Lep pozdrav vsem skupaj! Po dolgem premisleku sem se odločil, da se tudi sam pridružim temu forumu in probam dobit kakšen nasvet ali dva.
Že nekaj let imam to težavo, da se tresem. Roke se mi tresejo cel čas, vendar velikokrat se je zgodilo, da se je zgodilo to, da sem imel "napade tresenja", torej da sem se začel močno potiti, postal sem zadihan in močno sem se tresel in stvar ni minila dokler se nisem usedel in nekaj pojedel ali popil. Težave so se začele pojavljati ko sem bil še v srednji šoli in takrat smo sumili, da gre za motnje v nihanju sladkorja in nadaljevale so se do prvega letnika faksa. Letos, ko sem začel živeti "na svojem", torej bolj študentsko življenje sem opazil, da se vse močneje tresem in da so napadi vse bolj pogosti... Po koncu izpitnega obdobja, pred nekaj dnevi pa sem se odločil da bom temu tresenju naredil konec in sem ponovno odšel k zdravnici, ki je opravila milijon in en test. Začuda so bili vsi izvidi normalni in nič ni izgledalo da bi bilo kaj posebej narobe in zdravnica mi je prijazno povedala, da so težave več kot očitno psihičnega izvora. Čeprav danes ugotavljam, da bi bilo bolje, da bi ji povedal, da sem se na nekaj njenih vprašanj gladko zlagal (vprašala me je, če imam občutek, da ves čas iščem perfektnost pri sebi, če imam občutek, da se včasih pretirano sekiram itd.), sem mnenja, da je opazila kako grdo se lažem in mi je mirno rekla, da je prepričana, da imam težave z anksioznostjo.
Že takoj, ko sem prvič prebral opis motenj sem se v tem opisu 100% našel. Pretirano skrbim za vsako stvar, pretirano premlevam stvari, moje misli me včasih odvračajo od spanca, že najmanjša napaka me lahko spravi iz tira, pretirano se opravičujem ljudem ko imam občutek da sem nekaj narobe naredil, tesnobni občutki kar tako iz jasnega neba itd. Veliko stvari je imelo smisel - zakaj pretirano skrbim, da je zmeraj vse prav, zakaj imam včasih te črne misli, zakaj se toliko sekiram za vsako malenkost... In danes, čeprav je minil samo teden, se še vedno soočam s to resnico, da "tam zgoraj" nekaj ni v redu z mano... Prvo se je bilo težko pogledat v ogledalo, ker pač nisem mogel verjet, da je to možno, da se pač v moji glavi dogaja nekaj, kar ni čisto normalno. Potem je tudi sledil del z nenehnimi vprašanji, komu naj povem kaj se dogaja z mano, ali je prav da vejo, kako bodo to sprejeli? Nenehno me je strah, da bi kdo mislil, da je to neka psihična bolezen. zaradi katere bom kar naenkrat prijel sekiro in začel udrihati po vseh, ki so okoli mene in da se me bodo zato ljudje izogibali. Zato sem se odločil, da zaenkrat delim to le z mojo družino in nekaj bližnjimi prijatelji...
Kako so to sprejeli - začuda vsi normalno, čeprav moram priznat, da me je malo motilo, kako so nekateri to sprejeli, kot da to ni nič kaj takega, da dejansko vsi smo kdaj pa kdaj pretirano zaskrbljeni. Pri takih izjavah me je najbolj motilo to, kako se oni ne zavedajo, da to ni kdaj pa kdaj, da to ni samo tisto ko si malo zaskrbljen. Ne vem kako se ne zavedajo, da o neki stvari lahko premlevam 3 mesece vnaprej in jo obdelam z vsakega zornega kota, kako premišljujem stvari za pol leta ali več v prihodnost, kako razmišljam o tako minimalnih stvareh..
Kaj pa zdaj, ne vem. Priznam, da mi je še vedno težko razmišljat o tem, da imam neko motnjo. Priznam, da sem živel v večnem prepričanju, da je z menoj vse v redu, da je tako pretirano premlevanje stvari nekaj normalnega in vsakdanjega, da vsi to počnejo, le da o tem ne govorimo med seboj. Zdravnica mi je ponudila možnost, da odidem do terapevta in da probam s terapijami rešit stvari, ampak sem to možnost zavrnil. Ne vem natančno zakaj, verjetno zato, ker se bojim terapij, da bi nekako odkrili, da je z menoj še kaj več narobe, da sem nek zelo moten človek in da bi me zaprli nekam. Čeprav razmišljam o tem, da bi se vrnil k njej in vzel to možnost, da se z nekom pogovorim o teh zadevah. Priznam, da sem trenutno rega mnenja, da se z mojimi bližnjimi o tem, kaj se dogaja v moji glavi in v mojih mislih, ne morem pogovarjati. Ne vem kako bi to sprejeli in kaj bi si kasneje mislili o meni. Kako naj povem prijateljem, da se včasih počutim zelo zapuščenega, pa čeprav VEM VEM in VEM nisem in da me imajo zelo radi? Kako naj povem družini, da se velikokrat s težkim srcem vračam domov, ker se tu ne počutim najbolj srečno? Saj niso krivi oni, krivo je okolje. Res ne vem kako naj povem, ampak domačega kraja res ne maram, najverjetneje zaradi tega ker je majhen in ker se nič ne dogaja in zato posledično vse te misli in prepričanja, da je nekaj narobe, da nekaj ni v redu lahko mirno vdirajo vame in me vznemirjajo. Ne vem če sem v zadnjem letu kdaj mirno spal tukaj, velikokrat sem se zbujal zaskrbljen in popolnoma brez energije. V Ljubljani, pa tudi če je bil študij in veliko stresnih situacij, sem lahko mirno spal in se imel lepo. Velikokrat sanjam o tem, da ne živim tukaj, da sem iz nekega drugega konca Slovenije in ne vem zakaj sem tako prepričan, da bi bil tam bolj srečen. Da bi bilo življenje tam mirnejše.
Odločil sem se, da trenutno poskusim s tem, da se začnem posvečati sproščanju, tako fizičnem kot psihičnem. Potrudil se bom izogibati stresnim situacijam, vsako stvar bom RAZUMNO premislil in potrudil se bom odvračati pozornost od teh misli, ki neprestano vdirajo v mojo glavo. Prav tako se bom potrudil, da bom čim bolj zaposlen, zmeraj se bom potrudil nekaj delat, tako da bo moja pozornost usmerjena tudi nekam drugam in da bodo te misli odšle proč in upam, da kmalu jih tudi ne bo več. Tudi telovadbo mislim vključit v svoj vsakdanjik, tako da sprostim vso to napetost iz sebe. Nekje prej ali slej se bo treba tudi pogovoriti z bližnjimi in jim pojasnit kaj se zares dogaja z mano. Nekako jim moram povedat, da to ni le stvar, ki so si jo "američani izmislili, ker so bili malo preveč zaskrbljeni". Povedat jim bo treba, da je to vplivalo na moje življenje bolj kot si lahko predstavljajo.
No to je moja zgodba.
Sej ne vem če je kdo prebral celo stvar, ki je res zelo dolga, ampak če je komu ratalo, res lepa hvala za branje, si ena izmed prvih oseb, katera je slišala vse kar se dogaja pri meni. Če pa ima še kdo kakšen dober nasvet, kako naj grem skozi to stvar pa kar z besedo na dan.
Fajn se mejte vsi in ne pustit, da vam neka zaskrbljenost uničijo lep dan.
