Sovražim se...

[majamaja23]

Sploh nevem kako naj začnem...
Stara sem 20 let. Sovražim se. Iz dneva v dan bolj. Že od nekdaj se nisem imela rada, že kot majhen otrok sem si želela da bi umrla. Od kje to izhaja nevem. Vedno sem se počutila neprijetno doma, tam kjer sem živela 20 let zame ni bil dom. Bil mi je kraj poln neznancev, razen moje mlajše sestre. Vsakič ko sem na robu tega, da se ubijiem, napijem do smrti, zadrogiram, prerežem vrat, zadušim, razbijem glavo ob steno se spomnim nanjo. Kaj si bo mislila, kako jo bo potrlo. Hočem da se vsa ta muka konča.
Nihče mi noče pomagati, nihče me ne jemle resno, nihče mi ne verjame, da hočem umret, da nisem srečna, da ne znam bit srečna, da se ne znam več iskreno nasmejat.
Obdobje ko sem bila najbolj srečna v življenju je bilo ko sem imela najboljšega fanta na svetu, dobila sem pozornost ki jo od staršev nikoli nisem, počutila sem se ljubljeno, prvič v življenju sem verjela, vedela, da me nekdo ljubi. Naredil je ogromno stvari in videlo se je da iz srca. Vmes je nekaj časa škripalo med nama in ko se je vse uredilo, ko se nisva kregala več me je pustil.
Nikoli mi ni znal ali hotel povedati zakaj. Še vedno nevem. Krivim sebe. Za vso sranje, ki se mi dogaja krivim sebe...
Ker letos nisem naredila mature (spet) mi je fotr reku naj se spelem od doma. In sem se. Živim v 15 m2 velikem stanovanju, s souporabo kopalnice in wcja.
Moj trenutni fant je totaln debil, katerega mam na žalost ali srečo neizmerno rada. Ali pa se samo bojim biti sama. Sploh nevem več nič.
Mature nisem naredila, ker odkar sva končala s prejšnjim fantom se še vedno nisem spravila k sebi. Ne pogrešam ga. Vsaj mislim da ne. Pogrešam prelepe trenutke, ko sem se prvič in očitno zadnjič v življenju počutila ljubljeno, spoštovano, končno me je nekdo razumel in me tolažil,  tudi če sem jokala po 5 ur. Nekdo je bil z mano in me objemal in božal in ni mu bilo težko.
Trenutni fant mi skos govori, da sem lena, da "ve" že od takrat ko sem še redno hodila v 4. letnik da ne bom nikol naredila mature. Pravi, da me starši sploh nikol niso vrgl ven ampak da sem šla sama, kar ni res... Govori stvari k niso res, sploh nevem več kaj je res in kaj ne. Govori mi, da mu je žal da mi enkrat, ko sem ga prizadela ni dal šamarja (2 leti nazaj), non stop me podcenjuje in "maltretira". Iz dneva v dan se počutim bolj manjvredno, nočem živeti, ni mi živeti če sem tako govno nesposobno od človeštva. Samo škodo delam svetu.
Že večkrat sem bila na robu tega da se ubijem in mi je žal da se še nisem. Fanta hočem pustit, pa ne morm, rada ga mam, vseeno se kdaj pa kdaj dobro počutim ob njem. Nočem bit sama. Ne morm niti pridt v službo brez njega, niti izpita nimam, ker sem njemu posodila 500€, ko se mu je šlo ornk za nohte... Brez vsega sem, edino kar imam je dobra služba. Mislim dobro je plačana, ni pa nevem kaj (proizvodnja).
Crknt hočem, nočem živet, ker nima smisla živet, če si tak gnoj k niti en človek ne verjame vate, da boš kdaj v življenju kaj dosegel. Zakaj bi pol jaz verjela?
Večkrat se pretepam. Ker se počutim kot da si zaslužim to. Vsaj enkrat na dva mesca mam buške po glavi, rokah, nogah...
Sovražim se...

[Iq_nima_nič_s_tem]

Izgleda kar hudo. Kaj pa, če bi šla k osebnemu zdravniku ali psihiatru in mu povedala vse to?

[majamaja23]

Nevem zakaj ampak imam res grozen odpor do psihiatrov, psihologov. Nočem, pa sem že večkrat rekla da bom šla. Ne verjamem v njih, niti v zdravila. Verjetno zato, ker poznam ljudi ki so ratali "zombiji" po tabletah. Verjetno bi mi pa bilo bolje če bi se lahko pogovarjala z nekom o tem. Z nekom ki me ne obsoja in razume da imam težave, resne težave, ne le neke muhe...

