poseben strah pred mislijo, da nekam morat it.

[chilispace]

Maycha,

jst tudi tega ne razumem - ceprav si recem, da so to situacije, ki so varne, oz si zelim biti v njih, pa postanem vseeno tesnoben v njih - je pa ze to napredek, da sploh grem v taksne situacije, vcasih se jih se vedno hocem izogniti - ta strah oz nesproscenost v pricakovanju pa nekakor ne mine povsem oz ga imam skos v pozdavesti 

In si potem dozivela napad ali je minila tesnoba  oz si bila tesnobna cel cas ko si imela obisk ?

lp 

[Maycha]

Hey, chilispace

V bistvu potem, ko je začela tesnoba v meni naraščati, nisem mogla več biti čisto pomirjena. Sicer se mi na zunaj ni videlo in pazila sem, da sem bila čim bolj skoncentrirana na pogovor, ampak ta panika v meni se je kazala s tem, da si takrat začnem prijemati lase ali pa večkrat sede premaknem noge, bodisi se sezujem in dam noge na klop (saj sem bila pri sebi doma  ) bodisi dvignem roke zadaj za glavo ... ampak to pač izgleda vse normalno, kot da ni nič...samo jaz vem takrat za to, kar se v meni dogaja. Res je to hudo, ja. Ne razumem teh svojih norih možganov, ki nonstop mlatijo eno in isto slamo. 

Pa se poskušam takrat avtosugestivno umiriti in si v glavi govorim, da ni razloga za paniko...da se lepo pogovarjam v senci s kolegicama...da sem med dobrimi ljudmi...da ni razloga za umik, ampak enostavno bi se takrat najraje umaknila in bila sama s seboj.  No, vsaj vzdržala sem in je bilo vse ok. Ko sta se vstali in odšli, je tesnoba prešla takoj na manjšo intenziteto. Ampak najbolj je pa zoprno, ko sem potem tako utrujena, da bi šla kar spat, po drugi strani pa bi se morala spravit k nadaljevanju diplome.  Ahjej ... tolažim se, da sem prehodila že dolgo dolgo pot v tem trpljenju in sem tega že vajena. Upam samo, da ne bo to trajalo večno, ker potem pa res ... nimam besed.     

Kako si kaj ti, chilispace?   

[chilispace]

MAycha ,

kolk casa se pa ze ubadas s tesnobami ?

Ja jaz imam identicne kretnje z rokami, kot ti ( ko sem tesnoben ). Danes sem brata peljal z avtom po opravkih, in sem mu rekel, da sem ze par dni spet bolj tesnoben - in on je rekel, da ce mu ne bi povedal, da ne bi uganil ( folk okol nas ne ve, mi pa zelo dobro vemo, kdaj se ' zacne ' tesnoba oz kdaj narasca - tisto pricakovannje in potem nesproscenost je res zoprna - ko pa sem prssel domov, sem bil pa kot nov 

Drugace sem pa zadnje case bolje ( odkar hodim na terapijo ), no od petka pa do vceraj sem bil pa spet slabsi - spet neki ' svoh ', pa nemiren, pa mrtvilo mi je noge in roke, pa omotica,...pa v trgovini vceraj spet cisto tesnoben, napet, cimprej ven,...ne vem no, pa ze cisto ok je bilo - se pa izogibam helexov, oz si recem, da bom ze potrpel, pa tdi ni tako hudo, samo nadlezno je, ker potem razmisljam vse mogoce o zivljenju in sem potem nesrecen glede prihodnosti !

 Maycha, a ti jemljes kaksne tablete, hodis na kako terapijo,...?

lp

[Maycha]

chilispace, vidim, da imava res zelo podobne simptome in podobne tesnobne misli. Jaz se s paniko in tesnobo najbolj borim zadnji dve leti. Dve leti tudi že hodim na psihoterapijo in sem naredila veliko v tem času, vendar saj veš - dokler ni res nekaj časa občutnejšega miru v telesu, tako dolgo ne moremo biti zadovoljni.   

