Pasji dnevi

[vosu]

Po spletu naklučij sem odkril tale forum za jamranje. Super zadeva, nekaj povsem zame! ...

Prebral sem nekaj odprtih debat in vidim da s svojimi mega problemi resnično nimam kaj težiti, nekateri imate res precej težje situacije od mene in prav zato mi je iskreno nerodno govoriti o svoji. Tako zelo hudo z mano ni, na srečo, zaenkrat. Vsem novim prijateljem in prijateljicam pa želim vse dobro in držim pesti za vse in vsakogar!

Oglašam se zgolj zato, da vam sporočim da tudi mene vleče v vašo smer, da vas torej lepo pozdravim, hej, morda pa si izmenjamo kakšno izkušnjo, prijateljev človek nikoli nima preveč.

Grem pa dejansko že sam sebi na živce, ko zjutraj ležim kot kos betona na postelji in se mi čisto zares niti dihati ne da, kaj šele da bi se zbasal iz postelje in svoji družinici pripravil zajtrk. Pa ne spim, ne, samo ležim z glavo zarit v blazino in zvesto čakam kdaj bo končno nebo name padlo.

Že, hm, godinama.

Morda je vse skupaj postalo resno, ko sem bebcu na drugi strani ogledala prvič priznal, da sem jaz tisti ki je zajebal. Najboljši prijatelj je težil in opletal s pištolo, poklical je mene, naredil pa nisem nič, zmrznil sem, plačeval sem mu pivo dokler ni pač odnehal. En teden kasneje se je zgodba ponovila, tokrat me ni več poklical in tokrat je res pritisnil na sprožilec. Ja, od takrat naprej sem pa bolj tihe sorte.

Super živim, imam vse kar bi si želel, pa vendar se mi ne ljubi več živeti. Misel na moje bližnje, morda tudi izkušnja iz prve roke kakšno sranje šele s tem narediš, me edino še drži na tem svetu. Ampak morbidno fantaziranje o odhodu v sončni zahod pa vseeno tako prija...

Sram me je o tem govoriti doma. Zato povem tukaj, kjer me bo kdo mogoče razumel. Ali pa če me ne bo, saj je vseeno.

:-)

[vosu]

Pa to je čisti čudež, ljudje moji!

Komaj sem dobro enter stisnil, se mi je že posvetilo. Res pomaga, da kaj na glas poveš ali pa napišeš, takoj pride rešitev.

Torej, ugotovil sem, da mi gre neverjetno zelo hudo na živce, če mi kdo stalno govori da nič ne delam prav, da sem "spet" zajebal to in to, da sem len in da nič ne naredim, da kar naredim je skoraj vseeno če ne bi nič naredil, pa da bi bilo dobro če bi kdaj bilo kaj koristi od mene in kdaj zaboga bom končno naredil tisto kar bi moral narediti že včeraj.

Dajte mi mir!

Takoj zjutraj bom šefu povedal kar mi leži na duši.

Če bom to preživel, bom pa potem isto ponovil še doma. (

[alexx]

Dobrodošel.   

Upam, da ti bomo v korist tu gor in da boš našel kaj uporabnega. 

[Betka]

Po spletu naklučij sem odkril tale forum za jamranje.

dobra

[tiranozaver]

Prebral sem nekaj odprtih debat in vidim da s svojimi mega problemi resnično nimam kaj težiti, nekateri imate res precej težje situacije od mene in prav zato mi je iskreno nerodno govoriti o svoji. Tako zelo hudo z mano ni, na srečo, zaenkrat. Vsem novim prijateljem in prijateljicam pa želim vse dobro in držim pesti za vse in vsakogar

Dobrodošel!

Hm, meni se pa glede na povedano zdi, da je s tabo kar hudo. Sicer imaš prav, da "imajo nekateri res precej težje situacije", ampak tudi ti si tam nekje v špici "deprastih ljudi". Ajde, nisi ravno za na svetovno prvenstvo, ampak tudi ne za v tretjo vaško ligo.

Pa tudi sicer se depresija pri moških kaže drugače kot pri ženskah. Pri nas je več jeze, zapiranja vase, hkrati pa razmeroma normalnega funkcioniranja, potem pa naekrat butne ven (samo)destruktivnost. Tako da dokler ne prideš do roba, si kar "normalen". No, sicer pa, kaj ti govorim, itak si sam opisal tam scenarij ...

Še kaj nam piši! Kot si opazil, pomaga.