[seu]

Sama imam podobne težave, glede sovraštva do same sebe. Ne želim živeti sploh, tudi če bi imela drugačno življenje, ne želim tega. Noben ne razume. Sovražim starše, ki so tako naivni, da so me naredili, kako lahko vsiliš nekomu življenje, če tega noče? Ne razumem. Ne želim živeti in tega mi ni treba. Sovražim se, velikokrat vzamem pas in se udarjam z njim. No, to mi je že stalnica. Ali pa delam kaj drugega, se opečem, režem, saj ni važno. Ne verjamem, da me kdorkoli lahko prepriča, zakaj mi je TREBA živeti. Ni mi treba, zato tudi ne bom.

[petit a]

Draga Majamaja23,

Že to, da si se opugumila in podelila z nami svojo stisko je znak, da ti le ni vseeno za tvoje življenje. Toplo ti svetujem, da se oglasiš pri svoji osebni zdravnici in ji zaupaš svoje težave in si dovoliš, da ti pomaga. Lahko se oglasiš tudi na kakšni skupini za samopomoč v okviru društva DAM, in podeliš svojo zgodbo z ostalimi, ki imajo podobne izkušnje, da vidiš, da nisi edina, ki ima težave, še bolj pomembno, pa je to, da spoznaš, da se da tudi take stvari premagovati. Občetek, da te ljudje razumejo in da te ne presojajo, pa je neprecenljiv. Take občutke sem imel tudi sam, ko sem se prvič pojavil na skupini.

Trdno verjamem, da boš storila nekaj zase. Če drugi ne prepoznajo pozitivnih lastnosti v tebi, je to njihov problem, tvoj problem postane, ko nijhovemu "pogledu" pričneš verjeti tudi sama. In v tej točki si trenutno sama. Pozitivna stvar je, da svojo samopodobo lahko okrepiš. Še enkart ti svetujem, da si dovoliš, da ti drugi pomagajo.

Srečno!

 

  

[majamaja23]

Želim si da bi se lahko pomirila, odmislila stvari, ker me vse skupaj to ubija, res me ubija. Nisem več isti človek... Mogoče pozna kdo kakšne alternative, kakšne čaje, meditacija ipd. da se sprostim? Ker sem velikokrat že marsikaj zafrknila, ker nisem znala razmišljati trezno. Skoraj vsak dan... Zaradi tega se še bolj sovražim...

[Iq_nima_nič_s_tem]

Kaj te še muči zraven tega sovraštva? Se ti zdi, da kdaj tudi težje razmišljaš kot običajno oz., da te kje kaj tišči, mori, ti jemlje energijo?

[majamaja23]

Energijo mi jemlje skoraj vsaka stvar. Včasih imam občutek, da me nekdo opazuje, velikokrat s kotičkom očesa "nekaj vidim" na koncu ni nič...

[majamaja23]

Vedno večkrat me tudi daje nespečnost, tudi če sem zelo zelo zaspana nikakor ne zaspim. Velikokrat imam preveč stvari v glavi, ne moram nehati razmišljati.
To sem še hotela reči: Velikokrat se mi zgodi, da se ob čisto vsakdanjih stvari naenkrat, ampak res kot strela z jasnega skoraj zajokam (se zadržim, včasih vseeno priteče kakšna solza). Npr. režem kruh, grem pod tuš, se sprehajam, karkoli vbistvu...

[petit a]

Simptomi, ki si jih naštela nakazujejo na možnost, da imaš kakšno obliko depresije. Preglej opis depresije na omenjem linku, mogoče se boš prepoznala.http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=576&Itemid=75

Če ne želiš pristopik k svojemu osebnemu zdravniku, lahko se napotiš direktno k psihiatru, za katerega ne potrebuješ napotnice. Ne se bat zdravil, zdravila v tem primeru AD-ji (anti depresivi), ne spreminjajo osebnosti, kot tudi ne povzročajo odvisnosti.

[majamaja23]

Ena prijateljica je bila na AD, na začetku je bila super, potem je ratala "špaget" in je tudi nekaj časa trajalo da je prišla nazaj k sebi. Nočem tablet...

[aspazija]

Maja, pozdravljena!
Nekje sem prebrala (ženske, ki tečejo z volkovi?):

"Ko duša nezavedno joče, je najprej ne slišimo, čutimo le neznansko utrujenost, ki nas prežema..."

Ena prijateljica je bila na AD, na začetku je bila super, potem je ratala "špaget" in je tudi nekaj časa trajalo da je prišla nazaj k sebi. Nočem tablet...

Saj morda rabiš le nekoga, ki te ne bo obsojal, s katerim se boš lahko o tem pogovorila. Je pa res težko priznati - predvsem sebi - da brez pomoči ne zmoreš.
Poznam...sploh, če si navajen vedno vse zaklepati vase (kot jaz in še marsikdo tukaj)...

