka, pred osmimi leti probavala s to metodo. Samo vrzi se v življenje, ne pusti se temu....  Ignoriraj to, tega ni, ne bo te oviralo v življenju, ne pustim se temu!!! Naša telesa pa so narejena samoohranitveno, npr. : če sediš na žeblju te boli ali pa če srečaš tigra, ti bo naravna reakcija telesa (strah) preprečila, da ga greš božat in si tako ogroziš življenje!! Tako se mi zdi, da tudi te naše bolezni izhajajo iz tega. In če te opozorilne znake prezremo oz se "borimo" z njimi na način, da jih iz dneva v dan premagujemo, namesto da bi se ustavili in razmislili zakaj in odkod izhajajo. Sama sem hodila na vse žive psihoterapije, vendar, ko se je stanje izboljševalo, sem pozabila na delo na sebi in začela spet živeti "po starem". Sedaj pa sem si končno dopovedala, da ni bolezen tista, ki me ovira v življenju!! Nasprotno!! Je samo opozorilni znak za tisto kar me resnično ovira na poti do srečnega življenja, je reakcija na le to. To je tako, kot da bi vsak dan hodili čez trnovo grmovje in iskali način, kako zdraviti rane, namesto, da bi nehali hoditi čezenj.
Na začetku svoje "anksiozne kariere" sem brala knjigo nekega psihiatra (žal se ne spomnim ne psihiatra, ne naslova knjige), kjer je opisoval spopad neke svoje pacientke z anksioznostjo in paničnimi napadi. Rekel je, da je tako kot skoraj vsi prišla k njemu samo z enim namenom: Da se nehajo napadi in tesnoba. Torej, da bi dobila čudežno zdravilo za rane, ki jih ima od trnovega grmovja. In priznam sama sem bila ista. Še vedno mislim, če bi mi kdo ponudil čudežno tabletko, ki bi ustavila ankso in depro ter paniko, bi jo takoj vzela!! Vendar to ni rešitev. Gledala sem neko oddajo, kjer je bila punčka, ki ni čutila bolečin (fizično), prva reakcija je bila: blagor njej; nato so pa skozi oddajo pokazali, da naše bolečine nikakor niso naš sovražnik, ampak prijatelj!! Punčka je bila cela porezana, imela veliko notranjih krvavitev in bi skoraj umrla, ampak ona tega pač ni čutila. Ko se je recimo usedla na nož je na njem obsedela, saj ji nič ni sporočilo, da si škoduje.
Torej moj nasvet za "pravo pot" je, da se borimo z "demoni", ki so vzrok našega stanja (porežimo vse trnovo grmovje na naši poti, namesto da gazimo čezenj) in ne s posledicami (ranami). Pot je sicer težka, ampak je edina prava.

Uf sem se razpisala

Lp Mačica

[Putka]

Ja sej to. Če vsaj nebi tolko razmišljala kot razmišljam, a kaj ko me misli včasih prehitijo pa preden jaz njim rečem STOP je bila škoda že narjena. Ahhhh.

[masi]

Hm Putka pri meni je bila prisotna anksiozna motnja in ker ni bila zdravljena je na obisk prišla še tetka depra, ki se rada druži-hm malo cinično, ampak tako je in začelo se je zdravljenje dveh motenj, ki je bilo seveda dolgotrajno, z mnogimi padci , ampak se je izšlo  , no upam vsaj, bemti zdajle je tako vreme ko novembra, sivina, mraz, brez svetlobe, da sem spet malo dol 

[Kristy]

Nimam nihanj v razpoloženju (slaba volja - dobra volja - pri meni je volje za odvoz) ampak bolj ta anksiozna nihanja. Skrb in nasploh to čudno počutje, pa brez strahu in pač ne-čudno počutje pa brez paničnih napadov tri tedne pa spet panični napad (grrr) pa ta umsko telesna odsotnost (sovražm ta filing). Hitro se navadim na življenje brez strahu in neprijetnih simptomov, skoraj že pozabim na njih, čeprav od zadnjega mine le nekaj tednov in me vsakič zdela, ko se ponovno pojavijo.

Terapijo imam ja, precej redno.
Bom vprašala za tablete še enkrat oz. se bova pogovorila.

Hvala za skrb, masi.

Putka, meni se zdi precej čudno, da ti ne predpiše AD-jev....ker tako pogosti panični napadi, anskioznost...ufff, a ni to precej izčrpljujoče    ?
Lahko se zgodi, da se stvar še poslabša....in kot je napisala Masi, se ti pritakne še depra.

[Putka]

Ja full je izčrpljujoče. Pa moram rečt, da nimam prav pogostih napadov pa niti ne tko zlo intenzivnih (razen mogoče 2x do zdej) ampak so men tko grozni, da potem rata cela štala. Pa ne ustrašim se nobenga bitja srca pa nobenga pomanjkanja zraka al pa stiskanja grla, ustrašm se, ker v tistem začnem razmišljat, da se mi bo zdej - zdej zmešal in se počutm kot, da me je neki obsedl. Pol mi pa misli začnejo drvet sto na uro pa zdi se mi k da sem tri centi nad tlemi (verjetno ta depresonalizacija al kaj jaz vem kaj se dogaja), uglavnem, da se ne ponavljam, mam skoz občutek ko da sem na robu shizofrenije. Govorim o zadnjih parih dnevih, odkar sem dobila spet panični napad. Pred tem sem bila super ene dva tedna, minimalni znaki ankse in panike a evo, čim pride napad, mene zdela u nulo.
Te misli so pa neki najbl strašnega pa ta en "čudn" svet v katerem sem. Drvijo k nore, vse analiziram in vnaprej razmislm, obsedena sem z vsakim korakom, ker sem tko obsedena s tem, da bom znorela se skos poslušam k govorim, da ja ne bom začela neki nepovezanega blebetat. Ajjjej. Pa itak se nikol nič takega ne zgodi, vse je smiselno in razumljivo ampak pač ta filing...

