evo me. otroci spijo,imam malo miru končno zase.
aja,nick je pa tak,ker sem zasvojena z nutello,se mi zdi. vsaj glede na enormne količine,ki jo pojem kar z žlico...
da napišem kaj več?
zakaj nisem poslušala nasveta svoje zdravnice in poiskala psihiatra? ker me je groza,da bi kdo izvedel.že moja mama pravi,da kaj bo,če bi kdo izvedel,...in ker ko sem omenila mojemu možu,da me je zadela poporodna depresija in rabim pomoč,mi je rekel,da je to samo v moji glavi,ker sem nesposobna mama.
zanj sem itak zadnje 3 leta nesposobna mati,žena ,gospodinja,... zanj sem nesposobna za kakršnokoli delo. itd itd.
počasi sem mu že verjela,da je res,kar mi nabija...včasih pridejo dnevi,ko tudi jaz mislim tako. včasih pridejo dnevi,ko se mi ne da zjutraj vstati,pripraviti otrokom zajtrk,ne da se mi nič. tam bi sedela in delala nič. pride večer,ko se niti ne stuširam,umijem zob,se niti ne preoblečem in grem kar tako spat na kavč. daje me nespečnost,ne morem se zbrati,pozabljam stvari,včasih se prav težko prisilim,da grem ven,težko mi je že z otroci na sprehod,kaj šele v trgovino,po opravkih,... moje razpoloženje niha,včasih kar iz minute v minuto. lahko se smejem,potem pa v trenutku pop**** ali se zjočem.
zadnje tri leta sama skrbim za vse. on zjutraj vstane in gre. pride zvečer ali ponoči. doma ne naredi nič. ne pomaga mi nič. z otroci je tako zelo malo,da ga že hudo pogrešajo.
in tako je vse na meni.
in kako naj se človeku potem ne strže??
ne vem,kdaj sem nazadnje prebrala kakšno knjigo,bila v kinu,gledališču,s prijateljicami na čveku,pri kozmetičarki,v fitnesu,pri aerobiki,...
vsi mi svetujejo,naj kaj preberem,naj se začnem ukvarjat s športom,naj se malo sprostim...
ja,kam pa naj z otroci,da lahko kam grem,če pa sem sama z njima ves čas??
in potem je to tak začaran krog...
vem,da bom nekje ta krog morala prekiniti,da bom en list morala obrniti,da lahko začnem pisati novega...
ampak,če povem po pravici in čisto po domače... "nimam jajc".
če bi bil tukaj sedaj nekdo,ki bi me prijel za roko in rekel: naredi to tako in tako ,potem bi mogoče še kaj naredila. ker pa sem s svojo stisko sama,ostaja vse enako.
kakšen dan,ko se bliža luna se mi zdi da so otroci še posebej naspidirani in našpičeni,posledično sem našpišena še jaz. kakšen dan se doma samo deremo. derejo se otroci,derem se jaz na njih,na koncu jokamo vsi trije. res lepo. potem se zavem,da je doma res štala. samo kaj,ko se ponavadi zavem prepozno.
hm,mami pa ne morem verjeti,da bo kaj boljše. ona to pravi samo zato,ker že celo življenje trpi in živi prav tako kot jaz. tudi ona še kar čaka,da bo kaj boljše. no,v bistvu se meni dogaja njena zgodba.
ampak jaz bi rada spremenila vse skupaj,pa ne vem,kje začeti.
in veste,kaj je najhuje? da trpijo otroci z mano v vsem tem. mogoče še bolj kot jaz. da včasih pozabim na njih,ko se utapljam v svojih problemih. in me morajo drugi spomniti,kako zlate otroke imam.
hvaležna vam bom za vse odgovore,za vsak nasvet,karkoli.
lahko noč.