Iz tvojega pisanja čutim, da si inteligentno in globoko čuteče dekle, ki se je znašlo v precej veliki stiski.
Verjamem vate. Uspelo ti bo izkopati se iz tega; le dovoli si poiskati pomoč.

Pošiljam ti in en veeelik virtualni objem!

[seu]

in zakaj še živiš?

[petit a]

in zakaj še živiš?

Seu, iskreno povedano provokativna vprašanja ne pomagajo nikomur. Ljudje, ki "grozijo" s samomorom iščejo pomoč in razumevanje. Tvoji posti niso ne eno, ne drugo.

[majamaja23]

Hvala aspazija, tvoj odgovor me je malce pomiril. Mislim, da je tvoj komentar edina stvar ki me je v zadnjem letu, dveh, spravila v malce boljso voljo... Zelim si pogovorov z nekom, ki je sel skozi podobno stvar kot grem jaz. Zelim si, da bi bila koncno enkrat cenjena, zelim si biti samozavestna, ne vsak dan mislit na to kako slaba sem, grda, cudna... Vsak dan misliti na samomor... Zelim si vzpodbudnih besed, ne znam sama ven iz tega pa si globoko nekje v mislih, srcu to zelo zelim... Zelim si biti vedno srecna, najti stvari ki me osrecijo, priti ven iz te bede v kateri sem odkar pomnim...

[Dharma]

Pozdravljena majamaja23 
post sem dojela kot zelo negativnega in tudi vidim da nimaš nič kaj pozitivnega pogleda na svet in nase. Škoda, da je tako, ker si sam ugotovila (pri bivšem fantu), da znajo bit na svetu tudi lepe in dobre stvari in da se lahko počutiš lepo, sprejeto in veselo. Torej obstaja boljše življenje in pozitivna stran vsega. Verjetno ne več z bivšim fantom pa vseeno si sama dojela, da na svetu je lahko OK. 
Fant, ki je trenutno v tvojem življenju, mislim, da ni nekaj kar si ti res želiš. Rada ga imaš, seveda, ampak če malo bolje pomisliš si med vrsticam tudi sama ugotovila, da je bolj kot ne navezanost in strah, da bi bila sama. Se splača vztrajat? To veš le sama, nekje globoko v sebi.
Veliko ljudi, celo življenje išče tisto srečo in stanje miru in vsega lepega. Ampak zgleda je treba najprej skoz cel pekel, da pridemo do željenega. Tudi sreča ni nekaj trajnega. Lepi pa so vsi srečni trenutki, ki jih doživimo medtem ko hodimo do cilja. Imaš poleg bivšega fanta še kakšne lepe spomine? Vse res ne more bit toliko črno. Kaj je bilo takega ko si bila mlajša, da imaš tako razmišljanje že od takrat? Verjamem, da se vse da spremenit, če le človek hoče. Da si upa se prisilit v drugačno razmišljanje in temu vrjet, da poskuša v vsej črnini vseeno poiskat pozitivne in svetle lučke,...
To kar si ti želiš ni za brezveze in to da si pisala sem, tudi ne. To da si se izpovedala in še prej, da si našla ta forum,...če hočeš ali nočeš pomeni, da si globoko globoko v sebi želiš spremembe, drugačnega razmišljanja in sprejetja, ki ga do sedaj nisi bila deležna.
Prvi korak si naredila, zakaj ne bi še drugega in poiskusila poiskati svetle točke v sebi in okoli sebe. Jaz vrjamem, da bi ti uspelo. Mogoče ne danes ali jutri, sčasoma pa.
Jaz misli, da si klub vsemu super punca in si sposobna premikat gore 

[aspazija]

Zelim si pogovorov z nekom, ki je sel skozi podobno stvar kot grem jaz. Zelim si, da bi bila koncno enkrat cenjena, zelim si biti samozavestna..

Maja, ravno iz tega razloga večina od nas, ki hodimo na psihoterapijo, VZTRAJA, čeprav zna biti tudi naporno; zame je to občutek, da si viden, slišan, da je nekdo, ki te absolutno ne obsoja, tisto uro tam ZATE in te sprejema takšno, kot si.

Zelim si vzpodbudnih besed, ne znam sama ven iz tega pa si globoko nekje v mislih, srcu to zelo zelim...

To je tista prelomna točka, veš, na kateri je ves potencial; vsi smo se večinoma za pomoč odločili šele tedaj, ko pa res več ni šlo, ko je bila bolečina prehuda mi pa smo si kljub vsemu zelo zelo želeli živeti drugače...želeli ŽIVETI!