Jem pa ad Paroxat. Večino časa sem bila na majhni dozi, ker se sama zavedam, da se moram s strahom spopadati sama, drugače ne bom pridobila na moči. Dejansko lahko samo z izkušnjami soočanja razvijemo višjo toleranco do strahu in stresa. Trenutno bi naj po navodilih psihiatrinje jedla eno tableto Paroxata, ampak sama nekako vztrajam na polovici. Polovica mi je namreč ponavadi bila dovolj in sem v redu funkcionirala, a zadnje čase mi je očitno premalo, ker sem pred diplomo in to čutim kot veliko obremenitev.
Pomagam si z Dominorjem, ki mi je na začetku občutno pomagal, ampak zdaj se mi zdi, da vedno manj 
Preizkusiti imam namen še Saframyl, ki je nek nov naravni antidepresiv. Veliko tudi plavam in kolesarim. Ampak, ta tesnoba je pač v meni ... se prebuja in zaspi ... in vedno nova se spet zbudi ... dokler ne bo, upam, za vedno zaspala.  Ali pa morda pričakujem preveč? 

chilispace, super, da ti pomaga psihoterapija. To je vsekakor dobra odločitev glede zdravljenja. Tudi meni pomaga, ne vem kako bi se sicer tako držala. Čeprav je težko, mi še zaenkrat vse uspeva, kot si želim.
Ampak kot si rekel - imam tesnobne misli glede prihodnosti, samo zaradi tega, kar se mi dogaja. Sprašujem se, ali bo kdaj bolje ... kako bom zmogla imeti družino ... če bom zmogla diplomirati ... če bom zmogla opravljati službo ... če bom kdaj zmogla biti brez tablet ipd.  Ta vprašanja se mi ne pojavljajo, ker bi imela kakšne slabe izkušnje, ampak izključno zaradi tega, kar doživljam - zaradi boja s tesnobo, ki mi jemlje energijo, velikokrat tudi voljo in moč.    Vseeno še skušam hoditi z "dvignjeno glavo", čeprav velikokrat "nosim masko" pred drugimi ljudmi.

chilispace, kako si pa ti glede ad? Uživaš katere?

Lp

[chilispace]

MAycha,

no sej, mene tudi skrbi glede prihodnosti, ali bom sploh lahko se spontano zivel, kot sem vcasih, sedaj imam obcutek, da sploh ne zivim, oz zivim samo iz tehnicnega vidika zivljenja ( diham, jem, spim,...) to pa ni ravno zivljenje, ki bi si ga zelel. Enako tudi jaz razmisljam glede sluzbe, druzine, druzbe nasploh,..imam obcutek, kot, da se ne bom mogel vec vklopiti nazaj, in imam tudi obcutek, kot, da me sploh ne veseli vec nic. RAd bi nekoc spet zazivel spontano, kot sem vcasih. V enem letu se mi je vse obrnilo na glavo s temi tesnobami in napadi panike ter posledicno depresijo. ZAme je ogromen projekt ze odhod v trgovski center, kaj sele, da bi sel na morje za par dni - ni variante ! Se pravi zivim zelo asketsko.
   JAz ne jemljem AD-jev ( psihiatrinja mi jih zaenkrat ni predlagala oz je rekla, da se ne vidi smisla, da bi jih jemal ), sem pa do nedavnega jemal Helex, ko je bilo prehudo in pred terapijami ( sedaj sem bil na terapijah ze 3krat brez ), Dominor sem tudi jaz jedel ( mislim, da mi je malo pomagal ), drugace se pa silim, da grem na kolo malo, hodim, obcasno se prisilim, da grem na tenis, ceprav mi po dolocenem casu postane tesnobno in neham - pred letom sem igral tenis 4krat na teden, po 2 uri 

Tako, da kljub temu, da vem, da ni z mano nic narobe ( telesno ), imam se vedno telesne simptome tesnobe,in se vedno kar nekaj povezujem tesnobe s fizicnim zdravjem ( ko nastopijo simptomi ) - tega se ne morem resit...potemj pa sledijo vse tiste crne misli glede prihodnosti, osamljenost, gledanje ostalih, kao kako zivijo, jaz pa ne in tko dalje...not good

lp

[Maycha]

