Vrnitev v službo

[Hermiona]

Vsem en lep pozdrav. Saj ne vem, če bom imela korajžo napisati vse zmedene misli, ki se mi porajajo v glavi. Nekaj več kot mesec sem na AD-jih, bila sem čisto fuč in na bolniški. Mislim, da mi tesnobo in panične napade sproža služba, zadnja pol leta je bil itak en sam stres in non stop krizne, urgentne situacije. Ob n-tem pritisku sem čisto odpovedala, telo mi je pokazalo, da tako ne gre več. Prej sem delala kot buldožer, super power wonder woman, ki reši vsako krizno situacijo, ima vse odgovore, odloča o škatljivih zadevah... Končalo se je tako, da sem se tresla vsakič, ko mi je zazvonil službeni telefon in bi ga najraje zabrisala v zrak.
Vedela sem, da moram totalno izklopiti, če hočem priti k sebi in sodelavcem v službi povedala, kaj mi je in da potrebujem mir in počitek. Zelo so bili razumevajoči in tako mi je šlo počasi na bolje, zato sem bolniško zaključila in odšla na že dolgo načrtovane družinske počitnice. Tam sem bila kot nova, brez čisto nobenih težav, imeli smo se zelo lepo. Ta teden smo še na dopustu doma in prihodnji teden naj bi šla v službo.
Evo, in meni je zopet vsak dan slabše. Vrti se mi, tresem se in potim, nimam nobene volje. Strah me je iti nazaj, da ne bom zmogla vsega. Kolikor se poznam, bom službo že sfurala (itak nimam druge izbire), ampak moja družina, moje zdravje, moje počutje? Po drugi strani imam slabo vest, ker morajo zdaj drugi delati še namesto mene (no, nekako štukajo, bolj zahtevne zadeve me seveda čakajo) in vendar ne morem v nedogled se skrivati doma - ja, tako to jaz dojemam.
Glede na to, da me do sedaj še nobena bolezen ni ustavila in če ne drugače, sem z gripo delala doma, se sama sebi zdim kot en hipohonder. Saj vendar še ni tako slabo, da ne bi zmogla opraviti vsaj nujnih zadev. Mogoče pa moram iti v službo, postaviti stvari na novo (vsem in predvsem sebi jasno povedati, kje so moje meje in česa si ne dovolim več, pa naj razporedijo nekaj mojega dela še na druge) in se tako nehati bati službe. In medtem potrpeti slabo počutje. Pa ne vem, če bom to zmogla...
Kaj pa če se me bodo lotevali panični napadi v službi, med sestanki? Po eni strani mislim, da imam glede na preteklo garanje nekaj bonusa in bi me nadrejeni lahko razbremenili, po drugi strani pa so mi do sedaj itak samo dodajali zadolžitve in ni bilo nekega posluha za moja opozorila, da tako ne gre, pa še kriza in odpuščanja....
Nekam dolga sem ratala, pa še zmedena, se bojim. Prosim, dajte mi kakšen nasvet. Čutim, da nekje ne delam prav, pa si ne znam uskladiti vseh teh nasprotujočih si misli. Poljubček vsem!

[Juliette]

Hermiona,
saj odgovore že poznaš, mislim, da imaš dober uvid v vzroke težav, da si miselno prodorna in ti je zadeva jasna, čeprav si del tebe te resničnosti morda noče priznati.
Ljudje imamo svoje omejitve in konec. Tako je narejen ta svet. Če omejitev ne spoštujemo se počasi krhamo in na koncu odpovemo - telesno, psihično ali v celoti.
Imaš svojo službo, svoje delo sicer rada? Potem je vsekakor prav, da vztrajaš v njej, vendar s pomembno razliko, ki si jo predvidela že sama, da odločno postaviš meje in na prvo mesto postaviš sebe in svoje zdravje. Pri tem ti zelo dobro lahko pomaga tudi psihoterapija, s katero bi lahko odkrila tudi vzroke, zakaj si pripravljena sebe tlačiti, zboleti, namesto reči "ne" in prisiliti druge, da tudi sami sprejmejo svoj del odgovornosti. Zakaj se moraš toliko dokazovati, da greš krepko preko sebe?
Želim ti učinkovit premislek in zdrave odločitve! 