To da si se izpovedala in še prej, da si našla ta forum,...če hočeš ali nočeš pomeni, da si globoko globoko v sebi želiš spremembe, drugačnega razmišljanja in sprejetja, ki ga do sedaj nisi bila deležna.

Se zelo strinjam z Dharmo (oz. Pikico); tudi v tem, da ti sedanji fant očitno ne koristi... ampak to veš sama gotovo dovolj dobro.

Poišči pot; obstaja, le dovoli si jo najti.
In piši - tu vedno kdo posluša...nisi sama.

 

[Juliette]

... občutek, da si viden, slišan, da je nekdo, ki te absolutno ne obsoja, tisto uro tam ZATE in te sprejema takšno, kot si[/b][/i].

Majamaja, upam, da ne boš imela nič proti, če v tvojo temo umestim tale svoj zapis, saj gre pravzaprav tudi pri meni za sovraštvo do sebe, do tistega dela sebe, ki ga ne morem še sprejet, ki ga zavračam, odvračam, se mu ogibam. Hkrati pa so me prav zgornje aspazijine besede ( ) usmerile k razmišljanju o tem in privedle do tega uvida.

Tako rada si nadevam masko tiste nezahtevne in skoraj popolne osebe, da sem spoznala, da to počnem tudi tu na forumu. Pa nisem le to, ne želim biti le to, želim biti v resnici in v celoti videna in slišana, zato bi rada, dragi forumaši, z vami delila spodnje misli, ki sem jih zapisala, potem ko sem prebrala aspazijin stavek. Tako boste spoznali še en moj obraz. To ni prav lahko zame, čeprav se marsikomu ne bo zdela ne vem kakšna stvar, a zame je pomemben korak. No, kar bo pa bo:

"Še vedno igram igrico "pridne" in "minimalno zahtevne". Zelo očitno. Na forumu npr. nimam jajc, da bi pojamrala, da bi zapisala svoje žalostne in temne trenutne občutke. Ne, jaz sem že dolgo tista, ki daje nasvete, ki pomaga ... Napišem sicer kaj o svojih temnih straneh preteklosti, a trenutno sem pa že čisto v redu - ja, občudovanja vredno, kako hitro sem se postavilas na noge in celo bolje zaživela, kot sem prej...
Hm, pomanjkljivosti pri meni ne sme biti, če se pojavijo, jih je treba pa res zelo, zelo na hitro odpraviti. To igro igram tudi na forumu. In potem seveda spet nisem videna in slišana in nikoli deležna kakega razumevanja, saj sem skrita za čudovito masko neke vrste uspešnosti. Kako mi vendar rata v vseh situacijah stopiti v to vlogo ... Moj skript, očitno, bi domnevali v teoriji transakcijske analize. Vem, a kako ga spremeniti???!"

To je to, takšno kot je prišlo ven iz mene - necenzurirano in iskreno. Tako, tudi to sem jaz. 

[Iq_nima_nič_s_tem]

Najprej moramo točno vedeti zakaj smo takšni kot smo. Ko to vemo šele lahko odkrito govorimo. Če nima človek kaj drugega za reči kot:" joj, kako slabo se počutim," potem je res bolje, da je tiho, stiska zobe in šraufa po sebi dokler ne bo imel še kaj več za povedati smiselnega.

[Dharma]

Najprej moramo točno vedeti zakaj smo takšni kot smo. Ko to vemo šele lahko odkrito govorimo. Če nima človek kaj drugega za reči kot:" joj, kako slabo se počutim," potem je res bolje, da je tiho, stiska zobe in šraufa po sebi dokler ne bo imel še kaj več za povedati smiselnega.

Včasih ljudje toliko časa stiskajo zobe, so tiho in samo šraufajo po sebi, da tonejo še globje. Mislim, da vsak lahko pove kakrkoli mi leži in prav je da pove, da se slabo počuti. Le tako vemo, da mu lahko pomagamo in da išče mogoče pomoč. Je pa od posameznika odvisno a jo res želi in ali jo je res pripravljen sprejet. Samo, če ne pove kako se počuti, bo vedno spregledan. Če si želi, da ljudje ne vedo kaj mu je bo tiho, če pa želi da bi ljudje okoli njega vedeli, da ni vse tako kot mora bit, pa naj pove.

Lahko razmišlajmo pri sebi v nedogled zakaj smo taki kot smo, lahko pa tudi malenkost s pomočjo drugih pridemo do odgovora. Mogoče niti nikoli ne bomo vedeli zakaj smo taki kot smo, potem pa par se je treba sprejet takega kot pač si ali pa se potrudit, da bomo bli še boljši.