Jaaaaaaaaa, to je tudi hudo. Tudi jaz veliko opazujem druge, kako dejansko živijo v pravem pomenu besede. Gredo lahko spontano kamor koli in kadar koli, brez da bi se obadali, da jim bo kaj prišlo ali da bodo dobili panični napad. To je zanje španska vas, tako kot za nas sproščenost. Predvsem ko vidim kakšne mlade nasmejane družinice si mislim - jaz pa nikoli ne bom tako brezskrbno hodila naokrog in mi bo zmanjkalo energije za druženje in pohajkovanje z otrokom ... Ja, zelo malo je trenutkov, ko lahko rečem, da sem v sebi umirjena. Teh napadov me je še zmeraj strah. No, jaz sem na terapijah uspela tako daleč priti, da se ne izogibam več odhodov od doma. Prej sem se izogibala trgovin, gostišč, tudi daljše vožnje z avtom. Ampak dejansko vidim, da tesnoba pride tudi, če sem doma. Sicer v manjši intenziteti, ampak vendarle pride. 

Zelo dobro, da ti tako uspeva brez ad. Konec koncev, tako kot sem že zapisala v prejšnjem postu - le tako, da se direktno spopadamo s tesnobo in jo sprejemamo kot del sebe, lahko počasi počasi napredujemo. V bistvu bi se morali odklopiti od teh zaskrbljujočih misli o prihodnosti in naših zmožnostih.
Odgovorov in garancije o tem, kako bo v prihodnje, itak ni mogoče dobiti, vse kar nam ostane je to, da imamo dosti manj energije za stvari, ki bi jih lahko tisti dan opravili in za stvari, v katerih bi lahko uživali v sedanjosti. 

Tudi jaz se zelo težko odločim za odhod na morje. Ravno zdaj sem v tej fazi, ko imam namen rezervirati nekaj v septembru. Tolažim se pa s tem, da sem lani potovala na Šolto, ki je kar daleč in sem vzdržala in preživela. Letos pa bi šla veliko bližje. Hja, zelo veliko poguma je potrebnega za naš boj s to ankso.
chilispace, tekom terapije ti bo zagotovo šlo na bolje, tako da se boš vedno manj izogibal odhodov v trgovino. Jaz sem šla že neštetokrat v trgovino, odkar se borim s temi težavami, pa se mi še do zdaj ni nič hudega zgodilo oz. vsaj ne v taki obliki, kot sem pričakovala. Obšli so me že neprijetni občutki, ko sem hodila po trgovini, ampak čez čas tudi poidejo. Z vsakim odhodom v trgovino pa pridobivam na moči, vedno je malce lažje, čeprav za pičico in za milimeter. Potem pride spet kakšen padec in sem bolj tesnobna, spet drugič pa bistveno manj. Tudi ni tako, da bi vedno bilo enako. Včasih zmorem sedeti v kakšni kavarni eno uro, včasih pa bi že po petih minutah najraje pobegnila nekam na samo.

chilispace, poglej, glede na to, da smo že veterani v spopadanju z anksioznostjo, ni logike, da nam ne bi uspelo zmagati, kajne?    Je pa res, da potrebujemo potrpežljivost in voljo. To dvoje je ključ do zmage. 

Lp

[chilispace]

MAycha,

na katero terapijo pa hodis ?

[Maycha]

Psihoanalizo. Je kar fejst poglobljena terapija to. V bistvu celostna - obdeluje od zgodnjega otroštva do sedaj. Predvsem je poudarek na čustvih in občutkih.

