Še nikoli tako hudo :(

[harmonyy]

Prosim vas za pomoč! Sama se s paničnimi napadi in tesnobo kar dobro borim, zaenkrat še brez ADjev-imam velik strah pred jemanjem ADjev!. Res da je bilo prve par mesecev čist hudo in sploh ne vem kako mi je uspelo it čez-pomoje zarad strahu pred ADji, če me nebi bilo strah bi gotovo že poskusila z njimi. In sploh se ne morem spomnit ali so bli tudi takrat ti občutki neprijetni na ta način kot so tokrat.

Pred 1 mesecem sem začela z Dominorjem,nekje sem prebrala da je nekomu pomagal,  sem si rekla da probam še to. In res..počutje se mi je po enem tednu neverjetno izboljšalo. Šla sem na počitniško delo, spim sama, brez fanta in 14 dni je blo super, nisem mogla verjet. Spala sem 7 ur, vsak dan kar se mi ni že eno leto zgodilo!! Super je blo...učeri v službi pa...čudni občutki, vsiljive misli, ki jih prej nisem imela...strah, tesnoba, počutim se kot da sem čisto na koncu, slabost, občutek da bom bruhala, oblivanje, bojim se da se mi bo zmešalo, strah, strah, cmok v grlu, obupana sem... ... ne vem če sem se kdaj počutila tako nemočno in obupano...
Ura je 4 sama v strahu in s solzami v očeh razmišljam kaj še lahko storim:(...Najhuje je da vsakič ko mi gre na bolje mislim, da bo sedaj pa res vse uredu...pa me spet udari....jutri sicer grem domov, sem si vzela dopust čez teden, ampak nekako nimam več volje, da bi se borila s tem...res je da imam pri fantu vso podporo in ga lahko pokličem tudi sred noči če je hudo, super je ampak včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi se o tem pogovorila s kom, ki razume kako je to, pa nimam nikogar ki bi razumel-razen vas...
Ti občutki so grozni, ne vem če še zmorem...ne zaupam si več, da se bo vse dobro izšlo, trenutno mi je res GROZNO  ...izčrpana sem in ne vem več kako...

[DesertRose]

Prosim ne boj se AD-jev. Tako je bilo pri meni. Zavračala sem AD-je in tonila čedalje globje. Dlje kot boš odlašala z zdravljenjem, dlje časa boš rabila, da se pozdraviš. Vse kar si naštela se dogaja večina nam, ampak stvari moraš uzeti v svoje roke. Tudi jaz sem probala z dominorjem, pa ni šlo. Kar pogumno po AD -je. Boš videla, da bo bolje. In nimaš se česa bati, ne bo se ti zmešalo. 

[Juliette]

Harmony, anksioznost se ne pozdravi sama od sebe. Je pravzaprav precej trdovratna zadeva in brez strokovne pomoči običajno ne gre.
Nam prosim poveš, kaj je tisto, kar te pri AD-jih tako plaši? Če racionalno razdelaš nekatera vprašanja, dobiš do njih drugačen odnos, kar še ne pomeni, da boš pa takoj zagrabla medikamenzozno podporo, le bolj na jasnem si boš glede tega.

[harmonyy]

Ubistvu ne vem česa me je strah, pojavlja se mi kup enih vprašanj... strah me je stranskih učinkov, strah me je , da bo potem še slabše, da se bom znašla v začaranem krogu enga kupa zdravil in se celo življenje vrtela okrog tega, strah me je, ker njihovega delovanja ne poznam najbolje, strah me je ker sem še tko mlada, a bom celo življenje na ADjih? A bo potem sploh kaj boljše ko jih bom nehala jemat? Plaši me vse, kar se tiče psihiatrije, psihiatrov,psihiatričnih bolnišnic slabo mi postane od strahu že če samo slišim te besede-to je ena izmed stvari, ki jih s terapevtko tudi predelujeva trenutno.Sama sem perfekcionistka, in želim met nadzor nad svojim življenjem in vsem kar se v mojem življenju dogaja v svojih rokah...zdravila pa niso stvar na katero bi lahko sama vplivala in ne vem, strah me je da bom izgubila nadzor nad sabo in nad svojim življejem (vem da vse to izhaja iz travm iz otroštva), kar na jok mi gre če pomislim na zdravila.  Ne vem kaj naj nardim, bojim se zdravil-vseh ne samo ADjev... Poleg tega pa vedno berem, da tudi osebe ki so na ADjih občasno še občutijo tesnobo in strah in vse to, in sama tud nisem zmer slaba, včasih sem cel mesec uredu, pa me rukne...ne vem zmedena sem in ne vem kaj naj naredim...

[lunica]

Pozdravljena!