[Hermiona]

Juliette, hvala ti. 

zakaj si pripravljena sebe tlačiti, zboleti, namesto reči "ne" in prisiliti druge, da tudi sami sprejmejo svoj del odgovornosti. Zakaj se moraš toliko dokazovati, da greš krepko preko sebe?

Zelo dobra vprašanja si postavila. Čeprav se morda sliši čudno, sama nisem prišla do tega, da moram razčistiti vzroke pri sebi in da ni vsega kriva firma, na kateri sem zaposlena. Ko sedaj razmišljam, je vendar evidentno, da sama rinem v takšno situacijo.  In če prav pomislim, na tak način funkcioniram že celo življenje - odličnjakinja, pohvale, nagrade, napredovanja...ki se jih nikoli nisem iskreno veselila, nobeno zame ni bilo dovolj dobro, tisto, s katerim bi sama sebi dokazala, karkoli si že imam za dokazati - saj res, kaj neki in zakaj? Pojma nimam...

Na terapijo sem naročena čez en mesec in jo težko pričakujem. Strah me je, kako medtem. Služba mi je vedno bila izziv, naenkrat pa mi je postala velikansko breme. Problem je tudi v tem, da sem se sama odločila za kategorijo neutrudnega deloholika, na katero se firma hitro navadi in dvomim, da bo ravno veselje, če pa zdaj ne bom več pripravljena pretrpeti ravno vsega....Ne vem, če je prav, da se sploh vračam v službo v takšnem betežnem stanju, v katerem sem zdaj. 

[bikica66]

Pozdravljena !

V bistvu ti nimam kaj reči,saj sama poznaš vse odgovore .
Odločiti se pa moraš tudi sama kaj ti je najbolj pomembno v življenju .
Če se boš v službi spet " preterala " bo stanje isto kot prej ali še hujše.Postavi meje - postavi se zase.
Tudi jaz sem mislila,da moram vse in še več narediti tako v službi kot doma,pa sem ugotovila : v službi me lahko zamenjajo ,saj nekoga,ki bo stalno na bolniški ali se stalno slabo počuti ne potrebujejo.
Doma pa tudi mož nekaj časa posluša,pomaga,skuša razumeti,potem pa obupa in gre drugam,otroci pa tudi hitro odraščajo in gredo po svoje.
Želim ti vse dobro,verjemi vase in se postavi zase 

lp

[Juliette]

Pa imaš možnost še nekoliko podaljšati bolniško? Ker najbrž bi bila to najboljša možnost zaenkrat, potem bi pa imela dovolj opore v psihoterapiji (za katero pa si se odločila?), da bi lahko sprejemala ustrezne korake. Ker nekaj sprememb bo vsekakor treba vnesti. A lepo počasi, v skladu s svojimi potrebami in v svojem ritmu.
Ogromna prednost je že to, da si pripravljena pogledati resnici v oči in se soočiti s sabo. To je vsekakor nujen, pa ne za vse ravno preprost korak.
Drži se! In kar sprosti se na forumu, če ti to vsaj malenkost pomaga. 

[Hermiona]

Hvala, hvala za vaše poste, v tem trenutku mi najbolj pomagajo. Ker vem, da razumete bolezen, ker vem, da se trudite, da bi se počutili bolje in ker mi lahko neobremenjeno odgovarjate na mojo zmedo in mi odkrito nastavite ogledalo, ki ga zelo rabim. Vsem 

Danes sem v istem  stanju. Na bolniško se lahko vrnem brez problema, pa me je zdaj strah straha, pa da si bom samo podaljševala agonijo. Ne vem, do ponedeljka zjutraj se bom skušala poglobiti vase in svoje občutke in čustva, če mi bodo ti lahko pokazali, kaj je v tem primeru ZAME najboljše. He, to bo kar izziv zame, ki se ne poslušam že zelo zelo dolgo in vse dojemam samo razumsko. Odgovore že mogoče poznam - čeprav se meni ne zdi ravno -, jih pa vsekakor ne čutim. Tako bi rada scmerila tale cmok v grlu, pa ne gre. Ne vem, dozdeva se mi, da če bom zadevo reševala samo z glavo, ne bo ok. Ima kdo kakšen nasvet?