[chilispace]

No jaz pa sistemsko relacijsko, ki ima podoben pristop - prepoznava negativnih custev iz otrostva.
A pa imas mogoce kaksne izkusnje s kognitivno vedenjsko terapijo ? ker jo tolk hvalijo oz da je za nas najprimernejsa !? Je pa res, da s ukvarja s povrsinskimi problemi, s simptomi in ne z vzroki - to je mene prepricalo, da sem sel rajsi na sistemsko - hmm mogoce bi bilo pa bolje da bi sel  na kvt - tale koja je bolj dolgotrajna, ker se ukvarja s cutenji, globinskimi custvi - upam, da se bo enkrat izplacalo

[Maycha]

Hm, pred leti sem obiskovala psihoterapijo na koncesijo, imela sem nekje 12 seans in mislim, da je tisto bila kvt terapija. Takrat mi je v tako kratkem času izredno pomagala, vendar sem res pretežno obdelovala simptome oz. takratne napačne vedenjske vzorce, nisem pa posegala v čustva iz otroštva in preteklosti.

Prebrala sem, da je psihoanalitični pristop sicer dolgotrajen, vendar ima dolgoročne učinke. Spreminja kvaliteto življenja na dolgi rok in osebno mi ni žal, da obiskujem psihoterapijo, ker se zavedam, da je to naložba vase, v svoje lastno počutje, življenje, čutenje. Ni mi ravno vseeno, ker mi terapijo plačuje oče, ampak mu bom to skušala vsaj delno povrniti, ko bom sama imela dohodke. 

chilispace, kam pa hodiš na terapijo? Mogoče v MB? 

[chilispace]

Maycha,

tudi sistemsko relacijska psihoterapija je neke vrste psihoanaliza, ki se ukvarja s cutenji, negativcnimi custvi iz otrostva, ki se sedaj kazejo v obliki tesnob ( fizicnih ). Tudi ta terapija je na dolgi rok in tudi tukaj scasoma izkoreninis vzroke tesnob, zavedno. Zavedam se, da terapija traja dalj casa, ampak se po moje izplaca vztrajati - glej, nmeni ze zdaj po 6ih obiskih pomaga
  Ker KVT se pa ukvarja s povrsinskim resevanjem simptomov, ne pa tudi z vzroki; zato ti pomaga, dokler jo izvajas, ker se ne dotakne vzrokov, ki pa lezijo veliko globje. Dolgorocno je zato bolje to, kar midva obiskujeva - je pa res, da si vecina zeli takojsne prenehanje simptomov tesnob, kar pa s KVT lazje dosezes - pri globinskih terapijah gre pac vse bolj pocasi, kar je tudi logicno

Ne, terapijo obiskujem v Ljubljani, na Viču ( 300 m od doma  ) in sicer 1krat na teden ( potem pa se sam delam doma 1-2 uri isti teden ) - placujem si jo sam, ampak mi ni skoda tega denarja, sploh zdaj, ko vidim, da so se zaceli kazati prvi rezultati 

Zanimivo je to, da se takoj po vsaki terapiji pocutim par dni kot, da sploh nimam problemov - dbest, res 

lp

[chilispace]

Maycha, se tole - zakaj si pa prenehala hoditi na prvo terapijo ?

lp

[Maycha]

Super ti gre, chilispace 

Ja, tudi jaz se po terapiji počutim nekako lažje. Se pa čez teden nabere kar nekaj tesnobnih izkušenj.
Prvo psihoterapijo sem takrat pred leti zaključila po presoji terapevtke, češ da sem že čisto v redu. Dejansko sem se tudi tako počutila. Takrat sem imela za predelati izključno strah pred smrtjo, ki me je močno begal. Ampak, potem sem se res dobro držala 5 let, vse do leta 2010, ko sem dobila prvi res zelo hudi panični napad. Od takrat dalje - zadnji dve leti se pa torej borim z navali tesnobe in paniko. 

Ja, psihoterapija analitičnega tipa je res globinska in dolgotrajna, vendar pusti tudi dolgoročne učinke. Jaz močno verjamem, da se s psihoterapijo da ogromno doseči in predelati. Treba se je pač vedno znova dotikati neprijetnih izkušenj iz preteklosti, da čez čas ta tesnoba izgubi na moči. Problem je, da imamo veliko stvari v nezavednem delu, v podzavesti in se veliko ne spomnimo ... zato pa traja, da boleče stvari ozavestimo. Jaz se včasih kar mimogrede spomnim kakšnega dogodka, trenutka, ko me je kaj zelo prestrašilo in s tem odkrijem kakšen morebitni vzrok več.