Jaz sem na začetku anksioznosti poskusila z Dominorjem in je ublažil zadeve,ko sem ga nehala pa sem padla globoko nazaj in sem začela z strokovno pomočjo ter AD-ji do katerih sem bila tudi sama skeptična,ampak ali mi je bolje živeti tako,da sem anksiozna polovico dneva ali cel dan?Ali pa je bolje,če začnem z AD-ji,ki niso noben bav bav in se s časoma bolje počutim saj so mi v pomoč pri reševanju mojih osebnih stisk.
Po navadi je na začetku z terapijo Ad-jev malo stranskih učinkov kar ni nič tako groznega kot pa stanje v katerem si sedaj.
Zakaj bi mučila sebe in svoje telo?Jaz sem prebrala ogromno literature na temo ansksioznosti,kar mi je delno tudi pomagalo ampak odpravit takšno počutje ni tako enostavno kot se zdi na prvi pogled.
Resnično ti svetujem,da obiščeš psihiatra in se posvetuješ z njim glede svojih težav in dovoli mu,da ti pomaga.Če boš vztrajala tako in na tak način boš mučila sebe in ostale,ki so ti blizu saj oni težko dojamejo tvoje počutje in ti si na koncu vsa nesrečna,ker samo ti veš kako se počutiš in kaj bi dala,da bi bila takšna kot si bila prej preden si se srečala z anksioznostjo.
Lepo bodi in brez strahu poišči pomoč!

[lunica]

Harmonyy!

Strah je tisti kateri nam preprečuje,da bi napravili korak v drugo smer in dokler boš vztrajala in se oklepala tega,da zmoreš sama tako dolgo boš tavala v tem počutju.Treba si je priznat,da imamo težave in to ni nič slabega.Nekateri pa imajo s čim drugim npr.z kakšnimi kroničnimi zadevami.
Najprej se umiri in ne poskušaj imeti nadzora nad vsem saj le s takšnim načinom razmišljanja smo po navadi tam kjer smo,ko izgubimo ta občutek po nadzoru potem smo zmedeni,nesigurni in postane nas strah npr.kaj bo sedaj?
Tudi sama sem ti bila dokaj podobna v načinu razmišljanja in le ta način me je pripeljal do anksioznosti se pravi morala bom spreminjati določene vzorce vedenja pri sebi.
Zato ti toplo priporočam,da vzameš AD-je kot pomoč in nikjer ne piše,da jih boš morala jemati celo življenje.

[Juliette]

Prav zato, ker ne veš, česa te je strah pri zdravilih, je fajn to stvar razdelat, da boš dobila nad vsem racionalen pregled.
Vidiš, kako zvito se lahko psiha poigrava z nami - praviš, da želiš imeti nadzor nad svojim življenjem, pa te strah zavaja, da se ne moreš trezno odločiti o (ne)jemanju zdravil, na podlagi številnih pozitivnih izkušenj na primer ali na podlagi strokovnih ugotovitev, odgovorov na tvoja vprašanja. Če v situaciji polni strahov in tesnobnosti, v kateri si, na ta vprašanja odgovarjaš sama, si daješ pač izkrivljene odgovore, zato bi bilo dobro stopiti do strokovnjaka oziroma se nanj obrniti kar na spletu in ga konkretno vprašati o strahovih, ki te v zvezi z zdravili toliko tarejo. Ker dejansko sedaj nimaš življenja v svojih rokah, ampak ima strah tebe, zdravila pa lahko pomagajo, da bo obratno.
Praviš npr., da te je strah, da boš potem celo življenje na AD. Čeprav ni verjetno, da bo tako, pa bi bilo vseeno bolje biti na AD in živeti normalno, kot pa celo življenje preživeti v krču strahov in viharjih panike. Tudi strah pred tem, da bi bilo potem še slabše je nerealen - zdravila so namenjena temu, da nam pomagajo in nam bo potem boljše in tako je tudi z AD. Stranski učinki sicer so teden, dva neprijetni, potem pa zvodenijo in nadomesti jih vedno boljše počutje. Zdravila ti tako zagotovijo neko osnovno stabilnost, da je življenje znosno, še vedno pa je odvistno od tebe, od dela s seboj in na sebi, koliko kakovosti mu boš uspela dodeliti - to pa je potem samo v tvojih rokah. Sama zdravljenje zlomljene psihe brez AD razumem kot zdravljenje zlomljene noge brez gipsa. Če ni prave opore, se zadeva težko prav celi. 