[lunica]

Pozdravljena Hermiona!

Po tvojem pisanju sodeč menim,da si perfekcionistka in to želiš dokazati na svoj način,čeprav si sama napisala,da ti to ne pomeni kaj dosti npr.napredovanja in pohvale...
Moje osebno mnenje je,da se na tak način kot ga imaš počutiš bolj samozavestno in sposobno kar tudi si navzven,nekaj pa je druga stran mogoče npr.to,da si nekako ne moreš priznat,da tudi ti lahko pregoriš in si samo oseba,ki ima svoja čustva in občutke in,da je breme ki ga nosiš kar težko.
Tudi sama sem se kdaj dokazovala skozi podobne maske tvojim ampak v sebi pa sem počasi začela propadat,ker sem bolj ravnala v skladu z željami in potrebami okolice nase pa preprosto pozabila.
Včasih pač ravnamo "narobe" ne,da bi se tega sploh zavedali in potem BOOM! :Dkot strela z jasnega nas začne telo samo opozarjat,da je pa treba neke vzorce našega vedenja spremenit.
Le pogumno naprej in ne boj se saj boš ob strokovni pomoči lažje predelala stvari,ki so nekje v kotičku ostale skrite

[Hermiona]

Lunica, hvala ti za spodbudo. Se strinjam s tabo, gre za masko. Za njo se skriva en cel kup bolečine in strahu, ki si jih nisem hotela priznati in ki me dobesedno sili k pehanju v službi. Bom zavihala rokave, res moram marsikaj sčistiti in spremeniti. Najbrž več, kot se v tem trenutku zavedam.

Upam, da bo obveljala tista: slab začetek - dober konec, pa da mi bo ratalo malo urediti moj lajf in bom tudi jaz lahko napisala kaj tako spodbudnega kot pred kratkim Slavka   

Odločila sem se, da grem jutri v službo, če pa bo preveč bed, se ne bom mučila in bom šla kar lepo nazaj k zdravnici. Torej prva odločitev - zdravje pred službo. In ravno tako si ne bom privlekla nobenega dela domov, po osmih urah grem direkt domov, delala bom samo svoje delo. In še na malico grem, jeee. Tako, to so prve zaveze svečano pred vsemi, da ne bom zopet kam odbluzila že takoj na začetku

[Hermiona]

Evo, mi je že dosti lažje. Nič hudega se mi ne bo zgodilo. Jaz to zmorem. 

[Slavka]

Odločila sem se, da grem jutri v službo, če pa bo preveč bed, se ne bom mučila in bom šla kar lepo nazaj k zdravnici. Torej prva odločitev - zdravje pred službo. In ravno tako si ne bom privlekla nobenega dela domov, po osmih urah grem direkt domov, delala bom samo svoje delo. In še na malico grem, jeee.

  točno tako!

Tako, to so prve zaveze svečano pred vsemi, da ne bom zopet kam odbluzila že takoj na začetku

Te držimo za besedo... 

Nič hudega se mi ne bo zgodilo. Jaz to zmorem.

  seveda zmoreš in zagotovo se bo svet vrtel naprej, tudi, če se boš manj razdajala za delo in večkrat poskrbela zase.

Vendar bodi pozorna na to, da ne boš zdaj svoj perfekcionizem usmerila v perfektno reševanje svojega počutja....tudi to zna biti namreč naporno in poleg vsega nam ne uspe vedno in se nato še naknadno sekiramo zaradi tega. 

Torej zmernost in prijaznost do sebe je zagotovo najboljša pot do zmage. 

