Anksioznost in derealizacija

[martinca]

Kerakoli pretirana vera, v obliki bozjastne potrebe po molitvi in po kazni ali hvalitvi odresenika in zmerjanju satana  ipd.

[Dharma]

ok, samo to so že ekstremi  ane? 

[martinca]

Niso ne  Prav danes ej, sem bla zrtev ene take vernice. Sem ji povedala za 2 mesecno trpljenje zarasdi poskodbe vratu, tilnika, ponavljajoce heksnsuse. In da sem bla ful nesrecna, ker sem bla bolna in nisem mogla nic, in da sem ze klela in se ful sekirala.
Ta babicina prijatelja pa me vprasa : "Kaj pa molila si tudi kaj, ce je tak hudo bolelo?"
 Ji odgovorim, da ne, ker mi to ni nikoli v zivljenju pomagalo. Ali mi je pomagal zdravnk, ali pa sama na kakrsnekoli nacin.
Ona pa je prepricano cela strastna odgovorila : "Vidis to? Ce bi molila, bi pa prej ozdravela!" 

Ji zacnem nastevati vse krize in tezave v zivljenju,
v primeru smrtne bolezni enega otorka smo VSI V CERKVI  MOLILI KOT ENI BIKI IN NI BILO ENEGA SUHEGA OCESA , jaz sem jokala in molila sama doma redno ko budalo in podnevi in ponoci zanj, trpela ko zival, samo da ne bi umrla....
Potem je bila masa za prosnjo za srecno operacijo '...
Potem je bila 'masa z zahvalo za srecno operacijo.' ..
Potem je bila  'masa s prosnjo za okrevanje' ..
POTEM PA JE BIL POGREB. 
In sem rekla tej zenski, da bog ni doslej še nikomur pomagal in ce je kdo bolan, je bolan, pomagajo mu zdravila, torej zdravniki ali pa cudez - ce je ta cudez poslan od boga, pa tudi dobro, tega ne vemo.

[martinca]

Pa še sosed par his naprej je rekel eni sosedi, ki se je z avtom zaletela : "Vidis to imas zdaj zato, ker nisi tam (za neki praznik) zdosti molila, ti premalo hodis k masi in premalo molis! " In to resno verjame. V bistvu je to kot neke vrste skupinska psihoza, kaj se grejo. Ko bi vsaj kaj pomagalo, pa tega ne vemo 

[Slavka]

Niso ne  Prav danes ej, sem bla zrtev ene take vernice. Sem ji povedala za 2 mesecno trpljenje zarasdi poskodbe vratu, tilnika, ponavljajoce heksnsuse. In da sem bla ful nesrecna, ker sem bla bolna in nisem mogla nic, in da sem ze klela in se ful sekirala.
Ta babicina prijatelja pa me vprasa : "Kaj pa molila si tudi kaj, ce je tak hudo bolelo?"
 Ji odgovorim, da ne, ker mi to ni nikoli v zivljenju pomagalo. Ali mi je pomagal zdravnk, ali pa sama na kakrsnekoli nacin.
Ona pa je prepricano cela strastna odgovorila : "Vidis to? Ce bi molila, bi pa prej ozdravela!" 

Ji zacnem nastevati vse krize in tezave v zivljenju,
v primeru smrtne bolezni enega otorka smo VSI V CERKVI  MOLILI KOT ENI BIKI IN NI BILO ENEGA SUHEGA OCESA , jaz sem jokala in molila sama doma redno ko budalo in podnevi in ponoci zanj, trpela ko zival, samo da ne bi umrla....
Potem je bila masa za prosnjo za srecno operacijo '...
Potem je bila 'masa z zahvalo za srecno operacijo.' ..
Potem je bila  'masa s prosnjo za okrevanje' ..
POTEM PA JE BIL POGREB. 
In sem rekla tej zenski, da bog ni doslej še nikomur pomagal in ce je kdo bolan, je bolan, pomagajo mu zdravila, torej zdravniki ali pa cudez - ce je ta cudez poslan od boga, pa tudi dobro, tega ne vemo.

Neimenovana, to si pa res dobro napisala... 

[Alisa]

Z vero je tako kot za anksioznostjo. Če je prava mera, ni s tem nič narobe, če jo je preveč, je pa štala. In to kar počneta tvoja soseda je zgolj nabijanje občutkov krivde. Terapevti se radi zahvalijo KCju, ta producira na miljone pacientov.
Moliš, če ti paše, če ne moliš je tudi ok. Lahko tudi OM-aš. Lahko si pa na realnih tleh. 

[moonchild]

Še en dokaz, da k dusevnim boleznim nagnjeni ljudje ne smemo delati s takimi stvarmi...
Za mene je ze neka navadna meditacija, mirno lezanje ali sedenje v nepremicnosti, nevarna.
Ko sem to med veckratnimi poskusi izvajala, sem po 2 urah hodila po kamnitih debelih stopnicah v zelo globoko klet   : hkrati  sem se popolnoma zavedala, da v resnici lezim nepremicna ze 2 uri na postelji in da ocitno tako zelo zivo sanjam in da sem lahko bila pri tem hkrati na dveh mestih...  Odprla sem oci nin se razgledala po svoji sobi. Toda ko sem jih zaprla, sem bila na teh kamnitih stopnicah in moje noge so hodile dol.
Po teh stvareh si lahko še dosti bolj nor, kot si bil ze prej    Imela sem sreco, da nisem pri tem resno znorela in za vedno obstala s svojim umom nekje v eni kleti na nekih stopnicah, ne da bi se kdaj spomnila, da sem sla meditirat, zaklenjena tam notri..   Pa tudi kar se tice vere, je lahko izredno skodljiva. 

