jaz sem trenutno v stanju mirovanja kar se derealizacije oz karkoli že je to...
meni so ad-ji pomagak na začetku pri umirjanju anksioznosti in šele čez čas tudi pri večernih tesnobah.
še vedno pa doživljam tesnobe in nesproščenosti, začetne faze paničnih v določenih situacijah ali zvečer, če je bil cel dan preveč stresen in natrpan. lahk da tableti niso ok, lahk da... kaj pa vem... zase sem naredila dovolj, lahko bi pa še več, priznam
kar se misli in derealizacije tiče so pa obdobja ko sem ok - prizemljena z vsakodnevnimi zadevami in pa obdobja, ko nevem več kje sem, kdo sem kaj se, kaj se dogaja...misli ponorijo, dojemanje sveta je kot v igrici ali filmu ali nekem 3 življenju... treudim se zelo zelo da se osredotočim na tukaj in zdaj in si rečem da je vse to psihičnega izvora, ampak včasih je tako hudo, da komaj še gre in bi najraj nekaj naredila takega da mine in si misliim "tega ne zdržim več, kaj se dogaja?!? ne morem več" posledično se name zgrejo vse negativne misli, samopomilovanje, dajanje v nič itd...tišči me in najraj bi začela kričat in razbijat in jokat, ker nevem zakaj je tako kot je. Lahko rečem, da dostikrat si tudi predstavljam, da se mi bo zfukalo v takem smislu, da bom postala čudakinja in bodo vsi govorili, kako je bila lepa in ok punca, potem se ji je pa odpeljalo...in potem me te misli še bolj zbijejo na tla
ampak kot sem rekla, trudim se ohranjat ravnovesje in se ubadat z vsakdanjimi stvarmi, se pripričevat, da je vse ok, da smo resnični, da tako je kot je, da je življenje čudovito,... ker so se nekje vmes rablinili vsi cilji in želje in vera v obstoj in vera v neko višjo silo....je še toliko težžje, ker neveš čemu bi v življenju sledil in zakaj bi se boril. Tako si morem poleg tega še dopovedovat, da je ogromno ogromno stvari, ki jih more vsak človek, tudi jaz, še izkoristit, doživet in spoznat...
vse to je bilo veliko bolj enostavno, preden se je anksioznost tako stopnjevala, da sem zapadla v depresonalizacijo, derealizacijo in blodnje... zdej že dve leti sem kot plavalec sredi morja...vsake toliko padem pod vodo, diham na škrge in se bojujem prit na gladino, spet drugič umirjeno lebdim nad vodo in je kopno v blližini, potem me zalije valj in se utaplam... potem spet preživim...in tako v krogih
kdaj bom pa lahko zadihala in hodila mirno po kopnem pa mi noben ne zna povedat
Toliko o moji izkušnji