Je res težko brskati po sebi in odkrivati povezave s preteklostjo, vendar se splača. 

[Juliette]

Maysha in Chili ...
prebiram tale vajin pogovor in ugotavljam, da sem vama precej blizu, podobnega mnenja.
Tudi sama verjamem, da imajo zdravila le omejeno moč, zato sem se tudi jaz odločila vztrajati na najmanjši učinkoviti dozi, ki sem jo nato znižala še za polovičko. Psihjater mi je nekoč dejal, zakaj da bi se mučila in da mu je hudo, če trpim, vendar v isti sapi tudi, da sem pogumna in da je tako potem lažje delati na sebi, ker nas simptomi opozarjajo na situacije, ki imajo na nas pomemben vpliv in sanirati ozadje. S slednjim sem se zelo strinjala in to vzela za svoje prepričanje.
S psihoterapijo - tudi jaz verjamem v globinske metode in me KVT ni prepričala - je šlo počasi navzgor, sedaj delam na sebi že dobri dve leti.
Pred mesecem sem po nasvetu psihjatrinje menjala zdravila (cipralex za citalon - učinkovina je zelo podobna, praktično enaka), ker bi z novimi lažje nadalje zmanjševala dozo, pa se mi zdi, da sem postala nekako otopela in to mi ni prav nič všeč  . Pa tudi s seksom so problemi zarad zdravil, tako da morda res čas, da znižam in počasi opustim. Me je pa vseeno mal strah  .

[Maycha]

Juliette, pozdravček 

Lepo, da v sebi nosiš pogum in vztrajnost. S tema vrlinama boš zagotovo prišla daleč.   
Vsi, ki se bojujemo s tesnobo ju močno potrebujemo. Svetujem ti, da zmanjšuješ zelo počasi, da bodo odtegnitveni simptomi čim blažji. Vsekakor pa o tem povej tudi psihiatru. Z močno voljo ti bo uspelo.
Hm, če ad negativno vplivajo na spolno življenje, potem psihiatri običajno predpišejo druge. Ali pa je to morda začetni stranski učinek ... odvisno kako dolgo že ješ te ad.  Predvidevam, da jih ješ že nekaj časa, glede na to, da želiš zmanjševati dozo.

Naj te ne bo strah, ker se vse da, ampak lepo počasi. Dozo nižaj postopoma, bodi čimbolj telesno aktivna, v času zniževanja pa si pomagaj z naravnimi pomagali (poskusi z Dominorjem, melisinim čajem, tudi novi naravni ad Saframyl je prišel na tržišče (ga še sicer ne poznam) ... če pa pride kakšen dan, ko bo zelo hudo pa tudi kakšno pomirjevalo ne more škoditi, ampak le v skrajni sili).

Le pogumno, držim pesti zate 

[chilispace]

Juliette,

eden izmed razlogov, zakaj nisem posegel po AD-jih je ravno ta otopelost, pa še pri psihoterapiji je veliko tezje delati z obcutki, ce si v takem stanju. Jaz v skrajni sili vzamem Helex, pa tudi teh se pocasi odvajam oz jih ne vzamem, oz rajsi potrpim - potreba po njih je cedalje manjsa 
  Glede AD-jev ti zal ne znam svetovati, ker jih nikoli nisem jemal ( imam jih se zaprte v predalu ), po moje je pa fajn, ce res ostanes na minimalni dozi oz. da jih res postopno ukines.
           Veliko bolj ti v tezkih trenutkih priprorocam obcasno kaksno pomirjevalo, ki ti v manjsih obcasnih kolicinah ne more skodovati, oz se ga ne navadis.

Obvezno pa vztrajaj na psihoterapiji, kajti le ta te bo resnicno pripeljala blizje sebi in svojim pristnim, pozitivnim obcutkom !

lp