Žal mi je, da si imela z meditacijo tako slabo izkušnjo. :/ Zadnje dni tudi sama poskušam z njo, a moram reči, da sem imela za enkrat le pozitivne izkušnje. Z njo ne želim pretiravati, tako da meditiram vsak dan po 10min ob spremljavi pomirjujoče glasbe. Moj cilj ni da bi prešla v ne vem kakšno višje mentalno stanje ali kako bi se izrazila, vendar le toliko da pomirim svoje zbegane misli. Sem pa na internetu prebrala nek članek na to temo in menda ljudje zelo različno odreagiramo na meditiranje.

Kar pa se tiče vere pa nimam kaj dodati, ker sama ne podpiram ne njegovega obstoja ne neobstoja. Vsak naj verjame kar želi.

Se pa strinjam s tem, da ni dobro če smo z nečim preveč obsedeni. Anksioznost bi že bila ena od teh stvari.

[Žalost88]

Živjo!

Da malo obudim tole temo. Tudi sam imam te tezave. V preteklosti sem ze imel te probleme in so nekako samo odsli... sedaj se je pa spet ponovilo in ze nekaj casa traja... moram priznati da me je tale rubrika malo pomirila. Ponavadi so jutra najhujsa in tudinjaz imam te tipicne misli, kaj ce se mi bo zmesalo, ali kaj ce ne mine itd. Itd. Bi pa vas rad vprasal ce bi AD-ji lahko kaj pomagali?

[boj4ncy]

Meni AD ji niso pomagali glede tega, so mi pa z anksioznostjo ter paničnimi napadi. Občutki derealizacije, splošne utrujenosti, brezvolje itd se še zmeraj vlečejo, kljub več kot polletnem jemanju AD-jev

[Zmedenka]

Meni AD ji niso pomagali glede tega, so mi pa z anksioznostjo ter paničnimi napadi. Občutki derealizacije, splošne utrujenosti, brezvolje itd se še zmeraj vlečejo, kljub več kot polletnem jemanju AD-jev

Tudi meni... Napadi in tesnoba so minili vse ostalo je isto... Se mi zdi da od prvega napada nisem več ista kot prej, kot da bi začela živeti drugo življenje

[Dharma]

jaz sem trenutno v stanju mirovanja kar se derealizacije oz karkoli že je to...
meni so ad-ji pomagak na začetku pri umirjanju anksioznosti in šele čez čas tudi pri večernih tesnobah.
še vedno pa doživljam tesnobe in nesproščenosti, začetne faze paničnih v določenih situacijah ali zvečer, če je bil cel dan preveč stresen in natrpan. lahk da tableti niso ok, lahk da... kaj pa vem... zase sem naredila dovolj, lahko bi pa še več, priznam
kar se misli in derealizacije tiče so pa obdobja ko sem ok - prizemljena z vsakodnevnimi zadevami in pa obdobja, ko nevem več kje sem, kdo sem kaj se, kaj se dogaja...misli ponorijo, dojemanje sveta je kot v igrici ali filmu ali nekem 3 življenju... treudim se zelo zelo da se osredotočim na tukaj in zdaj in si rečem da je vse to psihičnega izvora, ampak včasih je tako hudo, da komaj še gre in bi najraj nekaj naredila takega da mine in si misliim "tega ne zdržim več, kaj se dogaja?!? ne morem več"  posledično se name zgrejo vse negativne misli, samopomilovanje, dajanje v nič itd...tišči me in najraj bi začela kričat in razbijat in jokat, ker nevem zakaj je tako kot je. Lahko rečem, da dostikrat si tudi predstavljam, da se mi bo zfukalo v takem smislu, da bom postala čudakinja in bodo vsi govorili, kako je bila lepa in ok punca, potem se ji je pa odpeljalo...in potem me te misli še bolj zbijejo na tla 
ampak kot sem rekla, trudim  se ohranjat ravnovesje in se ubadat z vsakdanjimi stvarmi, se pripričevat, da je vse ok, da smo resnični, da tako je kot je, da je življenje čudovito,... ker so se nekje vmes rablinili vsi cilji in želje in vera v obstoj in vera v neko višjo silo....je še toliko težžje, ker neveš čemu bi v življenju sledil in zakaj bi se boril. Tako si  morem poleg tega še dopovedovat, da je ogromno ogromno stvari, ki jih more vsak človek, tudi jaz, še izkoristit, doživet in spoznat...
vse to je bilo veliko bolj enostavno, preden se je anksioznost tako stopnjevala, da sem zapadla v depresonalizacijo, derealizacijo in blodnje... zdej že dve leti sem kot plavalec sredi morja...vsake toliko padem pod vodo, diham na škrge in se bojujem prit na gladino, spet drugič umirjeno lebdim nad vodo in je kopno v blližini, potem me zalije valj in se utaplam... potem spet preživim...in tako v krogih
kdaj bom pa lahko zadihala in hodila mirno po kopnem pa mi noben ne zna povedat

Toliko o moji izkušnji