[Liza1977]

Hermiona,

držim pesti, da bo jutri v službi vse OK. Če pa ne bo, pač ne bo. Nisi edina.
Da boš pa zdravje postavila pred službo je pa itak pravilna odločitev. Danes sem na FB prebrala: "NOTHING EVER GOES AWAY UNTIL IT TEACHES US WHAT WE NEED TO KNOW"

Srečno in LP

[amarina]

Pozdravljena Hermiona,
tudi jaz grem jutri po dooolgem času spet v službo , za 4 ure, ma malo me je strah kako bo, kaj bom naredila, kako bom reagirala na delovno okolje in vbse skupaj. to da pregoriš ni nič takega, važno da se človek sploh lahko še pobere in postavi svoje meje.
vso srečo ti želim jutri in naslednje dni.
am

[Hermiona]

No, da vam javim, da sem preživela. Od doma sem šla s cmokom v grlu in čisto zakrčena (ja, še ne obvladam najbolj sproščanja), tako, da sem zdaj fizično utrujena, ampak zadovoljna, ker mi je vsako uro strah kar samo pobiralo 

Edinole z mailom se bom mogla še spopasti.  Čaka me ogromna količina neprebranih in ko sem začela se mi je zdelo, kot da mi letijo naloge dum, dum, dum na glavo in da bom zopet utapljala v morju dela in hitela, da rešim vse za nazaj. Zato sem zaenkrat samo izbrisala spame, ostalo sem pustila neprebrano. Če ne gre, ne gre. Bo šlo pa kakšen drugi dan. Če je kaj grozno nujnega, me bodo že poklicali po telefonu. Glede nujnosti pa je itak tako, da se 3/4 krat izkaže, da si je "nujnost" omislil pošiljatelj in da lahko tudi malo počaka. Zadeve, ki so se mi totalno upirale, sem zaenkrat pustila kar ob strani.

Zaveze torej prvi dan držijo 
Še me je strah, ampak manj.

Amarina, tudi jaz ti želim vso srečo in čim manj stresno vrnitev v službo  Mislim nate, javi kaj, kako ti gre.

[Hocemven]

   bravo

[Liza1977]

 
sem prav vesela

LP

[lunica]

Super!!!

[Dharma]

Strah  Strah je zmeraj največji problem. Pa naj bo to resničen ali neresničen. Tale tvoj strah pred službo in vsem obveznostmi, ki ti jih nalagajo je čisto opravičen. Tako delavna in pridna wonder woman kot si, sploh ni čudno, da človeku enkrat prekipi in začne pregorevat. pretiravat nikoli ni ok, samo kaj čmo ko pa smo v takem svetu, kje mislijo, da smo roboti, ki zmorejo ekstreme in te ekstre delat v nedogled ajoj  Tako kot človek ne more brez spanja vsak dan, drugače bi telo počasi odpovedalo, tako nek delavec ne more delat po cele dneve v stresu in kupu obveznosti ne da bi dobil nekaj počitka, da si opomore in zbistri um.
Do določenih spoznanj si tudi sama že prišla in prvo je zdravje. Probej si poštimat tako, da si boš delo malo bolj olajšala in prilagodila po svoje (če se da), vzemi si pavze za sprostitev in da lahko za mar minut zadihaš. To je samo malenkost, ampak nekaj je. Ker tak strah pred službo sama vidiš, da ni ok in strah kot strah, če nekaj ne okrenemo se bo samo še stopnjeval stopnjeval. Vsak dan it v službo s tesnobo in v pričakovanju paničnega in "kaj če" ni nič kaj prijeten in že sama misel na to lahko sproži napad.
Probej odmislit strah, probej si dan zorganizirat tako, da bo tebi čimbolj ugajal, nauči se kakšne sprostitvene tehnike (stric google je zelo v pomoč lahko pri iskanju le teh ali knjige,...) te trajajo nekaj minut in se lahko kamot izvajajo na delovnem mestu. Predvsem ne pozabi kdaj in kdaj zavestno dihat in se predihat.