[Poni]

Mijav..... hočem reči ihaha

Torej tudi tebi težijo s takimi. Ja, dobro poznam. Da nič ne naredim prav, da sem len, da kar z rokami zgradim, z rito poderem, da ni od mene sploh nobene koristi..... Itd.....
     Ja, to dobro poznam. Tudi meni s takimi težijo. Dobrodošel v klubu.
     Aja, jutranje vstajanje. No ja, pri meni je malo drugače. Jaz bi vstal ob petih šestih zjutraj. Teoretično. Ker pa takrat mamca še spi, se tudi jaz vrnem v posteljo. Ob kakih devetih pa se nekako spremenim v vrečo cementa. Če razumeš, kaj hočem reči.
     Še enkrat, dobrodošel v klubu.

Aja, seveda, tudi z mano ni tako hudo, da bi lahko "težil" komu. Ampak, ker si že ti napisal, pa ker sem se jaz prepoznal v tem, sem pa pripisal. Sicer pa  ker si napisal

Poni

[vosu]

Tegale štosa ne jemljem prav resno, zato tudi nisem veliko preverjal če smo kaj komunicirali. Malo pozno, pa vseeno hvala novim prijateljem za kratke odgovore.

Namenoma nočem nič novega napisat, zato ker kot prvo kdo hudiča bi sploh to sr*nje rad bral, kot drugo pa tisti ki bi prebral to, kar se meni zdajle pletel po glavi, bi mi prav sigurno po hitrem postopku naročil en urgenten prevoz v enega od dobro varovanih apartmajev na robu gorenjskega podeželja.

Zato nič jamranja za danes. Ampak le čisto resno vprašanje: da ne bi obremenjeval dohtarjev, mi lahko kdo od vas pametno svetuje, kaj naj za božjo voljo naredim, da bom pognal motorje? Saj niti vprašati ne znam. Nekako tako je, kot bi avto delal samo s pol moči, kot bi nalil vanj jogurt namesto bencina, kot bi imel pulza enih 40 namesto 70, kot da bi bil težak dve toni in kot da bi pod vplivom uspaval študiral visoko matematiko. Kot bi vseskupaj gledal po televiziji in samega sebe upravljal na daljinsko vodenje. Vse mi je noro težko, dobesedno.

Kakšen nasvet? Kakšna čudežna rožica?

Če bi kdo svetoval naj grem s kolegi na pivo, sem že poskusil, pa hm, ni to to.

[Berto]

Lepo pišeš, iz napisanega sklepam, da znaš razmišljati dobro. Najbolj bi ti pomagalo, da razčistiš s svojo preteklostjo. Ta te , vsaj iz napisanega, še najbolj mori. Torej, pogumno s preteklostjo, morda s kakšno strokovno pomočjo.

Ležanje na kavču pa ne pomaga.

To, da si se odločil, da nekaj narediš je že prvi korak.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Mogoče je samomor tvojega prijatelja odprl podobne vsebine, ki ždijo drugače latentno v tvoji dušici. Take vsebine pa so notorične po tem, da povzročajo depresijo in podobne motnje. V bistvu človek sploh ne ve kaj je tisto kar hoče ven, saj preden pride ven že postane predmet potlačitve. Zato pa je cel hudič ugotavljati kaj se s tabo dogaja... Organizem noče v akcijo, če ga kaj "tišči." Kot bi recimo imel zlomljeno roko in bi šel igrati košarko... Ne bo šlo a ne? Tako je z depresijo. Depresija je obrambni mehanizem, ki te skuša ohraniti na enem mestu s čim manj idejami o tem kaj bi delal. Tisto tiščanje v ozadju bi se kaj hitro lahko razraslo in po tem bi ostal nekje sredi akcije čisto ohromljen. To pa ne bi bilo preveč dobro. Posebej, če bi šlo za lov na leve denimo.
Skratka. Tu sem ti povedal nekaj skrivnosti psihe. Sploh pa ni nujno, da se kaj takega v tebi dogaja. Je pa verjetno. Pozorno preberi kaj sem napisal. Ne bo ti škodilo.

[vosu]

Depresija kot obrambni mehanizem?! Odlična ideja, na to pa res nisem nikoli pomislil. Zdi se zelo logično?

[majč]

dragi vosu, hude so zadeve s katerimi živiš. to res ni lahko. enako sem se sama spraševala, zakaj sem sama spala tisto noč, ko se mi je bratranec pod oknom v sosednji bajti oziroma garaži šel zadušit s plinom, ko sem imela sama 17, on pa 19 let.

ampak nisem jaz kriva, niti nisi ti kriv v tvojem primeru.

pomisli, kolikokrat ti je težko, pa ne dobiš pomoči ravno tisti hip, ko si zamisliš. včasih je tvoja osnovna naloga le ta, da enostavno preživiš, čeprav bi raje umrl tisti hip, ker blazno trpiš. pa preživiš, kar je v redu in prav, ker ti samo to da novo priložnost, da bo te notranje stiske enkrat konec.