Dejte mi povedat, a je to normalno za to stanje? Tele misli nadležne, ki me kar prehitevajo. Al se mi meša? A je možn, da se mi meša? Od domačih nima noben psihičnih težav, tko da se nekak mal s tem tolažim pa tud jaz nisem kazala nobenih psihičnih težav, vse do evo...pol leta nazaj. Je pa res, da se folku včasih mal frč frč kr tko.

Če bi jaz vedla, da se mi ne bo zmešal, bi pol simptomov izginlo. Ker največja težava pri meni je, da se bojim smrti in da se bojim tega, da se mi ne zmeša.

Sej zdele k bom šla mu bom rekla, da nardim dva koraka naprej pa enga tazga velikega nazaj, da je joj in da tkole več ne gre. Me je pa tok strah antidepresivov pa teh vaših pisanj o tem kok je grozno na začetku.

Mi je pa neki čudn, da mam tok volje pa energije pa še kar se družim pa hodim laufat pa danes grem na aerobiko pa vedno se mi da zrihtat pa ni mi težko it v šoping  , v službi čist funkcioniram, ok mam mal slabše dneve, ampak funkcioniram.
Nevem no, glede na to vse, bi človk res že obupal.

A z antidepresivi te simptmi izginejo? In kaj bo, k jih enkrat neham jemat? Tega me je tud strah. Zdej vsaj vem kašno je stanje, kaj bo pa ko se enkrat takega stanja odvadim in pozabim in se slučajno vrne? Se mi zdi, da bi me to še bolj zdelalo.

[Kristy]

Putka, sej mene jih je tudi full strah (AD-jev)  ....

Sam veš kaj, vseeno se mi zdi, da se preveč matraš, da te bo preveč izčrpalo tako počutje.
Se mi zdi, da si enkrat napisala, da hodiš k Rebolju.... no, prvič ko boš šla k njemu, dejta se pogovort, pa magari samo 1 uro o AD-jih, o tvojih strahovih glede njih....naj ti vse pove kako in kaj je z jemanjem.
Vseeno, če jih tako ogromno ljudi jemlje, potem že ne morejo biti taka groza  ... se pravi, se da z njimi. In glede stranskih učinkov - Cipralex (za tega sem slišala, lahko še kateri drugi) naj bi imel manj stranskih učinkov in poleg tega dobiš zdraven recept za pomirila, da če je prehudo, vzameš 1 tabletko.
Veš kaj Putka, vseeno bolje, da 14 dni potrpiš s stranskimi učinki, kot, da te panika, napadi še naprej tako zelo izčrpujejo....veš, se zna zgoditi, da en dan ne boš mogla več sama obvladati tega in se bo panika samo še stopnjevala in ti počasi sploh ne bo več popustila, niti za kakšen dan ali dva.

Oprosti, te nočem strašit, sam po vseh tvojih postih se mi zdi, da se zelo mučiš in da ne bi bilo slabo naredit korak naprej.... res, pogovori se z dohtarjem.

[Putka]

Men ni jasno kako AD delujejo. A samo vzpostavljajo kemijo pa si zato potem ok al kako? Kaj pa po prenehanju ADjev? Berem, da vas je imela večina po prenehanju spet iste težave. Še vmes med jemanjem dobite kak panični napad al pač meglo v glavo. Ni res? A ste z ADji začeli zato, da ste lahko sploh fukncionirali normalno čez dan? Ker jaz ubistvu funkcioniram. Full aktivna. Sam pač z meglo. 
Če bi se dalo kemijo vzpostavljat s čim drugim (razmišljanjem ? ) bi jaz rajši s tem začela. Midva se še nisva soočila z mojimi strahovi, ker je bilo zdej najprej potrebno narediti vse drugo (razlaga simptomov, tehnike dihanja,...).

[Orhideja1]

Kaj pa če bi poskusila še s psihoterapijo. Moj predlog, ker ne vem ali hodiš na kakšno terapijo ali ne.
Nihče ti ne more garantirati, da ti bodo simptomi izginili po jemanju AD-jev. S tem samo blažimo simptome. Spopasti se je potrebno z samim vzrokom problema. Ta pa je v nas.

Srečno.

Orhideja

[Putka]

  že hodim.

[Orhideja1]

Bravo. Pametno razmišljaš. Ravno za to gre pri psihoterapiji, da svoja razmišljanja in svoje negativne vzorce (ki ponavadi izvirajo iz otroštva) prepoznamo in jih spremenimo. Začnemo drugače razmišljati, gledati na ljudi in svet okoli nas. Tudi drugače gledamo na probleme, ki jih lahko tudi uspešno premagujemo.

Orhideja