Držim pesti, da strah pred službo čimprej mine in da najdeš najboljšo rešitev za problemčke 

Jaz ti lahko pomagam samo toliko, s temi majčkenimi nasveti, ki pa si jih vrjetno vedla že sama in pa za podporo, da bo vse ok 

[amarina]

Hej ,
tudi meni nekako uspeva, da hodim po 4 ure v službo in nekako zdržim do konca. v prvem tednu me je kar zelo metalo iz tira, vsak dan je bilo kaj ...mailov pa še do danes nism vseh prebrala, pa saj stvari zastarijo.
Delam z ljudmi in se zelo borims postavljanjem in vzdrževanjem meja, ker vsi bi vse hoteli hitro in čimprej , jaz naj pa čaram pa še prav naj bo...nemogoče. Vse lepo počasi in sem se odločila da bom vse lepo dala na svoje mesto. Raje ne bi delala tega kar delam , raje bi malo miru, ampak trenutno je pač tako kot je. če se zgubim je pa kriza, mislim s koncentracijo. Danes sem npr. tako vneto razlagala enemu gospodu in vse in še več o produktu, da bi mi skoraj ušel brez plačila, jaz pa naj mu častim premijo za 40 eur pa srečno pot. PO 4 urah imam takopolno glavo, da bi šla sedet ob vodo in samo gledat kako plava listje mimo in nič drugega.
lp am

[Hermiona]

Ojla, da malo updajtam še z moje strani. V službi kar nekako furam.

Amarina, tudi jaz se kar bojujem s postavljanjem in vzdrževanjem mej in prav dobro razumem o čem govoriš. Znotraj tistega, o čemer lahko sama odločam, sem si probala poštimat in malo umirit delovne naloge, prosila sem za pomoč (in jo celo dobila!!!, čeprav sem prej marsikdaj tarnala, da ne zmorem, ampak zdaj sem zmogla vsaj glede tega malo bolj se postaviti zase in za svoje zdravje). Poleg tega moram še sebe krotiti, da me ne daje slaba vest, če nisem opravila vsega, pa da mi morajo drugi pomagati. Eh, to je ena čudna finta v moji glavi  , ki si jo moram še razčistiti.

Evo, Dharma, malo intuitivno sem ubrala tudi nekatere od tvojih nasvetov, da lažje preživim dan. Če me kaj grabi, gledam skozi okno in diham, si zarolam kakšno muziko na youtube (upam, da me šefi ne bodo zasačili  ), se sprehodim do fotokopirca, malo poklepetam, da me mine.

Proti koncu tedna mi je ponovno začelo nagajati, vrnili so se panični napadi (pa hvala bogu ne v službi, ampak popoldan). Najbrž je bil ta prvi teden kar zahteven (čeprav sem imela delovno storilnost glede na svojo "siceršnjo formo" zelo nikakvo), in sem popoldan kar fuč in se bolj ko ne ukvarjam sama s sabo. Med vikendom sem se kar odpočila in prišla k sebi. Upam, da bo počasi šlo kljub temu na bolje, zaenkrat se mi še ne zdi, da je prehudo. Malo me skrbi, da ne bom zopet pregorela (čeprav se tega še kako zavedam in ogibam ko hudič križa), da ne bom zopet spregledala vseh opozorilnih znakov.

[ela221]

Pozdravček,

še ena, ki se tako zoprno počuti po prvem tednu službe. Delam v šoli in prvi tedni so seveda zelo naporni. Novi otroci, novi starši,papirologija. Odhajam vsako jutro v šolo s cmokom, da ne bom zmogla. AD-je jemljem od konca junija in moje prepričanje je bilo, da je najhuje za mano, a ob začetku pouka se je spet spustilo navzdol. Zoprn šef pa je stanje samo poslabšal. Telovadim, hodim na psihoterapijo, zdaj še na EFT. Mislim, da sem padla v kontra efekt, da kot perfekcionist moram najti takojšnjo rešitev. Rada bi imela čarobno palčko, pa ne gre. Potem pa sem spet razočarana