ne bi rada moralizirala, ampak včasih sem jezna. jezna, da nekdo kar odneha. zdaj ti čutiš stisko v kateri je bil tvoj prijatelj oz. nekaj temu podobnega. vedi le, da je vsak res sam odgovoren za svoje življenje. nisi vedel, da je tako hudo. nimamo vpogleda v sočloveka, če nam on odkrito ne pove, kako čuti. kaj se mu dogaja in tudi nima vsak človek, pa naj bo še tako dober prijatelj, izkušnje in znanja, kako ob tem odreagirati.


izredno boleča reč, pa vendar dragi vosu (res bi si lahko dal kako lepše ime  ) ), iz takšne izkušnje, pa naj bo še tako tragična in klaverna se učiš. lahko se poglobiš in spoznaž doktrino samomomrilnega vedenja in načinov primernega reagiranja. obstajajo društva, literatura. preberi si kaj.


in z veliko potrpežljivosti in razumevanja do sebe se nauči obvladovati lastno stiko.

in ne, ni prav, da se je kolega kar ubil in nikjer ne piše, da se zares ne bi, če bi ti urgiral. stiska lahko najde vsakogar, ali bo človek vztrajal, da najde pot iz nje pa je stvar njegove odločitve, ki pa zelo močno vpliva tudi na okolico.


ne daj se in ne jemlji krivde nase. ta zakaj, zakaj, zakaj, pa je večen in gledal boš s pomilovanjem nanj dokler ne boš sam tisti, k bo neskončno trpel in boš ugotovil, da je v taki stiski lažje oditi, kot ostati. ni pa prav da greš, ker to tako zelo destruktivno vpliva na okolico in ti to dobro veš. poglej, kaj se ti je zgodilo. tvoji otroci te potrebujejo n partnerka tudi itd. pa še marsikdo.

ja ta forum je plac za amrat. tu lahko odkrito povemo, da nam ni za živet, kadar nam ni, ne smemo pa spizdit. to je en tak tihi dogovor.



boš pa dobil vse, kar potrebuješ tu. podporo, razumevanje, spodbudo, ker si prišel med sebi podobne. pa saj smo si vsi podobni. prav vsak lahko kdaj odpove, eni se tega zavedamo, drugi še ne. takšna izkušnja pa e lhko neposredna (n lastni koži) ali posredna (prek svojcev, prijateljev, itd.)

tu ti bo dobro. kar pridi in piši.

in še enkrat: NISI TI KRIV! zapomni si to. to se ne bi smelo zgoditi, ampak tega nisi storil ti. žal mi je, da se ti je to godilo.

maja

 

[majč]

ammm razmišljanje o AD-jih (antidepresivih) tudi v tvojem primeru ni napačno, svetujem ti le, da ti te predpisuje psihiater n ne osebni zdravnik, ker je psihiater specialist za te zadeve, osebni zdravnik pa zna vsega po malem in nič the best, razumeš? napotnico pa k psihiatru, če mene vprašaš. itak boš pa dva meseca čakal, da prideš na vrsto

maja

[vosu]

Dragi Vosu, hehe, tega mi pa ni še nihče rekel (vsaj ne skupaj v enem stavku)!

Precej vzpodbudnih besed, hvala ti, Maja, pa tudi ostalim. Mogoče kdaj pridejo trenuki ko človek res rabi edino malo vzpodbude, pa gre lažje naprej...

Ne bi tu govoril o tem, samo toliko moram pojasniti, v tem primeru mojega prijatelja je drugače. Jaz sem točno in do potankosti vedel kaj se mu dogaja v glavi, jaz sem tisti ki sem točno vedel kaj se bo zgodilo, pa (navkljub strokovnemu znanju in izkušnjam ki jih imam oziroma ki naj bi jih znal uporabiti) nisem odreagiral tako kot bi bilo treba. Govorim le o tem da jaz nisem opravil svojega dela, zavedam pa se, da je odločitev njegova in to samo njegova. Dovolj o tem.

Kemije (in osebam s predpono psih-) se izogibam na daleč in na široko kot se le da. Me je strah, da me bo kdo (ali kaj) prepričal da je še res kaj narobe z mano! :-)

Za enkrat bomo poskusili s starim dobrim babičinim zdravilom, jabolko na dan prežene zdravnika stran...

[majč]

ja, pa šentjanževka ))


jamrat pa kar, ni problema, tu je to v modi 

maja

[vosu]

Kadar je slabo, takrat je slabo vse in takrat je vse prazno in mlačno, takrat niti ni narobe da je kaj narobe, saj je v bistvu vseeno in itak ni pomembno, tako da se tudi občutek žalosti porazgubi v širino in sproti bledi ob neki pekoči grenkobi tam pod grlom.

Kadar pa je dober dan, tako kot danes, takrat ga pa samo neskončno pogrešam...