[chilispace]

Pozdravljena 

Tudi sam imam ze dobro leto tesnobne in panicne napade, ki pa jih je cedalje manj oz sem se jih naucil nekako kontrolirati - je pa tole zavestno ukvarjanje s tesnobo kar neprijetno, ker nikamor ne hodim sproscen, oz. zelo zelo redko se pocutim cisto ok, neobremenjen. Zanimivo pa je, da nikoli nimam tesnob ponoci, se pravi - spim bp. - vsaj neki

Tudi jaz imam neverjeten strah pred AD-ji oz pred zdravili nasploh. Zadnje leto sem prebral ogromno strokovne literature na  temo delovanja AD-jev in tudi stevilne izkusnje ljudi. Pred parimi meseci sem se kljub strahu odlocil, da jih zacnem jemati ( stranski ucinki so itak enaki kot napadi tesnobe ), potem pa : prvi obisk pri novi psihiatrinji ( sedaj moji osebni ) - po 1 urnem pogovoru mi je rekla, da po njeno zaenkrat ne rabim AD-jev in, da naj cimprej zacnem s psihoterapijo in delom na sebi. In, da AD-ji pogostokrat zavirajo delo pri terapiji, ker zavirajo cutenja.

Skratka...ce lahko kolikor toliko funkcioniras, raje takoj poisci dobro psihoterapijo in cim prej zacni delati na sebi ( jaz obcasno vzamem kaksen Helex, ce sem tesnoben ), ker po prebranem sodec, ti AD nudi samo zacasno oporo,  ( dokler ga jemljes ), da lahko normalno funkcioniras, pozdravi te pa ne ...to naredi psihoterapija, ki je v vecini primerih nujna za ozdravitev oz izboljsanje.

Je pa res, da vecina psihiatrov takoj predpise AD-je, da se ti simptomi tesnobe nekoliko umirijo ( sam na AD-je gledam kot na dolgorocno jemanje Helexov, samo, da ne postanes od njih odvisen )

To je samo moje mnenje, vsak se pa odloci sam.

lp

[harmonyy]

Najprej res najlepša hvala vsem za vse besede ... ADji ja ne? Odločila sem se, da bom šla do osebne zdravnice,napotnico za psihiatra pa bomo vidli kaj bo za ADje se sicer ne bom še takoj odločila ampak kakšna informacija o tem ne škoduje S terapijo pa nadaljujem takoj v septembru-imam super terapevtko (hodim samoplačniško) in mislim, da se je bom kr držala, ker sva zgradile super odnos na katerem lahko gradim naprej. Vem da je ta anksioznost sam ena brca, ki sem jo potrebovala, da začnem delat na seb in po eni strani sem vesela, da me je doletelo tako zgodej, ko je pred mano še celo življenje, se pa seveda v težkih trenutkih še vedno sprašujem ˝oh zakaj ravno jaz˝, in..˝ko bi le bila spet taka kot sem bila prej˝...Večino časa lahko o teh stvareh dosti racionalno razmišljam ampak v trenutkih res hude panike, kot je bilo na večer, ko sem pisala tukaj, mi to še ne uspe. Tesnobe, ki pridejo čez dan in panični napadi+usi telesni simptomi od srca itd. me ne plašijo več tako kot so me. Mislim, da počasi napredujem, ampak, bomo videli. Vem da je pred mano še dolga pot in sem trenutno v obdobju, ko iščem sama sebe, se učim in se spoznavam s svojo včasih ne tako dobro prijateljico psiho  ...več ko vem, bolje je in vsakokrat mi s svojimi nasveti pomagate in me potolažite, saj se včasih počutim, kot da sem edina na svetu, ki se tako počuti, pa vsem, da je nekaterim še mnogo huje  ...
Res  je da sem se najbolj razveselila komentarja, ki sem ga dobila od tebe chilispace, pa sem se takoj vprašala zakaj?...Ker sem ravno to hotela slišat-da me nekdo podpre v mojem strahu pred ADji in tako imam še en razlog da to še za nekaj časa potisnem na  stran...pa ne bom:) Res je da imam sama taka huda obdobja trenutno res bolj redko - enkrat na mesec(tesnobice čez dan me ne obremenjujejo preveč), oz je takih dni zelo malo in je z mano že veliko boljše kot je bilo, vseeno pa se bom odpravila po nasvet do strokovnjaka, pa da vidimo kaj bo
Imam samo še eno vprašanje. Dobila sem tudi en odgovor, da nobeno zdravilo moje anksioznosti ne bo pozdravilo ampak, moram to narediti sama, s spremebno načina mišljenja, življenja...zakaj potem sploh poseči po ADjih? Vem sicer, da če ne bom več zmogla in bo tako hudo da ne bom več mogla funkcionirati bom zagotovo posegla tudi po zdravilih, ampak kolikor razumem ADji niso tisti, ki mi lahko zares pomagajo, ampak so kvečjemu podpora na poti spremembe. Kaj brez njih sprememba sploh ni možna? Zmedena sem, ker so mnenja tako deljena, oz nekateri pravite da je to kar počnem, kot bi zdravila zlomljeno  nogo brez gipsa, drugi pa da me ne bo ozdravilo nobeno zdravilo in naj raje začnem delati na sebi
pa še enkrat hvala vsem, ki si vzamete minutko, da mi date kašen nasvet-ste mi v veliko oporo!

[mina]

Harmony, anksioznost se ne pozdravi sama od sebe. Je pravzaprav precej trdovratna zadeva in brez strokovne pomoči običajno ne gre.

Ampak z zdravili in terapijo se pozdravi relativno hitro. Hitreje kot depresija!

[lunica]

Harmonyy!

AD-ji so kot opora,da se lažje soočaš z težavami.Moja osebna izkušnja z AD-ji je zelo dobra je pa potreben določen čas,da začnejo učinkovat pač odvisno od posameznika,pri enih prej pri drugih malo kasneje po navadi pa dosežejo svoj namen.Če pa ne se jih pa zamenja in to ni nič takšnega.

[Juliette]

Draga Harmony, spet jaz. Sedaj te je pa že drugače brati, tvoj zapis je veliko bolj sproščen in pozitiven.
Ko sem govorila o gipsu, sem bila pod vtisom tvojega prvega zapisa - pri takem počutju, kot si ga tam opisovala, so AD zelo dobrodošli, sicer pa je odvisno, koliko je psiha načeta - je samo zvita, upognjena, je prišlo do "zloma" in to lahko najbolje objektivno oceniš skupaj s kakim dobrim strokovnjakom. Sicer pa mislim, da se tudi samo s kakovostno psihoterapijo stanje lahko izboljša, je pa potrebno veliko več napora, ker se moraš sočasno boriti še z vsemi simptomi, utrujenostjo, pomanjkanjem energije. Sama se boš odločila, kako se boš zdravila. Meni osebno ni žal, da sem se zatekla k AD, čeprav sem ostala na minimalni dozi, ki sem jo nato zmanjšala še na polovičko. Tako sem se hitro postavila nazaj na noge, sedaj pa poteka dolgotrajno - včasih mukotrpno včasih pa tudi radostno delo na s sebi in s seboj. 

[Dharma]

Tud jaz sem se jih branila kot hudič križa. Na koncu sem jih sama letela iskat, ker je bilo grozno in nevzdržno. Zdaj jih pridno jem vsak dan že lep čas in še vedno ko pomislim nevem a ima to kakšen učink ali ne, kaj bo ko jih bom prenehala jemat, kakšne posledice ima na nas in kakšne bodo pusili čez leta. Uprašanj na tone. Ampak vem pa eno. V času največje krize so mi pomagali in še danes sem hvaležna. Vsak misli, da bo zadevo rešil sam. Pa jo težko. Pri milejših težavah ja, ne rečem, pri ljudje, ki pa so že globoko v anksioznosti, paničnih,...pa je treba slej kot prej spremenit stil razmišljanja, življenja in tudi posečt po ADjih, da nam dajo lažji zagon pri prvih korakih. Tako, da ne boš ne prva ne zadnja, ti bo pa lažje.
 

[harmonyy]

Juliette..ja sem res zlo boljše in je minil tist grozen dan-noč...zdej lažje razmišljam, sem tudi že poklicala svojo zdravnico, pa je na dopustu do 10ga, tako da grem takoj ko pride k njej, potem pa počasi naprej Kamorkoli me že ta pot nese...Upam da bo do takrat čimmanj groznih noči-te me namreč najbolj izmučijo.Do takrat pa bom še naprej jemala dominor, ker tako dobro kot sem spala zadnje 2 tedna-z izjemo tiste hude noči, nisem spala že več kot eno leto. tut drgač pri vožnji z avtom itd.sem bolj sproščena in srce mi ne razbija več tako ˝čudno˝ kot mi je. Sem že kar malo pozabila kako je, če ti srce mirno bije, in sem se po enem tednu jemanja dominorja prav ustrašla ker mi je srce začelo˝normalno˝ biti in nisem navajena da ga ne slišim in ne čutim, sem večkrat preverila če mi sploh bije ..
Dharma...Zdaj sem tut sama prepričana, da bom v primeru hude krize posegla po ADjih,  s fantom sem se te dni o tem velik pogovarjala in z vsemi vašimi besedami mi je sedaj dosti lažje. Tudi ne razmišljam več kaj bom če se bo stvar še poslabšala?!...ker vem da mi ostaja ta možnost in sem veliko bolj mirna glede tega, kaj bo in kako bo. Sem kar nekako pomirjena s tem, da ni nič slabega če poiščem strokovno pomoč in da je uredu, če ne zmorem sama. Vse prevečkrat si ne dovolim prejeti pomoči in vaše besede so me spodbudile k temu, da ni nič narobe, če potrebujem podporo. Res hvala vsem